Sanjal San Siro, dočakal Kidričevo. A tega ne obžaluje

Pri Milanu ni naredil želenega preskoka, zato so mu vrata članske ekipe ostala priprta, čeprav je bil pred desetletjem največji slovenski up. Nato je imel opravka le še z manj odmevnimi klubi na Apeninskem polotoku, kariera je doživljala strm padec. Še danes jih posluša na ta račun, saj je njegovo ime postalo sopomenka za talentirani dragulj slovenskega nogometa, ki ni znal uresničiti vsega, kar mu je bilo dano na nogometnem pladnju. Takšnih primerov pa ima Slovenija vedno več. Ali to zdaj že 27-letnega Mariborčana kaj moti? "Ne, seveda me ne moti. Od takrat je preteklo veliko časa. Zdaj nisem več talentiran, ampak že izkušen. Zgodilo se je pač, kar se je zgodilo. Nimam si kaj lagati. Z moje strani sem naredil vse, kar sem lahko. Mogoče bi potreboval malce več sreče, malce več pomoči agentov, a na to nisem mogel vplivati. Da pa bi kaj obžaloval, da sem naredil kaj nepotrebnega, pa ne. Tako se je pač vse skupaj odvijalo. In moja usoda je takšna, da sem bil v tujini osem let, potem pa sem se vrnil domov. Nekdo v domači prvi ligi debitira prej, nekdo pa pozneje. Pri 27 letih," se je nasmehnil Sandro Bloudek, ki se je že kot najstnik v slačilnici Milana družil s svetovnimi zvezdniki, zdaj pa si kot eden najstarejših v moštvu Kidričanov prizadeva, da bi si Aluminij zagotovil obstanek v Prvi ligi Telekom Slovenije. San Siro je zamenjal "štadion" v Kidričevem, boj za naslov italijanskega prvaka pa krčevita borba za obstanek v slovenskem prvenstvu.

Preveč jih je spoštoval, da bi jih vprašal za telefonsko številko

Tega, da je prehod iz mladinske v člansko ekipo iskal v druščini vrhunskih asov, ki so branili rdeče-črne barve, nima za nekaj slabega. In niti ne meni, da bi mu to zameglilo um. "To mi ni škodovalo, kvečjemu odprlo oči. Videl sem vse te velike igralce in imel srečo, da sem jih dve leti opazoval od blizu. To je super izkušnja v vsakem pogledu. Štirikrat sem bil na uradni tekmi Milana na klopi, a nismo imeli ugodnega rezultata, tako da nisem šel nikoli v igro," se spominja nekdanji up slovenskega nogometa, ki se je v Milanu največ družil z nekdanjim hrvaškim reprezentantom Dariom Šimićem. Zagrebčan mu je velikokrat pomagal in ga odpeljal domov, s tem pa tudi odrešil muk potovanja z vlakom, ki je največkrat potekalo prek Trsta. "Z Dariom sem ostal v stiku, z drugimi niti ne. Preveč sem jih spoštoval, da bi jih sploh vprašal za telefonsko številko (smeh). Takrat v slačilnici ni bilo tako kot danes, ko za šale skrbi Balotelli. Moji soigralci so bili bolj izkušeni in starejši igralci. Klicali so me Sandro, s tem res ni bilo težav, saj moje ime zveni zelo italijansko. Le Gattuso me je po izgubljenem finalu lige prvakov z Liverpoolom začel klicati Dudek namesto Bloudek. Po vratarju, ki jih je v Carigradu uničil. Že tako je večina črki ou v mojem priimku izgovarjala le kot o, Gattuso pa je iz tega naredil u, se malo pošalil, in postal sem Dudek. Drugače je Gennaro izjemen človek zelo dobrega srca, ki pa gre na treningih v živo sto na uro. Tako kot smo ga lahko spremljali na tekmah na televiziji," je enega izmed nekdanjih simbolov Milanove moči na igrišču opisal slovenski "Dudek". V Milanu je spoznal tudi sina Georga Weaha, liberijskega zvezdnika, ki je ravno takrat kandidiral za predsednika države. "Še zdaj imam doma majico, na kateri piše 'George for president'. Prava legenda."

Pri Mariboru vikal soigralce, za Milan navijal od malega

Ko je trkal na vrata članske ekipe, je bila ta možnost omogočena le redkim. In izbranim. Zdaj je nogomet začel igrati na drugačen način. Splošna kriza je prisilila klube, da najbolj razmišljajo o podmladku, ki sprejema najbolj odgovorne naloge. "V mojih časih si moral čakati zelo dolgo, da si začel pridobivati izkušnje. Ko sem začenjal pri Mariboru, so pri trenerju Keku v zvezni vrsti igrali tako izkušeni igralci, da sem jih še vedno vikal. Danes pa pri 22, 23 letih že veljaš za izkušenega!? Mene so pri 16 letih prvič povabili v člansko ekipo, ki se je borila za prvaka. To je bila velika čast, da sem sploh treniral z njo, nato pa je prišla ponudba iz Milana. Sanje vsakega nogometaša, sploh zame, ker sem za Milan navijal že od malega in sanjal o van Bastnu, Bobanu, Savičeviću … To pa ni šlo čez noč, saj so me ogledniki Milana šest mesecev pozorno opazovali," je spregovoril o občutljivem obdobju, ko je Maribor zamenjal za Italijo, državo, ki je nanj pustila izjemen vtis. "Takoj za Slovenijo meni najljubša država. Zagotovo. Hrana, vreme, morje, ženske … Ima vse pogoje za krasno življenje." V njegovem primeru je do popolne sreče manjkalo le nekaj, česar nogometaši ne marajo. Pomanjkanje igralnih minut in tekmovalne forme. Še danes ne ve točno, kje je storil napačen korak. "Bil sem zelo vesel, veliko poizkušal. A v Italiji se je zelo težko prebiti. Veliko igralcev je tam, štiri lige in dosti klubov. Če nisi povezan in nimaš močnih agentov, potem te je težko spraviti v prvo ali drugo ligo. Izgubil sem potrpljenje, hotel v drugo ligo, in se preselil na Hrvaško. Hotel sem le, da čim več igram, pomanjkanje informacij pa je bilo krivo, da sem pristal v klubih, kjer je šlo finančno vse narobe. Najprej Varteks, nato Šibenik. Ko sem nato nekaj časa igral v Širokem Brijegu, je bilo popolnoma drugače. To je najbolj urejen klub v BiH, tam me je nekaj časa vodil tudi oče (nekdanji trener Maribora Marin Bloudek, op. p.). Vidi se, da imajo Hercegovci veliko denarja in urejene pogoje. To je edini klub s svojim kampom v BiH ter je zelo povezan z Dinamom," je opisal še balkansko izkušnjo. Po kratkih dokazovanjih na Hrvaškem in v BiH ga je pot ponesla še v Beneluks, nato pa je prevladala želja za vrnitev v domovino.

Še razmišlja o tujini, rad bi igral tudi v Mariboru

Kot najstnik ni igral za člansko moštvo Maribora. Bo kdaj vseeno dočakal slavnostni trenutek v Ljudskem vrtu? Ker je doma pod Pohorjem, še vedno ne skriva ljubezni do vijoličaste barve. "Dobro, to je največji klub v Sloveniji. In daleč najbolj urejen. Vsak, ki igra v 1. SNL-ju, bi rad igral v Mariboru, to ni sporno. A zdaj sem pri Aluminiju, v tem trenutku pa je najbolj pomembno, da igram. Imam pogodbo do prihodnjega poletja. Upam, da bom dočakal še kakšno ponudbo. Razmišljam seveda tudi o tujini. Star sem 27 let in se ne počutim iztrošenega, pač pa kot da bi bil komaj na začetku. Imel sem tudi srečo s poškodbami," je Sandro, zvezni igralec Aluminija, prepričan, da v nogometu še ni dorekel zadnje besede. Vsaj v tem pogledu (zdravje) mu je bilo prizaneseno, če že iščemo vzporednice pri nekaterih drugih čudežnih dečkih slovenskega nogometa, ki so se v tujini začeli dokazovati še kot najstniki. Recimo Vučkić ali pa Krhin.