Nedelja, 23. 2. 2025, 4.00
11 minut
Skok v športno preteklost
Slovenski sosed, ki je kadil kot Turek in oboževal žganje, a zabijal kot v transu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,39
Dario Hübner se je vpisal v zgodovino italijanskega nogometa z neverjetno zgodbo, v kateri je največje uspehe dosegal v svojem četrtem desetletju. V članski nogometni karieri je odigral 676 tekem in dosegel 348 zadetkov.
Nikoli se ni rinil med zvezdnike. Sprva sploh ni hotel postati profesionalni nogometaš, a je bila lahkotnost doseganja zadetkov, s katero je polnil mreže tekmecev, tako očitna, da mu je bilo preprosto usojeno uspeti. Kljub vsem nešportnim razvadam, saj je pokadil škatlico cigaret na dan, pred tekmo pa rad spil žganje, je Dario Hübner podiral mejnike italijanskega nogometa, kariero pa zaznamoval s številnimi anekdotami. Danes pri 57 letih uživa v ribolovu, nabiranju gob, poslanstvu dedka in se rad vrača v Milje, rojstni kraj, ki leži streljaj od Slovenije.
Junak ene najbolj nenavadnih karier, kar jih piše vrhunski nogomet v Italiji, je odraščal zelo blizu Slovenije. Še danes je zelo navezan na Milje, edino istrsko pristaniško mesto v Italiji, v katerem ne manjka Slovencev, Hrvatov in Nemcev. Njegov dedek je prišel iz Frankfurta in se zaljubil v kraj v Tržaškem zalivu.
Prve nogometne korake je kot najstnik naredil v lokalnem klubu Muggesana.
Dario se je rodil leta 1967. Ni bil eden tistih fantov, ki bi ob igranju nogometa sanjarili o tem, kako bodo nekoč postali zvezdniki in nosili drese največjih klubov na svetu. Ne. Kot najstnik ni kazal ambicij, da bi kdaj dosegel kaj večjega v športu. Imel je rad milanski Inter, najbolj je oboževal napadalca Alessandra Altobellija, ki je leta 1982 z Azzurri postal tudi svetovni prvak, to pa je bilo tudi vse.
S prijatelji je rad igral nogomet, najraje na velikem parkirišču pred domom v Miljah, po osnovni šoli pa ga treniral pri lokalnem klubu Muggesana. Pokazal je izjemno spretnost pred golom, a ni nikoli začutil potrebe ali notranjega klica po tem, da bi postal kaj več.
Od kovača v podjetju do dresa četrtoligaša
V Milje se rad vrača še danes.
V mladosti ga ni zanimal niti študij. Že kot najstnik si je našel redno delo. Izučil se je za kovača in se zaposlil v podjetju, specializiranem za proizvodnjo oken. Zaradi burje so bila v Trstu in okolici zelo iskana aluminijasta okna. Posel je cvetel. S kombijem se je vozil naokrog in montiral okna. Bil je dober in priden delavec, znal je uporabljati različne stroje in že po prvem letu je postal vodja ekipe. "To je podoben uspeh, kot da bi nosil kapetanski trak v ekipi," je pojasnjeval pozneje, ko se je spominjal trdega dela, s katerim si je služil kruh v mladosti.
Po delu si je krajšal čas s prijatelji ob igranju nogometa za amatersko moštvo Pievigina – ob obveznem kozarčku ali dveh lokalnega žganja (grappa) ter kajenju cigaret, brez katerih si ni predstavljal dneva. Njegovi prijatelji so ga občudovali. Zavedali so se, kako velik talent predstavlja v nogometu. Zato so hoteli nekaj spremeniti. Navezali so stik s trenerjem takratnega četrtoligaša Pergocrema. Ta si je ogledal Hübnerja na tekmi in bil navdušen. Potreboval je ravno takšen profil robustnega in spretnega napadalca. Povabil ga je v ekipo. Dario je pristal. Pri 22 letih je prvič začutil, da bi lahko naredil kaj večjega v nogometu. Pustil je službo v podjetju in oblekel dres četrtoligaša iz Creme.
Pri Ceseni je postal Bizon
Pri Ceseni je postal Bizon, na najboljšo sezono v kariero, dosegel jo je v dresu Piacenze, pa je moral počakati do sezone 2001/02.
Njegovo nogometno popotovanje se je nadaljevalo pri tretjeligašu Fanu, kjer ga je ogromno naučil Francesco Guidolin, poznejši trener Monaca, Palerma, Parme in Udineseja. Napredek je bil očiten. Čeprav se ni mogel znebiti starih navad, še vedno je bil verižni kadilec in včasih prižgal kakšno cigareto kar na klopi, s čimer je postal lokalna senzacija, je bil iz leta v leto boljši. Postal je tudi najboljši strelec tretjeligaškega tekmovanja, njegovo ime se je pojavilo na radarju prvih resnejših snubcev.
Leta 1992 ga je tako v svoje vrste povabila Cesena. Ta je igrala že v drugi najbolj kakovostni ligi v Italiji. Preskok v serie B je bil velik, a Hübner, ki je dokončno zakorakal v profesionalni nogomet, z njim ni imel težav. Pri Ceseni je prebil kar pet sezon in postal prvi strelec. Navijači so ga hitro vzeli za svojega, dobil je tudi svoj vzdevek, ki se ga drži še danes. Postal je Tatanka. Tako so ameriški staroselci oziroma Indijanci poimenovali bizona. Postal je torej Bizon. S svojo surovostjo in fizično močjo, v kateri ni bilo pretirano veliko elegance, jih je spominjal na to mogočno žival. Bil je izrazito uspešen. V sezoni 1995/96 je bil prvi strelec druge lige.
Vseh 74 zadetkov Daria Hübnerja v serie A:
Ko je dopolnil 30 let, pa je sledilo novo, še lepše poglavje v karieri. Prejel je povabilo Brescie. Prvoligaša. Tako je, čeprav je že zakorakal v četrto desetletje, debitiral med italijansko klubsko elito. To je bilo še pred koncem prejšnjega stoletja, ko je bila serie A najmočnejša liga na svetu, v njej pa je mrgolelo zvezdnikov svetovnega kova. Takratne sanje mnogih nogometašev so bile, da bi zaigral v takšni druščini. Hübner je tako dobil dokaz, da resnično spada med najboljše.
Z Brescio se je dokončno uvrstil na elitni zemljevid italijanskega klubskega nogometa.
Zasenčil debi Ronalda
Njegov debi v serie A bi le težko bil bolj imeniten. V prvem krogu je v dresu Brescie zaigral na San Siru. In to ravno proti "njegovemu" Interju, klubu, za katerega je navijal kot otrok. Pozornost nogometne javnosti je bila takrat usmerjena zlasti v Brazilca Ronalda, ki je za rekordno vsoto prišel iz Barcelone in debitiral za črno-modre, a se ni predstavil v najboljši luči.
Kot navijač Interja je oboževal srečanja proti Ronaldu:
Dario Hubner, capocannoniere in serie C, in B e in A (Piacenza, 24 gol con David Trezeguet) arrivò in serieA a 30anni.
— Maurizio Pistocchi (@pisto_gol) June 13, 2019
Il talento non ha età 😉 pic.twitter.com/jClERdAPD8
Le dva Italijana sta bila najboljša strelca v treh največjih italijanskih ligah. V serie A, serie B in serie C. To je uspelo le Igorju Prottiju, ta je bil prvi strelec serie A v dresu Barija, in Dariu Hübnerju.
Okrog 70 tisoč gledalcev je zaman čakalo na kakšno mojstrovino Brazilca. V 73. minuti pa je Hübner poskrbel za popoln šok. Brescia je povedla, strelec pa je bil 30-letni debitant v serie A. Podal mu je 12 let mlajši Andrea Pirlo, takratni golobradi in še anonimen mladenič. Hübner bi že skoraj postal junak dneva, če ne bi pri Interju vstopil v igro Alvaro Recoba. Urugvajski as je postal zlati adut Interja in z dvema zadetkoma prinesel favoritu pričakovano zmago (2:1).
Hübner je tako vstopil v svet serie A z zadetkom na kultnem stadionu v Milanu, že v drugem krogu pa na domačem igrišču v Brescii debitiral proti Sampdorii s hat-trickom! Sezona je bila zanj imenitna, v krstni sezoni v serie A je dosegel kar 16 zadetkov, a je Brescia dosegala preskromne rezultate, da bi obstala med najboljšimi. Hübnerja to ni motilo, vajen je bil tudi serie B. Tam se je počutil kot riba v vodi. V dveh sezonah je dosegel 42 zadetkov in Brescio leta 2001 vrnil med najboljše.
Predsednik Brescie Gino Corioni ga je oboževal, a tudi obžaloval, da si še vedno krajša čas s pitjem žganja in kajenjem. "Brez žganja in cigaret bi lahko bil najboljši nogometaš na svetu. To me ne bi presenetilo," je tako cenil napadalca, ki ga v življenju niso spremljale najbolj zdrave športne razvade.
Tako se je na tekmi z Juventusom znašel med Antoniom Contejem in Cirom Ferraro.
V sezoni 2000/01 je v napadu Brescie združil moči z veteranom Robertom Baggiem, biser v zvezni vrsti Andrea Pirlo pa je bil že bolj izkušen. Brescia je osvojila sedmo mesto in si zagotovila nastop v Evropi. Uvrstila se je v pokal Intertoto. Ker pa je bil Hübner takrat star že 34 let, so v klubu iskali njegovega naslednika. Prepoznali so ga v Luci Toniju, poznejšem zvezdniku italijanskega nogometa in svetovnem prvaku, Hübnerja pa prodali Piacenzi.
Postal najboljši strelec serie A, nato odšel v ZDA
Leta 2002 ga je AC Milan povabil na ameriško turnejo, kjer je odigral kar nekaj prijateljskih tekem, a nato ni sklenil pogodbe z rdeče-črnimi.
To pa Bizona ni kaj prida zmotilo. V dresu Piacenze je v sezoni 2001/02, takrat je bil star že 35 let, na dan pa še vedno pokadil od 20 do 25 cigaret, zablestel v polnem sijaju. Igral je najboljši nogomet v karieri. Dal je 24 golov, si z napadalcem Juventusa Davidom Trezeguetem delil naslov najboljšega strelca serie A, njegov klub pa je uresničil cilj in obstal med elito. Sprožil je celo javne polemike, ali bi si zaslužil mesto v italijanski reprezentanci na SP 2002. Selektor Giovanni Trapattoni ga vendarle ni vpoklical. Računal je že na preveč zvezdnikov in ni hotel že vzpostavljene kemije med njimi rušiti s tem, da bi pripeljal novinca brez reprezentančnih izkušenj.
Namesto v Južno Korejo in na Japonsko, kjer je potekalo svetovno prvenstvo, se je poleti 2002 odpravil na ameriško turnejo. Nanjo ga je povabil AC Milan. Ponudila se mu je priložnost, da bi končno zaigral za pravega italijanskega klubskega velikana. Tega pa si kaj pretirano niti ni želel. Odigral je nekaj tekem, a se ni hotel odreči svobodi, svojemu posebnemu uživaškemu življenju. Cigareta, žganje, pivo – to ga je osvobajalo, to ga je sproščalo in mu dalo dodatnih moči. Brez tega ni zmogel vseh izzivov. Če so vodilni pri "manjših" klubih ob tem še zamižali na obe očesi in mu to dovoljevali, je bilo pri Milanu drugače. O tem veliko pove anekdota, ki jo je povedal takratni trener Milana Carlo Ancelotti. Ko so rdeče-črni v ZDA igrali prijateljsko tekmo proti Ekvadorju, je šel po koncu prvega polčasa v slačilnico in iskal Hübnerja. Hotel ga je namreč poslati v igro.
Nekdanji trener Milana Carlo Ancelotti se spominja prigode, ko je v slačilnici v ZDA iskal Daria Hübnerja, nato pa ga našel, kako se s cigareto in pivom skriva v kopalnici.
"Iskal sem ga, a ga nisem mogel najti. Vprašal sem igralce, kaj se mu je zgodilo. Abbiati mi je nato odvrnil, da je v kopalnici. Ko sem odprl vrata, sem ga videl, kako je kadil cigareto, v roki pa imel pločevinko piva. Vprašal sem ga, kaj počne. Zakaj kadi in pije? Zakaj se ne trudi, da bi podpisal za Milan? In kako bo lahko sploh igral v drugem polčasu? Pogledal me je in dejal: 'Trener, to počnem že vse življenje. Brez tega ne morem na igrišču dati vsega, kar znam. Kar pa zadeva Milan, sem prišel v ZDA le po samopromocijo, da bi si lahko podaljšal kariero še za dve ali tri leta. Sicer bi raje bil v tem času nekje v Italiji na svežem zraku.' Nato mi je še ponudil cigareto. Takrat se je iz slačilnice slišal krohot. Tudi jaz sem se dobro nasmejal. Tak je bil pač Dario, pristen, vedno si je želel le, da se dobro počuti," je Ancelotti pred leti delil simpatično anekdoto, ki je v popolnosti izžarevala značaj Bizona. Takšen je bil in temu se ni hotel za nobeno ceno odreči. Niti za to, da bi igral v tako velikem klubu, kot je AC Milan.
Očetovo žganje je bilo všeč tudi Gadafiju
Kontroverzni Alžirec Al Saadi Gadafi je bil pred leti pri Perugii soigralec Daria Hübnerja.
Hübner je tako nadaljeval kariero pri Piacenzi, se pri 36 letih preselil k Anconi, ki je imela velike načrte v serie A, a je doživel finančni propad. Nato je zaigral za Perugio, kjer si je delil slačilnico tudi z Al Saadijem Gadafijem, sinom nekdanjega libijskega samodržca in predsednika Omarja Moamerja el Gadafija, s katerim je igral v serie A.
"Ko sem enkrat pred tekmo spil žganje, je pristopil k meni Gadafi. Mislil je, da pijem kavo. Ponudil sem mu, da poskusi še sam. Bilo mu je všeč. Ko smo pozneje igrali v Vidmu, v bližini mojega Trsta, me je obiskal oče. Prinesel mi je paket cigaret in domačo grappo. Takrat sam dal eno steklenico tudi Sadiiju. Naslednji dan je zamudil na trening. Zbal sem se že, da je krivo moje žganje. Ko je vendarle prišel, je usmeril pogled vame in mi dejal: 'Zelo dobra je, gospod Hübner. Hvala.'".
Grappa je sicer tradicionalno italijansko žganje, narejeno iz tropin, ki so ostanki grozdnih kožic, pečk in pecljev po stiskanju grozdja za vino. Zelo je cenjena zaradi svoje močne arome.
Podrl je kar nekaj rekordov. V sezoni 2002/02 je postal najstarejši prvi strelec serie A. Zanimivo je, da je njegov rekord leta 2015 podrl Luca Toni – napadalec, ki ga je kot mladenič na začetku tisočletja nasledil pri Brescii. Toniju, ki je leta 2006 z Italijo postal svetovni prvak, je uspel strelski podvig pri 38 letih, ko je v serie A nastopal za Verono.
Kdo je bil večji profesionalec?
Kot nogometni upokojenec uživa v ribolovu ...
"Pravijo, da sem kadil in pil žganje. To je res, tega nisem nikoli skrival. A vedno sem bil v postelji ob polnoči, ob sedmih zjutraj pa že pokonci, saj je bilo treba hčerko peljati v šolo. Sem bil v tem pogledu večji profesionalec od soigralcev, ki so hodili v diskoteke in ponočevali?" se je v intervjuju ob svojem abrahamu vprašal za časnik Brescia Corriere.
Nogometno kariero je nadaljeval pri Mantovi, s katero je igral v serie C, nato pa je leta 2005 pomahal v slovo profesionalnemu nogometu. Pri 38 letih. Pozneje je za užitek, v obvezni družbi žganja in cigaret, igral še v nižjih ligah. Nogomet je prenehal igrati šele pri 44 letih. Pozno ga je začel igrati, pozno je tudi končal.
... in nabiranju gob. Zlasti jurčkov.
Nogometna javnost je pričakovala, da se bo oprijel trenerskega dela, a iz tega ni bilo nič. "Trener ni več mentor, ampak je postal računovodja. Sam pa nimam pojma, kako biti dober računovodja," je pozneje Hübner pojasnjeval, zakaj se je povsem ločil od nogometnega sveta.
Zdaj, pri 57 letih, si čas krajša z ribolovom, obožuje nabiranje gob, vozi motor, nekaj časa je vodil tudi svoj lokal. Najbolj pa ga veseli poslanstvo dedka. Zdaj ima časa na pretek. Kaj pa kajenje? "Prav nihče izmed trenerjev ni nikoli poskusil, da bi me od tega odvrnil. Skrbelo jih je le to, ali bom na igrišču dosegel tisto, kar so želeli. To pa so zadetki. Ker sem se veliko ukvarjal s športom, je to rešilo moja pljuča. Leta 2019 sem prenehal kaditi običajne cigarete, od takrat uporabljam le elektronske," je pred leti zaupal za Quotidiano.net.
Kot navijač Interja je pred leti rade volje pred objektiv povabil slovenskega nogometnega asa Samirja Handanovića, ki si je pri milanskem velikanu ustvaril imenitno kariero.
Takšen je torej še vedno nasmejani slovenski sosed, eden najbolj nenavadnih, a tudi uspešnih napadalcev, kar jih pozna italijanski nogomet. Dario Hübner. Neukrotljivi Bizon iz soseščine.
