Nedelja, 15. 5. 2016, 11.43
7 let, 2 meseca
Najbolj žalosten dan v zgodovini Atletica
Danes je 15. maj, eden najmanj priljubljenih dni v zgodovini madridskega Atletica. Ko zanj slišijo navijači letošnjega finalista lige prvakov, jih zaboli v srcu, saj se spomnijo na grozno izkušnjo iz leta 1974. Takrat jih je v Bruslju od evropske krone ločilo le 20 sekund, a jo je Bayern delodajalcu Jana Oblaka pošteno zagodel.
Madridski Atletico ima bogato zgodovino. Na španskih tleh je osvajal že vse mogoče lovorike, manjka pa mu tista najlepša, kar jih premore Evropa. V velikem finalu je zaigral že dvakrat (1974 in 2014) in vodil do izdihljaja srečanja, a vselej ostal praznih rok. Čez slaba dva tedna (natančneje 28. maja) bo imel v Milanu priložnost, da končno stopi na evropski vrh. Če mu bo uspelo, bodo navijači lažje pozabili na bolečine, ki jim jih je zadal šokanten večer v Bruslju, ko je Atletico zapravil nemogoče in po lastni neumnosti ostal brez nagrade.
V sezoni 1973/74 sta se v finalu pokala državnih prvakov, predhodnice današnje lige prvakov, pomerila Atletico Madrid in Bayern München. Španski prvaki so na poti do sklepnega dejanja izločili Galatasaray, Dinamo iz Bukarešte, beograjsko Crveno zvezdo in Celtic Glasgow. Odpravili so turškega, romunskega, jugoslovanskega in škotskega prvaka. Tako so do finala odigrali le osem izločilnih tekem, kar je skromno število v primerjavi z izzivi, s katerimi imajo dandanes opravka udeleženci lige prvakov.
Treba je upoštevati, da so se lahko takrat za evropski naslov potegovali le državni prvaki, manj pa je bilo tudi držav. Takrat so sodelovale Sovjetska zveza, Jugoslavija in Češkoslovaška, danes pa je na njihovih "pogoriščih" zraslo več kot 20 držav, ki so članice evropske nogometne družine.
Ajaxu čudežno spodrsnilo v Bolgariji
Atletico se je v finalu pomeril s prvakom Zvezne republike Nemčije (ZRN). Bayern je takrat računal na zlati rod, ki se je dokazoval že v reprezentančnem dresu. Zahodni Nemci so tako leta 1972 osvojili naslov evropskega prvaka, dve leti pozneje pa na domačih tleh postali še najboljši na svetu. Nemški ljubitelji nogometa so čakali le še na razcvet klubskega nogometa. Srčno so si želeli, da bi kdaj evropski naslov osvojil tudi njihov klub. Po nastopu Eintrachta iz Frankfurta, ki ga je leta 1960 v finalu torpediral madridski Real (7:3), sploh niso imeli finalista.
Vratar Sepp Meier in obrambni kralj Franz Beckenbauer sta z Bayernom leta 1967 osvojila pokal pokalnih zmagovalcev.
V sezoni 1973/74, ki je postregla s številnimi presenečenji, so ga dočakali. Končala se je triletna vladavina Ajaxa, ki si je s svojim "totalnim nogometom" podjarmil Evropo in bil na dobri poti, da ogrozi rekorden niz madridskega Reala, ki je postal evropski prvak petkrat zapored. Leta 1973 se je zgodil čudež, saj je nizozemski velikan ostal praznih rok proti bolgarskemu prvaku. CSKA iz Sofije je po dramatični povratni tekmi, ki je bila odločena po podaljških, izločil Amsterdamčane in šokiral svet. Izpad je sovpadal tudi z odhodom najboljšega igralca Johana Cruyffa, ki se je pred začetkom sezone preselil v Katalonijo in oživel Barcelono.
Nepričakovano hitro so izpadli tudi Juventus, Liverpool (rdeče je izločila beograjska Crvena zvezda) in Benfica, tako da sta morala Atletico in Bayern reševati ponos zahodnih nogometnih velikanov. Uspelo jima je, saj sta se uvrstila v finale in odločila o novem prvaku. Za oba je bilo to prvič.
Bayern komaj izločil Švede in sosede iz Dresdna
Bavarci z izjemno ekipo, v kateri ni manjkalo znamenitih nemških reprezentantov, na začetku evropske sezone niso pretirano blesteli. V prvem krogu so šele po loteriji kazenskih strelov izločili švedskega prvaka Atvidabergs, v drugem pa so bili po dveh poslasticah, polnih zadetkov in preobratov, boljši od sosedov iz Dresdena. Bayern je Dynamo, prvaka Nemške demokratične republike (NDR), izločil po domači zmagi s 4:3 in remiju v Dresdenu s 3:3.
Da so bili to povsem drugačni časi od tistega, kar ponuja vrhunski nogomet danes, dokazuje tudi podatek, da so v ekipah prevladovali domači igralci. Bayern je računal le na dva tujca. Prvi je bil Šved Conny Torstensson, ki je v prvem krogu namučil bavarsko obrambo in dvakrat premagal Seppa Meierja. Tako je navdušil vodstvo Bayerna, da ga je v nadaljevanju sezone kupilo in uvrstilo v udarno enajsterico. Drugi tujec je bil Danec Johnny Hansen. Če je Bayern ob domačih igralcih računal na skandinavsko pomoč, pa je Atletico tuji okrepitvi našel v Južni Ameriki. Njegova člana sta bila Urugvajec Ramon Heredia in Paragvajec Domingo Benegas.
Aragones razveselil Atletico z izjemnim prostim strelom
Finale v Heyselu je obetal ogromno. V Belgijo je pripotovalo okrog 25 tisoč navijačev Atletica, privržencev Bayerna pa je bilo nekoliko manj (15 tisoč). Vzdušje na tribunah štadiona, ki je dobro desetletje pozneje poskrbel za eno najbolj tragičnih zgodb v nogometni zgodovini, je bilo odlično. Za piko na i so manjkali le zadetki. Obrambi sta svoje delo opravili imenitno, tako da se je redni gol končal brez zadetkov. Dvoboj se je prevesil v podaljšek.
Tako so se navijači Atletica leta 2014 poslovili od legendarnega Luisa Aragonesa.
V 114. minuti je Atletico potrkal na nebeška vrata, saj je Luis Aragones s prostega strela mojstrsko zatresel nemško mrežo. Legendarni napadalec Atletica, pozneje pa tudi uspešen španski selektor (evropski naslov leta 2008) je leta 2014 izgubil boj z zahrbtno boleznijo, navijači madridskega kluba pa ga ne bodo nikoli pozabili. Ostal bo ikona rdeče-belih. Če bi pred natanko 42 leti obveljalo pri vodstvu Atletica, bi postal še večja, tako pa se je moral v Madridu zadovoljiti le s španskimi lovorikami.
Bomba nemškega branilca za popoln šok v vrstah Atletica
Navijači Atletica so v Bruslju že slavili. Do konca je bilo le še nekaj sekund, Španija se je pripravljala na velik uspeh, Nemčija pa ni skrivala razočaranja, saj je bila prepričana, da bi morali zvezdniki Bayerna upravičiti vlogo favorita. Do konca je bilo le še 20 sekund, nato pa je zablestel Hans-Georg Schwarzenbeck - Katsche.
Nemški branilec se je z žogo znašel na polovici Atletica, tekmeci pa so ga pustili pri miru, saj so bili prepričani, da je nenevaren za španska vrata. Kakšna zmota. Nemec je ustrelil skoraj iz obupa, razdalja do gola je znašala okrog 25 metrov, in z močnim strelom presenetil Miguela Reino. "Šel sem naprej v napad in nisem preveč razmišljal o tem, kar delam. Ustrelil sem, drugega mi ni preostalo," je bil po zlata vrednem zadetku iskren Schwarzenbeck.
Atletico je izkusil veliko bolečih porazov. Tisti iz leta 1974 spada na vrh razpredelnice.
Vratar madridskega Atletica, oče Pepeja Reine, zdajšnjega vratarja Napolija, je bil premagan. Soigralci so bili prepričani, da bo brez težav ubranil ta strel, a je bila žoga hitrejša in zatresla mrežo. Nekaj časa je dvigovala prah govorica, da se je Reina ravno v trenutku, ko je branilec Bayerna udaril na gol, pogovarjal z bližnjim fotografom, ki ga je prosil, ali bi mu po tekmi podaril kos opreme. Nekdanji vratar Atletica, ki je v vsej evropski sezoni prejel le ta zadetek (ko je Atletico prejel dva zadetka proti Dinamu iz Bukarešte, je branil Jose Pacheco), je to zgodbo večkrat označil za izmišljotino.
"Bilo je zelo žalostno. Zlasti za navijače, ki so pripotovali v Belgijo," je za španski športni časnik Marca spomine obujal rezervni vratar Pacheco. Tik preden je Bayern izenačil, se je na klopi že objemal z Banegasom. Nato je pogledal na igrišče in pošteno izbuljil oči, ko je branilec Bayerna s strelom z razdalje nepričakovano izenačil in jim pokvaril načrte. "To je bil absurden strel. In to igralca, ki ni slovel po tem, da bi znal tako dobro streljati," je dodal Ignacio Salcedo.
Bayern : Atletico 1:1 (0:0, 0:0, 0:0)
Strelca: Schwarzenbeck 120.; Aragones 114.
15. maj 1974, Bruselj:
Bayern: Maier, Hansen, Beckenbauer, Schwarzenbeck, Breitner, Roth, Zobel, Kapellmann, Torstensson (od 75. Dürnberger), Müller, Hoeness;
Atletico: Reina, Melo, Heredia, Eusebio, Capón, Adelardo, Aragonés, Salcedo (od 85. Alberto), Ufarte (od 60. Becerra), Irureta, Gárate.
"Lahko bi ga ustavili, a smo bili vsi presenečeni, kaj dela tako daleč od svojih vrat. Nihče ga ni napadal, saj se nam ni zdel nevaren," je dejal Irureta, ki je na tej tekmi prejel rumeni karton. "To je rana, ki se ne bo nikoli zacelila," je prepričan.
Bayern v drugo povozil razglašene Špance
Sodnik je le nekaj sekund po izenačenju, ki je bilo dosežno v prepoznavnem nemškem slogu, odpiskal konec. Nekateri nogometaši Atletica so planili v jok. Ker Evropska nogometna zveza (Uefa) pred 42 leti še ni odredila pravila, da bi tudi na finalnih srečanjih v primeru neodločenega rezultata po podaljških o zmagovalcu odločali streli z bele točke, sta se morala tekmeca pomeriti še enkrat. Čez 48 ur.
"Nismo mogli spati vso noč. Bili smo povsem dotolčeni in uničeni," je priznal Eusebio Bejarano in ponudil del odgovora na to, kako je bilo mogoče, da je bil Atletico čez dva dni povsem razglašen in Bayernu omogočil neprimerno lažje delo kot na prvi finalni tekmi.
Stratega nista veliko menjala. Argentinec Juan Carlos Lorenzo, ki je vodil Atletico ter bil znan po agresivni in na trenutke zelo grobi igri (štiri desetletja pozneje podobno pravijo za njegovega rojaka Diega Simeoneja), je moral najti le zamenjavo za kaznovanega Javierja Irureto. Nekdanji velemojster v zvezni vrsti, pozneje pa priznan trener, ki je z Deportivom osvojil špansko prvenstvo in ga popeljal med štiri najboljše v ligi prvakov, je manjkal zaradi rumenih kartonov. Na prvi finalni tekmi so zaradi rdečih kartonov (trije nogometaši Atletica so jih prejeli na zadnji polfinalni tekmi, gostovanju pri Celticu) ostali že brez napadalca Rubena Ayale, branilca Ribena Diaza in veterana Quiqueja, kar je bil velik udarec za rdeče-bele.
Nemški trener Udo Lattek je prisegal na isto enajsterico. Bayern je v drugi tekmi odpihnil neprepoznavne Madridčane. Kapetan Franz Beckenbauer je po visoki zmagi s 4:0 dvignil pokal, z dvema zadetkoma pa sta zablestela Uli Hoeness in Gerd Müller. To je bil prvi evropski naslov Bayerna, ki je nato še dvakrat ubranil naslov najboljšega.
Bayern : Atletico 4:0 (1:0)
Strelca: Hoeness 28., 82., Müller 56., 69.
17. maj 1974, Bruselj:
Atletico: Reina, Melo, Heredia, Eusebio, Capón, Adelardo (od 59. Benegas), Aragonés, Salcedo, Gárate, Alberto (od 65. Ufarte), Becerra.
Bayern: Maier, Hansen, Beckenbauer, Schwarzenbeck, Breitner, Roth, Zobel, Kapellmann, Torstensson, Müller, Hoeness.
Bavarske ase so pozdravile le napol polne tribune v Bruslju. Finale si je ogledalo le 23.283 gledalcev, kar je majhna številka za evropski finale. Mnogi navijači so se morali po remiju na prvi tekmi (1:1) vrniti domov. To je bila žal zadnja tekma, ki je doživela ponovitev. Od takrat so o zmagovalcu, če se je dvoboj po podaljških končal brez zmagovalca, odločali kazenski streli.
Nov tragičen evropski večer Atletica
Leta 2014 je Atletico ponovil tragično zgodbo. Uvrstil se je v evropski finale, se v Lizboni pomeril z mestnim tekmecem Realom in imel v žepu že dobljeno tekmo. Še sredi sodnikovega podaljška je vodil z 1:0, nato pa so beli baletniki prek Sergia Ramosa izenačili. Atletico se ni pobral od šoka in v podaljšku klonil še trikrat. Kot da mu ne bi bilo usojeno, da osvoji evropski prvak. Vedno začuti, kako lepo bi bilo stati na prestolu, nato pa boleče pristane na zadnjici.
Navijači Atletica po porazu v Lizboni še dolgo niso mogli dojeti, kakšna priložnost jim je spolzela iz rok.
Doživel je dva poraza, ki najbolj bolita, trpljenje navijačev pa je bilo neznosno. To, kar so navijači Atletica, ki so spremljali dramatično tekmo leta 1974, doživljali takrat in o čemer so razpredali sinovom, so njihovi potomci občutili leta 2014. Bo letos konec evropskih nočnih mor Atletica in bodo Jan Oblak, Antoine Griezmannn in druščina prekinili niz, ki para srca navijačem rdeče-belih?