NK Olimpija
Sobotni intervju
Sobota, 21. 12. 2024, 4.00
2 dneva, 16 ur
Sobotni intervju: Sebastjan Cimirotič
Legendarni Sebastjan Cimirotič odprl novo poglavje v življenju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,21
Sebastjan Cimirotič, tako mu piše tudi v potnem listu, spada med najboljše slovenske napadalce vseh časov.
Sebastjan Cimirotič. Cime. Legenda Ljubljane, prulski dribler. Prisrčen in marljiv, a tudi samosvoj in nepredvidljiv nogometni junak, ki je navduševal množice. Bil je ponos Slovenije in dolgoletni ljubljenec Green Dragonsov, v karieri pa doživel toliko, da bi lahko o njem posneli filmsko uspešnico. Doživljal je vrhunske prigode, se podpisoval pod čarobne zadetke in (ne)uspehe, okušal vzpone in padce, nanj so se lepile tudi težave. Usodne poškodbe ob nepravem času, bolezni, zapleti, celo osebni stečaj. Zdaj, ko je vstopil v drugo kariero, je srečen kot že dolgo ne. Kaj počne in kako razmišlja, odkar je srečal abrahama? Dobrodošli v Sobotnem intervjuju.
Predlani je legendarni Cime navdušil slovensko javnost z vztrajnostjo in prizadevnostjo, ko je dokončal srednjo šolo. Prejel je ogromno nagrado, saj se lahko zdaj ukvarja s tistim, v čemer uživa. In to želi početi še dolgo časa. Čeprav je star 50 let, se počuti še kako mladega. Našel je svojo ljubezen in zadoščenje. Nekaj, kar ga izpolnjuje kot osebo. To pa je delo v nogometu z mladimi. Ima bogate izkušnje, še vedno premore v nogah nešteto trikov, ki jih želi predati mlajšim.
V to, kako mu žarijo oči od zadovoljstva in kako poln je trenerskega elana, smo se prepričali med tednom, ko smo se z njim družili na Kodeljevem. Ravno tam, kjer je v mladosti dozoreval v rdečem dresu Slovana, ki so ga nosili mnogi velikani slovenskega nogometa. V karieri je na finančnem področju storil nemalo napak, zdaj pa se je naučil živeti skromno, nič kaj razkošno. To mu povsem zadošča. Hvaležen je, da mu je klub iz njegovega otroštva ponudil novo priložnost.
Na kaj je Sebastjan Cimirotič najponosnejši v karieri:
Cime je svojčas veljal za oboževan lik na igrišču. Igralec z dodano vrednostjo, s potezo, ki je mejila na genialnost in očarala množice, ter hitrim tekom, med katerim je znal preigravati kot v transu. Zdaj, ko se je srečal z abrahamom, temu primerno so osiveli tudi njegovi lasje, mu v trenerski uniformi Slovana hitro teče jezik.
Sprejel nas je v majhni, a ljubki klubski pisarni, polni lovorik in pokalov, in se razgovoril o marsičem. O življenju, Slovanu, Olimpiji, trenerskem kruhu, občutljivem delu z mladimi, spominu na sanjski večer, ko je sredi Trsta "spravil na zadnjico" slovitega Panuccija in nato premagal še slovitejšega Buffona, trudu, ki ga je vložil v dokončanje srednje šole, pa o Benjaminu Šešku, Pepu Guardioli in še kom. Preverite.
Ljudje ga še vedno doživljajo kot Cimeta iz mladosti. "Pač, Cime enkrat, Cime vedno," nam je poudaril 50-letni Ljubljančan, ko smo z njim kramljali na Kodeljevem. Tam je kot nadebudni in še kako talentirani nogometni deček iz Tabora tudi začel kariero.
Kako je biti danes Sebastjan Cimirotič? Vas ljudje še ustavljajo po ulici in vas spomnijo na bleščečo kariero, na vse imenitne stvari, s katerimi ste se zapisali v zgodovino slovenskega nogometa?
Lahko povem, da se imam zelo lepo. Ljudje me še vedno prepoznajo in ustavljajo. Doživljajo me kot Cimeta iz mladosti. Pač, Cime enkrat, Cime vedno.
In prva asociacija ob pogovorih je vedno zadetek, ki sem ga dosegel leta 2002 proti Italiji v Trstu. Kako je Panucci "končal na zadnjici", je skoraj vsakdanja tema (smeh, op. p.). Takrat sem igral za Lecce. Nikoli ne bom pozabil, kako sem se ustrašil, da mi bodo zaradi tistega zadetka, ko se bom vrnil v klub, v Lecceju utrgali glavo. Nato pa je sledilo presenečenje, saj mi je ob vrnitvi zaploskal cel stadion. Rekli so mi, da so pravi Italijani vedno le na jugu Italije in da sever Italije ne bo nikoli italijanski.
To, da se ljudje še spomnijo name, mi pomeni ogromno. In mi tudi laska. Lepo je, ko se kdo spomni nate, po drugi strani pa je tudi res, da prihaja nova garnitura slovenskih nogometašev. Povsem novi obrazi. Zato mi je še toliko topleje pri srcu, ko me prepoznajo tudi mlajše generacije.
To je izjemen dosežek, saj tisti, ki so zdaj stari 20 let ali manj, dosti težje vedo, kaj vam je uspevalo v preteklosti, ko ste dosegali imenitne zadetke in si zaradi atraktivnih preigravanj nenazadnje prislužili vzdevek prulski dribler.
Imate prav. Mlajši niti ne poznajo te zgodovine. Malce jo preskakujejo, čeprav je po mojem mnenju ne bi smeli. A takšni so pač časi. Za mlade bi bilo bolje, da bi bili vedno v stiku s starejšimi igralci, ki smo nekoč igrali pomembno vlogo v državi in bili tvorci prvega nogometnega uspeha v Sloveniji.
Za slovensko nogometno reprezentanco je zbral 33 nastopov in dosegel šest zadetkov. Vpisal se je pod zgodovinski dosežek, saj je postal strelec prvega zadetka Slovenije na svetovnih prvenstvih. To mu je uspelo pred 22 leti v Južni Koreji proti Španiji (1:3).
Kaj zdaj počnete v življenju?
Treniram. Zaposlen sem pri Slovanu, vodim kadetsko ekipo do 17 let. Ukvarjam se torej z mladimi nogometaši in pri tem neskončno uživam. Srečen sem, saj se srečujem z novimi izzivi. Za to, da sem prišel k Slovanu, sta zaslužna Zlatan Ljubijankić, ki skrbi za športni del v klubu, in Džengis Čavušević, ki je bil dolgo časa tvorec zgodbe pri Slovanu. On mi je kot prvi ponudil priložnost. Moj predsednik je Ivan Simič. Ne smem pa pozabiti tudi na Erika Adrovića, ki je od samega začetka zelo vpet v našo zgodbo. Skupaj skušamo dvigniti Slovan na pota stare slave.
Slovanu, ljubljanskemu klubu z bogato zgodovino, ki se v zadnjih desetletjih ni družil z elito, gre vedno bolje. Članska ekipa po dolgem času nastopa v drugi ligi. Da se je to zgodilo, ste se morali zahvaliti zlasti Dobu, ki je kot tretjeligaški prvak odklonil možnost napredovanja.
Ne vem, zakaj ima Dob takšno politiko. To me niti ne zanima. Morda pa je še bolje, da je napredoval Slovan, saj si resnično zasluži, da postane stabilen drugoligaš. Če pa bi nam uspelo še kaj več, bi bil to le še plus.
Slovan se lahko pohvali z razkošno zbirko nekdanjih nogometašev, ki so pustili ogromen pečat v slovenskem nogometu. Eden izmed najprepoznavnejših junakov je zagotovo Cime.
Slovan posveča veliko pozornosti delu z mladimi. Nekoč je veljal za imenitno valilnico talentov. Ali zaradi tega čutite še večjo odgovornost, saj delate z mladimi do 17 let, ki že počasi trkajo ne le na vrata mladinske, ampak tudi prve članske ekipe?
Naš cilj je, da Slovanu vrnemo nekdanji sloves, ko ga je krasila najboljša nogometna šola v Sloveniji. Dobro veste, kako je največ reprezentantov izviralo prav iz Slovana. Spisek je zajeten in bogat, a te zgodbe nočem napihovati. Slovan ima trenutno ogromno potenciala. Res ogromno. Radi bi napravili stabilno mladinsko šolo. Takšno, kot je bila včasih.
Zakaj je Sebastjan Cimirotič sploh postal trener?
Vas kaj zasrbijo pete, da bi mladim na treningih pokazali kakšen trik tudi v živo?
Pa še kako. Vesel sem, da mi zdravje to še dovoljuje. Lahko jim pokažem veliko, preigravanje mi gre še vedno zelo dobro. Če se hočeš prikupiti fantom, jim moraš pokazati kakšen trik. Potem te drugače obravnavajo, drugače gledajo nate. Zelo je pomembno, da mlade pravilno usmerjaš.
Dobrega trenerja pogosto spremlja tudi uspešen šesti čut za prepoznavanje talentov. Je v vaši šoli pri Slovanu kakšen igralec, ki spominja na mladega Cimeta in bi lahko v karieri dosegel še veliko?
Je. V mlajših generacijah imamo pri Slovanu ogromno kakovostnega materiala. Moram priznati, da že dolgo nisem videl skupaj nekaj tako dobrih talentov. Je pa zaradi tega zdaj še toliko pomembnejše, da v klubu zaščitimo te talente. Da večjim klubom preprečimo, da nam jih čez noč ne poberejo. To pa je žal zelo težko, saj z njimi ne moreš biti konkurenčen. Preprosto ne moreš.
Kako potem zadržati talente? Morda zaigrati na čustveno noto, da jim ljubezen do Slovana predstavlja nekaj več?
Da. Radi bi jim dali vedeti, naj ne gledajo na stvari le s finančnega vidika, ampak tudi upoštevajo, kako zelo je pomembno, kdo jih trenira. Kaj ti pomaga, če si star 16 let star in imaš pet tisoč evrov plače, če imaš slabšega trenerja in ne napreduješ? Tisti, ki so bili mogoče en korak za teboj, te potem prehitijo. In tistih pet tisoč evrov ti potem na koncu ne pomeni prav nič.
Varovancem skuša dati vedeti, naj na nogometni poti ne gledajo le na denar, ampak tudi na to, kdo jih trenira. Tako smo ga zmotili pred enim izmed zadnjih treningov kadetske zasedbe Slovana v tem koledarskem letu.
Vam starši mladih nogometašev s svojimi neizživetimi sanjami in pretiravanjem, kar se tiče karier sinov, glede česar je v preteklosti v Sloveniji odmevalo tudi v povezavi z njihovim pogostim nerazsodnim obnašanjem tako na treningih kot tudi tekmah, predstavljajo težave pri delu?
Odvisno. Pri Slovanu v skupini nogometašev, ki jo vodim sam, torej kadetov, starši ne povzročajo prav nič težav in so nekako prizemljeni. Povsem drugače je bilo, ko sem delal z mladimi pri Olimpiji. Ampak saj vemo, kakšna je razlika med kluboma. Mašinerije Olimpije trenutno ne moremo primerjati s Slovanom, kjer nas krasi dobra komunikacija s starši.
Vedno moraš biti pošten tako do staršev kot tudi otrok in jim povedati, kakšno je stanje. Da bi kot trener vsem staršem govoril, da bo njihov "tamali" postal Ronaldo, je povsem nesmiselno. Raje jim odkrito povem, kakšen je dejanski položaj. Treba je upoštevati tudi splet okoliščin. Dobro vemo, koliko dejavnikov v svetu športa odloča o tem, da ti uspe. Od družbe, poškodb in sreče, da ne naštevam naprej.
Starši so tako prizemljeni, realni in korektni, zato lahko pri Slovanu razvijamo mlade igralce tako, kot je treba. Skušamo jih spraviti na pravo pot, vselej pa jih opozarjam, da ni bližnjic, če hočeš postati vrhunski športnik. Pred teboj je le težka, krvava pot. In ogromno odrekanja. To lahko potrdim iz lastnih izkušenj.
Kako pa se kot nekdanji nogometaš počutite v koži trenerja?
Odlično. V ponos mi je, da sem se vrnil k Slovanu in lahko delam s temi ljudmi. Vesel sem, da imam dobro komunikacijo tudi z drugimi trenerji. Veliko si pomagamo. Normalno je, da sam ne morem vsega vedeti, zato je vsaka informacija, če kdo vidi kakšno stvar drugače od mene, še kako dobrodošla. Hvala bogu s tem nimam nobenih težav. Vsi smo srečni tukaj, vodstvo kluba ureja stvari in skrbi za nas tako, kot je treba.
Prve trenerske izkušnje je pridobival pri ljubljanski Olimpiji, za vse pa je najzaslužnejši njegov takratni šef Milan Mandarić.
Kdaj pa ste sploh začutili željo, da bi postali trener?
Zgodilo se je pri Olimpiji. To je bila prvotno ideja gospoda Milana Mandarića. Vprašal me je, zakaj ne bi, če sem že igral resen nogomet, svojega znanja prenašal mlajšim na igrišču. Odgovoril sem mu, da se v tej vlogi ne vidim, a me je prepričal, da poizkusimo vsaj za nekaj mesecev. Pristal sem na to. Pri Olimpiji sem bil vpet v mladinski nogomet in iz dneva v dan mi je bilo bolje. Rekel sem si, to je to.
Na začetku je bilo sicer težko, saj čutiš veliko odgovornost. Kot nogometaš si opravil trening, šel pod prho in odšel. Tukaj pa moraš priti dve uri pred treningom, dobro razmisliti, kaj in kako boš delal. Odgovarjaš za 25 ali 27 fantov, kar je velika odgovornost. V čast mi je, da lahko to počnem.
Njegov pomočnik pri trenerskem delu je 24-letni Tim Protega. Cime zelo dobro pozna njegovega očeta Nenada Protego. Rade volje sta pozirala za Sportal pred grafitom, posvečenim žal že pokojnemu Marku Elsnerju, vrhunskemu branilcu, ki je v karieri podobno kot Cimirotič igral tako za Slovan kot Olimpijo.
Ali kot trener veljate za strogega in ste nagnjeni k upoštevanju močne avtoritete, discipline in reda ali gradite bolj prijateljski način sodelovanja?
Iščem ravnotežje med obema načinoma. V karieri sem delal z ogromno trenerji, sploh v mlajših generacijah. In vsi vemo, kakšni so bili. Ni bilo neke pretirane komunikacije. Če je bilo treba, so te trenerji tudi sunili v zadnjico. Vse mogoče je bilo. No, sam tega ne zagovarjam.
Fantom puščam svobodo do določene meje, ko pa vidim, da jo prekoračijo in postanejo nonšalantni na igrišču, znam tudi povzdigniti glas. Ampak le zato, da se preveč ne sprostijo. Potem namreč tudi ni prave kakovosti treninga. Potem raje vidim, da prekinem trening in jim rečem, da se vidimo jutri. No, za zdaj gre odlično. Fantje me spremljajo in zelo dobro sodelujemo.
Torej niste še nikdar prekinili treninga?
Tako bom rekel. Napočili so trenutki, ko sem o tem že razmišljal, a nato med treningom vendarle malce več komuniciraš s fanti in vidiš, kje je težava. Da je pomembno tudi to, kako vstanejo, kakšen dan je za njimi. Doma ali v šoli lahko naletijo na kakšno težavo, morda se kdo spre s starši in potem pride na trening pod stresom. Nikoli ne veš. Marsikaj je treba upoštevati. Raje vidim, da potem počne kaj drugega. Če nekdo ni stoodstoten na treningu, mu rečem, naj se preobuje, nato pa malce pretegne ob igrišču, naredi kakšno skleco ali trebušnjak. Da ima vsaj nekaj od dneva in to je to.
Cime pomaga kot podaljšan del strokovnega vodstva tudi članski ekipi Slovana, ki jo vodi Denis Omeragić. "To je odličen, zelo mlad trener, ki potrebuje podporo," doživlja trenersko zasedbo Slovana kot družino. "Vsi smo vpeti v eno." Vesel je tudi, da sta Slovan in Olimpija obnovila sodelovanje, tako da lahko Kodeljevčani računajo na posojene igralce zmajev.
Da ste lahko postali trener mlajših kategorij, ste morali prejeti licenco B. Te ne bi mogli dobiti brez zaključene srednje šole in pridobljene četrte stopnje izobrazbe. Predlani vam je to uspelo. In to pri poznih 40 letih, s čimer ste dokazali, kako močno voljo in vztrajnost premorete.
To je bila prioriteta. In moja največja motivacija, saj brez tega sploh ni bilo mogoče dobiti licence B. Takšna je zahteva Nogometne zveze Slovenije. Do konca življenja bom hvaležen Miranu Pavlinu, ki mi je pri tem nudil veliko pomoč. Med korono sem delal izpite na daljavo, lahko sem uporabljal tudi njegovo pisarno. To so zame velike stvari, ki jih ne bom nikoli pozabil.
Najprej sem dobil trenersko licenco C, zdaj imam B, prihodnje leto pa bom 13. januarja na Brdu pri Kranju začel šolanje za licenco A. Ta je potrebna za vodenje ekipe tudi v prvi kadetski ali pa mladinski ligi. Šolanje bo dolgo, trajalo naj bi okrog osem mesecev. Ko ga bom opravil, bom razmislil, kako naprej, kar se tiče licenc. Moram pa poudariti, da me zanima izključno delo z mladimi.
Nekdanjemu reprezentančnemu soigralcu Miranu Pavlinu je neskončno hvaležen, da mu je pomagal pri pridobivanju prve trenerske licence.
Le z mladimi? Ali se ne bi tako kot številni vaši nekdanji soigralci preizkusili tudi kot trener v članski konkurenci?
Članski nogomet? Bil sem član in vem, kako je. V slačilnici so težji egi. Pa ne, da bi se tega bal. S tem nimam nobenih težav, a v članskem nogometu se mora uskladiti resnično ogromno dejavnikov, če želiš ustvariti uspešno zgodbo. Klub mora biti profesionalen, prispevki se morajo redno plačevati. Vse mora biti redno. Če tega ni pri prvi ekipi, potem točno veš, kaj se lahko zgodi. Če prideš kot trener v slačilnico in vidiš igralce, ki začnejo zavijati z očmi, takoj veš, da je bolje, da niti nič ne rečeš, ampak se samo obrneš in greš.
Pri mladih pa je drugače. Ko prideš v slačilnico, te gledajo povsem drugače in komaj čakajo, da se začne trening. Tak razvoj se mi zdi veliko zanimivejši in bolj zdrav. Moj glavni cilj je, da razvijem čim več dobrih nogometašev.
Bi se lahko članska ekipa Slovana, ki bo v drugi ligi prezimila na 12. mestu, kdaj uvrstila tudi v prvo ligo? "Zakaj pa ne? To bi si želel, a je z obstoječo infrastrukturo na Kodeljevem to nemogoče. Si predstavljate, da bi v Stožicah igrali prvo ligo Olimpija, Bravo in Slovan?" se je zasmejal nekdanji slovenski reprezentant.
Se pri tem veliko šalite? Je prisoten tudi smeh, da se razbremeni trening?
Ko nastopijo težki trenutki, se seveda tudi pošališ, da se fantje malo sprostijo, pozabijo na težave in lahko potem napravijo še kako vajo več. Če hočeš, da te mladi upoštevajo, moraš biti psiholog. Namazan moraš biti z vsemi žavbami.
Moram pa priznati, da so z njimi "namazane" tudi mlade generacije. Govorijo, kako so to predvsem računalniški tipi, in omenjajo odvisnost od uporabe mobitelov. Kje pa. Zelo so "namazani". Morda še bolj, kot smo bili mi.
Torej vas tudi lahko obračajo naokrog?
Tudi. Ne bom rekel, da me še ni nihče. Seveda me je, to je normalno, a se ne pustim. Mogoče mu to uspe enkrat, a potem kmalu vidi, da je tega konec. Da je pri meni porabil ves kredit.
Pa so mladi nogometaši zaradi tega, ker je danes v izobilju več materialnega ugodja od denimo časov, ko ste bili vi še najstnik, preveč razvajeni?
Ne. Nasploh je pri Slovanu druga kultura. Otroci se ne obremenjujejo s tem, kdo kaj ima ali nima. Ali da bi koga poniževali, ker je drugačen. Na te zadeve sem zelo občutljiv. V klubu imamo kodeks obnašanja. Takoj ko začutim, da kdo koga žali zaradi nacionalnosti, vere ali česa drugega, zame več ne obstaja. Zaradi mene je lahko tudi izjemen talent, a pri meni nima več kaj iskati.
Na srečo po tako skrajnem ukrepu še ni bilo treba poseči. Za zdaj je vse v redu, saj se v klubu vsi držimo kodeksa. Vedno pravim, da je na koncu najpomembnejše, kakšen človek si. Zelo mi je pomembno, da imamo kulturno in sofisticirano generacijo. Da nekoga, pa četudi ga vidiš prvič in zadnjič v življenju, vendarle pozdraviš. Vedno mora obveljati osnovni bonton. Od tega pri Slovanu ne odstopamo.
Takoj ko vidimo, da je kdo samo malce drugačen, ga na to opozorimo prek pogovora. Če pa bi šlo to v skrajnosti, je neizogibno slovo. Tudi če je največji talent. Tako delamo, tako smo si tudi zastavili cilj in tako tudi bo.
Marko Nikolić, nekdanji trener Olimpije, ga je pred leti povabil v Srbijo, kjer si je ogledal, kako trenirajo mladi upi beograjskega Partizana. Tisto, kar je videl, je očaralo Cimeta. Zlasti obnašanje mladih nogometašev.
To je resnično zelo pomembna stvar. Obiskal sem ogromno okolij, ki so mi dala misliti. Z Olimpijo smo bili nekajkrat na prijateljskih tekmah v Zagrebu pri Dinamu. To je nekaj neverjetnega, akademija Dinama je Akademija z velikim A. Njihov bonton in to, kako to izpostavljajo v živo, je prekrasno. Enako je bilo v Srbiji. Marko Nikolić me je pred leti povabil, da si ogledam delo z mladimi pri Partizanu. Ko sem videl, kako se med seboj pozdravljajo, se mi je naježila koža. Nisem mogel verjeti, da je na enem mestu toliko kulture in spoštovanja.
Bonton spoštovanja. Tega ste upoštevali tudi vi, ko ste zaključevali srednjo trgovsko šolo. Takrat ste stopili prav do trgovk v trgovino in jih povprašali o njihovem delu. Zakaj?
To sem moral storiti, saj je bilo zelo pomembno za končni izpit, kjer si moral razpravljati s komisijo, zato si se moral čim bolje vživeti v to vlogo. Osrednja tema so bili mlečni izdelki. Vse od jogurta, sira, mleka … Zato sem odšel v trgovino v Prule in stopil do trgovk, s katerimi sem v zelo dobrih odnosih. Ogromno so mi pomagale, da sem opravil izpit. Hvala jim za vse.
S tem ste le dokazali, kako družaben človek ste, saj skušate iztržiti največ iz medosebnih odnosov.
Tako je. Kot sem že rekel, zame je najpomembnejše, da si na koncu dober človek.
V dresu Lecceja je Sebastjan Cimirotič uresničil sanje in zaigral v takrat z naskokom najmočnejšem klubskem prvenstvu na svetu. Kaj vse bi še bilo, če mu ne bi ravno takrat, ko je bil v izjemni formi, načrtov prekrižala huda poškodba tetive. Zaradi "steklenih nog", posledice neumornih agresivnih posredovanj tekmecev, se ga je v Italiji oprijel celo vzdevek "Swarovski".
Kakšni pa so vaši odnosi z Olimpijo? Ali pogrešate čase, ko ste bili še v klubu, kjer ste nazadnje tesno sodelovali z Milanom Mandarićem?
Seveda pogrešam Olimpijo. Tako kot vsak klasični Mariborčan rad poudari, da je Maribor najboljši klub v Sloveniji, sam kot ponosni Ljubljančan govorim, da je Olimpija najboljši klub v državi. Normalno, Olimpija mi je poleg Slovana ostala zelo globoko v srcu. Za klub sem kot igralec dal veliko dobrega in pozitivnega, zato mi za vedno ostajajo v srcu. To so bile enkratne zgodbe.
Olimpija me je nenazadnje prodala tudi v serie A k Lecceju, v takrat z naskokom najmočnejšo ligo na svetu. Takrat sem šel iz slovenske lige v Italijo, kjer so igrali vsi največji nogometaši na svetu. Od Roberta Baggia do Ronalda. Pravega Ronalda iz Brazilije in ne Cristiana Ronalda iz Portugalske. To je bil zame velik dosežek. Normalno je, da sem bil potem dolžan Olimpiji vrniti z dobrimi igrami. Zelo sem ponosen, da sem bil del njene zgodbe.
Bilo je pravljično, bili ste ljubljenec navijačev, ki so vam malodane na vsaki tekmi, tudi po koncu vaše kariere, skandirali "Cime gol", potem pa se je vse skupaj prenehalo. Odnosi so se skalili.
Vsak ima pravico, da presoja o stvareh na svoj način. Ne bom lagal, napake so bile tudi na moji strani. Vemo pa, da je bil takrat naš delodajalec gospod Milan Mandarić. In ni res, da sem se stoodstotno strinjal z njegovo politiko. Imela sva kar nekaj internih debat. Mogoče ljudje tega ne vedo, morda za to ve le peščica tistih, ki so bili takrat prisotni v klubski pisarni. Takrat pogovori med nama niso bili prijetni, a tako pač je.
Na koncu je on tisti, ki je odločal. On je dajal denar, jaz pa bi se lahko tudi na glavo metal, pa bi te vseeno zatrl. Na koncu je le rekel, poglej, odločil sem se za to potezo. Pri tem nisem mogel nič pomagati, razen tega, da sem rekel, hvala lepa, ne grem se več tega. In šel stran.
Pri Olimpiji je bil vrsto let, vse do takrat, ko je v Stožicah prišlo do menjave vodstva in je nov prvi mož zeleno-belih postal Nemec Adam Delius, pomočnik in svetovalec Milana Mandarića,
Navijači Olimpije so bili in so še vedno v mojem srcu. In vedno tudi bodo. Pri Olimpiji sem vse dobre predstave in vse derbije, ki sem jih odločil in na njih dajal zadetke, posvetil Green Dragonsom. Vedno. Vedno sem igral za navijače.
Torej ste ljudski človek?
Tako.
Olimpija v tej sezoni navdušuje tako doma kot tudi v Evropi. Ali obiskujete tekme, vas povabijo v Stožice?
Ne, ne hodim na stadion, si pa tekme z zanimanjem ogledam doma. Kar dela Olimpija zdaj, je nekaj prekrasnega. To je zelo uspešna zgodba. Ne le Olimpija, tudi Celje v Evropi zelo dobro predstavlja našo državo. Slovenski nogomet je resnično v nekem razcvetu, tako reprezentančno kot klubsko. Kapo dol vsem. Če nas je še nedolgo nazaj marsikdo podcenjeval, tega ni več. To si upam trditi.
Navijači Olimpije so ga zelo oboževali. Tako so s Cimirotičem proslavljali državni naslov leta 2019.
Kako pa s trenerskimi očmi gledate na Matjaža Keka, Milenka Ačimovića, nenazadnje tudi na španska stanovska kolega, Victorja Sancheza in Alberta Riero, ki so poskrbeli za tako uspešno reprezentančno in klubsko leto slovenskega nogometa?
Vedno so bile polemike, ali je v Sloveniji preveč tujcev. Sam pravim naslednje. Tujec – da, a le tisti, ki napravi razliko in se lahko od njega kaj naučiš. V naši prekrasni državi imamo veliko enkratnih domačih strokovnjakov, a jih tudi malo podcenjujemo. Mogoče jih prehitro odpišemo, kar mi ni všeč.
Rima niso zgradili čez noč. Tako tudi vsak trener ne more v 14 dneh sestaviti celotnega mozaika in vzpostaviti ustroja v klubu. Če bi bilo to mogoče in tako enostavno, bi delo trenerja brez težav opravljal vsak drugi. In potem bi lahko vodil isti klub tudi po 20 let. No, to verjetno ne bi bilo zanimivo.
Zdaj sta npr. v Sloveniji hit trenerja iz Španije, Sanchez in Riera. Predstavljata dodano vrednost. Če prideš na njun trening, se lahko od njiju ogromno naučiš. Taki so vedno dobrodošli, ne bom pa nikoli podpiral tujih trenerjev, ki pridejo v Slovenijo, potem pa hitro vidiš, da je to dobesedno smešno. Ker nimajo dodane vrednosti. Potem še odvzemajo mesta domačim. Spoštujem vse, a opozarjam, da je treba še bolj spoštovati naše domače strokovnjake.
Slovenski nogometni junaki, ki so leta 2002 nastopili na krstnem svetovnem prvenstvu. Prvi z leve v spodnji vrsti je Sebastjan Cimirotić, ki se je pozneje na otvoritvenem srečanju proti Španiji tudi vpisal med strelce.
Imamo Matjaža Keka, ki je alfa in omega na Hrvaškem. Kadarkoli bi se odločil in odšel k Rijeki, Dinamu ali Hajduku, bi ga vsi takoj sprejeli. To so velike stvari.
Poglejte tudi mojega bivšega selektorja Srečka Katanca, kako mu uspeva enkratna zgodba z Uzbekistanom. Ima velike možnosti, da se uvrsti na veliko tekmovanje. Lahko se zgodi dvojna pravljica, da gre Slovenija na SP 2026, tam pa nastopi z Uzbekistanom tudi Srečko. In z njim Aleš Čeh in Nihad Pejković. To bi bilo enkratno.
Tudi vaša nekdanja soigralca iz reprezentance Milenko Ačimović in Boštjan Cesar sta se visoko prebila v trenerskih krogih. Vi svojčas, čeprav vas je v Ljudski vrt vabil Zlatko Zahović, niste odšli v Maribor, Cesar pa se je tako odločil.
Vsi vemo, da je šel Cesar že kot zelo mlad iz Olimpije v Dinamo in niti ni toliko vpet v te zgodbe, da bi ga lahko kakorkoli obsojali. Dobro ga poznam kot nekdanjega soigralca tako v klubu kot tudi reprezentanci. Je eden od trenerjev, ki se bo v prihodnosti še kako razvil. Zdaj potrebuje čas, ker je v novem okolju. Ima pa izjemen strokovni štab. Radeta (Aleksandra Radosavljevića, op. p.), ki je najbolj izkušen, pa Joko (Bojan Jokić, op. p.), ki je dodana vrednost. Saj vemo, koliko je dal reprezentanci in kako veliko lahko s svojim znanjem ponudi slovenskemu nogometu.
Kar se tiče Mileta (Milenka Ačimovića, op. p.), pa samo kapo dol. Bil je vrhunski igralec, zdaj pa se enako dokazuje tudi kot trener. Kot selektor je dosegel ogromne rezultate, se uvrstil na Euro, kar ni mala stvar. Ima enkratno generacijo, ki ga spremlja. To je zelo pomembno.
In tudi kot človek je ostal, kot je bil – nič kaj vzvišen?
Tako je. Oba z Miletom izhajava z ulice, zato še toliko bolj spoštujeva ljudskost. Imaš drugačno komunikacijo z drugačnimi fanti.
Podajo za zgodovinski zadetek na prvi tekmi svetovnega prvenstva leta 2002 mu je prispeval dolgoletni soigralec Milenko Ačimović.
Pred kratkim je postal še direktor vseh reprezentanc pri Nogometni zvezi Slovenije.
To je nagrada, ki si jo je prislužil s svojim poštenim delom. Vsa čast Miletu.
Ali bo verjetno sledil kak sestanek, da mu prisluhnete kot trener klubskih mlajših kategorij, na katere bo kot direktor reprezentanc še toliko pozornejši?
Zagotovo se bom srečal z njim. Že tako imava enkraten odnos, pogosto spijeva kakšno kavo. To, da je postal direktor, je velika motivacija za vse nas.
Slovenske nogometne legende se pogosto srečujete. Odkar se je vrnil v domovino, bi se vam lahko pridružil še Aleksander Knavs.
To sem slišal, da. Pred nekaj dnevi me je poklical Safet Hadžić in mi povedal, kako sta pila kavo z Nihadom Pejkovićem, nato pa srečala Knavsa. Kar nisem mogel verjeti. Knavsa? Da, Knavsa, mi je zatrjeval. Zelo sem vesel, da se je po toliko letih vrnil. Bilo bi čudovito, če bi ostal povezan z nogometom. Z njim smo preživeli enkratne trenutke. Bil je velik "daso", bil je tudi moj kapetan. Izjemno kariero je imel.
"Pravzaprav si sploh ne morem predstavljati, da bi se preselil in živel kje drugje kot v Ljubljani," razmišlja Cimirotić. V karieri si je služil nogometni kruh tudi v Izraelu, Italiji, Avstriji, Južni Koreji in na Hrvaškem. Pri južnih sosedih je nosil dres Rijeke in splitskega Hajduka.
Ostajate zvesti Ljubljani, svojemu rojstnemu mestu. Življenje vas za razliko od nekaterih nekdanjih soigralcev po koncu kariere ni poneslo drugam.
Vedno sem bil in vedno bom Ljubljančan. Tudi ko sem bil v tujini, sem čutil ogromno domotožje. Pravzaprav si sploh ne morem predstavljati, da bi se preselil in živel kje drugje. Ljubljana bo vedno ostala v mojem srcu.
Prihodnje leto bodo jeseni v Sloveniji v kvalifikacijah za SP 2026 gostovale Švica, Švedska in Kosovo. Ko smo spremljali žreb, jih ni bilo malo, ki so se spomnili tudi na vaš znameniti zadetek, ki ste ga dosegli leta 2001 za sladko zmago v gosteh nad Švico.
Tudi sam sem se ob omembi Švice hitro spomnil, kako je takrat v Baslu spodrsnilo Henchozu, nato pa sem zadel za zmago z 1:0. Tiste tekme ne gre pozabiti. Bila je zelo pomembna, saj nas je obdržala v igri za SP 2002. S porazom bi se že skoraj poslovili, zato je bila zmaga še toliko slajša. Pred tekmo je bilo zelo napeto, Švicarji so bili favoriti, mi pa nek avtsajder. A zdaj ni več tako. Zdaj smo reprezentanca, ki jo morajo vsi jemati resno. Kdor nas ne, jih dobi po ušesih.
V naši skupini je tudi Švedska, za Skandinavce pa pravijo, da nam tradicionalno ne ustrezajo. Saj vemo, Norvežani in Danci … A tradicije so zato, da se jih ruši. Zakaj pa ne ravno v teh kvalifikacijah? Na Euru smo letos postali hit. Pred začetkom smo bili eni izmed največjih avtsajderjev, tudi na stavnicah smo bili pri dnu. Potem pa se je zgodba obrnila. Nihče več nas ne sme podcenjevati.
Ko je pred 23 leti dosegel zlata vreden zadetek za zmago na gostovanju v Švici, se je Katančevi četi odprla pot do novega podviga, preboja na prvo svetovno prvenstvo. Cimirotiču je še kako žal, da zaradi pogostih poškodb ni mogel še večkrat pomagati izbrani vrsti. Tako je v pestri karieri zbral 33 nastopov. Če bi bil zdrav, bi jih vsaj dvakrat več.
Ali ste si ogledali kakšno tekmo Eura tudi v živo? Denimo v Münchnu, kjer se je zbralo "pol" Slovenije?
Ne, žal se ni izšlo. Imeli smo namen, a nam jo je zagodla bolezen prijatelja in smo se dogovorili, da če že on ne more, ne bo šel nihče. To smo spoštovali in gledali tekme po televiziji.
Kako pa je bilo spremljati srečanja na Euru? Denimo takrat, ko se je Benjamin Šeško tik pred koncem podaljška sam zagnal proti golu Portugalske.
Takrat nisem več sedel, ampak sem bil že na nogah (smeh, op. p.). Je pa v nogometu zelo tanka črta med tem, da si gor ali pa dol. Upam si staviti, da bi Šeško od petih enakih priložnosti najbrž zadel v polno štirikrat. A nekaj nad nami, morda usoda, tega takrat ni hotelo. Tudi malce večji nogometni "maherji" so dobivali še boljše priložnosti, a vseeno grešili. Najtežje pa je bilo zagotovo njemu, Šešku. Vsak, ki je bil nekoč vsaj na določeni ravni nogometaš, je takoj vedel, koliko je ura. In komu je najtežje. Take ljudi pa je treba samo podpirati. Saj Šeško ni pozabil igrati nogometa, niti si tega ni preveč vzel k srcu. Zdaj ga bomo videli le še močnejšega. Postal bo še večji stroj za zadetke.
Mladi slovenski nogometni as Benjamin Šeško je napadalec po njegovem okusu.
Slovenija potrebuje ob poplavi imenitnih športnih zvezdnikov tudi takšne nogometne superjunake, kot je Benjamin Šeško. O tem lahko veliko povedo zlasti najmlajši, ki ga občudujejo na vsaki tekmi, nato pa ga zaprosijo še za podpise in slike.
Zagotovo. Če samo pogledamo, kako velike zvezdnike imamo v košarki, kolesarstvu, plezanju, smo resnično svetovni prvaki. In to se dogaja državi, ki ima le dva milijona prebivalcev. Noro.
Pred kratkim ste vstopili v novo življenjsko obdobje, saj ste srečali abramaha. Kako ste ga proslavili?
Nič posebnega ni bilo. Brez blišča in glamurja. Ko si star 50 let, je najbolje, da te sploh nihče ne pokliče. Žal pa ni mogoče ustaviti časa. Hitro gre (tlesk s prsti, op. p.), a globoko v sebi še vedno čutim, da sem mlad. Sem v letih, ko lahko dam svetu še ogromno. Lahko treniram mlade nogometaše na visoki ravni. Dokler jih bom lahko, bom najsrečnejši človek.
Pred nekaj meseci je srečal abrahama, a se še vedno počuti mladega.
Kdo pa je vaš trenerski vzornik?
O tem ni dvoma. To je eden in edini Josep Guardiola.
Čeprav se zdaj z Manchester Cityjem spopada s hudo krizo?
V nogometu se dogajajo tudi take stvari. In če lahko kdo pride iz te krize, je to lahko le on. Eden in edini Pep. V nogometu je tako, da je vedno najtežje nekaj braniti. On je ubranil toliko stvari in osvojil ogromno naslovov. Zdaj se mu je pač zalomilo. Tudi v življenju je tako, da se ti kdaj kje zalomi. A iz tega se bo zagotovo izvlekel. V klubu imajo vse urejeno, računajo na veliko finančno injekcijo.
Ravno to nekateri očitajo Guardioli, da je v klubih s takšnim proračunom, kot ga ima City, nenazadnje lahko dosegati takšne rezultate.
Vsi mislijo, da je lahko biti trener, če imaš na voljo takšne igralce. Vendar je ravno obratno. To je nekaj najtežjega. Ko prideš med 22, 25 ali 27 šampionov, močnih egov, ki te "pojejo" v petih minutah, ti ni lahko. Ogromno trenerjev je hotelo ustvarjati avtoriteto pri velikih igralcih. Če si poskušal ustvarjati avtoriteto pri Ibrahimoviću, veš, kakšen je bil rezultat.
Trenerski ideal Sebastjana Cimirotiča pooseblja sloviti Katalonec Josep Guardiola.
Ravno Pepu z njim ni uspelo, kar je Ibrahimović izpostavil tudi v svoji knjigi.
Pep s takšnimi egocentriki, kot je Ibra, ni hotel sodelovati. Vedno je sodeloval s "šolarčki", če se lahko tako izrazim. Denimo Messi, Iniesta in Xavi. Oni so samo kimali, pa s tem ne mislim nič slabega, in bili poslušni. Mourinho pa je znal s takšnimi, kot je Ibra. Ali pa Cristiano Ronaldo. Da vodiš s 5:0 in ga daš v 87. minuti iz igre, pa bi bilo že vse narobe. Imaš toliko vrst trenerjev, ki se pri tem izgubijo.
Guardiola se ni hotel ukvarjati z Ibrahimovićem in še mnogo takšnih je bilo. Mourinho pa je po drugi strani to znal. Ali pa Ancelotti, ki je tudi dokazan mojster za to. Ko se spomnim, kako težko je voditi enega Ramosa ...
Kakšen pa je bil kot igralec Sebastjan Cimirotić? Težko vodljiv? Egocentrik ali poslušen?
Trenerji so vedno mislili, da bodo imeli z menoj velike težave. Ko pa so videli, da imam dobre delovne navade, je bilo drugače. Vedno sem rad treniral. Opravljal sem tudi individualno delo, sodeloval z vrhunskim atletskim trenerjem Srdjanom Djordjevićem. Hotel sem investirati vase, saj ti brez individualnega dela ne more uspeti v športu. Tistemu, ki danes ne dela tudi individualno, ne more uspeti. Vrhunski šport, pa ne govorim le o nogometu, je tako napredoval, da je individualno delo postalo nuja.
Za prihodnje leto napoveduje nov drzni cilj. Kadetsko in mladinsko vrsto Slovana želi spraviti v prvo ligo.
Ali skušate to naučiti tudi mlade v klubu?
Seveda. Brez tega jim bo resnično težko uspelo, saj je nogomet močno napredoval. S tem bi nenazadnje pridobili vsi, tudi naš klub. Moj naslednji cilj oz. izziv je, da bi Slovan, vsaj od kadetov do mladincev, igral v prvi ligi. Zdaj igramo v drugi, v naslednji sezoni pa bi resno napadli cilj, da se uvrstimo še višje. Da bi povsem uredili mladinski pogon.
To bi bilo krasno, saj smo vedno dobili največje talente. Ti so vedno živeli blizu Kodeljevega, v Štepanjskem naselju, na Fužinah, pa v drugih delih Most in vse do Novih Jarš. V tem je moč Slovana. Vsi si želimo prve lige. Zato komaj čakam novo leto in nove izzive.
