Kline je do zadnjega upal, da bo znova doživel lepe trenutke na smučeh

Sportal Boštjan Kline po težkih dveh letih in pol sprejel odločitev

Boštjan Kline Foto: Matevž Peršin/Olimpijski komite Slovenije Pred sedmimi leti je bil Boštjan Kline 10. najboljši smukač svetovnega pokala, tudi zmagovalec tekme v Kvitfjellu leta 2017. Leta 2011 je bil svetovni mladinski prvak v smuku in superveleslalomu. Imel je izjemen potencial in tudi sam se strinja, da ga ni povsem unovčil. Ko je začel preveč razmišljati, kaj še storiti, da lahko napade stopničke v skupnem seštevku, rezultati niso bili več tako dobri. Tudi o tem je odkrito spregovoril v Sportalovem sobotnem intervjuju, ko smo ga ta teden obiskali pod Mariborskim Pohorjem. Osrednja tema pogovora pa so bili pretresljivi dogodki, ki so se mu dogajali zadnji dve leti in pol, od grdega padca na treningu na smučišču Sella Nevea. Pravi, da ni šlo samo za odprt zlom, ampak da mu je kost kar eksplodirala. Zaradi bakterije mu je pozneje grozila celo amputacija. A se je v zadnjem letu stanje z njegovo nogo le popravilo. Spet normalno hodi, to zimo si želi rekreativno na smuči, je pa pred dnevi tudi javno oznanil, da je njegove tekmovalne kariere konec. Zaveda se, da bo pri 33 letih brez delovnih izkušenj (razen v alpskem smučanju) težko najti novo kariero.

Boštjan Kline je nazadnje tekmoval ob koncu zime 2021/2022. Foto: Reuters Boštjan, kako težko je bilo javno povedati, da je tekmovalne kariere dokončno konec, čeprav vam je bilo to že nekaj časa jasno?
Odločitev je v moji glavi dozorela že pred nekaj tedni, meseci. Sem pa dolgo upal in se boril, da bi še lahko tekmoval, čeprav so mi zdravniki že takoj rekli, da za tekmovalno kariero, za tekmovalni smučarski čevelj ni upanja. A človek upa in poskuša iztisniti iz sebe največ, da bi še kdaj lahko stopil na štart. Ko je pa enkrat uradno, da končuješ, je pa čustveno. Ko je to zunaj, podoživiš dobre in slabe trenutke, vse, kar si doživel v karieri. Je bilo res kar čustveno.

Dve leti in pol ste se borili s poškodbo, upali, da se lahko vrnete. Kaj vas je gnalo?
Kar ima vrhunski športnik v sebi ali pa kar vsak človek – da upa do zadnjega. Da bi znova doživel lepe trenutke, dobre občutke, tisto, kar dela z veseljem. To je tisto, kar je mene gnalo naprej. Čeprav so zdravniki rekli, da je možnost amputacije, da ne bom več normalno hodil, kaj šele smučal. Ko si postavljen pred tako dejstvo, nimaš drugega, kot da rineš naprej, da ostaneš pozitiven. Ni lahko, nikakor ni lahko. Terja celega človeka, tako psihično kot fizično. A sem prišel do te točke, da lahko tečem, lahko vozim kolo, upam, da bom letos tudi poskusil smučati. Z zdravnikom se morava še dogovoriti za en pregled, da mi da zeleno luč. Seveda to so turistični smučarski čevlji, turistična raven smučanja. A glede na to, da je bila v igri drugačna zgodba, je to odličen rezultat oziroma bo cilj dosežen.

To je ta mariborska trma?
Je, zagotovo je potrebna tudi trma (smeh, op. p.), čeprav te trma včasih lahko tudi stane česa. A v takih trenutkih je trma pomešana s pozitivo dobra. Ko si zastaviš nek cilj, poskušaš ne glede na počutje narediti tisto, kar si si zastavil, pa četudi si utrujen in zmeden. Če narediš, kar si si zastavil, je to velik uspeh. Četudi gre za malenkost.

Kako težko se je bilo soočiti z vsemi temi diagnozami? Gotovo te stisne, ko zdravnik omeni amputacijo?
Da, takrat me je precej stisnilo, ko je bilo to v igri. Ko mi je zdravnik omenjal bakterijo, da se širi, da je mogoče bolje, da … posežejo po kakšnih radikalnih posegih. Da, takrat me je precej stisnilo. Bil sem šokiran. O tem nikoli ne razmišljaš. Ne razmišljaš o stvareh, ki se lahko zgodijo. Vsaj jaz ne. A do tega lahko pride in si postavljen pred dejstvo, da je možno, da ostaneš brez noge. Šok. Spomnim se, da mi je pognalo kri po žilah, adrenalin, ko mi je zdravnik to rekel. To sem vsak dan premleval v glavi, vsak teden znova. Ko sem bil v bolnišnici, sem spraševal zdravnika, kakšno je stanje, kakšne so krvne preiskave, kako kaže z bakterijo. Lahko rečem, hvala bogu, da se je izteklo dobro.

Boštjan Kline Foto: SloSki To je bilo že takoj na začetku po poškodbi, ko se kost ni celila in je prišlo še do bakterije?
Kost se ni celila. Noga je zatekala. Bili so izcedki. Bila je prava kalvarija. Takrat so rekli, da bodo poskušali na tak način, da odstranijo precej kosti. Presadili so mi kost iz medenice na golen. Ta način zdravljenja traja dlje, a je bolj … miroljuben, ni toliko radikalen. In zdaj končno dobro kaže. Od pomladi do jeseni se je naredilo dosti več kosti na goleni, dosti bolj se je zacelilo.

Ker lani, torej več kot leto po poškodbi, je znova prišlo do bakterije.
Celjenje je stagniralo, lani od spomladi do jeseni ni bilo napredka v celjenju. In zdravniki so razmišljali, kaj je narobe, ker se ni nič videlo. Nisem imel temperature, ni bilo izcedka kot pri prvi bakteriji, na krvni sliki se ni nič pokazalo. Bakterija je bila samo lokalno, na kosti. In so to videli, šele ko so odprli, ko so odstranili žebelj in vzeli vzorec kosti. Tam so videli, da gre spet za bakterijo. Potem so dali noter debelejši žebelj, da je bilo vse bolj stabilno. Takrat mislim, da sem bil šest tednov v bolnišnici na antibiotiku, intravenozno. In očitno so zadeli.

Kako pride do bakterije?
Ni jim povem jasno. Pravijo, da pri odprtih zlomih dostikrat pride do okužbe. Odprt zlom je na terenu, v helikopterju, v rešilnem vozilu … Ves čas je odprto. Nekaj že povijejo. Tako je veliko možnosti, da pride bakterija zraven. Za drugič pa jim ni jasno. Mogoče sem jo že imel v krvnem obtoku, pa je šele takrat privrelo ven. Bila je samo na kosti, tam, kjer sem imel zlom.

Koliko je bilo vseh operacij?
Sedem. Sedem operacij. Na začetku so morali fiksirati nogo, potem so operirali, da so dali noter žebelj. Potem je prišla bakterija, morali so odstraniti kost, mehko tkivo, potem so mi morali presaditi kost in tkivo ter še menjati žebelj. Da, jih je bilo kar nekaj …

Ste šteli število dni v bolnišnici, koliko zdravil ste dobili ...
Ne, nisem štel (smeh, op. p.). Mislim pa, da sem preživel v bolnišnici kakšne štiri mesece. Na začetku je bilo veliko protibolečinskih tablet, potem pa je bilo dosti antibiotikov. Antibiotike sem imel tablete štiri mesece, pa še v bolnišnici sem bil dvakrat po dva meseca na intravenoznem. Antibiotikov je bilo ogromno.

Kdaj so bile bolečine najhujše?
Najhuje, ko nisem mogel zdržati brez protibolečinskih tablet, je bilo na začetku. Do pol leta po poškodbi. Me je pa tudi nato ves čas bolelo. Ob vsakem koraku me je bolelo. Najhuje pa je tisto, da te boli tudi, ko si pri miru, ko ležiš. Tisto je najhuje. To je bilo prvega pol leta. Potem pa je bila bolečina ob gibih, korakih. Ne bom rekel, da se navadiš, a se sprijazniš s to bolečino in se naučiš živeti s tem. Zdaj pa je tako dobro, da je bolečina samo še tu in tam minimalna. Malo se je spet pojavila, ko sem začel teči, a to je običajno.

Ko so vam presadili kost in kožo, ste imeli bulo na nogi, da niti ne bi mogli obuti smučarskega čevlja. Kako je zdaj s tem?
Da, to bulo imam še vedno, bo ostala za vedno, ker želijo čim manj odpirati, da ne bi spet prišlo do kakšnega vnetja. Je pa zdaj celotna noga manj zatekla, tudi volumensko dosti manjša, tako da mislim, da bi lahko dal nogo v turistični smučarski čevelj. Razen če bi ta bula ribala, a za to bomo že nekako poskrbeli.

Boštjan Kline Foto: Peter Podobnik/Sportida Koliko pa imate žebljev, vijakov v nogi?
Žebelj imam po celotni goleni, da vse skupaj fiksira. In pa zgoraj in spodaj sta po dva vijaka. To bo načeloma ostalo notri za vedno. Če ne bo motilo gibanja.

Se spomnite, kako je prišlo do poškodbe?
Da, vsega se zelo dobro spomnim. Kar mi je najbolj zanimivo: ko sem padel in je noga že bila zlomljena – nisem niti čutil niti slišal zloma –, sem videl, kako noga opleta. Ker je smučka še vedno bila gor, se je noga kar vrtela. Kot da bi imel slamico, ki jo lahko vrtiš okrog. Ko sem drsel, preden sem se ustavil, sem se spomnil na Matthiasa Lanzingerja. Ko mu je nogo vrtelo, zavrtelo in so mu jo potem amputirali, ker je niso mogli sestaviti. Spomnil sem se nanj, ker mislim, da mi je štirikrat obrnilo nogo okrog. Tega se spomnim, nisem pa slišal ali čutil, videl sem le, kako se noga vrti okrog. Zatem se spomnim vsega. Dolgo je trajalo, da so prišli reševalci, mislim, da 45 minut. Sedeli smo. Grega Koštomaj mi je dajal oporo, da sem se lahko naslonil nanj. V enem položaju me je manj bolelo. Če si človek predstavlja, kako to boli, boli manj, ker adrenalin in šok naredita svoje. 

Kaj pa padec, za kakšno napako je šlo?
Vsi smo ljudje, vsi delamo napake. Bila je taka napaka, ki sem jo že večkrat naredil. Zdrsnil sem in ko sem se želel pobrati, me je vrglo čez. Ko sem bil v zraku in pristal, mi je smučko zapičilo v sneg, ni mi odprlo avtomata, ampak se mi je zlomila noga. Smučarji imamo zelo močne goleni, ki ves čas udarjajo, pritiskajo ob smučarski čevelj. To so izjemna trenja, pritiski. Ko to enkrat poči, eksplodira. In to je največja težava. Meni je kost eksplodirala, ogromno kosti je bilo neuporabne, ker je bila v mehkem tkivu. Začela je odmirati, preden so jo začeli sestavljati. Ker je bila tako zatečena, niso mogli takoj operirati. To je bila največja težava. Če bi bil zlom kot zlom, bi bilo bolje kot križna vez, tako pa je bila eksplozija.

Po zlomih se običajno res lažje in hitreje vrne kot po strganih vezeh.
Točno to. Ko sem bil v rešilnem vozilu, sem klical ženo, da sem si zlomil nogo. In sem ji rekel, da je to dosti bolje kot križna vez. Ker se zlom hitreje zaceli. A takrat še nisem rekel, kako resen zlom je. V Italiji so me še slikali, pa mi je rekel zdravnik naše ekipe, naj mu pošljem slike. Ko jih je videl, me je takoj klical nazaj in rekel, naj mu dam zdravnika na telefon. Takrat sem vedel, da je nekaj resnejšega. Potem mi je povedal, da gre za zelo, zelo resno zadevo, da naj v Italiji najprej fiksirajo nogo, nato pa bomo nadaljevali v Sloveniji.

Komaj čakate, da se vsaj rekreativno vrnete na smuči? Kaj vam je smučanje pomenilo v življenju, kako težko je bilo, ko vam je bilo to odvzeto?
To je bilo vse, kar sem poznal v življenju. To sem najbolje znal delati, vse, kar sem delal, celotno življenje sem posvetil temu. Ko tega nimaš več, je druga realnost, s katero se moraš soočiti, sprijazniti, predelati. Ni lahko. Razmišljaš, kaj bo prinesla prihodnost, tudi s finančnega vidika, kako bom dobil prihodke, kje bom lahko začel drugo kariero. O tem razmišljaš, ko ležiš. Tri mesece … Ne, pol leta sem ležal, nisem mogel nič, sploh takrat, ko so mi presadili kost in kožo. A mi je družina vedno stala ob strani, mi dajala izjemno podporo. Iz srca se moram zahvaliti ženi, sinu, mami, tašči in vsem drugim družinskih članom. Nekako prebrodiš, saj druge nimaš. Če hočeš v življenju še delati, še hoditi, se moraš boriti.

Najbolj bo pogrešal trenutke s kolegi iz ekipe. Foto: Sportida Ste se v tem obdobju spominjali trenutkov iz smučarske kariere ali pa je bilo težko misliti na to?
Težje se je spominjati ekipnih trenutkov. Tega ne bo več. Druženja, skupnih treningov. Smo skoraj več časa preživeli skupaj kot pa z družino. Na začetku sem se spominjal tudi najboljših dirk. Zdaj, ko sem uradno oznanil konec kariere, sem o tem spet začel malo razmišljati, je to spet prevrelo na plan. Da je tega pač konec. Šele ko je uradno javno oznanjeno, da je konec, se tega zares zaveš.

Zmaga iz Kvitfjella 2017 je tisti vrhunec …
Zmaga je vrhunec, da, seveda tudi preostali dve uvrstitvi na stopničke. Še posebej tiste iz Hinterstoderja v superveleslalomu. Bilo me je zelo strah. Ko sem leto prej izvedel, da bo na koledarju, nisem vedel, kako se bom lotil tega terena. A sem se dosti pripravljal na to tekmo in mi je uspelo.

Vrhunec kariere Boštjana Klineta, zmaga v Kvitfjellu 2017. Foto: Guliverimage

Nastop na zmago Foto: Guliverimage Bi v prihodnje ostali v smučanju? Vas vleče v trenerski posel?
Vsekakor me zanima trenerski posel, a drugo je, če oziroma ko bi dobil ponudbo, kako bi se odločil. Zdaj sem se navadil, da sem več z družino, doma, v lokalnem okolju. Če bo neka dobra ponudba, dobra ekipa, je to lahko zelo lepa priložnost oziroma me zanima. Sicer pa kakšna druga služba. Bomo videli.

Kako ste finančno prebrodili ti dve leti in pol? Ob bolniški še pomoč SZS, pokroviteljev? Ste imeli status poškodovanega? Ste bili še zaposleni v policijski športni enoti?
Policija me je podpirala, dokler je lahko. Imel sem status vrhunskega športnika v športni enoti. Eno leto po poškodbi so mi ga še za eno leto podaljšali. Res so mi na izjemen način stali ob strani. Tudi zveza, karkoli sem potreboval, vedno so mi prišli nasproti. Ob strani so mi stali z organizacijo, zdravniki, z idejami ... Pokrovitelji, ki sem jih imel na čeladi in avtu, so mi tudi še nekaj časa ostali. Dokler si še zanimiv. Nisem pa jaz vplivnež ali da bi se javno izpostavljal. Logično potem te stvari odpadejo.

Ne le, da niste mogli smučati, tudi drugega v tem obdobju okrevanja niste mogli početi. Kako je, ko se tako aktiven človek kar ustavi za tako dolgo obdobje in ne ve, kako naprej, ko bo konec bolniškega staleža?
Tega se športnik ne zaveda. Nisem se mogel ukvarjati s svojo primarno dejavnostjo, torej smučanjem. Nisem bil sposoben niti hoditi, da bi kaj delal fizično. Nimam končane šole, se pravi fakultete. In kaj zdaj? Eno je, če končaš kariero in postaneš trener. Jaz niti tega nisem mogel. Če greš zdaj delati šolo … Da, a to traja tri leta, preden boš lahko delal za prihodek. Nekateri športniki so zelo pridni in naredijo šolo med kariero, večina pa se tega ne zaveda in računa, da bodo potem trenerji, ker je to najlažja pot. Kaj pa, če še tega ne moreš, kot jaz nisem mogel? Pa če bi že imel šolo, niti ne bi se mogel peljati na delovno mesto. Lahko bi delal samo od doma, prek računalnika. Poleg tega nimam delovnih izkušenj in sem star 33 let. 

Boštjan Kline Vrhunski športnik pa si v Sloveniji z uspehi, kakršne ste imeli vi, nekaj uvrstitev na stopničke, dolgoročne finančne eksistence tudi ne more zagotoviti, kajne?
Seveda ne. To še gre leto, dve, potem pa prihranki skopnijo, če vmes nimaš nobenega prihodka.

Le peščica najuspešnejših smučarjev na svetu je lahko preskrbljena za vedno …
Tako je, ti, ki so konstantno v vrhu. A do zadnjega upaš, da bo nek preboj, da boš nekaj več zaslužil od smučanja. A moraš potem realno pogledati.

Stroški zdravljenja in rehabilitacije so bili vsi kriti iz javnega zdravstva?
Da, hvala bogu je bilo vse krito. Vse smo delali v Sloveniji. Kar je bilo na začetku v Italiji, je krila zavarovalnica.

Koliko imate zdaj še rehabilitacije, vaje, telovadnice?
Tega je bilo ogromno na začetku, ko sem lahko začel migati z nogo, ko sem prvič stopil nanjo. Zdaj pa gre bolj za ohranjanje propriocepcije za gleženj, stabilizacije gležnja, kolena in vaje za moč. Te delam redno, saj mi to ustreza, da to ohranjam. Ni pa več fizioterapije, samo občasno, po potrebi.

Marca vas bomo videli v Kranjski Gori na uradnem slovesu?
Da, to bo nekakšna slovesnost v cilju, da obeležimo konec kariere, malo proslavimo. 

Ter da znova malo vidite kolege, trenerje in s smučarske delavce. Koliko imate sicer še kaj stikov?
Zdaj dosti manj, ko so po treningih od jeseni, prej smo se čez poletje še tu in tam videli, a imamo vsi svoje urnike, smo vsak na svojem koncu. Treningi in družine, urniki so natrpani. 

Sportal Luka Zevnik iskreno o 143 dneh na PCT: Zlomilo me je psihično in fizično, a mi je uspelo

Boštjan Kline Foto: Aleš Fevžer Da ne pozabim, med rehabilitacijo ste pisali oziroma napisali otroško knjigo. Povejte kaj o tem?
(Smeh, op. p.) To je bil nek preblisk, ko sem bil dva, tri mesece v postelji in nisem več vedel, kaj bi. Sem pa veliko razmišljal, kaj bi jaz pisal, ker veliko berem, vsak dan berem, vsak večer berem. In sem dobil neko idejo in sem začel pisati. Pa mi je čas minil. Ko si prikovan na posteljo, čas počasi mineva. In sem pisal, zgodba se je razvijala. Napisal sem 25 strani, a sem napisal od začetka do konca. Ne vem, ali bom imel kdaj "jajca" komu pokazati. Še ženi nisem pokazal. Bomo videli. Prvi kritik bo žena, potem pa bomo videli, kaj bo.

Veliko berete? Knjižni molj?
Ne, knjižni molj nisem, mi pa zvečer ustreza, da malo berem pred spanjem, da se umirim. Preberem 20, 30 strani, da postanem zaspan, da lažje zaspim. To je že kar rutina. Se mi zdi, da potem lažje zaspim. Berem pa vse. Na začetku sem bral kriminalke, potem kakšne knjige, ki ponujajo znanje, za osebnost rast, za finance … Saj potem vidiš, da ti 99 odstotkov knjig samo nekaj prodaja, govorijo eno in isto in nič pametnega ne povejo. 

Sin ima 10 let, njega kaj vleče v smučanje?
Ne, sploh ne. On deska. Začel je pri petih letih. Pa tu trenira na Pohorju s kolesom spust. Trenira pri lokalnem klubu. Pozimi pa deska. Smučanje je sicer omenil, a prosti slog.

Ko ste kot oče doživeli takšno poškodbo, ga zdaj raje ne bi usmerili v šport?
Ne, kljub temu bi ga usmeril v šport. Drugo pa je, ali to postane vrhunski šport ali pa samo treniraš. Ampak šport ti veliko da. Kljub temu da se, kot se je pri meni, lahko nesrečno konča. A še vedno mislim, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Mogoče bo tudi to za nekaj dobro, čeprav tega zdaj še ne vidim. Da, šport ti da ogromno: poznanstev, discipline, soočenja z zmagami in porazi, širok spekter spoznanj in novih znanj ti da, ki jih človek sicer ne doživi. Tudi soočenja s stresom, tesnobo, strahom … 

Ste se s tem soočili tudi ti?
Da, lahko bi rekel, da s tremo, tesnobo, strahom. Saj to je povezano, enako. S tem sem se kar moral soočati, predelovati, premagovati. Dostikrat mi je uspelo, včasih ne. To so bili kar izzivi pri meni.

Z olimpijskih iger ima štiri uvrstitve, najboljše 10. mesto (dvakrat). Foto: Reuters

Kako danes za nazaj gledate na vse dosežemo: tri uvrstitve na stopničke, potem ko ste imeli več kolajn na mladinskih svetovnih prvenstvih? Bi lahko dosegli še več v članski konkurenci?
Da, mislim, da svojega potenciala nisem izkoristil. Marsikaj več bi lahko dosegel. Ponosen sem na to, kar sem dosegel. Dosegel sem ogromno, a bi lahko še več. To sicer vedno rečemo, da bi bilo lahko še bolje. Vedno sem poskusil dati vse od sebe. To tudi veliko pomeni. Iz dneva v dan sem poskušal napredovati v smučanju, psihološki pripravljenosti in kondiciji. A glede na potencial bi lahko dosegel več.

Poškodbe so bile že prej. So imele tudi te vpliv na doseženo?
Kaj jaz vem … Poškodbe se dogajajo in so del športa. S tem se moraš sprijazniti in spopasti. Ne moreš reči, da je to ovira. Drugo je, če imaš kronične težave s hrbtom. Pa lahko narediš vse vaje na svetu. Če si pa potrgaš križne vezi in imaš po pol leta vse novo, pa to ni več izgovor. No, mogoče edino izgovor za glavo. A to se lahko predela.

Boštjan Kline Foto: Sportida Vse najboljše uvrstitve ste imeli od januarja 2016 do marca 2018. Kaj se je zgodilo zatem, da krivulja ni šla več navzgor?
Mislim, da sem si začel potem preveč zapletati, razmišljati preveč perfekcionistično o določenih stvareh, ki niso bile pomembne za hitrost in za rezultate. Preveč sem se posvečal tehniki, ki je bila očitno že dovolj dobra za zmago. Pa sem jo hotel še izboljšati. In je šel fokus v to smer, pa sem pozabil na hitrost. Po domače povedano sem si preveč želel, preveč sem si želel še napredovati. Takrat so bile cilj stopničke v skupnem seštevku. Ko preveč analiziraš, se izgubiš v tem.

V športu je očitno sproščenost zelo pomembna. O tem je na zadnji tekmi govorila Andreja Slokar, nervozna in nezadovoljna s smučanjem v prvi vožnji, sproščena in zelo hitra v drugi. Tudi motokrosist Tim Gajser vedno reče, da je najboljši, ko dirka sproščeno.
Da, da. "Happy rider, fast rider," ali kako že pravi. (Vesel dirkač, hiter dirkač.) Da, vsekakor je tako. Vsi vrhunski športniki, vsi psihologi vedno govorijo tem. A lahko je reči, bodi sproščen, a … Kot da bi rekel: zasluži 10 milijonov evrov. Da, a kako?! (Smeh, op. p.) Bom poskusil, a nekomu se posreči, nekomu ne. Nekdo to ima v sebi, nekomu je to lažje, nekomu težje, nekomu se to zgodi nekajkrat. To sicer s psihološkim treningom lahko pridobiš, nekomu pa je prirojeno.

Sportal Zamejka, ki je začela na plastični progi, včasih potrebuje brco v zadnjico #video

Miha Hrobat je prvi slovenski adut v novi sezoni. Foto: Reuters Kako gledate na trenutno stanje v slovenskem smučanju v hitrih disciplinah? Z izjemo Mihe Hrobata se zdi, da se je drugim malo zaustavilo.
Da, Miha lepo napreduje iz sezone v sezono, tudi rezultatsko se to vidi. Njegova najboljša leta še prihajajo. Izkušnje zdaj že ima. Dober je vsekakor dovolj, da poseže po najvišjih mestih. Je pa to stvar trenutka. Vsak ima dve minuti, da pokaže, kaj zna. Martin to ima v sebi, to je z zmago že pokazal. To mora samo zbuditi. Spet, lahko rečeno, težje izvedeno. To mora ugotoviti sam. Naraločnik in Ažnoh pa mislim, da sta velika potenciala in z dobrim treningom marsikaj naredita.

Imamo pa tekmovalcev v hitrih disciplinah vse manj, sploh pri dekletih samo še Ilko Štuhec. Je v Sloveniji še vedno težko postati vrhunski smukač?
Kot tekmovalec bi rekel, da ne, saj tako ne smeš niti razmišljati. Izkoristiti moraš, kar imamo, četudi so to krajše proge in manj zahtevne. Imamo pa smučišča, sneg. Ko pa tega nimaš, pa poskušaš vizualizirati in takrat, ko prideš na dobro progo, tisto toliko bolje izkoristiti. Marsikaj se da. Je mogoče težje kot nekomu iz Avstrije, Italije, Švice … Je pa to tudi pozitivna stvar, ker oni vse dobijo na pladnju, mi se pa borimo za to in toliko bolj to ceniš, izkoristiš, ko to dobiš. Imamo pa mi v Sloveniji malo bazo smučarjev, malo bazo otrok. Pri nas se rodi en šampion na x let, drugi pa smo dobri smučarji, ki moramo delati.

V zadnjih letih vas je kar nekaj uveljavljenih predčasno končalo kariero, Štefan Hadalin, Meta Hrovat, Tina Robnik ...
In pri mali bazi vrhunskih tekmovalcev se to še toliko bolj pozna kot pri na primer Avstrijcih, ki jih imajo deset, pa se dva poškodujeta in jih imajo še vedno osem. Pa govorim samo o smukačih.

In zgodbe vas, ki ste morali predčasno končati, dajo vedeti, da v življenju ni le vrhunski šport.
Tako je. To sem tudi spoznal, da kot vrhunski smučar živiš v nekem mehurčku, kjer se vse vrti okrog smučanja, okrog treninga, okrog napredka in drugega sploh ne vidiš, ne vidiš drugih možnosti. Osredotočen si samo na eno stvar, ne vidiš, kaj se dogaja okrog tebe, kaj vse bi lahko naredil, kako bi si lahko pripravil teren, če se zgodi to, kar se je zgodilo meni. Osredotočen si samo na to, da boš enkrat lahko zmagal. Ne razmišljaš, da se boš poškodoval in da bi lahko zraven imel še en posel.

Še en primer mariborske trme, Klemen Kosi. Foto: Matej Podgoršek In tukaj je fenomen Klemna Kosija. Že nekaj let ga ni v reprezentanci, a na lastne stroške še vedno trenira in tekmuje na tekmovanjih nižje ravni.
Res je, vsaka čast! Volja, vztrajnost. Neverjetno, od kod to jemlje. Tudi smuča zelo dobro. Jaz upam in mu želim, da se mu poklopi vse, kar si je zamislil. Da mu tudi na tekmi uspe vožnja, kakršne je sposoben. Toliko časa posvetiš temu, pa čeprav nisi v ekipi, nimaš sponzorjev, pa si vseeno motiviran. To je pohvale vredno.

Je pa tudi on iz Maribora. To je ta trma …
Da. (smeh, op.). Točno to.

Še tole, ko ste prej rekli, imamo sneg. Tule na Pohorju ga nimate več kot nekoč, vsaj ne do doline. Kako kot smučar gledate na prihodnost smučanja?
Ne vem. Hudiča. Zadnje zime so res zelo uboge. Ne vem, ali se bo kaj spremenilo. Sicer pa smučanje na ledenikih in pa na krajih, kjer je zima še tako močna, da se da tekmovati brez tveganja, da je tekma odpovedana. Tukaj je nizko. Ko smo bili majhni, smo tu smučali od decembra do konca marca. Zdaj se morajo pa res veliko več voziti okrog, kot smo se mi takrat. Ne vemo, kaj bo čez 20 let, a očitno se bo vse pomikalo višje.

Mariborsko Pohorje Foto: Matic Ritonja/Sportida Kako ste tu pod Pohorjem sprejeli usodo Zlate lisice, ki je pod tem imenom ni več, očitno je tudi tu ne bo več? Tu so ljudje živeli ob NK Maribor še za Zlato lisico.
Točno to. Ljudje in klubi so živeli za Zlato lisico. A realnost je taka, da smo tu prenizko. Proti naravi se težko boriš. Možnost bi bila, da bi vse prestavili višje, a ne vem, kaj to pomeni organizacijsko in finančno.

Tekme so tudi tiste, ki privabijo mlade v smučanje.
Seveda, sploh če so takrat, ko so tekme, tudi dobre zime. To je dobra promocija za smučanje. A zadnja leta tega ni bilo. Proti materi naravi ne moremo nič.

Torej je sin dobro izbral, ko je izbral gorsko kolo in spust?
(Smeh, op. p.) Točno, trenira lahko poleti in pozimi.

Sportal Vsem pove, da je Slovenec, a je že 11 let njegov dom Nova Zelandija