NK Olimpija
Sobotni intervju
Sobota, 23. 3. 2024, 4.00
8 mesecev
Sobotni intervju: Zoran Zeljković
Ljubljančan, ki si je prisodil petico
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,48
Mladi slovenski strateg Zoran Zeljković je postal trener Olimpije 18. oktobra 2023, pred tem pa je dolgo časa vodil Koper. Trenutno se z zmaji nahaja v rezultatski krizi. V prvenstvu je nanizal tri remije, v pokalu pa obtičal v osmini finala, a še verjame, da bi lahko njegovi varovanci ubranili naslov prvaka.
Ko je postal trener Olimpije, so se mu uresničile sanje. Prevzel je vodenje nogometnega velikana, katerega dres je nosil v mladosti. Kot Ljubljančan vse skupaj doživlja še bolj čustveno, zato še toliko težje sprejema zadnje neuspehe, ob katerih se vodilni Celjani vse bolj oddaljujejo zmajem. Kje tičijo težave, kaj velja izboljšati in kakšna bo njegova usoda v Ljubljani? Besedo ima Zoran Zeljković.
Zoran Zeljković o Olimpiji:
Ker so Stožice že v znaku reprezentančnega spektakla, ko se bosta v torek pred nabito polnimi tribunami pomerili Slovenija in Portugalska, pri kateri bo v ospredju Cristiano Ronaldo, morajo nogometaši Olimpije do nadaljnjega opravljati treninge drugje. Tako so se v petek preselili na Kodeljevo, kjer smo zmotili trenerja Zorana Zeljkovića, ki skuša med reprezentančnim premorom prebuditi varovance in jim pomagati, da bi v nadaljevanju prvenstva, do konca jih čaka še deset krogov, skušali uprizoriti še zadnji napad na vodilne Celjane. Ko se bodo vrnili v Stožice, jih čaka prenovljena travnata površina. To je čudovita novica za 43-letnega Ljubljančana, ki je prepričan, da lahko njegovi igralci na tako dobro pripravljeni igralni podlagi pokažejo bistveno več kot so v dozdajšnjem delu sezone. Trener Olimpije, ki je v življenju razpet med Ljubljano in Koper, se je za Sportal razgovoril o marsičem.
Ste rojeni Ljubljančan, ki se je znašel v prav posebnem položaju. Vaša družina živi v Kopru, vi pa delate v Ljubljani.
Na to, da se vozim iz Kopra v Ljubljano, gledam malce drugače. Bil sem v tujini. In v tujini se vse, kar je pod dvema urama, šteje za bližino. V Sloveniji smo glede tega razvajeni. Z vožnjo nimam težav. Če je prazna cesta, potrebujem 45 minut in sem že v Ljubljani.
Zoran Zeljković, nekdanji slovenski reprezentant in oče treh hčerk, je vodil Koper med letoma 2021 in 2023, nato pa se odločil za vrnitev v rojstno mesto, kjer so se mu uresničili sanje. Postal je trener Olimpije, njegova družina pa ostaja do nadaljnjega v Kopru.
Da, če se vas usmilijo razmere na avtocesti. Ker pa zna biti promet nepredvidljiv, podobno govorijo tudi za nogomet v 1. SNL, prihaja na cestah tudi do gneč in zastojev. Vam to malce poruši bioritem?
No, saj je tako, da imam stanovanje tudi v Ljubljani. Tako se, če se že kam peljem, večinoma peljem v Koper, ker pogrešam družino, drugače pa sem bolj ali manj v Ljubljani. Pri Olimpiji sem hitro prišel do spoznanja, kako večji klub je od Kopra. Več je ljudi, večja so pričakovanja. Več je tudi obveznosti. Vsega je več kot prej. Saj radi pravijo, da višje ko greš, bolj piha. Tako je v mojem primeru.
Kar zadeva prihodnost, pa bomo še videli. Družina za zdaj ostaja v Kopru. Sem sam med štirimi dekleti, tako da se me ne vpraša veliko (smeh, op. p.). Otroci hodijo v šolo in tega nismo hoteli tako hitro menjati. Žena je v otroštvu odraščala ob morju, otroci res obožujejo morje in lepo vreme, tako da jih povsem razumem. Lepo so jih sprejeli v Kopru, ljudje pa smo taki, da neradi menjamo tisto, kar je dobro. Nekaj stvari bo treba še rešiti, potem pa se bomo vsi skupaj odločili, kako naprej.
Olimpijo ste prevzeli sredi jeseni, zdaj se je komaj šele začela pomlad. Tako da resnično še niste okusili vodenja Olimpije v toplejših mesecih, ko lahko oblečeš le majico s kratkimi rokavi.
Tisti, ki spremljajo nogomet podrobneje, dobro vedo, kako sem prišel k Olimpiji. Seveda bi ti bilo lažje, če bi začel s klubom že od začetka sezone in imel vpliv pri sestavi neke zgodbe. A v življenju ne moreš vedno izbirati. Pogosto je tako, da moraš pač s tistim, kar dobiš, tudi znati delati.
"Seveda bi ti bilo lažje, če bi začel s klubom že od začetka sezone in imel vpliv pri sestavi neke zgodbe. A v življenju ne moreš vedno izbirati," se zaveda, da bi lahko z Olimpijo pokazal več, če bi z zmaji sodeloval že od začetke sezone.
Pa ste kos pritisku, s katerim se srečujete pri delu z Olimpijo?
Sam sprejemam to kot izziv. Pritisk je na koncu vedno tak, kot ga človek dojema sam.
Vas ni po zadnjih manj uspešnih rezultatih nič strah za trenerski status – glede na vse, kar se je v zadnjih letih dogajalo pri Olimpiji?
Poskušam se osredotočiti na stvari, na katere imam vpliv. Če bodo v klubu prepoznali, da sem tisti, ki pelje klub v pravo smer, bom seveda vesel. Če pa ne bodo, pač ne bodo. To ne bo spremenilo mojega cilja. Mogoče bo spremenilo le mojo pot, cilja pa ne.
Po Kopru ste dobro spoznali še notranji ustroj Olimpije. Bi potrebovala še kaj v organizacijskem smislu?
Olimpija še veliko potrebuje. Ljudje v klubu se tega zavedajo. Upravo kluba, zdajšnjo garnituro, imajo lahko radi ali ne. Rezultatov jim nihče ne more očitati. Sami veste, koliko dolgov je bilo pri Olimpiji. Kolikor mi je znano, je Olimpija zdaj stabilen klub, veliko ljudi je bilo izplačanih. Klub je prišel v Evropo in osvojil dvojno krono. Zagotovo pa drži, da Olimpija lahko dela še bolje.
Nekdanjemu klubu Koper bi privoščil, da osvoji pokal. "Koper bo imel v moji, verjamem da dolgi trenerski karieri, poseben pečat. Prve priložnosti, ki ti jo nekdo ponudi, ne pozabiš. Ostal sem v zelo dobrih odnosih z mnogimi v klubu. Verjamem, da smo ostali prijatelji. To je bilo res lepo obdobje v mojem življenju."
V Kopru ima glavno besedo pri delovanju kluba družina Guberac. Kako pa je s tem pri Olimpiji?
Večji kot je klub, več ljudi je zaposlenih. Verjamem, da nisem še spoznal vseh, ki pomagajo klubu. Upravni odbor glede športnega dela sodeluje z menoj, kar se mi zdi zelo pomembno. Tako je bilo tudi zmenjeno ob mojem prihodu in me veseli, da se tega držijo.
Olimpijo vodite že malo manj kot pol leta. Ste zadovoljni z opravljenim?
Ne. Nisem zadovoljen. Moti me, da nismo konstantni. Nekaj srečanj smo odigrali na zelo visoki ravni, kar nekaj pa pod pričakovanji. Velike ekipe pa ne nihajo. To moramo razvijati.
Zelo me boli zlasti izpad iz pokala. To je naš velik spodrsljaj, ki pa ga je treba znati predelati. Osredotočili smo se na prvenstvo, kjer lovimo Celjane, kot trener pa sem ocenil, da moram nekatere stvari kombinirati. No, ko pa kaj kombiniraš, se ti ne izide vedno po najboljših željah. To pa je tudi posledica še drugih dejavnikov. Verjamem na primer, da bi nam bilo proti Kopru v pokalu lažje, če bi igrali na svojem igrišču. Stadion ŽAK je pač specifičen.
To je res neverjetno. Olimpija ima opravka s slabo statistiko na tekmah, ki jih odigra na stadionu ŽAK. Brava ni premagala že pet let. Se je v glavah nogometašev naselil strah, je to postal kompleks, svojevrstni urok?
Ne bom rekel ravno strah, je pa to specifičen stadion. Dobro ga poznam, v mladosti sem na njem igral z Interblockom. Pa smo imeli takrat vrhunsko ekipo, a nismo prav nobene tekme zmagali z lahkoto. Igrišče je malo krajše in ožje. Ekipi, ki se brani, to odgovarja. Raje igramo na večjem igrišču.
Navijači Olimpije, ki prihajajo na tekme zeleno-belih na stadion ŽAK v Spodnjo Šiško, objekt v zadnjih petih letih praviloma zapuščajo razočarani.
Potem velja morda v prihodnje razmisliti, da bi kdaj namesto v Stožicah, če se tam prenavlja igrišče, raje igrali kot gostitelj drugje?
Seveda. Malenkosti so zelo pomembne. Je pa tudi res, da moraš zagotoviti veliko stvari za nastopanje v prvi ligi, toliko igrišč pa na žalost nimamo.
Na zadnjih tekmah ste večkrat javno opozorili na nespametne napake, ki si jih obramba takšnega kluba, kot je Olimpija, ne bi smela privoščiti. Po tekmi z Bravom ste dejali, da niste videli takega zadetka tudi takrat, ko ste trenirali ekipo do 12 let.
Nogomet je igra napak, na koncu pa zmaga tisti, ki jih stori manj. Izkušnje dobiš z napakami. Nekateri se učijo na svojih, tisti, ki so uspešnejši, pa na tujih. Res je tudi, da te v napako velikokrat spravi nasprotnik. A zadnja situacija je bila z lahkoto rešljiva, zato sem se odzval tako kot sem. Ponovno smo izgubili dragocene prepotrebne točke.
Stožice so dobile novo travnato površino. Kaj to pomeni za igralni slog Olimpije? "To pomeni, da ne bomo imeli več izgovorov. Če pogledamo prvo srečanje z Rogaško, je bilo igrišče res težko in nam ni šlo v prid. Želim si čim boljše pogoje, da fantom zagotovimo najbolje kar lahko. Potem bo vpliv drugih stvari čim manjši."
Tisto, kar vidimo in spremljamo na zelenici, izžareva tudi trenutno ozračje, dogajanje v slačilnici?
V slačilnici je dobro vzdušje, ko dosegaš pričakovanja. Vsi imamo določene težave v življenju, vendar jih znajo tisti najbolj uspešni skriti, tako da jih kot gledalec ne moreš zaznati. To tudi deli tiste bolj uspešne od drugih.
V zimskem prestopnem roku so se dogajale nepričakovane in skrivnostne stvari, po katerih ste ostali tudi brez najboljšega strelca Ruija Pedra. Kako je bilo čez noč ostati brez napadalca, na katerega si se lahko zanesel?
Ni skrivnosti. Ruiju Pedru smo jasno razložili, kakšen je njegov status in kakšna so naša pričakovanja. Sam se je odločil drugače. Odzvali smo se in pripeljali igralca, to je bil Marin, ki pa se je na žalost poškodoval. Vedel sem, da smo izgubili veliko, a se nismo mogli na to odzvati, saj je bil prestopni rok že zaključen.
Pred tem niste mogli najti več okrepitev? Pa čeprav bi morala Olimpija, sploh po takšni sezoni, kot je bila prejšnja, ter še jesenskih evropskih tekmah, predstavljati določen magnet?
To je res, a je veliko klubov v tujini, ki so finančno še bolj zmogljivi od našega. Tako si odvisen od tega, kako je videti naša liga v tujini, pa od denarja, ali si sposoben plačati velike vsote za odškodnine. Zato smo v klubu v upanju, da bo Olimpija v prihodnosti boljša, naredili selekcijo. To smo naredili jaz, športni direktor in direktor. Skupno.
V klubu se od začetka našega sodelovanja držijo dogovorov. Noben igralec ni zapustil kluba brez mojega dovoljenja, noben ni prišel brez moje privolitve. Tako smo dogovorjeni in tega se držijo. Se pa ne moreš izogniti temu, da kdaj narediš napako. Rezultat je tisti, ki pokaže, ali smo delali prav ali ne. Nismo pa pripeljali veliko igralcev. Na žalost dosti pozno Ivana Durdova in pa pred tem še Antonia Marina.
Nekdanji up hrvaškega nogometa in zagrebškega Dinama Antonio Marin je zablestel v uvodnih nastopih za Olimpijo, nato pa si je na treningu huje poškodoval koleno (strgana sprednja križna vez), tako da ga čaka zelo dolgo okrevanje.
Nogometni bogovi pri zadnjem niso bili naklonjeni Olimpiji. Marin se je kmalu po tem, ko je zablestel, hudo poškodoval.
Marin je potreboval le nekaj tekem, da je pokazal, da predstavlja veliko okrepitev. Durdov bo glede na pozen prihod potreboval še nekaj časa, a stojim za tem, da sta to igralca za Olimpijo. Da bosta v prihodnosti pripomogla k uresničitvi naših ciljev.
Kdaj pa bi se lahko Marin vrnil na igrišče?
Ponavadi po takšni poškodbi okrevaš od šest do osem mesecev.
Kot da bi Olimpija z njegovo poškodbo prejela opozorilo, kako ni pravočasno poskrbela za dovoljšne število okrepitev v napadu. Sploh po zimskih "prisilnih" odhodih.
V zimskem prestopnem roku je to veliko težje. Če pa upoštevamo še dejstvo, da nočejo vsi priti v Slovenijo in da moraš za kakovostnega igralca dobro plačati, hitro prideš do zaključka, da moraš pripeljati nekoga mladega ali pa nekoga, da oživiš njegovo kariero.
Navijači bi si želeli več priključitve mladih, obetavnih slovenskih igralcev. Denimo Ristića, Jakupovića, nenazadnje tudi Ačimovića, ki so v pripravljalnem obdobju že igrali in dosegali zadetke. Pa je za to primeren čas, ker se Olimpija poteguje za naslov?
Vem, kaj si želijo navijači. Tudi sam si to želim. Vendar je to proces, ki ne gre čez noč. Uveljavljanje mladih in hkrati lovljenje ugodnega rezultata v tem trenutku po mojem mišljenju ni realno.
"V naši mladinski šoli je veliko kakovostnih in nadarjenih igralcev. Verjamem, da bodo v prihodnosti igrali pomembno vlogo pri Olimpiji," bo Zoran Zeljković slejkoprej ponudil priložnost tudi najbolj nadarjenim najstnikom, ki jih pri zmajih ne manjka.
Kljub temu, da so se nekateri nadarjeni mladinci že izkazali v pripravljalnem obdobju?
Da. Vidim pa neko perspektivo. To so fantje, ki imajo kakovost, a potrebujejo čas. Ni enako razvijati igralce v drugih klubih ali pa Olimpiji. K Olimpiji mora priti kakovosten in že zrel igralec.
Se ne bojite, da bi omenjeni igralci izgubili potrpljenje in poskušali srečo kje drugje?
Na koncu je to njihova izbira. Mislim, da si vsi želimo isto. Kot trener dobro razumem, da mlajši kot je igralec in pri tem še igra, večja je njegova vrednost. V klubu nikoli ne obljubljamo minutaže, saj si jo mora igralec z delom in igrami zaslužiti. Igralce redno analiziramo in spremljamo njihov razvoj. Tisti, ki bodo to prepoznali, pač bodo.
Trenutek, ki bi to omogočal v večji meri, bi bilo kakšno lagodno vodstvo s 3:0 ali več na tekmi.
Da, večkrat si želim česa takšnega. Moram pa kot trener upoštevati več stvari. Ni lahko vsega skupaj združiti v eno tekmo. Me pa veseli, da imamo nekaj res obetavnih fantov. Za prihodnost Olimpije ni treba skrbeti.
21-letni napadalec Toni Lun Bončina, sicer sin velikana slovenske glasbene scene Janeza Bončine Benča, je v tej sezoni v 2. SNL v dresu Nafte kot posojen nogometaš Olimpije zatresel že kar 17 zadetkov. Jeseni je z Lendavčani v pokalu presenetil tudi Celjane.
Glede na to, da se pogreša serijski napadalec, razmišljate kaj o Toniju Lunu Bončini, ki kot posojen nogometaš Olimpije blesti pri vodilnem drugoligašu Nafti in je najboljši strelec tekmovanja?
Vse igralce spremljamo, tudi tiste v drugi ligi. Upam, da jim ne delam krivice, a mislim, da je razlika med prvo in drugo ligo v tej sezoni še večja, kot je bila v prejšnjih, tako da … Ne smete pozabiti, da bo Olimpija letos igrala Evropo. Imam velike cilje. Poskušam izbrati takšne igralce, da to čim prej dosežemo.
Torej je vprašanje, ali bi Bončina, če bi se vrnil iz Lendave v Ljubljano, prejel resno priložnost?
Mladi igralci morajo dozoreti in opozarjati nase. Vse spremljamo in ko bom začutil pravi trenutek … Kot trener zagotovo ne bom delal proti sebi, a ni isto, če igraš za mladince ali pa člane Olimpije, kjer moraš zmagati vsako tekmo. Pri Olimpiji se igra drugačen nogomet kot v mladinski ali drugi ligi. Manj je prostora, dueli so drugačni. Ni tako lahko, kot si nekateri predstavljajo.
Ko ste prišli v Olimpijo, ste izrazili željo, da bi večino nogometašev na igrišču sestavljali Slovenci. Za zdaj ne kaže tako. Olimpija ima že dolgo sloves pisane ekipe, če se lahko tako izrazimo, kjer prihaja veliko igralcev iz različnih držav. Kako je voditi takšen orkester? Bi si želeli, da bi na igrišču vendarle prevladovala slovenska beseda?
Vsi v klubu si tega želimo. A istočasno zadovoljiti velike rezultate in igrati z domačimi fanti ... to je res dolgotrajen proces. Treba je začeti pri najmlajših. Kakor vem, je uprava veliko pozornosti namenila naši šoli. Sem pa Ljubljančan in dobro vem, kaj ima Ljubljana rada. Vsi bi radi, da na koncu Olimpija dosega velike rezultate, igra pa čim več Slovencev.
Mustafa Nukić je jeseni takole proslavljal zadetek za 2:0, zgodovinsko zmago Olimpije, prve v skupinskem delu konferenčne lige proti Klaksviku.
Veliko govorimo o mladih, je pa pri klubu prisotna še druga skrajnost. Mustafa Nukić, 33-letni ljubljenec navijačev. Po koncu jesenskega dela ni več del članske ekipe. Kako je zdaj z njim?
Ob mojem prihodu sem mu razložil svoje poglede. Imela sva odkrit pogovor. V klubu smo sprejeli skupno odločitev, da moramo gledati naprej, in se odločili za mlajše igralce. Ponudili smo mu več možnosti. Rekel je, da bo o tem razmislil. Z njim zdaj o tem komunicira uprava. Najbolj mi je pomembno, da sem mu povedal svoje stališče. Verjamem pa, da včasih nekdo misli drugače, a s tem nimam težav.
Kitajci so že pred tri tisoč leti govorili, da ne moreš nečesa voditi, ne da bi se pri tem nekomu zameril. Glede tega prevzemam odgovornost, sam pač nekatere stvari vidim drugače. Rad bi, da igra Olimpija drugačen nogomet. Za to pa potrebujem drugačne karakteristike igralcev.
Čeprav ne spada med najhitrejše igralce, je bil Nukić v jesenskem delu vendarle drugi najboljši strelec Olimpije.
Da, tudi sam mi je to omenil. Tega dejstva mu nihče ne more odvzeti. Vendar poskušam gledati na to sliko širše in upoštevati več dejavnikov. Komu si dal zadetek, kdaj si ga dosegel, pri katerem rezultatu, ali je bilo to z najstrožje kazni ali iz igre. O mnogih stvareh bi lahko šli v polemiko.
Zoran Zeljković o Cristianu Ronaldu ter tekmi med Slovenijo in Portugalsko:
Prejšnji teden bi morali z Mariborom odigrati v Stožicah večni derbi, a je prestavljen na prihodnji mesec. Je to po svoje sreča za Olimpijo, saj je Maribor v zadnjih nastopih pokazal dober in učinkovit nogomet, vi pa ste nizali zgolj remije?
Pri derbijih ponavadi to, kakšen si pred tekmo, ne igra vloge. Derbi je derbi. Vse se začne z ničle. Kaj je dobro za Olimpijo, ne vem, poskušamo pa ta reprezentančni premor izkoristiti za to, da naberemo čim več moči. Zavedamo se, da tisto, kar trenutno kažemo, ni dobro. Nekaj bo treba popraviti in delati bolje.
Pri Mariboru v zadnjem obdobju blesti Josip Iličić, vaš nekdanji soigralec pri Interblocku. Pri 36 letih še zdaleč ni rekel zadnje.
Na žalost je premalo cenjen v Sloveniji. V tujini sem prepričan, da bi bil njegov status povsem drugačen. Ponavadi v Sloveniji raje poveličujemo druge, predvsem tujce. S tem se ne strinjam, a tako pač je. Lahko povem prigodo, ki mi je dala misliti. Ko je Iličić z Mariborom igral v Kopru, je prišlo zaradi njega ogromno ljudi iz Italije. Pred stadionom so se hoteli vsi fotografirati z njim. Pred tremi leti je bil v določenem trenutku najboljši igralec na svetu. Valencii je dal v ligi prvakov na eni tekmi kar štiri gole. Da tako vrhunski igralec igra v naši ligi, bi nam moralo biti v ponos.
Josip Iličić si je pred leti z Zoranom Zeljkovićem delil slačilnico pri ljubljanskem Interblocku, nato pa zaslovel ne le v Sloveniji, ampak postal eden izmed najbolj spoštovanih nogometašev v serie A.
Bil je najboljši nogometaš 1. SNL prejšnjega meseca. Bi si zaslužil vrnitev v reprezentanco?
Verjetno ima selektor tako kot vsi trenerji določene poglede na nekatere stvari. Je pa njegov cilj jasen. Da Slovenija zmaga vsako tekmo. Če bo ocenil, da mu lahko Josip pripomore, ga bo poklical.
Kako pa se boste pred večnim derbijem kot trener Olimpije pripravili proti takemu igralcu?
Tako, da mu ne daš žoge. Jojo je slab, ko nima žoge. Malce heca (smeh, op. p.). Vsak igralec ima prednosti in slabosti, a o tem bom razmišljal, ko bo prišla na vrsto tekma z Mariborom.
Je res, da so vas lani vabili tudi v Ljudski vrt?
Neposrednega klica nisem dobil, se je pa pojavilo ogromno govoric. Kot trenerja me veseli, da se o tebi govori tako, ponavljam pa, da sem najbolj vesel in zadovoljen, ker sem prejel ponudbo Olimpije. Pri Olimpiji sem preživel že neko otroštvo. Od tega, kar imam trenutno, v Sloveniji ne more biti bolje zame.
Olimpija s tekmo manj za vodilnim Celjem zaostaja 12 točk. Do konca sezone bo odigrala še deset tekem.
Torej ga ni boljšega kot biti trener Olimpije?
Zame kot Ljubljančana zagotovo. Da v svojem mestu predstavljam svoj klub iz otroštva, mi vzbuja ogromno zadovoljstvo. Ponosen sem, da sem trener Olimpije. Za našim klubom stoji veliko navijačev. Bogata je tudi zgodovina. Olimpija je bila že od nekdaj velik klub. Ko še danes tako v nekdanji Jugoslaviji komu omeniš Olimpijo, je vsem jasno, kako jo vsi doživljajo s spoštovanjem.
Ko smo nedavno obujali spomine z legendarnim nogometašem Olimpije Vilijem Amerškom, je bilo ogromno pozitivnih in nostalgičnih odzivov na vse, kar je predstavljala Olimpija v nekdanji državi.
Kjerkoli v naši bivši državi boste opazili, da Olimpija ni bila kar nekaj. Da je klub, ki ima še vedno nek vpliv. Da je to velik klub.
Kako pa za Olimpijo dihajo navijači v Ljubljani dandanes?
V Ljubljani je zelo zahtevna publika, to dobro vemo. Vsi bi radi rezultate in Ljubljančane na igrišču. A če bomo mi delali svoje, bodo ljudje to prepoznali in prihajali v vedno večjem številu na stadion. Našim navijačem ni vseeno, prihajali so tudi že na naše treninge. Prepoznali so, da lahko igramo bolje in da ne dajemo tega, kar lahko.
Naše navijače zelo cenim. Za to, kar delamo, smo plačani. Oni pa svoj čas in denar žrtvujejo za to, da prihajajo na naše tekme in nas spodbujajo. Z nami so v dobrih in slabih trenutkih. Proti Celju so, čeprav nismo zmagali, prepoznali našo iskreno borbo. Bili smo kot eno. Nagradili so nas z velikim aplavzom.
Navijači Olimpije so v prejšnji sezoni proslavljali dvojno krono. V tej njihovim ljubljencem grozi, da bodo ostali brez lovorike.
Čeprav si predstavljamo, kako jezni so morali biti, ko so segli globoko v žep, da so prišli do Ferskih otokov, tam pa nato spremljali vaš polom v Evropi.
Da, potem pa poslušaš, kako so nas ribiči premagali. Na koncu moraš sprejeti tudi kritiko ter jih razumeti. Razumeti njihova pričakovanja.
Že s Koprom ste bili v Sloveniji drugi, zdaj se s tem, da boste podprvaki v 1. SNL, spogledujete še z Olimpijo. Kot da vam je to drugo mesto usojeno?
Vedno si želim biti prvi, da ne bo pomote. In z Olimpijo se še nismo predali. Še vedno upamo, da smo lahko prvi. Teoretično imamo še možnosti, vemo pa, kaj je tudi realno. Še naprej bomo sanjali in šli iz tekme v tekmo. Od fantov zahtevam le, da pokažemo več. Ker to, kar kažemo zdaj, ni na želeni ravni.
Bi bilo drugo mesto po svoje neuspeh ali so Celjani vseeno tako dobri, da bi jih bil čudež prehiteti?
Pred začetkom spomladanskega dela smo bili v položaju, ko nismo bili več odvisni od samega sebe. Nato smo imeli priložnost, da se približamo na –4, a tega na žalost nismo izkoristili. To je bila posledica različnih okoliščin, ki jih ne bi rad našteval. A v osnovi smo si krivi sami.
Govorimo o sodnikih?
Da, tudi o sodnikih. A pustimo raje to. To vsak razume, kot hoče.
Ne bi radi odpirali te fronte? Ker marsikdo v Sloveniji še verjame, da je bila Olimpija v zadnjih sezonah privilegirana in je šlo od sodnikov na njeno stran kar nekaj odločitev.
Prijatelj mi je ravno nedavno omenjal, da sem eden redkih trenerjev Olimpije, pod čigar vodstvom je bila Olimpija oškodovana (smeh, op. p.). Če pogledate npr. ta sodniški pogled, boste videli, da ni vse tako, kot ljudje govorijo, smo pa največji krivci mi. In na te stvari lahko tudi vplivamo. Na te se bomo tudi osredotočili.
''Generalno mislim, da imamo v Sloveniji dobro sojenje. Ne bi rad, da me ljudje narobe razumejo, a na tekmi proti Celju smo imeli več kot dovolj priložnosti, da bi zmagali. Sami smo si krivi, da jih nismo izkoristili. Ne glede na vse smo igrali dobro,'' se je dotaknil še derbija med Olimpijo in Celjem, ki se je v Stožicah razpletel brez zmagovalca (1:1).
Celjanom se nasmiha drugi naslov državnega prvaka. Je njihova moč zrasla na zeljniku dela Alberta Riere, ki je Celjane v tej sezoni hitro zasidral na vrhu?
S tem se deloma strinjam. Celje iz leta v leto vedno več vlaga v nogomet. Ekipo nadgrajuje z velikim številom kakovostnih igralcev, v Sloveniji pa lahko velike rezultate dosežeš le na dolgi rok. S konstanto. Zato je to bolj posledica tega dela kot pa le prispevek Riere. Ne rečem, da ni veliko prispeval k temu, a ogromen napredek Celja sem videl že pred njim, ko je bil trener še Pilipčuk. Takrat so edini nadigrali Olimpijo in ji jemali posest. Že takrat so bili resen konkurent Olimpiji, ki je nato zasluženo osvojila naslov.
Pod vodstvom Riere, ko so izločili celo portugalsko Vitorio, so lani nakazali, da bi lahko napravili več tudi v Evropi. Zaigrali so drzno, pod taktirko Damirja Krznarja pa so v zadnjem obdobju malce bolj previdni. Veliko manj pogumni, kot bi si lahko privoščili glede na igralski kader. V Stožicah so bili pasivni. V to ste jih nenazadnje tudi prisilili z igro Olimpije.
Se strinjam. Prisilili smo jih v to. Ne verjamem, da si je trener Celja želel, da bi bili videti tako, kot so v Stožicah. Veliko tega je tudi v podzavesti. Igralci Celja so vedeli, da imajo prednost pred nami, in so se mogoče s tem zadovoljili. Mi pa smo vedeli, da nam samo zmaga vliva neko veliko upanje, zato nismo imeli veliko za izgubiti. In potem je vse lažje.
Če bi takrat znižali zaostanek na –4, bi se lahko zdaj spraševali, kaj vse bi bilo, če bi bilo. Kako je tisti neuspeh, zgolj remi s Celjem, vplival na vaše mlade igralce? Delovalo je, kot da so potem že dvignili roke od naslova, kot da je nemogoče postati prvak?
Ko zmaguješ, si samozavesten. To so dejstva. Ti pa derbiji vzamejo veliko energije, a se ne predajamo. Upanje še ostaja, verjamem, da se bomo iz tega kaj naučili. Hočemo, da to postane del našega DNK, del Olimpije. Kako se nikoli ne predamo in sanjamo velike stvari. Včasih ti v življenju uspe, včasih ne.
Ne čutim tega, da so se igralci že vdali v usodo, čutim pa neko razočaranje, da nismo izkoristili nekaterih stvari. A to nam ne bo ubilo upanja.
"Upanje še ostaja, verjamem, da se bomo iz tega kaj naučili. Hočemo, da to postane del našega DNK, del Olimpije. Kako se nikoli ne predamo in sanjamo velike stvari," še ni odnehal v boju za naslov prvaka.
Kako bi sezono, če jo boste končali brez lovorike, ocenilo vodstvo Olimpije? Pogojujejo s tem morebitno prekinitev sodelovanja z vami?
To je vprašanje za vodstvo. O tem se z njimi nisem pogovarjal. Pogodba je podpisana za dlje, a dobro vemo, kako je pri nas. Nočem si delati utvar. Vem tudi, kakšni so bili cilji. Po drugi strani pa se tudi zavedam, kako sem prišel v klub, tako da … Sprejel bom vse, kar se bodo odločili.
Vaše delo pri Olimpiji je zaznamovala tudi pestra in nenavadna evropska jesen. Na štirih tekmah ste dvakrat zmagali, doživeli ogromno, od razočaranja na Ferskih otokih do zgodovinske prve zmage nad Klaksvikom ter blatnega poraza proti Lillu in nato sladke, a žal prepozne zmage v Bratislavi.
Olimpija je s tem naredila veliko za slovenski nogomet. So stvari, ki bi jih lahko naredili še bolje. Mislim predvsem na tekmo na Ferskih otokih in pripravo igrišča proti Lillu. A, če pogledamo, smo nato drugo tekmo s Ferci dobili, zdaj pa imamo novo igrišče, tako da smo se vsi skupaj nekaj naučili.
Ste se po mučnem porazu z 0:3 na Ferskih otokih povprašali, ali vam je bilo sploh tega treba, da ste sploh stopili iz cone udobja v Kopru in se odpravili k Olimpiji?
Nikoli. Vedel sem, kam prihajam. Vedel sem, da bodo vzponi in padci, zato me to ni presenetilo. Velike stvari pač niso lahke, a se bom boril do konca.
Pri Olimpiji je kar nekaj tujcev, o katerih se dvomi, ali sploh predstavljajo dodano vrednost in s tem odžirajo mesta mlajšim slovenskim igralcem. Denimo Admir Bristrić. Čeprav je mladi reprezentant BiH, se je v zadnjih mesecih izgubil v napadu, njegova neučinkovitost je velika.
Tujci morajo v Sloveniji delati razliko. Če bodo igrali kot naši, bodo pač igrali domači. Tako je povsod. Tako si želimo tudi pri nas in tako tudi bo. Dokler sem jaz vodilni pri Olimpiji, bo tako. Se pa vedno, ko so slabi rezultati, najprej udari po tujcih. Ne bi pa rad preložil odgovornosti samo na njih. Dejstvo je, da smo vsi krivi za to stanje.
Na vročem stolčku ljubljanskega kluba je nasledil Portugalca Joaa Henriquesa.
Imate dokaj številčno kolonijo portugalskih igralcev. Jeseni je bila še večja, tudi zaradi strokovnega štaba. Kako je sodelovati z njimi? Pogrešajo prejšnjega trenerja?
Verjetno, to bi morali vprašati njih. Verjetno jim je bilo lažje komunicirati z njim, saj je razumel njihovo kulturo. S prejšnjim trenerjem so imeli drugačen odnos, a se morajo oni podrediti ekipi in meni, ne pa obratno. Od njih vedno zahtevam več. Tudi oni so zmožni igrati še bolje. Po drugi strani pa sem prepričan, da je Olimpija dosegala dobre rezultate z njihovo veliko pomočjo, saj premorejo kakovost. Zlasti ko so pri stvari. Verjamem, da je Olimpija z njimi močnejša.
Ali vaši portugalski varovanci že kaj omenjajo torkovo tekmo, ko bodo v Stožicah gostovali njihovi rojaki?
Tudi. Če bo Slovenija izgubila, bodo imeli v sredo prosti dan. Tako jih bom nagradil, drugače bi jih morali cel dan poslušati (smeh, op. p.).
Trenutno so pri Olimpiji trije portugalski nogometaši. Največjo minutažo med njimi ima David Sualehe.
Boste prišli vsi na tekmo?
Za njih ne vem, sam pridem zagotovo navijat za Slovenijo. To bo res velik dogodek za celo Slovenijo, da pridejo tako zveneča imena k nam. To bo krasno srečanje.
Poletje prinaša Euro 2024 v Nemčiji. Kakor je videti zdaj, bo na njem zaigral tudi kapetan Olimpije Timi Max Elšnik. Čutite, kako vašim igralcem ne manjka motivacije, da bi se tudi preostali dokazali selektorju?
Vsak sanja o igranju na velikih tekmovanjih. V tem primeru je lahko zelo razočaran naš vratar Matevž Vidovšek. In to razumljivo. Dobro ve, koliko truda je vložil. Zame je bil najbolj zaslužen igralec za osvojitev dvojne krone. Zdaj že trenira z nami stoodstotno, tako da bomo videli, kdaj bo pravi čas za vrnitev na vrata. Verjamem, da bomo z njim še boljši.
Pri delu mu pomagata Antonio Mlinar Delamea in Džengis Čavušević, oba nekdanja slovenska reprezentanta. ''Džengis mi je res veliko pomagal v doseganju rezultatov. Je moja resna roka. Kar pa me najbolj veseli, je to, da so mojim sodelavce pomembne tudi življenjske vrednote. Trenutno imam vse, kar si lahko trener samo želi. V štabu imamo ljudi, ki imajo kar nekaj za pokazati.''
Bi lahko poleti prišlo pri Olimpiji do velike prevetritve igralskega kadra?
Ne, ne želim si ponovno zamenjati desetih igralcev, to bi bil prevelik šok. Tem igralcem, ki so jih pripeljali, moramo v večini primerov verjeti in razumeti, da je to proces. Nekateri pred tem v prejšnjih klubih niso igrali. Kot trener si želim nekaj novih imen, da dodamo res le kakovost. Hkrati pa da zadržimo naše fante.
Bo pa po vrhuncu v Nemčiji težko zadržati kapetana, saj bo na Euru na očeh mnogim.
Res je, nekatere stvari niso odvisne le od nas, mi je pa pomembno, da zadržimo glavnino najboljših. In da je tisto malo, kar bomo pripeljali, kakovostno.
Žan Karničnik in Timi Max Elšnik sta že nekaj časa standardna reprezentanta, tako da bosta letos nastopila na Euru 2024, s tem pa bo Prva liga Telemach deležna posebne časti, saj bo imela svoje predstavnike na največjem evropskem tekmovanju.
Kako pa je biti trener igralcem, ki so sorodniki znanih osebnosti, denimo sinu Milenka Ačimovića, vnuku Zorana Jankovića? Marsikdo pomisli, da so privilegirani, a tega sodeč po minutaži niti ni videti?
Kot trener sem se hitro naučil, kako imaš z ljudmi, ki prihajajo z višje ravni, manj težav kot s preostalimi. Nikoli nisem doživel nobenega pritiska, da bi me kdo od teh zvenečih imen poklical in hotel vplivati na karkoli. Fantje imajo kvečjemu večje težave, saj se spopadajo z več pritiska.
Milenko Ačimović kot selektor mlade reprezentance pozorno spremlja delo Olimpije. V vašem klubu je kar nekaj mladih reprezentantov, na čelu z Marcelom Ratnikom, ki je za svoja leta deležen ogromnih pohval.
Z Miletom se poznava že vrsto let. Tudi sam je trener, tako da dobro ve, kako je trenerski posel drugačen od igralskega. Te stvari še bolj razume. Nikoli mi ni nič rekel za svojega sina. Tudi nima velikih pričakovanj, saj se zaveda, koliko dejavnikov vpliva na to, da bi lahko postal zelo dober igralec. Sva se pa pogovarjala o Mateu in sem mu povedal, da gre res za igralca z veliko talenta. Se pa zaveda, da je pred njim še veliko dela, da bo prišel tja, kamor bo lahko. Na žalost je imel to poškodbo roke.
Če torej ob koncu potegnemo črto, kakšno oceno bi si podali za uspešnost dela pri Olimpiji od 0 do 10?
Dal bi si 5. Pet od deset. To je neka sredina.
