Torek, 25. 12. 2018, 10.02
5 let, 11 mesecev
Bizarna pot velikega junaka Argentine izpred 20 let
Tragikomična zgodba Carlosa Roe: nogometaša, ki se je pripravljal na konec sveta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
1
Carlos Roa je zagotovo eden bolj ekscentričnih ljudi iz nogometnega sveta.
Si predstavljate, da ste nogometaš in da na vaša vrata potrka Manchester United, vi pa odgovorite: "Ne, hvala. Pripravljam se na konec sveta." To in še veliko več je uspelo Carlosu Roi, ekscentričnemu nogometnemu vratarju, junaku Argentine s svetovnega prvenstva 1998, ki iz verskih prepričanj ob sobotah ni želel igrati. Nogometašu, ki je svojo pot prekinil kar trikrat - ob premoru zaradi domnevne apokalipse še zaradi malarije in raka -, a se je vedno vrnil med vratnici.
Nogomet je spisal nešteto res zanimivih zgodb, a če bi obstajala podelitev nagrad za najbolj neverjetno nogometno popotovanje, bi Carlos Roa na podelitvi zagotovo sedel v prvi vrsti. Bil bi med glavnimi kandidati, da se povzpne na oder in s priznanjem v roki navrže nekaj besed.
Če bi ob tem govoril o poti, ki jo je prehodil, bi bili obiskovalci v dvorani vsaj debelo uro prikovani na svoje sedeže. Enkrat bi se smejali, drugič bi se z izbuljenimi očmi basali s pokovko, tretjič bi si verjetno z robčki diskretno brisali solze.
Med vratnicama Mallorce se je prebil med najboljše na svetu
Zablestel je med vratnicama Mallorce.
"Rodil sem se v Santa Feju," bi začel in v nadaljevanju povedal, da je prve nogometne korake naredil pri Racingu iz Avellanede. V enem večjih argentinskih klubov, ki ima 17 naslovov državnega prvaka, je kot mladinec na poletni turneji po Afriki staknil malarijo in bil odsoten dolgo časa.
Izgubil je skoraj eno leto, a se vrnil uspešno in z 19 leti debitiral v članskem moštvu, tam redno igral pet let, se za tri leta preselil v Lanus, ga prvič popeljal do zmage v pokalu CONMEBOL (nekdanja južnoameriška različica pokala Uefe oziroma zdaj lige Europa) in se kot uveljavljen vratar južnoameriškega nogometa prvič preselil v Evropo.
Leta 1997 je okrepil Mallorco in bil v zlatih časih tega zdajšnjega španskega drugoligaša en njenih vidnejših članov. V prvi sezoni je kar nekajkrat zaklenil vrata Mallorce, ki je pristala na petem mestu, kar je njena druga najboljša uvrstitev v španskem prvenstvu. V pokalu je izgubila šele v finalu po enajstmetrovkah.
Druga sezona je bila najuspešnejša v več kot stoletni klubski zgodovini. Mallorca je najprej osvojila španski superpokal, potem je bila v prvenstvu tretja, kar je njena najvišja uvrstitev v prvenstvu, za nameček pa bila le za korak oddaljena od prve evropske lovorike. V nekdanjem pokalu pokalnih zmagovalcev je izgubila v finalu.
Na tem balearskem otoku so nogometni navijači uživali tudi zaradi svojega argentinskega vratarja, ki je branil odlično. Na več kot polovici tekem je zaklenil svoja vrata in dobil nagrado zamora za vratarja z najmanj prejetimi zadetki v Španiji, na katero je v zadnjih letih naročen Jan Oblak.
Z ubranjeno enajstmetrovko po strelu Davida Beattyja je v očeh Argentincev postal nesmrten.
Angliji je vrnil za Falklandske otoke
Vmes je Roa nase opozoril tudi v majici Argentine, katere nesporna številka ena je postal. Na svetovnem prvenstvu leta 1998 je bil eden njenih glavnih obrazov. V skupinskem delu na treh tekmah ni prejel zadetka in se s tremi zmagami sprehodil v drugi krog.
Tam je njega, Gabriela Batistuto, Diega Simeoneja, Javierja Zanettija in soigralce čakala prava nogometna vojna. Tekma z osovraženo Anglijo. Leto 1982 in vojna za Falklandske otoke seveda nista bila pozabljena. V spektakularni tekmi, v kateri je vsak enkrat vodil, po rezultatu 2:2 po rednem delu v podaljških golov ni bilo in v Saint Ettienu so o zmagovalcu velike tekme, ki je presegla meje nogometnega igrišča, odločale enajstmetrovke.
V prvo so oboji zadeli, v drugo so oboji zgrešili. V tretje, četrto in peto je Argentini uspelo. V tretje in četrto je tudi Angliji, potem pa je v peti, odločilni seriji strel nogometaša Newcastle Uniteda Davida Beattyja ubranil Roa in postal veliki junak.
Carlos Roa na tekmi proti Angliji na SP 1998:
Pet dni pozneje ga je v Marseillu od tega, da bi ta status še utrdil, ločilo zelo malo. Dennis Bergkamp je odločilni gol, ki je Nizozemsko popeljal v polfinale, zabil v zadnji minuti.
Nič za to, predstava proti osovraženim Angležem je poskrbela, da je v Argentini postal nesmrten.
Na njegova vrata je potrkal Man Utd
Manchester Unitedu je rekel ne.
Leta 1999 je bil tako pri 29 letih Roa na vrhuncu svoje slave in veljal za enega boljših vratarjev na svetu, kot tak pa vzbujal pozornost najbogatejših in najboljših. Tako ne čudi, da sta na njegova vrata takrat potrkala tudi sir Alex Ferguson in Manchester United, ki je tistega leta po spektakularnem finalu proti Bayernu osvojil svoj drugi evropski naslov.
Angleži, ki so iskali zamenjavo za legendarnega Danca Petra Schmeichela, so bili pripravljeni odšteli deset milijonov ameriških dolarjev. Mallorca je bila navdušena in želela iztržiti rekordno odškodnino. Vse je bilo pripravljeno za posel, ki bi nasmehe narisal na usta vseh, a potem se je zgodilo nepričakovano.
Vratar, ki so ga soigralci v garderobi že tako gledali postrani, saj je bil verjetno edini vegetarijanec iz Argentine, ki so ga poznali, se je ponudbi prijazno zahvalil.
Prepričan je bil, da bo leta 2000 konec sveta
Predan član Krščanske adventistične cerkve je v obdobju, ko so nam glave polnili z milenijskim hroščem, verjel, da nas leta 2000 čaka konec sveta, zato se je odločil, da ga bo pričakal na varnem.
"Da bi se pripravil na konec sveta, moram biti na mestu, kjer bo On poskrbel, da bomo imeli jaz in moja družina na voljo vse, kar potrebujemo," je povedal, razdelil svoje imetje in odšel.
Kaj je bil milenijski hrošč?
Milenijski hrošč je bila prva napoved, ki ni bila povezana z biblijsko apokalipso in prihodom Kristusa, temveč s tehnologijo: pokopali naj bi nas računalniki. Zaradi zmešnjave z enicami in ničlami naj bi se sesuli računalniki in svet naj bi ostal v temi in zmedi. Ljudje so v paniki kopičili hrano in dvigovali denar. 1. 1. 2000 pa je prinesel le začasno prekinitev oddajanja ameriških vohunskih satelitov, to je bilo bolj ali manj tudi vse.
Pol leta nihče ni vedel, kje je, potem pa so ga pri argentinski reviji Ole le našli v kraju Villa de Soto, majhni vasici v gorah v Cordobi, kjer je v popolni izolaciji živel s svojo družino in čakal na apokalipso.
"Nikoli si nisem želel biti nogometaš, tako je samo naneslo. Nogometa ne pogrešam. Vesel sem," je v intervjuju, ki ga je dal novinarju, mirno razlagal Roa in dodal, da mirno čaka na konec sveta.
Ko ni dočakal konca sveta, se je vrnil v Španijo, a ni več želel igrati ob sobotah.
Vrnil se je, a imel prav poseben pogoj
Ni ga dočakal, zato se je preselil nazaj v Španijo, kjer so ga pri Mallorci, s katero je še imel pogodbo, pričakali z navdušenjem.
"Verjetno so si nekateri mislili, da sem nor, a so mojo odločitev spoštovali. Tako ljudje v klubu kot tudi novinarji in navijači," je Roa povedal v intervju za The Guardian nekaj let po tem.
Leta 2000 je bil torej spet na voljo trenerju Mallorce, a tokrat z novim pogojem. Kot še bolj zagret pripadnik krščanske adventistične vere ob sobotah ni hotel igrati.
Kaj je Krščanska adventistična cerkev?
Krščanska adventistična cerkev je protestantska verska skupnost, ki spada pod Evangeličansko cerkev. Njeni verniki so adventisti. V imenu cerkve sta poudarjeni dve glavni lastnosti cerkve, advent in sedmi dan. Beseda advent pomeni pričakovanje in označuje pričakovanje drugega Jezusovega prihoda. Beseda sedmi dan pa označuje posvečevanje sedmega dne, sobote, kot dneva počitka. Cerkev je navzoča v 203 državah po vsem svetu in ima več kakor 20 milijonov krščenih odraslih vernikov.
Tako je v naslednjih dveh letih, v katerih je sicer izkusil tudi igranje v ligi prvakov, počasi izgubil mesto med vratnicama Mallorce. Tudi zato, ker je ta zaradi nastopanja v elitni evropski nogometni ligi pogosto igrala ob sobotah.
Priložnost je izkoristil njegov rojak Leo Franco in Roa je pristal pri vsega 17 nastopih v dveh sezonah.
Po velikem šoku se je vrnil še tretjič
"Bilo je frustrirajoče, ampak nisem niti pomislil na to, da bi igral," je o tem povedal Roa, ki je šel leta 2002 srečo iskat drugam. Preselil se je k drugoligašu Albaceteju in mu pomagal, da se je vrnil v prvo špansko ligo. Sredi prve prvoligaške sezone Albaceteja po mnogo letih pa je sledil velik šok. Rak na modih, zaradi katerega je moral spet prekiniti nogometno pot, a se je po enem letu odsotnosti tudi tokrat vrnil.
Premagal je tudi hudo bolezen in se še tretjič vrnil na nogometna igrišča.
Po letu kemoterapij in rehabilitacije je premagal hudo bolezen in se vrnil na nogometna igrišča. Zaigral je za Olimpo in Bahie Blanco, potem pa se po eni sezoni v prvi argentinski ligi dokončno upokojil in zelo nevsakdanje zgodbe je bilo konec.
Ni kaj, o res norem nogometnem popotovanju bi lahko na dolgo in široko razlagal Roa, če bi dobil nagrado za najbolj nenavadno nogometno zgodbo. Po vsem, kar ste prebrali, najbrž obstaja velika verjetnost, da ste prepričani o tem, da si jo tudi zasluži.
V letu 2019 ga bosta spoznala Slovenca
Zdaj bo delal v ZDA.
Po koncu nogometne poti se je Roa posvetil trenerski poti. Trener vratarjev je bil najprej pri nekaterih nižjeligaških klubih v Argentini. Potem je to delo opravljal še pri ekipah Brown Adrogue in Ben Hur, nato pa se priključil svojemu nekdanjemu soigralcu v argentinski reprezentanci (za njo je Roa nastopil 17-krat) Matiasu Almeydi. Z njim je sodeloval najprej pri River Plateju, potem pri mehiškem Chivasu, v letu 2019 pa ju bosta lahko v severnoameriški ligi MLS spoznala tudi dva slovenska reprezentanta Antonio Mlinar Delamea (New England Revolution) in po novem tudi Aljaž Struna (Houston Dynamo). Delala bosta namreč pri ekipi San Jose Earthquakes.
1