Trnuljčica drema v Izoli, princa pa od nikoder

Pisalo se je leto 1992. Izola je imela tretjo najboljšo nogometno ekipo v Sloveniji. Prigarala si je lepo nagrado, evropska dvoboja z vselej atraktivno Benfico, kar je bil izjemen privilegij za moštvo iz nogometno prebujajoče se samostojne državice, hkrati pa je državni reprezentanci podala kar nekaj reprezentantov. Izola si je zgradila sloves ribiškega mesta, ki mu bije srce za nogomet, veliko lepega se je pisalo in govorilo tudi o njenih zvestih navijačih. Ribarih. Čeprav so prihajali iz enega od najmanjših slovenskih mest s prvoligaškim klubom. Nato pa je prišlo leto 1996, dolgovi so se po razširitvi štadiona, ki je predolgo čakal na uporabno dovoljenje, nakopičili. Klub je propadel in zapustil prvo ligo. Ostali so le spomini na zlate čase, ki se niso več ponovili. Zgodba, s katero se lahko poistoveti marsikateri slovenski klub. In to ne le v nogometu.

Ružnić ne vidi rešitve, ki bi Izolo vrnila na pota stare slave

Po letu 1996 je sloves klubskega nogometnega vsakdana v Izoli zbledel, saj je novoustanovljeni MNK Izola životaril v nižjih ligah. ''Klub tone in tone. Nikakor se ne more postaviti na noge, da bi kaj pomenil v slovenskem nogometu. Žalostno je, saj na vidiku ne vidim rešitve, da bi se Izola vrnila na pota stare slave. Potrebuje pomoč občine in kakšnega močnega vlagatelja, ki ga tukaj ne vidim. Ni uprave, ni resnega projekta, okrog kluba se mota veliko nekredibilnih ljudi. Na žalost v Izoli ni močne gospodarske strukture, ki bi bila pripravljena pomagati klubu,'' razlaga otrok izolskega nogometa Amir Ružnić, ki ga je v zadnjih letih javnost spoznala kot zelo uspešnega agenta. Ne nazadnje je Palermo sprijateljil z bogato paleto slovenskih legionarjev, zdaj ga kmalu čaka dan D z Josipom Iličićem. Za Sportal je obujal spomine na čase, ko je še branil barve Izole, neustrašni ''ribiči'' pa so mu omogočili selitev v Italijo. Takrat je oblekel tudi reprezentančni dres.

Jermaniš: Z Izolo smo v tretji ligi doživeli prosti pad

Pred dvema desetletjema je Izola igrala v prvi ligi in se bojevala za visoka mesta, zdaj je članica tretjeligaške zahodne skupine. Resda je le malo manjkalo, pa bi se znašla kanček višje, a je kljub ''zvezdniški'' zasedbi, polni nekaterih pred leti že dokazanih prvoligaških igralcev, ostala prekratka in si s tretjim mestom pokvarila načrt o napredovanju. ''Lani smo začeli novo zgodbo, želeli nekaj ustvariti, nato pa bili tretji, ne pa prvi, čeprav smo bili vmes nekajkrat vodilni. Doživeli smo prosti pad. Zakaj, bodo povedali drugi. Ekipa se je lani spoznala in utrdila, letos bi lahko storila korak naprej. So pa informacije, da naj bi prihodnje leto spremenili tekmovalni sistem. Vse bo odvisno od denarja. Kolikor denarja, toliko glasbe. Sam bi želel s temi igralci nadaljevati, mladinski pogon je med člane že podal štiri igralce, a vse bo odvisno od denarja ter projektov. Prebral sem celo, da Izola razmišlja, da sploh ne bi tekmovala. Vprašanje je, kakšne so ambicije Izole,'' se sprašuje trener Alfred Jermaniš, ki je po prihodu v Izolo tamkajšnji nogometni klub oklical za Trnuljčico. Oziroma speče dete. In ni bil edini.

V Izoli je počila lizbonska petarda

Nekdanji slovenski reprezentant je priklical bogato zgodovino ''ribičev'', ki se je porazgubila v zadnjih nemočnih poizkusih, da bi se dokopali vsaj do druge lige, a je tudi ta neulovljiva. ''Kot Izolčan sem zelo navezan na ta klub. Pomeni mi vse najboljše. Ko sem v njem igral v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in ga zapustil leta 1995, je bila Izola močna v vseh pogledih ter je nekaj pomenila v slovenskem nogometu. Primerjati Izolo takrat in danes je, kot da bi primerjali dan in noč,'' namigne Ružnić, ki je slavnega leta 1992 v evropskem pokalu UEFA zaigral proti Benfici.

Čeprav so Izolčani najprej na starem Luzu izgubili z 0 : 3, na povratni tekmi pa prvič na razširjenem štadionu (zaradi visokih cen vstopnic so bile tribune presenetljivo zasedene le polovično) s kar 0 : 5, so na slovenskih tleh veljali za nekaj več. Na tribunah so noreli Ribari, sosedski obračuni s Koprom so podobno kot v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja dvigovali ozračje in pisali nepozabne zgodbe, nato pa je sledil popoln potop. Prenovljen štadion in nakopičeni dolgovi so klub privedli do bridkega konca, zdaj ko bi se rad vrnil na pota stare slave, pa je v središču pozornosti znova denar. Ni ga dovolj, da bi se uresničile želje in zamisli o postopnem dvigu Izole, ki bi za začetek rada postala stabilen drugoligaš. Zaradi tega je celo vprašljiv nastop članske ekipe v bližajoči se sezoni.

To je poudaril Ismet Dizdarević, donedavni podpredsednik, saj je pred kratkim podal odstopno izjavo. In s tem potrdil, da bojazen o prenehanju delovanja članske ekipe Izole ni zgrajena na lažnih temeljih. Nezadovoljstvo je pojasnil z naslednjimi besedami: ''Podal sem odstopno izjavo, saj se nisem strinjal s programom za naprej, ker nočejo imeti članske ekipe. To je želja odbora. Sklenili so, da je ne bo. Ne vemo še, v resnici se še ne ve, do konca prihodnjega tedna pa bomo imeli odgovore. Takrat bi se morala potrditi sponzorska sredstva. Verjamem, da bo ekipa obstala, sam bom vedno pomagal Izoli.'' Dizdarević ne skriva ljubezni do kluba, ki je v prejšnji sezoni pod Jermaniševim vodstvom računal tudi na tako znana nogometna imena, kot so Amer Jukan (nekdanji članski reprezentant), Enes Handanagić, Saša Božičič, Darko Kremenović ...

Ambicije so bile, da se klub z novim vodstvom, predseduje mu Aleš Frančeškin, poda v boj za višje lige, a se je zalomilo pri denarju. Pri partnerskem sodelovanju s podjetji in občino, ki ne prinaša dovolj kapitala. ''Če bi Izola pokazala kak resen projekt, bi bil spet množičen obisk, navijači še obstajajo. Če pa Izola nima močnega predsednika, strukture v upravi, gospodarstva ... Brez tega ne bo šlo. Upam, da jim bo uspelo očuvati vsaj mladinski pogon,'' pravi Ružnić. Ribari se v pomanjkanju ambicioznih načrtov v velikem nogometu udejstvujejo lokalnih dogodkov v malem nogometu in rokometu.

Štadion končno prejel uporabno dovoljenje. A za koga?

Včasih sta Koper in Izola lahko skupaj sobivala v prvi ligi, zdaj bi bilo to nemogoče, saj je zaledje primorskega gospodarstva premajhno, da bi lahko v popolnosti pokrilo delovanje dveh vrhunskih sosedskih klubov. Izola si želi vsaj 2. SNL, a je zaradi slabših nastopov v spomladanskem delu 2012/13 gledala v hrbet Ankaranu. Še enemu klubu, kjer so dejavni primorski veterani, predvsem nekdanji ''kanarčki''.

Če ne drugega, je za lepše novice poskrbel vsaj štadion. Po 20 letih čakanja je prejel uporabno dovoljenje tudi za zloglasno vzhodno tribuno. Lastnik objekta je občina. V kratkem z evropskimi sredstvi načrtujejo sanacijo tribune, pridobljeni bodo novi prostori za kondicijske treninge (fitnes). Morda se bodo pojavili tudi reflektorji. A komu bodo svetili, če morda sploh ne bo članske ekipe?