Vzpon in padec Super Maria: od 55 golov na sezono do odvisnosti od drog

V petkovi rubriki, s katero vas ogrevamo do začetka športnega spektakla leta, nadaljujemo s tretjo zgodbo od desetih, s katerimi odštevamo do 14. junija, ko se bo ob 17. uri na štadionu Lužniki v Moskvi s tekmo med Rusijo in Savdsko Arabijo začelo 21. svetovno nogometno prvenstvo.

Zgodba o Mariu Jardelu, ikoni v očeh vsakega nogometnega navdušenca, ki je nogomet spremljal v obdobju na prelomu tisočletja, je zgodba o zamujenih priložnostih.

To je zgodba o napadalcu, ki je v najmočnejših evropskih ligah skrbel za številke, primerljive s tistimi Lionela Messija in Cristiana Ronalda, a nikoli ni igral za kakega izmed velikanov in tudi v reprezentanci Brazilije nikoli ni dočakal prave priložnosti.

Golgeter, ki se ne rodi vsak dan

Osvojil je številne nagrade. Foto: Getty Images Prva beseda, ki nam pade na misel ob spominu na napadalca, ki smo ga Slovenci pobližje spoznali tudi zaradi tega, ker je tri leta v Portu navduševal skupaj z Zlatkom Zahovićem? Goli. Veliko golov.

Za Porto, Galatasaray in Sporting jih je na 274 tekmah dosegel kar 266. Kar trikrat, v letih 1999, 2000 in 2002, je bil najboljši strelec evropskih nogometnih lig.

Dvakrat je prejel zlati nogometni čevelj. Enkrat, leta 2000, ga je v boju za to nagrado prehitel Kevin Phillips, čeprav je dosegel šest golov manj. Angleža je na prestol postavilo le dejstvo, da je bil koeficient, ki ga pri podeljevanju te prestižne nagrade upoštevajo, v portugalski ligi nižji od tistega v angleški.

Številko 30 golov je presegel v vseh od prvih šestih sezon, ki jih je preživel v Evropi. Petkrat je bil najboljši strelec portugalske lige, na vrhu lestvice strelcev je bil enkrat tudi v ligi prvakov.

Ogrevanje za SP v Rusiji:

• Nogometaš, ki bo hit SP: v vratih Egipta bo letos stal 45-letnik
• Ne kura in ne jajce, najprej so bili oni štirje

Vsi so vedeli, kaj zmore, a priložnosti ni dobil

Tega, da je znal zabijati gole, temu 188 centimetrov visokemu napadalcu, čigar zaščitni znak je bil smrtonosen zaključek po strelih z glavo, ni oporekal nihče. Navijači, soigralci, trenerji, selektorji in lastniki klubov so vedeli, česa je pred nasprotnikovimi goli zmožen, a kljub temu nikoli ni igral za Real Madrid, Barcelono, Milan, Bayern, Manchester United ali katerega od preostalih evropskih velikanov in z Brazilijo nikoli ni nastopil na svetovnem prvenstvu. Zakaj?

Njegova nogometna pot je na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja velik zalet vzela v rodni Braziliji, kjer je kot najstnik navdušil v majici Vasca da Game. Ko ga je leta 1995 odkupil Gremio, ki ga je istega leta kot najboljši strelec tekmovanja drugič v zgodovini kluba popeljal do zmage v pokalu libertadores, najmočnejšem južnoameriškem klubskem tekmovanju, je bil v Braziliji že velika zvezda.

S Portom je v štirih letih osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in zanj zabil kar 168 golov. Foto: Reuters

Takoj po prihodu v Evropo je zablestel

Leta 1996, po 67 golih v kratkem času pri moštvu iz Porta Alegreja, je zakorakal v Evropo. Najprej je bil blizu prihoda v Benfico in potem še v Glasgow Rangers, a sta oba prestopa padla v vodo. Potem je za štiri milijone evrov istočasno kot Zahović prišel v Porto in tam ostal štiri leta.

Z ekipo, v kateri so ob njima blesteli še Sergio Concecaio, Ljubinko Drulović in še nekateri, ki jih zna še danes našteti vsak navijač Porta, je v štirih letih trikrat postal portugalski državni prvak, ob tem pa je skupaj s soigralci v klubske vitrine prinesel še dva pokalna naslova in tri zmage v superpokalu.

Da so morali na policah v klubu narediti prostor, je bil najbolj zaslužen prav on. V 170 nastopih za Porto je dosegel kar 168 golov.

Zahović naj bi ga želel pripeljati v Maribor

Kaj je nameraval Zlatko Zahović? Foto: Vid Ponikvar Ko je bil Maribor leta 2007 v hudi krizi in se je prvič začela pojavljati informacija o tem, da bo v klub prišel Zahović, kar se je naslednje leto tudi zgodilo, so številni slovenski mediji začeli pisati o tem, da bo v Ljudski vrt s seboj pripeljal tudi svojega prijatelja iz Porta, ki je bil takrat v zatonu svoje nogometne poti. Brazilec naj bi bil eden glavnih adutov Zahovića.

Pozneje Jardela v Slovenijo ni bilo, Zahović pa je leta 2008 zasedel stolček športnega direktorja Maribora in zdaj to vlogo opravlja že deset let. Izkazalo se je, da prihod tako zvezdniškega nogometaša v slovensko ligo sploh nikoli ni bil opcija.

Je pa Jardel s slovenskim nogometom povezan tudi zaradi tega, ker je na Cipru, pri Anorthosisu Famagusti, igral z nekdanjim slovenskim reprezentantom Tončijem Žlogarjem. Ni trajalo dolgo, samo pol leta. Od januarja do junija 2007.

Sanjski prestop je padel v vodo

Leta 2000, ko je bil že eden od najboljših napadalcev na svetu, a je v reprezentanci Brazilije vseeno dobival zelo malo priložnosti, če sploh, je bil blizu prestopa v velikana takrat močne in bogate italijanske lige. Bil je tik pred tem, da unovči svoje znanje in odide v Inter, a je prestop v zadnjem hipu padel v vodo. V Milanu so se raje odločili za Turka Hakana Sükürja in odšel je v Galatasaray.

Daleč od tega, da bi bil ta turški klub, na klopi katerega je sedel legendarni Fatih Terim, v garderobi pa sta ga pričakala Gheorghe Hagi in Gheorghe Popescu, slab. Jardel je prišel v klub, ki je sezono poprej osvojil naslov v pokalu Uefa, a je bilo to vseeno veliko manj, kot je pričakoval.

No, vsaj plačan ni bil slabo. Turki so za prestop odšteli takrat vrtoglavih 17 milijonov evrov, visoka odškodnina pa prinese tudi visoko plačo.

Na eni izmed prvih tekem za Galatasaray je poskrbel za zmago nad Realom in evropsko lovoriko. Foto: Reuters

Zasenčil je debi najdražjega nogometaša na svetu

V Galatasarayju je takoj navdušil in že na prvi tekmi zabil kar pet golov. Že ob tretjem nastopu v oranžno rumeni majici velikana iz Istanbula je nase opozoril ves svet. Ta je v Monaku avgusta 2000 vse oči uprl v Luisa Figa, takrat sveže okronanega najdražjega igralca v zgodovini nogometa, in njegov debi v majici Reala po kontroverznem prestopu iz Barcelone, a v evropskem superpokalu je namesto Portugalca blestel Brazilec.

Z dvema goloma, drugi je bil zlati za zmago z 2:1 v 103. minuti, je Jardel Galatasarayju prinesel drugo evropsko lovoriko v treh mesecih od dveh, ki jih je ta velikan osvojil do danes.

V prvih mesecih na turških tleh je šlo vse sijajno, potem je imel veliko težav z disciplino in tudi poškodbami, tako da je že po koncu sezone, v kateri je z Galatasarayjem sicer prišel do četrtfinala lige prvakov, Jardel pa je v tem tekmovanju dosegel šest golov, vztrajal pri odhodu.

Po sezoni, v kateri je na 43 tekmah zabil 34 golov, snubcev ni manjkalo, a se Jardelu tudi leta 2001 ni izšlo. Spet je bil blizu Interja, a je spet pristal na Portugalskem.

Pri Sportingu je odigral sezono kariere in Lizbončanom prinesel dve lovoriki v eni sezoni. Foto: Reuters

Na SP 2002 ni potoval, čeprav je igral v življenjski formi

Za pet milijonov evrov se je preselil v Lizbono in s tamkajšnjim Sportingom nadaljeval strelski pohod. Sezona 2001/02 je bila njegova najboljša. Zabil je kar 55 golov na vsega 42 tekmah in v lovu na zlati čevelj prehitel napadalce, kot so Ruud van Nistelrooy, Raul Gonzalez, Hernan Crespo. Bil je najbolj vroč napadalec v Evropi, a je vseeno trepetal za nastop na svetovnem prvenstvu, ki se je bližalo.

"Upam in verjamem, da me bo selektor poklical. Če ne bom odšel v Južno Korejo in na Japonsko, ne vem, kako bom to sprejel," je Jardel govoril v mesecih pred svetovnim prvenstvom 2002.

Ni se zgodilo. Čeprav je gole zabijal tako pogosto, kot jih ni nihče, ga selektor ni poklical. Ne samo, da je dal prednost Ronaldu, Rivaldu in Ronaldinhu, Luiz Felipe Scolari je vpoklica poslal tudi na naslov neznanih napadalcev Edilsona in Luiza, ki sta igrala v Braziliji.

Namesto da bi bil z reprezentanco, je moral Jardel zmagoslavje Brazilije in strelski pohod njegovega Ronalda, ki je postal najboljši strelec tekmovanja in je po koncu prvenstva dočakal sanjski prestop v Real Madrid, spremljati prek televizijskih ekranov v svoji dnevni sobi v Braziliji. To je bilo za napadalca, ki je pri 26 letih dosegel že krepko prek 200 golov v najboljših evropskih ligah, preveč.

Stroj za gole, ki ga selektorji niso marali

Luiz Felipe Scolari ga ni vzel na SP 2002. Foto: Reuters Čeprav je gole v Evropi zabijal kot po tekočem traku in je z mlado reprezentanco Brazilije leta 1993 osvojil naslov prvaka na svetovnem prvenstvu do 20 let, v članski izbrani vrsti najuspešnejše države v zgodovini nogometa nikoli ni dočakal prave priložnosti.

Zbral je le deset nastopov v reprezentanci in na večini tekem igral le po nekaj minut. Zmogel je en gol.

Z Brazilijo je odpotoval na samo eno tekmovanje. Na južnoameriški pokal leta 2001, na katerem so si Brazilci v četrtfinalu privoščili enega izmed najbolj sramotnih porazov v svoji zgodovini. Izgubili so proti Hondurasu.

Na tej tekmi je Jardel igral v zadnjih 25 minutah, pred tem je na prvenstvu nastopil še na eni tekmi.

Sledil je strm padec navzdol: depresija, kokain ...

Zlomil se je in že sezono po sanjskem letu, ki je bilo za njim, se je začel njegov strm padec navzdol. Ko je poleti zamudil še eno priložnost in ostal brez prestopa v Barcelono, ker mu pri Sportingu niso pustili oditi, istočasno pa slabe dneve preživljal tudi v zasebnem življenju - ločil se je od brazilske manekenke Karen Ribero -, je padel v depresijo.

Odšel je v Brazilijo, želel pretrgati pogodbo z Lizbončani, si prislužil številne kazni in se naposled le vrnil na Portugalsko. Toda to ni bil več Super Mario, kot so ga navijači poznali prej, bil je le bleda senca samega sebe.

Leta 2003 je le dočakal selitev v eno izmed najboljših evropskih lig, odšel je v Anglijo, a igranje za tamkajšnji Bolton verjetno ni bilo tisto, o čemer je sanjal. V angleški premier ligi ni zabil niti enega prvenstvenega gola in jo že po šestih mesecih zapustil.

Minuta molka za vse, kar je nekoč bil

Zapadel je v številne težave. Foto: Reuters "Privoščimo si minuto molka za vse, kar je ta igralec nekoč bil," je leta 2004 pred tekmo italijanske prve lige med Milanom in Ancono, h kateri je za kratek čas prišel, komentator domiselno povedal o napadalcu, ki je bil le še žalostna karikatura samega sebe.

V petih letih po odhodu iz Portugalske je igral za kar osem klubov, nastopal tudi v zanj obskurnih ligah in leta 2008, ko je pristal v Avstraliji, odprl svojo dušo.

"V zadnjih letih sem počel marsikaj, na kar ne morem biti ponosen. Bil sem odvisen od kokaina, se zatekal k samouničevanju in pristal tam, kjer sem zdaj. Vem, da ne morem biti vzor, a upam, da se bo iz moje zgodbe kdo kaj naučil. Zdaj si želim le, da bi spet igral nogomet za kakšnega izmed večjih klubov," je Jardel povedal takrat.

Želja se spet ni izpolnila. Po odhodu iz Avstralije je igral le še za nekaj manjših brazilskih klubov in leta 2010 v majici bolgarskega Černomerca odigral svojo zadnjo profesionalno tekmo.

Poslovil se je, ne da bi igral za katerega od največjih klubov ali na največjem tekmovanju z Brazilijo. Foto: Getty Images

Najboljši napadalec, ki nikoli ni zaigral na najvišji ravni

Namesto da bi bila v njegovem nogometnem življenjepisu zapisana imena klubov, kot so Real Madrid, Barcelona, Milan, Bayern, Manchester United ali kateri izmed preostalih evropskih velikanov, se je moral po epizodah v Portu, Galatasarayju in Sportingu zadovoljiti s klubi, kot so Goias, Beira Mar, Anorthosis Famagusta, Newcastle Jets, Criciuma, Ferroviario, America, Rio Negro …

Tako žalostna je zgodba o verjetno najboljšem napadalcu, ki ni nikoli igral na res najvišji ravni.