Odraščal v milijonskem Sao Paulu, družino si je ustvaril v vasici ob Soči

Sportal Vsem pove, da je Slovenec, a je že 11 let njegov dom Nova Zelandija

Israel Jose Dos Santos Foto: Matej Podgoršek Z mladinsko brazilsko reprezentanco je bil svetovni odbojkarski prvak. Isreal Jose Dos Santos je avgusta leta 2008 prišel v Slovenijo. Podpisal je pogodbo z odbojkarskim klubom Salonit Anhovo. O Sloveniji pred tem ni vedel veliko. "Malo sem se pozanimal. Prek interneta sem poiskal, kam grem, v katero mesto, kateri jezik se tu govori, naučil sem se nekaj osnovnih besed," začne pogovor o svojem življenju v Sloveniji danes 44-letni Izzy, kot so ga poimenovali v klubu in ga še danes vsi kličejo. Takrat si ni mislil, da si bo nov dom ustvaril v Ložicah ob reki Soči. "Ne, res ne. Ni bilo načrtovano, da bi ostal. Živel sem daleč stran, zunaj Evrope. Nisem razmišljal, da bi ostal za vedno. Moj cilj je bil, da tu igram, si ustvarim kariero in se vrnem v Brazilijo. A me je ljubezen obdržala tu. In nato družina, otroka. Tukaj sem zdaj doma. Da, to je zdaj moj prvi dom, a sem še vedno močno navezan na Brazilijo. Starša sta se žal že poslovila, imam pa tam še sestro, nečaka, bratrance …" Z ženo Radmilo Dos Santos vzgajata dva najstniška otroka.

V Braziliji šola, trening in raznašanje časopisa

Israel Dos Santos v dresu Salonita leta 2015 Foto: Jure Banfi S svojo odbojkarsko kariero je zadovoljen. "Prišel sem v Salonit Anhovo. Takrat je bil še ACH Bled, ki je imel zelo dobro ekipo. Mi smo bili drugi. Oni so igrali evropske tekme. A smo imeli kar dobro sezono, končali smo drugi v ligi in pokalu. Skupaj sem za Salonit odigral pet sezon. Vmes sem eno sezono igral na Hrvaškem, eno sezono za Novo Gorico, za tri mesece pa sem šel v Indonezijo. Sicer pa sem bil več ali manj tukaj." Še pred koncem profesionalne športne poti si je že našel prvo službo. "Zadnje tri sezone, ko sem igral za Salonit, sem delal in igral. Bil sem polprofesionalec. To je bilo tako prehodno obdobje, med koncem kariere in navadnim življenjem. Je bilo kar težko. Odbojkarske pogodbe trajajo osem, devet mesecev, leto pa ima 12 mesecev. Če imaš družino, je samo z odbojko težko preživeti." Mu pa ni bilo težko delati, na tak način je tudi odraščal. Ob koncu osnovne šole je služil z raznašanjem časopisov (da je pomagal staršema), nato šel v šolo in popoldne na odbojkarski trening.

"Če pustimo ob strani nogomet, je odbojka prvi šport"

"Če pustimo ob strani nogomet – z njim ne moremo tekmovati –, je odbojka v Braziliji prvi šport. Vsi jo imajo radi. Veliko vlagajo vanjo," pove o priljubljenosti odbojke v Braziliji. V Sloveniji je kljub uspehom reprezentance v zadnjih letih slika drugačna. "Dvorane niso tako polne, pokroviteljev ni toliko. Zdaj je sicer malo bolje, ker je odbojka več na televiziji, na družbenih omrežjih." Slovenija je pač dežela zimskih športov, od skokov do smučanja. In tako Isreala izzovemo, ali pozna Lucasa Pinheira Braathna, ki je v pretekli zimi začel smučati za mamino domovino Brazilijo. "Uf, ne poznam, ne poznam. To se pa moram pozanimati. Zimskih olimpijskih športov ne spremljam dovolj. Ker od Brazilcev ne sodeluje skoraj nihče." Sam se na smučeh še ni preizkusil.

Vselej je igral z veliko energije. Navijači Salonita so ga imeli zelo radi. Foto: Martin Metelko

"Odbojko moraš vzeti kot način življenja"

Izzy z 11-letno hčerko Leticio, ki ga je spremljala, ko smo se dobili za intervju za našo rubriko Prek meja. Foto: Matej Podgoršek Njegova otroka sta navdušena športnika. Sin Nicolas Dos Santos je košarkar, pri 14 letih živi za košarko, za zdaj še igra za Gorico, a je to raven že presegel. Ima več ponudb iz tujine. Enajstletna hči Leticia Dos Santos igra odbojko. Isreal je njen trener. "Pomagam pri GEN-I Volley, sem trener v mladinskih ekipah. Poskušam dodati brazilski način mišljenja v odbojko. "Sicer sem pa monter klimatskih naprav in toplotnih črpalk." Hči je tako zagnana, kot je bil sam kot deček, trenira v vseh treh očetovih starostnih skupinah. "Za šport moraš živeti. V Braziliji je večina revežev in na šport gledajo kot na način, da uspeš. Delaš, da se ti bo življenje obrnilo. Ne gre samo za to, da boš zaslužil, ko boš član. Igra ni samo zabava, mora biti disciplina, način življenja. To se v Braziliji poudarja od majhnega. Odbojko moraš vzeti kot način življenja." Danes je samo trener, ne igra pa odbojke več niti rekreativno. "Niti slučajno! Ne morem. Imam preveč posledic poškodb. Če samo poskusim, se takoj pojavijo bolečine. Niti ne pomislim, da bi skakal ali udarjal žogo. Bilo je 25 let trošenja telesa. Največ težav imam z ramami in Ahilovo tetivo."

"Morali bi iti malo po svetu, da vidijo, kaj se dogaja, in bi bili veseli tega, kar imamo v Sloveniji" 

Ko je dobil prvega otroka, se je dokončno odločil, da ostane v Sloveniji, da tudi igral ne bo več daleč stran od Ložic. Da bi z družino odšel v Brazilijo, ni bila nikoli možnost. "Ko me vprašajo, kje je bolje, ne morem reči, da je Slovenija boljša kot Brazilija, ampak ... Slovenija je čista in varna država. Ima urejeno šolo, zdravstvo. Dostikrat se govori, da ni v redu. A če primerjaš z drugimi državami, kjer sem bil, je tu zelo dobro." Pa se številni Slovenci pritožujejo, kako težko je v Sloveniji. "Ni res. Morali bi iti malo po svetu, da vidijo, kaj se dogaja po drugih državah. In bi bili veseli tega, kar imajo v Sloveniji." Sam se v Brazilijo na obisk vrača vsaj na vsaki dve leti. Za več časa ni pri šoloobveznih otrocih, treningih, službi. "To je še vedno moja država, moja družina. Moje korenine so tam. Sem pa tudi tu pognal svoje korenine. Brazilija je še vedno moja." Ženo in otroka je že peljal v Brazilijo, njegovi sorodniki iz Brazilije pa v Slovenijo še niso prišli (še potnega lista nimajo).

"Težava je, da sta mafija in politika povezani"

Israel o težkem življenju v Braziliji Foto: Matej Podgoršek Po nedavnih olimpijskih igrah in svetovnem nogometnem prvenstvu je Brazilija naredila veliko, da bi postala varnejša, tako za domačine kot turiste. A kot sam sliši od sorodnikov, pri tem niso bili uspešni. "Brazilija je Brazilija. Težava je, da sta mafija in politika povezani. Njihov cilj ni, da bi bili ljudje uspešni, bolje je, da smo na dnu. Razlika med veliko reveži in malo bogatimi je velika. Srednjega sloja pa ni veliko. Tu v Sloveniji pa je večinoma srednji sloj, revežev in milijonarjev pa ni veliko. V Braziliji pa kdor je revež, ostane revež, bogati pa imajo vedno več."

Rad ima kokakolo s sladoledom pa tudi kranjsko klobaso

Rad ima kranjsko klobaso. Foto: Matej Podgoršek Razen sorodnikov iz Brazilije ne pogreša veliko, brazilsko hrano se da dobiti tudi pri nas. "Zdaj lahko dobiš vse. Pogrešam ljudi, družino in prijatelje. To pa pogrešam." Brazilci so znani tudi po nenavadnih kombinacijah hrane in pijače. Sladoled s kokakolo?! "Da, da, to je v Braziliji povsem običajno: da se mešajo kolakola, fanta in sprite s sladoledom. Dosti mešajo tudi slano in sladko, na primer banana z rižem in jajcem. Avokado in ananas se tudi uporabljata v slani hrani." In kaj ima najraje od naše prehrane? "Tu na Primorskem je velik vpliv Italije, je tudi vpliv balkanske hrane, meso. Kranjska klobasa mi je zelo všeč."

"Soča mi je všeč, a mrzla voda je za pit in ne za kopat!"

Dobili smo se v Ložicah, nedaleč od reke Soče. Foto: Matej Podgoršek Slovenija je varna, pa tudi lepa država. Še posebej ob smaragdni reki Soči. "Da, Soča mi je všeč, samo je premrzla, jaz ne morem not! Jaz ne morem, nisem vajen. Mrzla voda je za pit in ne za kopat! Soška dolina mi je všeč. Nikjer drugje v Sloveniji ne bi živel. Tukaj mi je najlepše, Primorska, soška dolina je najlepši del Slovenije." Na Triglavu še ni bil. "Ne, ne, to je preveč za hodit!" (Smeh, op. p.) Sam sicer prihaja iz zveze države Sao Paulo, iz manjšega kraja Assis. "Assis je 400 kilometrov oddaljen od Sao Paula. Za Brazilijo je to manjše mesto. Je pa veliko kot Ljubljana, ima okrog 350 tisoč prebivalcev. Za Brazilijo je to vas, za Slovenijo pa ne." Je pa šest let živel tudi v enem od največjih mest na svetu Sao Paulu, ki ima 16 milijonov prebivalcev. "Tam se živi zelo hitro, v Slovenijo pa sem prišel prav v tistem času, ko sem potreboval mir, bolj umirjeno življenje."

Domači so ga naučili slovensko: Doma so me prijeli za ušesa in rekli: Moraš!

Otroka sta stroga užitelja slovenščine, pove. Foto: Matej Podgoršek Pogovor je potekal v slovenščini, a ni nikdar obiskoval tečaja slovenskega jezika. "Trudim se. Še vedno se učim. Doma so me prijeli za ušesa in rekli: Moraš! In tako je! Trudim se, vem, da imam veliko napak, a se trudim. Nikoli nisem šel na tečaj. Ni pa preprosto, slovenščina je težka. Dvojina in spol sta najtežja. Jaz sem vajen določenih besed, ki so moškega spola, tukaj pa so ženskega." Ima stroge učitelje. "Žena in otroka. Precej me popravljajo. Sploh zdaj, ko sta otroka starejša, sin ima 14 let, hči 11. Hodita v šolo in se učita pravilno. In zahtevata od mene, da pišem, govorim pravilno. A ni tako lahko." Vedno v pogovorih o slovenščini in portugalščini pove, da se nekaj besed napiše enako, a ima povsem drugačen pomen. Najbolj posrečena je "bunda". "To je bilo vedno najbolj smešno. Bunda je jakna, ki je malo toplejša. V Braziliji pa je to 'rit'." Ženo je naučil portugalsko, sin in hči pa nekaj razumeta.

Ker je zaradi narave svojega dela veliko na terenu, se srečuje z ljudmi in tudi njih zanima njegova zgodba. "Dobim zelo pozitivne komentarje. Malo delim svojo zgodbo. Je za vse zanimivo. Sprašujejo, kakšno je življenje v Braziliji, kako bi bilo, če bi šli tja na dopust. Eni me že prepoznajo: A ti si tisti, ki je igral odbojko?" 

Novice Iz Brazilije v Maribor: Kako sta Caio in Leticia v Sloveniji našla nov dom – in čebele

Sportal Neverjetna življenjska pot Slovenke: od Oplotnice prek Nepala in Afganistana do Ruande

Sportal 18 let vzgaja ameriške smučarje, 21 let pa čaka naslednika v Kranjski Gori