Da še nimamo zlate medalje z ZOI, je čisto naključje

Telovadca Leon Štukelj, ki je bil zlat kar trikrat, Miroslav Cerar, rokometašica Alenka Cuderman in rokometaš Rolando Pušnik so na olimpijskih igrah na najvišji stopnički stali v času nekdanje skupne države. Veslača Iztok Čop in Luka Špik, strelec Rajmond Debevec, judoistka Urška Žolnir in Kozmus so zlato olimpijsko medaljo osvojili v času slovenske samostojnosti. Zanimivo, vsi so nastopali na poletnih olimpijskih igrah. Na zimskih Slovenija še ni osvojila najžlahtnejše medalje. Naš tokratni sogovornik verjame, da jo letos bo.

Skupaj s Petro Majdič in Vasilijem Žbogarjem sodelujete v akciji Telekoma Slovenije, v kateri ste se poklonili slovenskim športnikom in njihovim navijačem v dneh pred prihajajočim velikim športnim dogodkom. Se tudi sami veselite zimskih olimpijskih iger, ki bodo v Sočiju? Seveda se. Veselim se vseh olimpijskih iger. Poletnih, na katerih sem večkrat sodeloval tudi sam, še toliko bolj, a tudi zimske so mi zelo pri srcu. Vedno sem jih spremljal. Tudi letos jih bom. Toliko bolj z veseljem, saj bomo imeli v Sočiju veliko število športnikov in športnic, ki lahko posežejo tudi po medaljah.

So olimpijske igre res tako zelo poseben dogodek, kot vsi govorimo? So, nedvomno so. Vsaj za športnike, ki nastopamo v individualnih športih, prav gotovo. Vse dogajanje, ki spremlja ta velik športni dogodek, daje olimpijskim igram posebno draž. Posebne so tudi zato, ker so le enkrat na štiri leta, in tudi zato, ker jih mediji tako dobro pokrivate.

Tudi navijači, ki ste se jim med drugim poklonili v zadnjem televizijskem oglasu Telekoma Slovenije, igrajo pomembno vlogo v tej igri, mar ne? Seveda, z olimpijskimi igrami so močno povezani tudi navijači in s tem pritisk, ki ga prinašajo. Jaz sem izkušen in s tem nimam težav. Težava je predvsem za mlade tekmovalce in tekmovalke, ki pogosto podležejo pritisku. Želijo si preveč in v tej želji pregorijo. Tudi meni se je zgodilo podobno, ko sem leta 2000 v Sydneyju nastopil na svojih prvih olimpijskih igrah. Vsi si želimo, da bi bili čim boljši in bi navijačem vrnili za zaupanje, ki ga imajo v nas. Na olimpijskih igrah pa je to, če ti uspe, seveda najlepše.

Je torej olimpijska medalja vredna več, kot so tiste s svetovnih prvenstev? Če kdo, potem lahko o tem govorite vi. Na svetovnih prvenstvih ste osvojili že tri, na olimpijskih igrah dve. Prav gotovo je zlata olimpijska medalja vrhunec športne poti vsakega športnika. Tudi meni zmaga iz Pekinga pomeni največ. Tudi če bi v Riu de Janeiru čez dve leti spet osvojil zlato, bi ostalo tako. Prva je pač vedno nekaj posebnega. Prve ne pozabiš nikoli. Seveda sem bil zelo vesel tudi zlata s svetovnega prvenstva v Berlinu leto za tem. Takrat sem želel dokazati, da sem najboljši. Ni mi bilo lahko, a mi je uspelo. A z zlato medaljo iz Pekinga se tudi tista ne more primerjati. Pekinška je bila ne nazadnje tudi v javnosti precej bolj odmevna, kot je bila tista s svetovnega prvenstva. Ko sem prišel z olimpijskih iger leta 2008, sem imel številne obveznosti. Sprejemi, intervjuji, raznorazni sponzorski dogodki … Vrstili so se drug za drugim, kar je razumljivo in tudi prav. Preprosto moraš vrniti tistim, ki te podpirajo. Se pa spomnim, da sem takrat še želel nastopati, saj sem bil v odlični formi, a sem bil preprosto preveč izžet, zato sem predčasno končal sezono. Tudi to govori o tem, kako zelo popularen postaneš, če si olimpijski prvak.

Bomo olimpijskega prvaka dobili tudi letos? Zanimivo, na zimskih olimpijskih igrah Slovenec še ni stal na najvišji stopnički. Res zanimivo, a mislim, da je to zgolj naključje. Marsikateri slovenski športnik je bil na zimskih olimpijskih igrah pripravljen tako dobro, da bi lahko zmagal, a to pač ni preprosto. Da zmagaš na tako pomembni tekmi, moraš imeti tudi nekaj sreče. Našim zimskim športnikom se do zdaj še ni vse obrnilo tako, kot bi se moralo. Verjamem, da se to lahko že letos spremeni. Upam, da se bo.

Komu v Sočiju pripisujete največ možnosti za uspeh? Zagotovo si vsi želimo, da bi naši športniki na letošnjih olimpijskih igrah osvajali medalje. Še bolj kot mi si tega želijo sami. Dejstvo je, da na olimpijskih igrah nekaj pomeni samo medalja. Vse drugo gre hitro v pozabo. Jaz iskreno upam, da bodo naši športniki letos uspešni. Želim jim, da bi bili. Kdo so favoriti za medalje, je znano. Dobro kaže Petru Prevcu in smučarjem skakalcem kot ekipi. Tina Maze je seveda v najožjem krogu favoritk v alpskem smučanju, tudi Jakov Fak lahko v biatlonu poseže po najvišjih mestih. Pa deskarji, smučarke skakalke in še bi lahko našteval. Tudi hokejiste bo zanimivo spremljati. Jasno, za medaljo se prav gotovo ne bodo borili. Zelo zadovoljni bomo že, če se bodo dobro upirali favoriziranim nasprotnikom in ne bodo izgubljali s previsokimi rezultati.

Kateri so športi, ki jih boste v Sočiju spremljali? Seveda tisti, v katerih bodo nastopali naši športniki. Tudi hokej bo zelo zanimiv. To je šport, ki ga rad spremljam. Letos ga bom seveda s še toliko večjim zanimanjem. Navijal bom za naše. Upam le, da mi bodo obveznosti dopuščale, da jih bom gledal čim več.

Katere so tiste zimske olimpijske igre, ki ste si jih najbolj zapomnili? Tiste v Lillehammerju leta 1994 so bile nekaj posebnega. To so bile verjetno najlepše zimske olimpijske igre do zdaj. Navdušen sem bil nad tem, kako so Norvežani takrat živeli s tistimi olimpijskimi igrami. Takrat sem res z užitkom spremljal vse, kar se je dogajalo. Dogodka z iger, ki sta se mi najbolj vtisnila v spomin, pa sta srebrni medalji Tine Maze iz Vancouvra. To, kar ji je uspelo pred štirimi leti, je nekaj zgodovinskega.

Vi ste bili do zdaj že na štirih olimpijskih igrah. Na katerih ste najbolj uživali? Verjetno kar na prvih, v Sydneyju. Kot sem že rekel, sem bil takrat še zelo mlad. Nisem bil obremenjen s tem, da moram doseči vrhunski rezultat. Tiste igre sem najbolj doživel. Na preostalih sem bil osredotočen le na to, da bom čim boljši, tam pa sem res živel z igrami. Ogledal sem si mesto, občutil tisti olimpijski duh, o katerem govorimo. Takrat smo bili na pripravah v Avstraliji že mesec pred začetkom iger, tako da smo res lahko izkusili tamkajšnje dogajanje. Te igre so bile zame res nekaj lepega.

Posebnost olimpijskih iger so tudi olimpijske vasi, v kateri so nastanjeni športniki z vseh vetrov. Kako se tam počutite športniki? Olimpijske vasi so super. Igram dajejo še dodatno draž. Je drugače, kot je na preostalih tekmovanjih. Vsi športniki se družimo med seboj, smo skupaj v jedilnici, na dvoriščih. Res je zanimivo, saj lahko na enem mestu vidiš številne, tudi zelo uspešne svetovne športnike. Zanimivo je tudi spremljati, kako se kdo obnaša. Spomnim se, kako sem opazoval Jonathana Edwardsa (svetovni rekorder v troskoku, op. p.), ki je bil povsem miren in neopazen, na drugi strani pa Usaina Bolta, ki povsod, kamor pride, začne delati šov in ga slišiš že na 500 metrov. Zanimivo je opazovati tako velike športnike in se od njih tudi učiti.

Ste športniki v olimpijskih vaseh uvidevni drug do drugega? Se ne dogaja, da zaradi hrupa, ki ga zganja kdo drug, dan pred tekmo ne morete zaspati? Ne. Jaz takšnih izkušenj nimam. Nasploh smo športniki zelo uvidevni drug do drugega in vemo, zakaj smo tam. Verjetno se je kje kdaj že zgodilo, da ni bilo tako, a kolikor vem jaz, ni bilo niti najmanjših težav. Večina športnikov je zelo uvidevna.

Pa nore zabave, tudi orgije, o katerih se je pisalo predvsem med olimpijskimi igrami v Londonu? Resnica ali mit? Jaz tega nisem zaznal. Tudi sam sem bral o tem in moram priznati, da je vse skupaj zelo skrivnostno. Govori se dosti, a sam tega nisem doživel. Je pa res, da sam nisem ravno človek, ki bi hodil na zabave. Verjetno si kdo, ki je tak, tudi v olimpijski vasi hitro poišče primeren kraj za zabavo.

Zelo spektakularen del olimpijskih iger je seveda odprtje. In nošenje zastave na predstavitvi, seveda. Letos je ta čast pripadla kapetanu hokejistov Tomažu Razingarju. Vi v igri za obveznost, ki doleti le redke, še niste bili? Ne da bi jaz vedel. Dejstvo je tudi, da mi je, vsaj v Londonu in v Pekingu, kjer sem meril najvišje, to celo ustrezalo. Vprašanje je, ali bi takrat takšno ponudbo sploh sprejel … No, verjetno bi jo, saj je to velika čast, a dejstvo je, da prinaša tudi veliko obremenitev. Ko meriš najvišje, pa te lahko na poti do cilja zmoti že najmanjša malenkost.

V Riu de Janeiru boste čez dve leti prav gotovo v najožjem krogu kandidatov za nošenje slovenske zastave. Boste ponudbo, če jo boste dobili, sprejeli? Bom. Z veseljem. Zdaj sem že osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, tako da sem, kar zadeva rezultat, razbremenjen. In ker je nošenje zastave svoje države na odprtju olimpijskih iger seveda velika čast in nekaj, kar izkusijo le redki, bi bil tega zelo vesel.