Dnevi, ki jih je zaznamoval krvavi pokol, sedemkrat zlati Spitz in kreativna 17-letnica

Da Nemčija nima sreče z organizacijo olimpijskih iger, so si bili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja enotni mnogi. Spomin na olimpijske igre v Berlinu, na katerih se leta 1936 niso mogli znebiti občutka bližajoče se nacistične kataklizme, je bil še vedno živ. Poletne olimpijske igre v Münchnu so se zato začele v svetlejših tonih. V obdobju, ko je svet vznemirjala vojna v Vietnamu, dogajanje na Severnem Irskem in Bližnjem vzhodu, naj bi vsaj malo pomirile razgrete strasti.

Bile so to olimpijske igre rekordov. Tako v številu držav udeleženk kot televizijskih gledalcev. Kar 900 milijonov naj bi jih igre spremljalo prek televizijskih ekranov. Vse do 5. septembra 1972 je vse potekalo tako, kot se za olimpijske igre spodobi. Športniki so stremeli k višjemu, hitrejšemu in še močnejšemu.

Usodnih 21 ur

Usodnih 21 ur Nato pa je 5. septembra 1972 počilo. Osem pripadnikov palestinske teroristične skupine Črni september, oblečenih v trenirke in oborožen s kalašnikovkami in ročnimi granatami, je ta dan ob 4.30 vdrlo v olimpijsko vas in poslopje, v katerem so bili nastanjeni izraelski športniki.

Dva so ubili takoj, preostalih devet – šlo je za izraelske športnike, njihove trenerje in športne funkcionarje – pa zajeli in jih pozneje odpeljali do letalskega oporišča. Mednarodni javnosti so postavili težek ultimat: v zameno za prostost devetih Izraelcev so zahtevali :

- izpustitev 234 palestinskih zapornikov ter - razvpitih nemških teroristov Andreasa Baaderja in Ulrike Meinhof.

Ultimat je bil nesprejemljiv, v akcijo so stopile nemške varnostne sile in poskušale rešiti zajete Izraelce. Žal neuspešno.

V kaotičnem strelskem spopadu so Palestinci ubili vseh devet talcev. Ubitih je bilo tudi pet ugrabiteljev in en nemški policist. Tri ugrabitelje so ujeli, a so jih na zahtevo ugrabiteljev enega od Lufthansinih letal nekaj tednov pozneje izpustili.

Izrael je zahodnonemške oblasti obtožil, da niso v zadostni meri poskrbele za varnost na olimpijskih igrah – Nemčija se je želela svetu, v nasprotju z olimpijskimi igrami v Berlinu, predstaviti kot nevojaška država -, pozneje pa so nanje leteli tudi očitki, da so namenoma spregledali jasna opozorila o možnosti terorističnega napada.

21-urna krvava drama se je odvijala pred 900 milijoni televizijskih gledalcev, zato je bila akcija Črnega septembra še toliko bolj odmevna.

Mark in Olga

A prav je, da se olimpijskih iger, ki so se, kot da se nič ni zgodilo, nadaljevale dan po žalni slovesnosti 6. septembra 1972, spominjamo tudi zaradi športnih presežkov.

Igre je zaznamoval plavalec Mark Spitz, ki je Združenim državam Amerike v zgolj osmih dneh priplaval veličastnih sedem olimpijskih medalj in postavil prav toliko svetovnih rekordov.

Videoposnetek njegovih plavalnih podvigov si lahko ogledate na spletnem portalu YouTube.

Zgodovinski podvig pa je uspel tudi ljubljenki občinstva, komaj 17-letni beloruski telovadki Olgi Korbut.

Simpatična deklica s čopkoma je osvojila tri zlate olimpijske medalje, izvedla do takrat še nikoli predstavljen element, ki je pozneje dobil ime obrat Korbut (zaradi prevelikega tveganja je bil na olimpijskih igrah prepovedan), občinstvo pa je za njen nastop na dvovišinski bradlji zahtevalo čisto desetko.

Oceno, ki jo je leta 1976 na olimpijskih igrah v Montrealu dobila še ena izjemna telovadka, Romunka Nadia Comaneci, ki smo ji v Sportalovem skoku v športno preteklost že posvetili nekaj pozornosti.