"Kot vidim, je v Sloveniji trenutno katastrofa"

Vasilij Žbogar, po novem diplomiran ekonomist, je zagotovo najboljši slovenski jadralec vseh časov. To je potrdil kar z dvema olimpijskima medaljama. Z 38-letnim Primorcem, ki si je trenersko bazo našel v španski Valencii, smo se pogovarjali o letošnjih prelomnicah, vlogi navijačev in glavnem cilju, zlati kolajni v Riu.

Vasilij, pozdrav v Valencio. Je na obali Španije sploh čutiti, da je zima na višku svojih moči? Niti ne, prejšnji teden smo imeli tudi 26, 27 stopinj, v Valencii se temperature le redko spustijo pod 18 stopinj Celzija.

V Sloveniji je te dni ravno nasprotno. Država je v ledenem primežu, četrtina Slovencev je brez elektrike, zaprti so šole, vrtci (pogovor je potekal v ponedeljek - op.p.). Spremljate, kaj se dogaja doma? Se kljub razdalji čutite povezani s tem, kar se dogaja v Sloveniji? Slovenija se mogoče nekaterim zdi daleč, a meni se zdi izjemno blizu. Z letalom sem že v manj kot dveh urah v Trstu. In prav zato, ker se mi zdi tako blizu, zelo podrobno sledim vsemu, kar se dogaja doma, in kot vidim, je trenutno katastrofa.

Nikoli niste skrivali, da vam navijači izredno veliko pomenijo. Dejali ste celo, da se prav zato, ker vam vedno stojijo ob strani, čutite dolžnega narediti še kak dober rezultat. Skupaj s Primožem Kozmusom in Petro Majdič ste se jim poklonili tudi v televizijskem oglasu Telekoma Slovenije. Koliko vam pomeni zavedanje, da imate bazo navijačev, ki vam v vsakem primeru stojijo ob strani? Navijači so zelo pomembni že v samem štartu, na treningih in ne samo v tekmovanjih. Nekateri te podpirajo že vse življenje, kot to počnejo starši, nekateri finančno, kot to počnejo sponzorji, nekateri pa s tem, da ti sledijo in se veselijo tvojih rezultatov.

Vsak dan si z njimi v stiku, jih imaš v glavi, veš sicer, da vse to delaš zaradi sebe, vendar si želiš, da bi bilo dobro tudi za druge. Tudi če navijačev ni direktno na regati, imam vedno občutek, da mi sledijo in me spodbujajo.

Ne vem sicer, ali je to slovenska specifika ali vsesplošna, ampak zdi se, da se v primeru rezultatskih neuspehov navijači radi zelo hitro obrnejo proti športniku. Kako vi gledate na to? Gre večinoma za tiste navijače, ki ti sledijo predvsem zaradi medijskega buma in ne prihajajo iz ozadja. Če kot primer navedem olimpijske igre v Londonu. Čeprav tam nisem dosegel rezultata, kakršnega sem si želel, pa so mi v Izoli kljub temu pripravili sprejem in to celo večji kot ob osvojitvi olimpijskih medalj.

Če so rezultati super, potem pridejo dodatni navijači, vendar ti zelo hitro tudi zbledijo. Pomembni so tisti navijači, ki ti sledijo skozi vso kariero, poznajo tvojo celotno zgodbo in vejo, kaj si prestal in oni s teboj.

V Londonu ste ciljali na zlato, vrnili ste se s šestim mestom. Ste zaznali negativni odziv ali se sploh ne ozirate na to? Ne spomnim se, da bi bil kdo kritičen, pa tudi če je bil, je prav, da je bil. Če si nekaj želiš in to tudi javno poveš, potem ljudje tudi pričakujejo, da boš to izpolnil. Negativnega nisem čutil, je pa res, da je bilo na letališču precej manj ljudi kot prejšnja leta, medtem ko jih je bilo v Izoli več kot kdajkoli.

Nekateri športniki javno izražajo svoje cilje, tako kot je to denimo Mitja Petkovšek počel nekoč, pa se je potem z leti potegnil nazaj in postal bolj previden. Zdi se mi, da ste tudi vi med tistimi, ki ne skrivate konkretnih želja. Tudi jaz sem previden. Sam sem zagovornik tega, da se ne napoveduje rezultata, ampak poskuša regato speljati bolje od preostalih. To je povsem dovolj.

Pa vendar ste za olimpijske igre v Riu de Janeiru jasno povedali, da vas zanima le zlato, edina olimpijska kolajna, ki je v svoji zbirki še nimate. To je nekdo slabo interpretiral. Jaz tega ne delam zaradi drugih, ampak zgolj zaradi sebe. Imam že bronasto in srebrno olimpijsko medaljo, povsem normalno je, da poskusim poseči še po zlati. To povem le zato, da motiviram sebe, da si na treningih vedno znova prigovarjam, kaj si si obljubil?! Vse to je normalno, del športa je razočaranje, del je tudi kritika.

Katere prelomnice vas čakajo letos? Že septembra bodo na svetovnem prvenstvu v Santanderju podeljevali prve mednarodne norme za olimpijke igre v Riu. Kaj vas še čaka v letošnjem letu? Svetovno prvenstvo bo izredno pomembno, poleg tega se tam izpolnjuje mednarodne norme in seveda bi želel doseči dober rezultat. Delamo maksimalno, zato da bi res dobro odjadrali. Že nekaj mesecev pozneje nas čaka svetovno prvenstvo na Novi Zelandiji, potem pa se začenjajo priprave na olimpijske igre.

Na koliko odstotkih ste trenutno? Če je pripravljenost tik pred olimpijskimi igrami 100-odstotna? Delamo na polno. Že od septembra sodelujem z veslači, opravljam veslaške treninge in jadranje.

Menda ste se celo vpisali v veslaški klub v Valencii, da pridobite fizično moč, ki jo potrebujete za t. i. prosto pumpanje v razredu finn. Za nas laike, kaj to natančno pomeni? Gre za to, da so se v razredu finn spremenila pravila. Nekoč je bilo vse bolj statično, veljala so pravila, ki so omejevala gibanje jadralca na jadrnici, ker bi se na to gledalo, kot da jadrnici pomagaš do večje hitrosti. Jadrnica je morala dosegati hitrost, kot ji jo omogoča veter in ne jadralec. No, po novem pa lahko vsak jadralec lahko na jadrnici dela, kar želi, da bi šla hitreje.

Vam to ustreza? Fizično je brutalno, tega si nihče ne more predstavljati. To vam zagotavljam. Sam imam izkušnje z veslaškimi treningi, ki so res težki, ampak zagotavljam, da je na jadrnici še težje. Pred desetimi leti jadranje fizično ni bilo zahtevno, medtem ko danes je. Je bolj podobno veslanju, vendar regate trajajo po eno uro, imamo po dve na dan in če je veter močan, jadralci na koncu dneva komaj hodijo.

Vsi jadralci, vse velike zveze so prešle nazaj na osnovne kondicijske priprave, ki so vezane na veslanje. Tudi jaz od septembra lani sodelujem s trenerjem Iztokom (Butinarjem, op. p.) in moram reči, da se po šestih mesecih dobrega treninga počutim zelo dobro, morda celo bolje kot prej. Edino, kar me še muči, je moja "kilaža".

Ki mora biti še višja? Tako je.

Ko ste se morali v prehodu iz razreda laser v razred finn zrediti za 20 kilogramov, so vas pestile številne poškodbe, bolečine v kolenih, sklepih. Je zdaj vse to sanirano? K sreči ja. Počutim se izjemno dobro.

Ko se človek na hitro zredi za 20 kilogramov, je nemogoče, da bi pridobil toliko mišične mase. Po naravni poti lahko maksimalno pridobiš od dva do tri kilograme mišične mase na leto. Pridobiš seveda tudi veliko maščobe in to, da sem se moral v enem letu zrediti za 20 kilogramov, je pustilo posledice na sklepih, hrbtu, trgale so se mi mišice, strgala se mi je trebušna mišica, bolela so me kolena, skratka, poškodba na poškodbo. Zdaj se je telo navadilo na "kilažo" in z veslaškimi treningi se počutim izredno dobro. Manjka mi še od štiri do pet kilogramov in mislim, da mi bo to do Santanderja uspelo.

Ste vmes že kdaj želeli obupati? Dostikrat.

Kaj je pretehtalo, da ste vendarle vztrajali? Kaj pa vem. Dobro je to, da slabe stvari pozabim, jih zbrišem iz glave. Še posebej je težko, ko treniraš, pa se kaj zgodi in moraš potem počivati, nato pa vse graditi od začetka.

Prej ste govorili o množini, "mi delamo, mi se trudimo", kar je kot naročeno za navezavo na vaše diplomsko delo z naslovom Športna ekipa v jadranju, ki ste jo na fakulteti za menedžment uspešno zagovarjali v začetku leta. Koliko ljudi šteje vaša ekipa? Ekipa šteje štiri ljudi, trenerja Luco De Votija, ki mi je rešil OI v Londonu, brez njega bi bil rezultat dosti slabši, kondicijskega trenerja in fizioterapevta, vendar si jih delimo še s petimi jadralci, s katerimi nismo direktni konkurenti.

Delite si te ljudi? Tako je. Smo kot ena kolesarska ekipa. Na morju smo konkurenti, uporabljamo pa iste ljudi, kar je super tudi za razvoj materialov. Mislim, da smo se odlično znašli in tudi proračunsko to dobro izpeljali. Sam si tega ne bi mogel privoščiti.

Vam glede materiala še kaj manjka ali je to končana zgodba? Stalno spremljamo razvoj in mislim, da imam v povprečju zelo dobro opremo. Mogoče so še nianse, ki bi jih veljalo izboljšati. Težava je le, ker se materiali konstantno spreminjajo in je težko reči, da je to tisto pravo. Razvoj nikoli ne spi.

Prej s samo opremo nisem imel izkušenj, v laserju so namreč vse jadrnice enake. V finnu pa je tehnika bolj zahtevna, tako karbonski jambor kot tudi jadra in sama jadrnica.

Vam je po uspešnem zagovoru diplomskega dela z ramen padlo ogromno breme? Ja, sigurno, par let se mi je že vleklo. V tem času sem eno diplomo že napisal, vendar mi je pretekel rok, pa sem moral začeti znova.

Je to že "backup" za življenje po koncu aktivne športne poti ali o tem res ne razmišljate? Ko sem začel študirati, sem si rekel, da je za primer poškodbe bolje, da se vpišem na fakulteto in jo izdelujem počasi. Če bom poškodovan, se bom učil, če ne, bom opravil par izpitov, le toliko da zadržim status študenta. Vpisan sem bil kot izredni študent, tako da z dolžino trajanja študija ni bilo težav.

Vmes sem bil nekajkrat poškodovan in sem na hitro opravil nekaj izpitov. Moram reči, da me je to kar rešilo, da sem lažje preživel dneve, ko sem moral zaradi poškodb mirovati. Učenje mi je ustrezalo, tako da se nameravam vpisati še naprej. Nikoli ne veš, bolje da sem pripravljen, kot da me preseneti.

Kaj pa trenerska vloga? Precej uspešno ste trenirali mladega ruskega talenta Dmitrija Tretjakova. Ja, šlo je za sodelovanje v okviru projekta Esimit Europa. Del naše pogodbe vsebuje tudi pomoč ruskim jadralcem. Dmitrija sem treniral dvakrat po teden dni, nato pa ga preusmeril na trenerja, ki z njim dela vse leto.

V razredu laser sem že zdaj zelo iskan trener in če bi prenehal jadrati, bi takoj dobil trenersko vlogo. Kjerkoli. Imam kar nekaj znanja in jadralci, s katerimi sem sodeloval, dokaj hitro napredujejo.

Sem se pa skoraj vsega naučil sam. Slaba stran je to, da je tako dolgo trajalo, da sem prišel do rezultata, dobra pa ta, da imam res ogromno izkušenj. Opažam, da sem lahko uspešen kot učitelj in da bi bilo po koncu kariere dobro, če bi vsaj za nekaj let delal kot trener in prenesel znanje, ki sem ga osvojil. Škoda bi bilo, da ga zadržim zase. Vse, kar sem se naučil, sem izkusil na lastni koži. Tako napake, ki sem jih naredil ogromno, kot tudi pozitivne stvari.

Še sodelujete s psihologom? Ja, še vedno sodelujem z Matejem Tuškom. Psihologija je del športa, tako kot telovadnica in dvigovanje uteži. Je tisti del športa, ki te lahko loči od zmage ali poraza.

V kateri fazi vam je psiholog najbolj v pomoč? Z motivacijo nimam težav, moja težava je, da se pogosto pretreniram, da me morajo zadrževat. To je moja kronična težava. S psihologom se srečam, kadar imam težavo. Konkretno, kaj storiti, ko zvečer ne morem zaspati, ker razmišljam samo o regati ali ko bi se želel pred regato izklopiti od vsega.

Z Matejem se poznava dolga leta, ni pa to sodelovanje vsakodnevno, zaradi financ, periodično pa vsekakor.

Se kdaj zgodi, da se pridružite prijateljem na jadrnici? Klasika, deset kolegov gre na jadranje, popivajo celo noč, sledijo prepiri … Samo enkrat sem šel (smeh). Na jadrnici imam preveč instinktov in se ne morem ustaviti. Nikakor ne morem združiti jadranja in zabave.

V Valencii ste z družino, ženo in sinom. Kako usklajujete družinske obveznosti in natrpan urnik? Je kar sprememba. Po eni strani je obveznost, po drugi pa je žena dovolj skrbna. Pozna moje prioritete in cilje in me popolnoma podpira. Po eni strani nisem ravno najbolj vzoren oče, ker nisem prisoten ob vsakem momentu, skušam pa biti, ko imam čas. Zagotovo pa si bom po olimpijskih igrah v Riu vzel veliko časa za družino.

Zdaj je moj dan sestavljen iz treninga, spanja, hranjenja in treninga.

Še vedno uživate sedem obrokov na dan? Prvega ob 6.30 in zadnjega ob polnoči? Deset jajc za zajtrk, testenine, riž, fižol? Res je, pa še ne vem, kaj naj storim, da bi se zredil.

To je kar težko razumeti. Kar poskusite. Pojejte od sedem do osem obrokov na dan, se silite s hrano, pa se slišimo čez teden dni (smeh).