Edoardo Reja: Zdaj ima Slovenija vse, včasih pa ni bilo niti kave in sladkorja

''Alora, boste ta intervju pisali?'' nas je zaskrbljeno vprašal, ko smo si v mestu vrtnic izborili priložnost za pogovor, ki pa se je zaradi sočasnega prihoda novinarske ekipe z drugega dela Slovenije in nerodnega prekrivanja terminov odvil mnogo hitreje, kot smo načrtovali. ''Ma, ne boste snemali za televizijo?'' je dodal. Ko smo mu prvič odgovorili z da, drugič pa z ne, si je oddahnil. Pred kamero namreč veliko raje nastopa v italijanskem jeziku, kjer lahko hitreje povezuje stavke in jih obogati z bolj razkošnimi izrazi. Čeprav sam meni drugače, pa se še kako dobro sporazumeva tudi v slovenskem jeziku.

Edoardo Reja pri 77 letih osvaja z mladostno energijo in vedrim pogledom na življenje. Foto: Ana Kovač

Dobro, včasih mu kakšna beseda ponagaja, tako da si priskoči na pomoč s kakšnim italijanskim izrazom ali frazo, a izkazal se je za zelo posrečenega in gostobesednega sogovornika. Izžareva pozitivno energijo, prav posebno ljubezen do nogometa. Prav težko je pomisliti, da ima Edoardo Reja, prekaljeni trenerski lisjak, ki je v karieri deloval pri številnih klubskih velikanih, pri tem najbolj izstopata Napoli in Lazio, že 77 let. Njegov glas je radostno poskočil, ko je beseda nanesla na splitski Hajduk. Na ta klub, do nedavnega poleg Gorice sploh edinega, ki ga je vodil zunaj Italije, se je zelo navezal. In ohranil srčno vez z Dalmacijo. Najbolj pa uživa, da ga zdaj, ko rešuje prvoligaško usodo Gorice, enega najbolj trofejnih slovenskih klubov, in ponovno čuti tekmovalni adrenalin, od svoje hiše v Ločniku do delovnega mesta v novogoriškem Športnem parku loči le kratka vožnja z avtomobilom. Včasih je bilo drugače. Zelo drugače.  

Trener Gorice Edoarda Reja je v igralskih letih najraje nastopal na položaju defenzivnega vezista. Fabio Cappelo, njegov nekdanji soigralec pri Spalu, je pred leti italijanski javnosti primerjal njegov igralski slog, pa tudi temperament na igrišču, s tistim, ki je spremljal kariero nekdanjega kapetana Milana Massima Ambrosinija. Foto: Ana Kovač

Na svetovnem spletu je zaslediti nasprotujoče si podatke o vaših slovenskih koreninah. Kakšna je resnica?

Resnica je takšna, da sta bila oba moja starša Slovenca. Moj oče je živel najprej v Sloveniji, prihajal je iz Vipolž, nato pa je pri 22 letih odšel v Italijo. Moja mati je živela v slovenski družini v Oslavju v Italiji, takoj na drugi strani meje. Z menoj je vedno govorila slovensko, oče pa ne. On je govoril furlansko. Tako so še v petdesetih letih prejšnjega stoletja govorili tudi v Vipolžah. Takrat Slovenci v Italiji niso govorili italijansko, ampak furlansko.

Lahko sem srečen, da sem imel takšno mamo. Bila je močna, ponosna Slovenka. Slovenstvo je bilo pri njej vedno na prvem mestu. Vedno nam je poudarjala pomembnost slovenske kulture. Tako so se obnašale tudi njene sestre, moje tete. Zmeraj smo se pogovarjali v slovenskem jeziku.

Polovica mojega srca je tako italijanska, polovica pa slovenska. Zelo mi je bilo všeč, ko so Gorico in Novo Gorico, sosedski mesti v Italiji in Sloveniji, izbrali za evropsko prestolnico kulture leta 2025. To je velika reč. Kot da bi prisluhnili mojemu srcu (smeh, op. p.). Prihajam namreč iz stare Gorice, zdaj pa sem prišel v Novo Gorico. Prišel sem z namenom, da bomo skupaj. Takšen je moj stik s Slovenijo.

Kako pa je bilo v vaših mlajših letih, ko je Slovenija spadala še pod Jugoslavijo in so med njo in Italijo obstajale vidne razlike, tako politične kot tiste v življenjskem standardu?

Teh razlik ni bilo težko opaziti. Veliko sem obiskoval Slovenijo, ko je bila še del Jugoslavije. Moj oče je redno hodil v Vipolže, v Sloveniji je imel ogromno sorodnikov, moj stric, njegov brat, je na primer živel v Ljubljani. Tako smo pogosto obiskovali slovenske kraje. Imeli smo prepustnico za mejni prehod in dobro spoznali Slovenijo.

Zdaj je Slovenija zelo razvita. Zdaj je visoko (nam je doživeto vse skupaj poudaril še z roko in jo dvignil visoko v nebo, op. p.), takrat, ko sem bil še mlajši, pa je bilo težko živeti. Nam, ki smo bili v Italiji, ni bilo težko. Imeli smo vse, na drugi strani meje pa je primanjkovalo marsičesa. Spominjam se, kako smo sorodnikom nosili različne stvari, tudi kavo in sladkor. Vse, kar smo lahko, da smo jim vsaj malce pomagali. Takrat je Slovence spremljalo težko življenje, zdaj pa je, "madona", Slovenija velika. Ni več razlik z Italijo.

In še nekaj je. Slovenci so zdaj hitrejši od nas. Mi, ki prihajamo iz stare Gorice, smo že starejši. Smo že skoraj kot upokojenci, živimo bolj počasi, a takšno je pač življenje. Slovenci, zlasti tisti mlajši od nas, pa vidijo prihodnost v združevanju, v sodelovanju z Italijo. Pri njih vse poteka hitreje.  

Njegov oče je želel, da bi se ukvarjal z vinogradništvom. Hodil je na zasebne šole, končal smer industrijskega oblikovanja, pri 16 letih pa se je odpravil v Ferraro. Njegov oče sprva ni hotel slišati o tem, da bi šel k Spalu, a je bila želja Edoarda tako močna, da je ponaredil očetov podpis. Foto: Ana Kovač

Tudi vi ste imeli hitro življenje, zlasti na morju, še posebej če je dobro zapihalo in ste lahko uživali na svoji jadrnici.

To so bili prekrasni časi. Zelo sem navezan na morje. Imel sem barko, od katere sem se nato sčasoma poslovil. Pa sem pred tem veliko jadral, zlasti po Jadranu, tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem. Predvsem na Hrvaškem, kjer je ogromno čudovitih otokov. Najraje sem obiskoval Kornate, ali pa odjadral kar do Splita. Po tistem, ko sem treniral Hajduk, sem se znašel v nenavadnem položaju. Kar naenkrat so me vsi Dalmatinci poznali. Ko sem tako po otokih obiskoval restavracije, so bili vsi prijazni z menoj, mi hoteli še kaj ponuditi, tudi proti plačilu in mi še bolj polepšati dan. To je bil res prisrčen občutek.

Najbolj je zanimivo, da v Hajduku niti nisem ostal dolgo časa, manj kot leto, pa še zdaj pišejo o meni. In to lepo. To je bil zame ogromen dosežek, da sem lahko vodil takšen klub. Oboževal sem Hajduk, še danes ga imam rad, segel mi je globoko v srce kot redkokateri klub. Nisem ga hotel zapustiti, a me je Lazio prosil in prosil, ali bi sprejel njegovo ponudbo. Njegov predsednik je bil res vztrajen. Šel je celo tako daleč, da me je klical v Split ob dveh zjutraj, ali sem si mogoče premislil. In me prosil. Bil sem povsem zmeden, nato pa mu le popustil.

To je bil zame velik nogometni izziv. Predsedniku Hajduka sem rekel, da ne morem biti istočasno na dveh bregovih, da sem vendarle bolj Italijan, najbolj pa sem bil motiviran zaradi tega, ker sem videl, kako kakovostno ekipo po imenih ima Lazio. A odšel sem težkega srca, resnično mi ni bilo lahko.

No, ni pa manjkalo veliko, pa bi se še enkrat vrnil v Split. Leta 2015. Če se ne bi že prej dogovoril z Atalanto in nato držal besedo, bi spet vodil Hajduk. Žal mi je, da nisem še enkrat delal v Splitu. Tisto je res posrečeno okolje, polno ljubezni.

Navijačem Hajduka se je hitro prikupil. Njegov pomočnik je bil Igor Tudor. Ko je s težkim srcem prekinil pogodbo s Splitčani in se preselil v Rim k Laziu, je Hajduk zanj prejel kar pol milijona evrov odškodnine. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Podobno kot Napoli, kjer je prisoten južnjaški temperament, posebna strast, mesto Neapelj pa zaljubljeno v svoj nogometni klub, ki se mu letos po 33 letih nasmiha naslov italijanskega prvaka?

Da, Napoli predstavlja eno najlepših poglavij moje kariere. V mnogo klubih nisem delal dolgo, trener Napolija pa sem bil kar pet let. Pa ni bilo tako enostavno. Ko sem bil star 58 let, sem si govoril, da je z mojim resnim opravljanjem trenerskega poklica že konec. Vedno bolj sem postajal prepričan, da ne bom več dočakal resne priložnosti. Šel sem na barko in si vzel nekaj časa za počitnice.

No, potem pa me je poklical Cagliari in sem se vrnil v serie A. Čeprav sem imel 58 let. Nato me je dve leti pozneje povabil Napoli. V Neaplju sem ostal pet let, pa bil slabo leto v Splitu, nato še štiri leta v Rimu pri Laziu. Izjemno. Nekateri trenerji pri tistih letih že končujejo kariero, sam pa sem takrat ustvaril najlepša poglavja. Najlepša leta. In še danes sem aktiven v nogometu.

Najdlje v trenerski karieri je vztrajal pri Napoliju. Z njim je osvojil serie C, ga nato popeljal med elito, nato pa tudi v Evropo. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Stari ste 77 let, a jih odlično skrivate. Tudi zaradi vedrega značaja, odprtosti, komunikativnosti, dobre volje?

Nekateri mislijo, da je pri 60 letih že konec trenerske kariere, pa to sploh ni res. Zakaj sem trener že tako dolgo? Nikoli ne razmišljam o tistem, kar se je že zgodilo, ampak le o tistem, kar sledi. Vedno verjamem, da najboljše v življenju šele prihaja. Moje misli ostajajo zbrane, v glavi je še vedno vse na svojem mestu (smeh, op. p.). Pri mojih letih znam še trezno razmišljati.

Največje zadovoljstvo pa mi ponujajo mladi. Ali sodelavci ali pa nogometaši. Če si uspešen pri delu z njim, te to pomladi. Potem se počutiš mladega tudi sam. Za zdaj mi gre dobro, res dobro. Je pa pri nogometu tako, da moraš misliti vedno le na tisto tekmo, ki prihaja. In na nobeno drugo. Takšna je bila vedno moja filozofija.

Sportal Legenda, kakršni se lahko Slovenija globoko prikloni #video

Torej je zdaj v vaših mislih le Maribor, s katerim se boste pomerili v soboto?

Tako je. Dobro vemo, kako močno ekipo ima Maribor. In kako uspešna je, zlasti v tem letu. Na Maribor se pripravljamo po najboljših močeh. Na treningih veliko delamo, garamo. Igrišče ti konec koncev vedno pokaže, ali si se trudil ali ne. Če si priden, te lahko nagradi z dobrim rezultatom. Morda tudi zmago.

Odkar sodeluje s prvim moštvom Gorice, so vrtnice na štirih tekmah osvojile sedem točk. V gosteh so premagale Celje in Tabor, remizirale z Muro, na zadnji tekmi pa z 1:2 izgubile na gostovanju pri Bravu. Gorica je na lestvici deveta, za osmouvrščenimi Radomljami zaostaja štiri točke. Foto: Ana Kovač

Na igrišču v zadnjem obdobju blesti napadalec Maribora Žan Vipotnik, najboljši strelec prvenstva, ki je prejšnji teden debitiral za slovensko reprezentanco in v svojem prvem dotiku na srečanju dosegel zadetek za zmago Slovenije v Kazahstanu!

Kazahstan, da. Slovenija je že zaostajala, a nato zmagala, vse čestitke Sloveniji in Vipotniku. Dobro se spominjam, kako je igrati v Kazahstanu. Tam sem pred tremi leti v ligi narodov vodil Albanijo. Bili smo uspešni, v Kazahstanu smo remizirali z 0:0, doma smo ga premagali s 3:1.

Torej ste tudi vi ostali neporaženi v Astani, tako kot je prejšnji teden za razliko od Dancev uspelo Matjažu Keku.

Matjaž, moj kolega? Z Matjažem se poznava. Ob tej priložnosti ga najlepše pozdravljam. Včasih se pokličeva po telefonu. Spominjam se, kako sva se pred več kot desetletjem družila ob kozarcu vina v Brdih pri Marjanu Simčiču. Takrat ga je s Slovenijo ravno čakala kvalifikacijska tekma z Italijo. Spraševal me je, kaj naj napravi, zanimalo ga je moje mnenje. Na zid sem mu risal postavitve italijanske reprezentance, razglabljali smo o taktiki, bilo je prijetno. Na vsak način sem mu poskušal dopovedati, da ga proti Azzurrom čaka zelo težka preizkušnja. Nato je Slovenija v Ljubljani izgubila z 0:1.

Torej sta takrat že združila moči v nogometnem smislu.

Dobro, dal sem mu nekaj nasvetov, seveda, ko se je bližala tekma, so bile vse odločitve njegove.

Stisk roke Matjaža Keka in Fabia Capella po zmagi Anglije na SP 2010 v Port Elizabethu. Kek je le nekaj minut pozneje, ko so ZDA globoko v sodnikovem podaljšku premagale Alžirijo, izpadel s Slovenijo. Capello, ki je odraščal v Škocjanu ob Soči, je dober prijatelj Edoarda Reja. Po njem je poimenoval celo drugega sina Edoarda. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Takrat je Slovenija sodelovala v kvalifikacijah za Euro 2012, v katerih je ostala praznih rok, nato pa je Matjaž Kek zapustil vroči stolček. Zanimivo je, da je na SP 2010 edino tekmo, po kateri je tudi izpadel, izgubil proti Angliji, ki jo je vodil Fabio Capello, vaš prijatelj, s katerim vas druži veliko skupnega.

Res je. S Fabiom sva v mladosti igrala skupaj za Spal iz Ferrare. Bila sva sostanovalca, doživela marsikaj lepega. Tam sva tudi oba spoznala svoji ženi, ki pa sta bili že od prej prijateljici. Tako sta še danes v stikih. S Fabiom se na žalost ne slišiva več tako pogosto kot prej, je pa pri njem tako, da niti nima veliko prijateljev iz sveta nogometa. Ima mene in Dina Zoffa.

Značajsko sva si zelo različna. Jaz sem bolj odprt, gostobeseden, družaben, on pa je bolj trd, zaprt vase, introverten. A če postaneš njegov prijatelj, hitro ugotoviš, kako topla, pridna in inteligentna oseba je lahko. Pravi prijatelj. Potem je res fin mož. Če pa ima kaj proti tebi, ti to takoj tudi reče. Je zelo neposreden (smeh, op. p.).

Tudi Fabio Capello prihaja iz vašega dela Italije. Rojen je bil blizu vas, še kaj zahaja v Furlanijo?

Ne, odkar mu je umrla mati, ne zahaja več sem. Živi v Milanu. Pride pa vsako leto v Marijino romarsko cerkev na otok Barbana pri Gradežu.

Pred leti ste bili v stiku s predsednikom Nogometne zveze Slovenije Radenkom Mijatovićem. Sprva v obdobju, ko se je iskal nov selektor, ravno po odhodu Srečka Katanca.

Res je, Rade me je povabil na pogovor, a so takrat, tako sem doumel, Tomažu Kavčiču že obljubili, da bo selektor. Takrat sem govoril s predsednikom in mi je potrdil, da ima Tomaž prednost, tako da se iz tega potem ni izcimilo nič. In sem šel naprej.

Pri Gorici dvoboje spremlja večinoma na trenerskem stolčku, ob igrišču pa stoji in igralce razporeja njegov pomočnik Sergio Porrini. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Vseeno ste nato vendarle dočakali občutek, kako je biti selektor članske reprezentance, ki nastopa v kvalifikacijah. Sprejeli ste vabilo Albanije.

Joj, ko sem prišel v Albanijo, me je tam dočakal kaos. Čakalo me je ogromno dela. A smo pridno delali. Počasi, a korenito. Ekipa je potrebovala veliko časa, da smo se ujeli, nato pa smo naredili lep skok na lestvici. V kvalifikacijah za SP 2022 smo celo dvakrat premagali Madžarsko, na koncu v skupini osvojili 18 točk in za Poljsko zaostali le dve točki. Če bi z njo remizirali doma, bi bili drugi v skupini, a smo izgubili z 0:1. Potem bi bili še v igri za svetovno prvenstvo.

V Albaniji sem bil tri leta in pol, naredili smo veliko dobrih stvari, potem pa sem si počasi rekel, da je bilo dovolj. Vrnil sem se domov. A nisem dolgo ostal brez dela, zdaj sem v Novi Gorici.

Kako ste sploh postali trener Gorice?

Odločilo je poznanstvo z Urošem Blažico, predsednikom kluba. Vprašal me je, ali bi prišel, in sem o tem razmislil. Ponudila se je priložnost, sam pa ne morem brez nogometa. Pa sem prišel, zakaj pa ne?

Rad se pogovarja z mlajšimi sodelavci, ki jih srečuje v nogometnem svetu. Želi jim dopovedati, da je nogomet primarno vendarle šport, ne pa posel. Foto: Ana Kovač

Torej je prevladala ljubezen do nogometa?

Da. Nogomet je moje življenje. Dom sem zapustil pri 15, 16 letih. Odšel sem k Spalu iz Ferrare. Nato sem dolgo igral nogomet, pozneje sem bil še trener in se stalno selil. Vsako leto sem bil vpet v nogomet. Z nogometom pa je tako, da se v njegovem svetu počutim dobro. Čutim ljubezen. Nogomet mi je dal vse, omogočil mi je vse v mojem življenju.

Srečen sem, da lahko opravljam delo, ki mi je všeč. Ko nekaj ljubiš, to z veseljem opravljaš. Verjamem, da se lahko štejem za srečneža, saj opravljam stvar, ki jo imam rad. Zato sem tako vpet v nogomet.

Šele pred kratkim sem se vrnil domov, a sem takrat vedel, da še nisem končal z nogometom. Dobro, zdaj nisem v Gorici, ampak v Novi Gorici, a to je zelo blizu.

Bi ostali trener Gorice tudi, če vrtnice letos izpadejo v drugo ligo?

Ne vem. O tem sploh nočem razmišljati, kaj šele govoriti. Zakaj bi? To lahko prinese samo slabo energijo. Raje vedno razmišljam o pozitivnih stvareh. O svetlejši prihodnosti.

Najprej želi odpraviti psihološke težave, posledico preobremenjenosti nogometašev Gorice. Foto: Ana Kovač

Pa je ekipa Gorice, ki jo imate na voljo, sposobna obstati v prvi ligi?

Seveda je. Gorica ima dobre igralce, a se čuti, da jih je strah igrati. Pojavila se je težava v njihovih glavah, obremenjeni so s slabim položajem na lestvici. Zato jih je strah, da bodo ponovno izgubili. Glava je preobremenjena. To bo treba popraviti. Odpraviti bo treba psihološke težave, potem pa bo zagotovo lažje, saj imajo nogometaši določeno kakovost. Tudi fizično so v dobrem stanju, na treningih jih odlikuje dobro delo. Tako mi poročajo vsi pomočniki.

Prvi pomočnik je Sergio Porrini, s katerim sem sodeloval že v Albaniji. Prišel je tudi kondicijski trener. Za zdaj sem zadovoljen s tistim, kar smo naredili. Moramo pa doseči še boljše rezultate. Na začetku smo dobili dve tekmi, naredili lep rezultat, a nato marsikaj zapravili s tem, ko smo izgubili na tekmi z Bravom. Škoda. Nisem si mislil, da bomo izgubili v Ljubljani. Povrhu vsega pa smo na tekmi še povedli. Če bi osvojili vsaj točko, bi bilo to izjemno. A tisti dan nam ni šlo prav nič.

Zdaj mislimo le na Maribor. Da v soboto odigramo dobro tekmo in osvojimo točke. Brez njih si ne bomo mogli zagotoviti obstanka. Največji izziv za nas predstavlja dejstvo, da je zdaj vsaka tekma do konca sezone za nas odločilna. In nobena ni lahka, ker smo pri dnu lestvice. Zato bo vsaka odločilna. To bo še zanimivo.

Sportal Iz Brava v Muro: Tukaj bo treba na petih tekmah zmagati triinpolkrat ali štirikrat

Sportal Negotova usoda Riere pri Olimpiji, Hrvati že omenjajo njegovega naslednika

Sportal Rogaška spet na vrhu