Torek, 28. 5. 2019, 19.10
5 let, 6 mesecev
Intervju: Andraž Kirm (Bravo)
"Slovenci se imamo za nogometni narod, a smo daleč od tega" #video
Nekdanji reprezentant Andraž Kirm je pred leti spadal med najboljše nogometaše na sončni strani Alp, pri 34 letih pa še zdaleč ni rekel zadnje. V nedeljo je prvič v karieri postal drugoligaški prvak. Z Bravom mu je uspel zgodovinski podvig, počasi pa razmišlja tudi o tem, da bi se preselil med trenerje.
V prejšnji sezoni je najprej igral za Domžale, nato pa je pozimi presenetil javnost, pa tudi sebe, in se iz kluba, ki se je bojeval za Evropo, preselil v drugo ligo. Bravo, tedaj vodilni drugoligaš, ga je prepoznal kot svojevrstnega mentorja, ki bi lahko mlajšim soigralcem, ogromno jih prihaja iz klubskega podmladka, pomagal z izkušnjami in nasveti. Andraž se v tej vlogi odlično počuti. Na zelenicah želi vztrajati vsaj še eno sezono in komaj čaka, da se začnejo priprave. Bravo bo v prvoligaško zgodbo vstopil 10. junija. Tudi z nekdanjim reprezentantom, ki je barve Slovenije branil kar 71-krat in je deseti na večni lestvici.
Andraž Kirm je v nedeljo proslavljal drugoligaški naslov v družbi številnih sorodnikov.
Dvakrat ste postali slovenski prvak z Domžalami, najboljši ste bili tudi z Wislo na Poljskem. Izkušnje z osvajanjem naslovov imate tako doma kot tudi v tujini. Kako pa se počutite kot drugoligaški prvak?
Vedno je lepo, ko zmagaš in nekaj osvojiš. Ali je to druga, prva liga ali pa v tujini, niti ni bistvenega pomena. Jasno, razlike med ligami so ogromne, a je vseeno lepo osvojiti drugo ligo in se poveseliti z igralci. Navsezadnje se s tem tudi zapišemo v zgodovino. To je pomembno predvsem za mlade soigralce pri Bravu, da imajo za seboj neki uspeh. Upam, da jih čaka še lepa kariera.
Kaj pa čaka vas? S predstavami v dresu Brava dokazujete, da še niste rekli zadnje vrhunskemu nogometu.
Kar se tiče načrtov za prihodnost, bom zagotovo odigral še eno sezono, je pa tudi res, da me malce vleče v trenerske vode. Počasi prihajam v leta, ko je treba razmišljati tudi o koncu kariere.
Sovrstnikom ste pokazali, kako se lahko uspešne nogometne zgodbe izkusijo tudi v drugi ligi. Mišo Brečko, vaš dolgoletni reprezentančni soigralec, se je tako pri 35 letih odločil za slovo, čeprav bi lahko oponašal vašo odločitev in še navduševal na zelenici.
Seveda bi še lahko igral. Tega se zaveda tudi sam. Na žalost pa je v Sloveniji tako, da nogometaši, ki smo ali so nekaj naredili v karieri, niso sprejeti na tak način, kot so v tujini. Povsem razumem Miša, zakaj se ni odločil drugače. In še nekatere druge. Na žalost je tako, da se igralci raje odločijo za konec, namesto da bi še nadaljevali.
Medaljo za drugoligaški naslov mu je predal predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS) Radenko Mijatović.
Kje tiči osrednja moč Brava?
Predvsem v dobrih odnosih v klubu in na igrišču. Igralci se odlično razumemo s trenerjem. To je bil povod za tisto, kar smo pokazali na igrišču.
Kako se počutite, ko vas vodi nekdanji klubski soigralec Dejan Grabić? Podobno izkušnjo ste že imeli v preteklosti, ko je bil vaš trener Luka Elsner.
Zagotovo je občutek zaradi tega drugačen. Je pa Dejan vseeno trener, jaz pa igralec, tako da upoštevam njegova navodila. Odnos je normalen. Poveva si, kar si misliva. Za zdaj odlično sodelujeva.
Omenili ste prihodnjo trenersko kariero. Bi lahko postali njegova desna roka pri Bravu?
Pred menoj je še nekaj kandidatov. Denimo Luka Žinko, ki je že napol v trenerskih vodah. Njega bi izpostavil kot prvega kandidata. Sam še nisem vpisan v program pridobivanja trenerske licence. Dokler bom igral, je ne bom opravljal. Bomo pa videli, kako bo s tem prihodnje leto.
Kakšen trener bi bili?
V tujini sem igral tudi na Nizozemskem pri Groningenu. Tam sem preživel najlepša leta. Kot trener bi želel največ potegniti prav iz Nizozemske. Denimo Ajaxa. Že prej sem vedel, kaj zmore, po tem, kar je naredil letos, pa so ga začeli spremljati še drugi. Ajax ne odstopa od svoje filozofije. Igra napadalno, za navijače. Samo poglejte, kako so igrali na povratni tekmi polfinala. Pa bi lahko drugače branili prednost, a niso. Ker imajo takšno filozofijo.
Ste se pozimi k Bravu odpravili z dodatno motivacijo, da zaprete usta vsem, ki so vam očitali, da vam pri Domžalah in Olimpiji ni šlo najbolje ter niste upravičili pričakovanj prvoligašev?
Ne. Nisem prišel k Bravu, da bi se komu dokazoval. Prišel sem zaradi tega, da bi redno igral in užival. Nenadno se mi je odprla možnost odhoda v Ljubljano. Bravo me je v svoji viziji videl kot igralca, ki mu lahko pomaga. Nisem se pa prav nič obremenjeval s tem, kako mi bo šlo tukaj. Daleč od tega.
Osnovni cilj Brava v krstni prvoligaški sezonie 2019/20 bo obstanek.
Kako se sploh igra v drugi ligi? Je več umazane igre?
Ne, ni. Tekme s prvimi ekipami, denimo Taborjem in Radomljami, so na zelo visoki ravni. Ne odstopajo dosti od prve lige. Jasno je, da so nekatere ekipe v prvi ligi kakovostnejše, vseeno pa je bila druga liga pri vrhu kar izenačena. Bile so težke tekme. Pri Bravu je kar nekaj igralcev, ki so izstopali in imajo kakovost za prvo ligo.
Če ste v nedeljo postali prvaki in doživeli najlepši trenutek v kratki zgodovini kluba, pa je Ankaran spisal najbolj žalostno zgodbo sezone. Sploh jih ni bilo v Ljubljano, saj niso mogli zbrati niti 11 igralcev, tako da je odpadla možnost, da bi v zadnjem krogu odigrali tekmo. V Sloveniji žal skoraj vsako leto eden izmed klubov doživi bridko usodo, krut padec iz višjih lig.
To je zelo žalostno, da se kaj takega v drugi ligi zgodi klubu, ki je še nedolgo pred tem igral v prvi ligi. Navsezadnje se imamo za nogometni narod, a si moramo na žalost priznati, da smo daleč od tega. To je žalostno. Zgodila se je velika škoda, ne vem pa natančno, kakšno je ozadje Ankarana in zakaj se tam dogajajo takšne stvari. Glede na to, koliko je mladih fantov, ki igrajo nogomet, ki bi želeli igrati v višjih ligah, bi morali takšne stvari speljati drugače.
Na seznamu drugoligaških prvakov ste nasledili Muro, ki je nato v prvi ligi navdušila in pošteno mešala štrene tekmecem. Bi lahko ponovili njihovo zgodbo?
Mura je lep primer, kako se zmore tudi s podobno ekipo, kot je bila v drugi ligi, nastopiti v prvi ligi. Zaslužijo si vse čestitke, saj so si izborili Evropo, je pa res, da je miselnost ljudi, navijačev v Murski Soboti drugačna. Vsi klubi so bili veseli, ko se je Mura vrnila v prvo ligo. Vemo, kaj pomenijo navijači, kakšno je vzdušje v Fazaneriji. Tega v Ljubljani ali pa še katerem drugem mestu v Sloveniji ni toliko. Lepo je, da je ozračje dobro tudi takrat, ko jim ne gre najbolje. Če bi bilo pri nas še več takih klubov, bi bilo le še boljše. Za zdaj gledamo na nogomet v Sloveniji dosti poniževalno.
Članska ekipa Brava je bila ustanovljena šele leta 2013, pa si je že priigrala nastop v najmočnejši ligi.
Kako doživljate Bravo? Kot mladi ljubljanski klub? Mnogi Ljubljančani se z njim še niso identificirali.
To je res. Bravo je zelo mlad klub, marsikdo ga še ni vzel za svojega v Ljubljani. Tukaj je največji klub Olimpija, ki ima največ podpore. Zdaj ko smo prišli v prvo ligo, nas bodo spoznali še drugi. Bolj bomo na udaru, tudi v medijih. Klub se razvija in ima lepo prihodnost. Smo drugi ljubljanski klub, vsi Ljubljančani pa ne morejo iti k Olimpiji. Zato bo verjetno poleti za naš klub kar veliko zanimanja. Z okrepitvami bi lahko imeli polne roke dela.
Kako bo igrati prvoligaške tekme proti Olimpiji in Domžalam, kluboma, na katera ste bolj navezani od drugih? Ne nazadnje imate družinski dom prav v Domžalah.
Zame bo to nekaj povsem običajnega. V Olimpiji niti ni več dosti soigralcev, s katerimi sem si delil slačilnico. Tam so že vse zamenjali. V Domžalah jih je malce več, a na koncu velja, da sem se z Domžalami razšel prijateljsko in ne bo nobenih težav. Lepo mi bo igrati proti obema kluboma.
Zakaj ste sploh pozimi zapustili Domžale?
V vsakem klubu te vidijo nekoliko drugače. Nekje je določen igralec bolj pomemben, pri meni pa so videli, da lahko pomagam mladim v drugem klubu. Sam sem se odločil za ta preskok. Mogoče sem takrat presenetil marsikoga, pravzaprav tudi sebe, a sem vedno bolj prepričan, da sem se odločil pravilno.
O Bravu sta mi veliko povedala Luka Žinko in Darko Zec. Veliko mi je pomenilo tudi, da je tu začelo kariero kar nekaj dobrih igralcev. Ni se mi bilo težko odločiti. V Sloveniji je precej talenta. Dobro se dela z mladimi, tudi pri Bravu. Spremljam treninge mlajših selekcij, ki so zelo kakovostni, je pa pomembno, da naredijo potem uspešen preskok do članov in se ne izgubijo. Takrat je pomembno, da imajo okrog sebe prave ljudi, agente, da gredo po smiselni in pravi poti. Korak za korakom, ne prehitro.
Kako je s financami? Na plačo, ki ste jo prejemali v Prvi ligi Telekom Slovenije, ste najbrž morali hitro pozabiti …
Denar sploh ni predstavljal bistva pogovorov z Bravom. Za tako mlad klub je najbolj pomembno, da so izplačila redna. Kakor slišim, v večini prvoligaških klubov ni te sreče. To pa je še bolj pomembno kot številka plače. Tukaj je ogromno mladih fantov, ki jim je pomembno, da so plačila redna. Mislim, da jim je lepo.
1