Navijači Olimpije se še najlažje poistovetijo s fizioterapevtom

Foto: Vid Ponikvar

Sportal Maribor je na eni tekmi zabil pet golov, Olimpija na prvega čaka že štiri ure in pol

Ilija Stolica je na začetku letošnjega poletja skočil v pisarno Igorja Bišćana, ki se je zaradi Hrvatove ljubezni z ljubljanskimi navijači zdela še veliko večja, kot je v resnici, in zdaj postal prvi trener v zgodovini Olimpije, ki na prvih treh tekmah ni dočakal niti enega samcatega gola v nasprotnikovi mreži.

Morda je Srb res najslabši trener vseh časov, kot ga po ekspresnem izpadu iz kvalifikacij za ligo prvakov in porazu v Novi Gorici, prvem po 18 prvenstvenih tekmah, označujejo številni navijači. Morda pa je balkanski Pep Guardiola, kot si tega trenerja predstavljajo v vrhu kluba. Kdo ve.

Njegovega dela za zdaj še ne moremo resneje ocenjevati in prav lahko se zgodi, da ga v Ljubljani nikoli niti ne bomo mogli.

"Potrebujemo predvsem čas," je pred odhodom v Baku, kjer je brezzoba Olimpija končala nore fantazije o tem, da bi šla po poteh njenega večnega tekmeca in morda že letos v Ljubljano prinesla najbolj spektakularno športno ligo v Evropi, prejšnji teden dejal trener slovenskega prvaka.

Seveda je govoril resnico. Tega temu 40-letnemu poliglotu, ki bojda govori pet tujih jezikov, pri zdravi pameti ne more oporekati nihče.

Ko je pred mesecem in pol prišel v Ljubljano, je v roke resda dobil ekipo, ki je osvojila dvojno lovoriko, a v njej ni bilo več štirih od desetih nogometašev z največ minutami igre iz sezone poprej.

V njej ni več najboljšega asistenca in najboljšega strelca iz šampionske sezone 2017/18, v kateri je Olimpija še drugič v treh letih postala državni prvak.

Medtem ko je Maribor, ki je na začetku nove sezone navdušil, pred manj kot mesecem dni igral peto pripravljalno tekmo, je Olimpija šele prvo.

Vijoličasta vojska Darka Milaniča je pred začetkom sezone odigrala osem prijateljskih tekem, najnovejši model trenerja Olimpije jih je vodil le štiri.

Drugače, kot je danes, zato niti ni moglo biti. Verjetno bi se zgodilo tudi zdajšnjemu trenerju Manchester Cityja, po katerem se trener Olimpije tako zelo zgleduje in je – joj, kako neposrečeno se to sliši danes – napovedal, da bo duh slovitega Katalonca prinesel tudi v Stožice.

Leto je torej naokoli, Olimpija pa … Spet potrebuje čas. Tako kot ga je vedno v zadnjih treh letih, odkar je postal njen predsednik Milan Mandarić.

Ko je Olimpija čas potrebovala prvič, leta 2015 ob njegovem prihodu v klub, je bilo to logično in pričakovano. Leta 2016 ni bilo. Leta 2017 še manj. Letos ni niti najmanj.

Lahko se v nedogled sprašujemo, zakaj, a pravega odgovora na vprašanje, zakaj prvi mož Olimpije deluje tako destruktivno in vsakih nekaj mesecev zruši vse, kar je zgradil, verjetno ne bomo dobili.

Lahko pa zato dobimo zelo natančne odgovore na vprašanja o tem, kaj se je v času, odkar je prišel v Olimpijo, dogajalo z njo. Takole nekako je bilo:

S klopi jo je vodilo osem trenerjev oziroma kar deset, če upoštevamo še začasno rešitev Dejana Kopasića in dejstvo, da je Marijan Pušnik v Stožice prišel dvakrat.

Vsi našteti so trenirali malo tu, malo tam. Napovedanega trening centra namreč nihče od njih ni dočakal.

Menjali so se tudi številni drugi zaposleni. Športni direktorji, člani uprave, svetovalci, tiskovni predstavniki, odvetniki … Vsi mogoči najrazličnejši sodelavci.

V treh letih in nekaj dneh je samo na prvenstvu za Olimpijo zaigralo 59 različnih nogometašev. Razmerje med Slovenci in tujci? 30 proti 29 v korist drugih. Tesno je bilo.

V tem času je Olimpija prežvečila in izpljunila nekaj slovenskih reprezentantov, zatočišče pa ponudila seriji tujcev, od katerih tiste, ki so prepričali, komaj preštejemo na prste ene roke. Trije, štirje, ki jim je to uspelo, v Ljubljani niso zdržali več kot leto dni. Razen Ricarda Alvesa. Portugalca, ki je odšel letos poleti. Ker mu je potekla pogodba …

V zadnjih 36 mesecih in nekaj tednih sta za Olimpijo na prvenstvu zaigrala le dva res prava produkta njene nogometne šole. Eden je Rok Vodišek, ki je še kot nepolnoleten nase opozoril vso Evropo, a naprej od tam z njim v klubu niso znali več, zato lahko zdaj, ko je z 19 leti odšel v tujino, le upajo, da v tujini ne bo potrdil napovedi o novem Janu Oblaku. Drugi je Jakob Novak. Mladenič, ki je v njenem dresu zaigral na devetih tekmah, preden je šel srečo iskat drugam.

Mladinci Olimpije so bili v zadnjih treh letih na državnem prvenstvu četrti, peti in šesti. Kadeti so bili sedmi, tretji in osmi. Dečki do 15. leta starosti iz največjega kluba z naskokom največjega mesta v državi so bili drugi, peti in spet drugi. V zahodnem delu tekmovanja, ki se v tej starostni kategoriji deli na dva dela. Daleč od lovorik, torej. Pa tudi daleč od članske ekipe, kajpak.

V času zdajšnjega predsednika, ki v javnosti vztraja pri sloganu, da je domače najboljše - če je mlado, pa še toliko bolje -, je v uvodnih treh tekmah nove sezone zaigralo 13 tujcev in le pet slovenskih nogometašev. Eden od njih je star 35 let, drugi 31, tretji 26, četrti 24, le peti, ki je v klub prišel pred kratkim, pa je zares mlad. Šteje jih 18. Natanko toliko, kolikor minut je odigral.

Zaradi vsega tega je Olimpija v očeh vse bolj letargičnih ljubljanskih navijačev klub, v katerega so izgubili upanje in zato je njen predsednik že zdavnaj izgubil njihovo zaupanje. Zato se nogometni navijač, ki hodi na tekme z zeleno-belim šalom, težko poistoveti s komerkoli v klubu.

Ob Branku Iliću, v zadnjem času na klop posajenem dolgoletnem reprezentantu z bogato nogometno potjo, Nejcu Vidmarju, zdaj ob igrišče priklenjenmu rekorderju slovenske lige med vratarji s člansko izkaznico navijaške skupine Green Dragons, borbenemu prišleku iz Primorske Arisu Zarifoviću in Roku Kronavetru, ki ima "napako", saj je Mariborčan, se tako lahko navijač Olimpije danes morda še najlažje identificira s človekom, ki na igrišče priteče zgolj sem in tja. Takrat, ko kdo od nogometašev obleži na njem. S fizioterapevtom Klemnom Pavliničem, ki je v klubu tako rekoč edina stalnica.

Sportal Brez Ronalda, Messija ali Modrića, a je - naša