Sobota, 17. 9. 2022, 4.00
9 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Matevž Vidovšek
Mladi očka iz Koroške, ki ustvarja čudeže
Bil je v življenjski formi, branil mogoče in nemogoče, Olimpija je bila z njim nedotakljiva. Še več, njegova mreža se sploh ni tresla. Če govorimo o tekmah 1. SNL. Idile pa je bilo konec 20. avgusta. Na derbiju v Kopru si je zlomil dlančnico, napočil je čas za okrevanje. Mladi očka iz Koroške, do ušes zaljubljen v Olimpijo, je trdno odločen, da se vrne še boljši! Če mu bo to uspelo, bo Slovenija dobila dostojnega naslednika Jana Oblaka.
Za svoja leta je zelo zrel. Le kako ne bi bil, ko pa se je prvič podal v boj za legionarski kruh še kot golobradi mladenič. Še danes je hvaležen Josipu Iličiću in Jasminu Kurtiću, da se je v Bergamu počutil skoraj kot doma. Prihodnji mesec bo dopolnil šele 23 let, pa je že poročen in uživa v družinski harmoniji, ko ga v največjo srečo spravlja hčerka. Če v tujini ni dobil tistega, po čemer je hrepenel, igralnih minut in dokazovanja v močnejših ligah, pa se mu je vse skupaj z obrestmi vrnilo pri Olimpiji.
Na svojo priložnost je čakal poldrugo leto, bil večna rezerva, a ni obupal. Trenerji so dajali prednost drugim. No, ko pa je Milana Mandarića nasledil Adam Delius, je nad statusom Matevža Vidovška posvetil žarek upanja. Velikega upanja. Novi predsednik je verjel vanj, direktor Igor Barišić ga je spodbujal, da je zmožen postati prvi vratar. Najprej ga je poslal v ogenj Robert Prosinečki, po nenadni spremembi, tik pred začetkom sezone, pa je začel sodelovati z Albertom Riero. Začela se je pravljica, ki je osupnila slovensko nogometno javnost. Takšne dominance zeleno-belih ni pričakoval nihče.
Iz anonimnega mladeniča je čez noč prerasel v najbolj vročega slovenskega vratarja. Koroški orjak, v višini meri natanko dva metra, je ustvarjal čudeže. Odkar brani za Olimpijo, v prvi ligi sploh še ni prejel zadetka. Neverjeten niz traja kar 730 minut, še vedno ne ve, kakšen je občutek, ko moraš po žogo v mrežo na prvenstveni tekmi. Statistiki pa noče posvečati prevelike pozornosti. Po tekmi ga vedno skrbi le eno. Kako je igrala Olimpija. In ko vidi, da je zmagala, mu je toplo pri srcu. V ljubljanski klub se je zaljubil, simpatija bi lahko trajala vsaj do leta 2025, vmes pa želi osvojiti čim več lovorik. In če letos ne bo prvak, ocena sezone ne bo zadovoljiva. Takšen je Matevž Vidovšek. Vratar, ki je po zlomu dlančnice na dobri poti, da se prihodnji mesec že vrne na zelenice.
V mladosti je bil njegov vzornik Španec Iker Casillas, dolgoletni prvi čuvaj mreže in kapetan madridskega Reala, zdaj, ko je že nekaj let član, pa rad pogleda vse vrhunske vratarje, obvezno tudi Jana Oblaka in Samirja Handanovića.
Kako kaj zdravje?
Gre na boljše. Trudim se, da bi se čim prej vrnil. Dvakrat na dan obiskujem terapije, vmes pa lahko že opravljam treninge. Tudi po dva na dan, če je potrebno. Pomembno je le, da se vrnem in ne bom več čutil fizičnih težav. Hočem se vrniti takrat, ko bom lahko branil na polno.
Kdaj pa bo to? Takoj po koncu reprezentančnega premora, ravno v začetku oktobra?
Okviren načrt je, da bi se vrnil oktobra. Prepričan sem, da bo to enkrat oktobra. Ne bom pa raje nič govoril o tem, kdaj natanko, ker še sam ne vem.
Sezono ste začeli imenitno, si ustvarili sloves nepremagljivega vratarja, ki je postal enigma napadalcev, nato pa se poškodovali ravno takrat, ko vam je šlo najbolj imenitno.
Ne bom rekel, da me to ni prizadelo, saj sem bil v dobri formi, pa tudi ekipi je šlo krasno, a to je nogomet. To je šport. In moramo vedeti, da so poškodbe njegov sestavni del.
Dlančnico sem si poškodoval prvič v karieri. Zaradi tega se nočem obremenjevati, niti misliti, kaj bi bilo, če se ne bi poškodoval in tako naprej. Moramo ostati na realnih tleh in sprejeti poškodbo. Zdaj se trudimo, da bi se čim prej vrnil in bil še boljši.
Pa je to sploh mogoče? Že tako ste braniti skoraj popolno, saj niste na šestih nastopih prejeli niti enega zadetka.
Seveda je mogoče. Vedno so podrobnosti, ki jih lahko še popraviš. Meni in ekipi je šlo super, tega ne gre prezreti, a vseeno verjamem, da lahko fizično napredujem še na višjo raven. Ko bom prerasel to ligo in se mi bo ponudila priložnost, da okusim nekaj še višjega, se bo v takšnem klubu in okolju od mene pričakovalo veliko več. Veliko je še rezerv, kar zadeva moj napredek.
V prvi ligi je zbral sedem nastopov, a se njegova mreža ni zatresla niti enkrat. Branil je na dvobojih proti Celju (2:0 v gosteh, še v prejšnji sezoni), Muri (2:0 doma), Taboru (1:0 v gosteh), Bravu (1:0 doma), Mariboru (2:0 v gosteh), Gorici (2:0 doma) in Kopru (2:0 v gosteh).
Glede na vaše predstave v tej sezoni bi morda, če vam zdravje ne bi prekrižalo načrtov, lahko prejeli vpoklic v člansko reprezentanco.
Če te vpokličejo v reprezentanco, ni to potrdilo za dobro delo le zate, ampak tudi za tvojega trenerja in klub. Tega, ali bi resnično prejel vpoklic, če ne bi bil poškodovan, ne vem. Z nobenim predstavnikom Nogometne zveze Slovenije nisem bil v stiku, se pa s tem sploh ne obremenjujem. Na prvem mestu sta zdravje in Olimpija. Reprezentanca je le še tista pika na i, dokaz, da nekaj v karieri delaš prav. Dokaz, kako v klubu s trenerji ustvarjamo nekaj dobrega.
Vas še kaj preganjajo prizori z začetka tekme v Kopru, ko ste se poškodovali po bližnjem srečanju s Kaheemom Parrisom?
Ne, nimam močnih mor ali kaj podobnega (smeh, op. p.). Je pa bila to tudi moja krivda, saj nisem šel nad žogo tako odločno, kot bi moral. Odločale so stotinke, te pa pri nas vratarjih pomenijo ogromno. Malce sem zamudil in jo odnesel s poškodbo. Na srečo je bila to le moja napaka, po kateri nismo prejeli zadetka ali dosojene 11-metrovke. Ostalo je le pri moji poškodbi, se mi je pa takrat zdelo najbolj pomembno, da z zlomljeno dlančnico branim naprej in še naprej pomagam Olimpiji do želenega rezultata. Na koncu nam je uspelo. Zmagali smo z 2:0.
Kaj vas je držalo pokonci, da vam je kljub bolečinam uspelo braniti do konca srečanja? Adrenalin? Pomembnost derbija?
Malce adrenalina je bilo vsekakor prisotnega in je pomagalo, saj je bila bolečina kar velika. Zelo me je bolela leva roka, tako da sem vedno, če sem lovil žogo, vse skupaj počel z desno roko. Tako obrambe kot še kaj drugega. Leva dlan me je bolela, a sem stisnil zobe in pomagal ekipi.
Ste med polčasom prejeli kakšno protibolečinsko injekcijo?
Ne, injekcije ne, sem pa vzel tableto, a ni kaj veliko pomagala. Še vedno sem čutil pritisk v levi roki, neznosne bolečine. A sem nekako potrpel in zdržal. Naprej me je gnala želja po višjem cilju. Za Olimpijo bom dal vedno vse od sebe. Branil bom tudi z eno roko, če je treba. Sem pa imel srečo, da si nisem poškodoval desne dlani. Potem bi imel bistveno več težav.
Po zlomu dlančnice so mu zdravniki napovedali dvomesečno okrevanje. Poškodoval se je 20. avgusta, a se kost tako hitro celi, da med obiskom terapij že opravlja treninge. Na zelenico naj bi se vrnil prihodnji mesec.
Koprčani so vaše posredovanje sprejeli kot sporno odločitev, bili so prepričani, da bi moral sodnik pokazati na belo točko. Ste resnično storili prekršek za najstrožjo kazen?
Ne vem. Tega ne bi komentiral. Za to so vendarle pristojni sodniki. Saj so Koprčani dobili v oddaji Pod prečko vse odgovore na vprašanja, zakaj ni bilo takrat 11-metrovke.
Kako pa je bilo z vašo levo roko po tekmi?
Po tekmi niti ni bilo težav. Bil sem še v gibanju, bilo je veliko adrenalina. Težava je nastala naslednje jutro. Ko sem se zbudil, si s tisto roko nisem mogel več pomagati. Dlan mi je odtekla. Zato smo se hitro odpravili na slikanje, kjer je bilo ugotovljeno, da imam počeno dlančnico. In da bom moral za nekaj časa pozabiti na nogomet.
Ravno takrat, ko ste bili v življenjski formi. Ste se takrat počutili kot otrok, ki so mu iz rok vzeli najljubšo igračko?
Skoraj tako, da. To je bilo resnično težko sprejeti. Zlasti prvi dan, ko sem izvedel, da bo okrevanje trajalo dlje časa. Nato pa je hitro prevladalo mnenje, da glede tega ne morem narediti nič drugega kot le, da se trudim in pridno okrevam, da bom fizično kar najhitreje v čim boljšem stanju. Da se zadeva popravi.
Poteka okrevanje, od poškodbe je minil slab mesec dni, po napovedih zdravnikov?
Da. Vse poteka v najlepšem redu. Verjamem, da bo tako tudi v prihodnje, tako da bi se lahko oktobra že vrnil v vrata Olimpije.
Ko ste branili za Olimpijo, niste na vseh šestih tekmah prejeli niti enega zadetka! Odkar vas ni, je bil vaš stanovski kolega Denis Pintol na treh tekmah premagan kar sedemkrat, zmaji pa tudi niso več neporaženi.
To, da smo z menoj na vratih zmagovali brez prejetega zadetka, mi je veliko pomenilo. To nam je dvigovalo zaupanje. Tako meni, kot tudi ekipi in trenerju. Kot vratar postaneš bolj samozavesten. Iz tekme v tekmo mi je bilo lažje, vedno bolj sem bil sproščen. Čeprav so okrog mene razpredali o tem, kdaj bo konec mojega niza nepremaganosti, se s tem nisem kaj veliko obremenjeval. Šel sem tekmo po tekmo, vedno se mi je vse sestavilo. Upam, da bom brez prejetih zadetkov nadaljeval tudi po tem, ko se vrnem na igrišče.
Matevž Vidovšek v tej sezoni na šestih tekmah ni prejel niti enega zadetka, Denis Pintol, ki ga je nadomestil med vratnicama, jih je na treh srečanjih prejel kar sedem, a je Olimpija vseeno osvojila kar šest točk.
Kako ste se takrat kosali z vsemi zgodbami o rekordih in čarobni statistiki, nenazadnje ste stari le 22 let in nimate veliko izkušenj?
Zaradi zgodb o rekordih nisem čutil dodatnega pritiska. Res je, da bodo verjetno potem, ko se bom vrnil, od mene pričakovali, da bom znova nizal tekme brez prejetega zadetka. Upam, da bo takšnih dvobojev resnično veliko, a bodimo vendarle realni. Goli bodo padali. Tudi v mojo mrežo. Nemogoče je, da bi zdržal vso sezono brez prejetega zadetka. Pa to niti ni tako pomembno. Pomembno je le, da zmagujemo kot ekipa. Olimpija je najpomembnejša v tej zgodbi.
Pri Olimpiji ste dolgo časa živeli v medijski senci prvih vratarjev. Ljubljančanom ste se pridružili že v začetku leta 2021, a nato skoraj poldrugo leto zaman čakali na resnejšo priložnost.
Pred tem v tujini nisem nikoli kaj preveč branil. Povsod sem bil vedno rezervna rešitev. Nikoli nisem bil v ospredju. Tudi pri Olimpiji je bilo sprva tako. Vsaj prve dve sezoni. Ko pa so prišli v klub novi ljudje, zlasti predsednik Adam Delius in direktor Igor Barišić, so se zadeve spremenile. Nekaj so videli v meni. Bili so navdušeni nad mojimi predstavami na treningih. Izkoristil sem priložnost. Na takšno priložnost čaka vsak mlad vratar. Zgrabil sem jo. Zdaj upam, da bo tako trajalo čim dlje.
Delovali ste pod različnimi trenerji, kot prvi pa vas je na vrata postavil Robert Prosinečki. Bilo je v zadnjem krogu prejšnje sezone, ko ste zmagali v Celju. Mrežo ste, kakor ste potem razvadili navijače zeleno-belih v tej sezoni, zadržali nedotaknjeno.
Ne bi veliko govoril o mojih prejšnjih trenerjih. Lahko pa povem, da mi je največjo podporo ponudil Igor Barišić. Verjel je, da lahko redno branim. On je tudi najbolj zaslužen, da sem z Olimpijo podaljšal pogodbo do leta 2025. Da ostanem tukaj in dočakam priložnost.
Predsednik Adam Delius in direktor Igor Barišić imata visoko mnenje o sposobnostih mladega in samozavestnega vratarja iz Koroške.
Tako se je tudi zgodilo. Očitno je imel dober nos.
Ob njem bi opozoril tudi na trenerja. Zdaj imamo super trenerja Alberta Riero, ki mi tudi verjame in me spodbuja. Dokazal sem mu, da lahko branim za Olimpijo. Imamo odličen trenerski štab.
Riera nas je poleti, ko je prišel v Olimpijo, hitro pridobil na svojo stran s svojimi idejami. Za vsako stvar ima idejo, rešitev. In potem se resnično izkaže tako, kot pravi on. Igralci smo mu začeli zaupati glede taktike, tekem, vsega. Ni ga igralca med nami, ki mu ne bi.
Hitro se opazi, kako je bil nekoč dober igralec. Da je deloval v velikih klubih in da je v karieri ogromno prestal. Ve, kaj govori. Ve, kaj dela. Je top trener za slovensko ligo. To je to! Olimpija lahko z njim naredi velike stvari.
Vidi se, kako tudi tekmeci drugače gledajo na nas, ker je Riera znano nogometno ime. Drugače gledajo na človeka, ki je marsikaj prestal in ti lahko pove iz prve roke, kaj vse je doživel. In kaj je prav. Rade volje ti pove, kakšne napake je delal v življenju in opozarja, na kaj je treba paziti. Od tako znanih imen, kot jih je imela Olimpija v zadnjem obdobju na trenerskih stolčkih, se lahko samo učiš.
Se del skrivnostnega recepta, ki je tako dvignil in združil Olimpijo, skriva v zdaj že znamenitem maratonskem popotovanju iz Luksemburga, ko ste se vračali z avtobusom in prišli nedolgo pred tekmo z Muro?
Tudi. Te stvari so nas kot ekipo, slačilnico še bolj povezale. Vsi smo za enega, eden za vse. Na začetku prvenstva, pred prvo tekmo z Muro, nas je zaradi vseh stresnih dogodkov v klubu marsikdo odpisal. Takrat pa smo stopili skupaj in dokazali, da zmoremo. To želimo le še nadgrajevati. Imamo super ekipo, krasno vzdušje. Ne vidim razloga, da bi šlo kaj narobe.
Čeprav je Mura po vseh prigodah in težavah, s katerimi se je spopadla Olimpija ob vrnitvi iz Luksemburga, veljala za favorita, je v Stožicah izgubila proti zeleno-belim z 0:2. Albert Riera je tako na svoj seznam trenerskih "žrtev" v 1. SNL najprej pridodal stratega Mure Damirja Čontalo.
Pravite, da so vas nekateri pred začetkom sezone že odpisovali? Kako vas zaradi tega sprejemajo zdaj, ko vam gre skoraj vse kot po maslu?
Nobeden ni pričakoval take Olimpije. Nobeden. Sploh toliko zmag brez prejetega zadetka. Pokazali smo jim, da lahko igramo z vsakim in da upravičeno ciljamo visoko. Merimo pa najvišje, kot je mogoče. Na naslov. Razlika se že opazi. Tekmeci igrajo proti Olimpiji bolj zaprto, drugače kot proti drugim ekipam. Pridobili smo samozavest. Tekmeci na nas gledajo drugače.
Vedo, da to ni Olimpija, s katero se bodo šli nadigravanje, ampak bodo morali odigrati pametno, če bodo hoteli osvojiti kakšno točko. Smo vendarle Olimpija. Ne preračunavamo, niti ne gledamo na to, kdo je na drugi strani. Vedno gremo na zmago.
Slovenija je začela podrobneje spoznavati vaše čudežne obrambe na prvi tekmi s Sepsijem v Romuniji, ko ste ubranili kar dve 11-metrovki. Škoda, da vaše takratne predstave niso mogli spremljati v neposrednem prenosu na malih zaslonih.
Da, tisto je bila sramota za slovensko televizijo. Ko igrajo slovenski klubi evropske tekme, pa sploh ni pomembno, če je to Olimpija ali kdo drug, bi se moralo takšne dogodke prenašati. Moramo vedeti, da zastopamo državo in da mora to spremljati vsa Slovenija.
Olimpija je v uvodnem krogu kvalifikacij za konferenčno ligo po hudem boju, podaljšku na povratni tekmi, izločila Differdange iz Luksemburga, nato pa izpadla proti romunskemu Sepsiju.
Proti Sepsiju se vam ni izšlo. Čeprav sta v Ljubljani zmagali z 2:0, ste po slabšem izvajanju 11-metrovk izpadli iz Evrope.
V Ljubljani smo odigrali eno od najboljših tekem, odkar nas vodi Riera. Škoda za vse skupaj, a izvajanje 11-metrovk je resnično loterija. Na žalost se nam ni izšlo.
Je razočaranje še toliko večje zaradi spoznanja, da bi lahko še z boljšo formo, ki ste jo nato dvigovali v prvenstvu, kandidirali za nastop v skupinskem delu evropskega tekmovanja? Tako pa je Slovenija ob četrtkih ostala brez udeleženca, svojega pa imajo na primer predstavniki Kosova, Liechtensteina, Litve, Latvije, Armenije …
Ne vem, kaj naj rečem (daljši premor, op. p.). Vsi slovenski klubi moramo narediti korak naprej, da bomo sledili evropskim smernicam. Da bi imeli vsaj enega predstavnika v skupinskem delu in pokazali, da zmoremo. Imamo dovolj kakovosti, da lahko slovenski nogomet dvignemo na višjo raven.
Vsi Sportalovi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.
Zakaj ste se iz tujine, kjer ste se dokazovali v Italiji in na Cipru, pri 21 letih sploh vrnili v domovino?
Potreboval sem kakovostne treninge in zdravo okolje, kjer bi lahko začel braniti na tekmah. Potreboval sem minute. Na srečo sem to dočakal pri Olimpiji. Olimpija pomeni dobro odskočno desno, dober štart, da se pokažem. V tujino lahko še vedno odidem čez leta, v tem ni nič spornega. Najprej moram braniti sezono ali dve dobro v Sloveniji, da bi sploh lahko šel naprej v večje tuje klube in močnejšo ligo. Tako razmišljam.
Rojeni ste na isti dan kot žal že pokojni argentinski superzvezdnik Diego Armando Maradona.
Res je. Zanimivo, kaj ne? No, prijatelji me zaradi tega niso nikoli povezovali z njim ali me na to opominjali.
Na isti dan pa se je rodil tudi Amir Ružnić, eden od najvplivnejših, če ne kar najbolj vpliven slovenski nogometni menedžer. Bi vas lahko v prihodnosti morda vzel pod svoje okrilje?
Ne. Ne bi preveč govoril o agentih, a svojega imam že od 15. leta. Z njim smo kot družina. Z njim sem od začetka, tako bo tudi ostalo. Resnično ne bi preveč govoril o agentu, lahko le rečem, da sem vesel, da ga imam, ter da mi je v življenju in nogometu veliko pomagal. In mi še vedno pomaga.
Rojaku Janu Oblaku, ki je pred desetletjem začel kariero v 1. SNL prav v dresu Olimpije, želi hitro okrevanje. ''Upam, da bo nared za nastope z reprezentanco,'' se nadeja, da bo lahko kapetan izbrane vrste nastopil konec meseca proti Norveški in Švedski.
Zakaj velja Slovenija v svetu nogometa za prav poseben fenomen, saj je kljub majhnosti razvila tako veliko vrhunskih vratarjev, najbolj pa izstopata Samir Handanović in Jan Oblak?
Zahtevno vprašanje. Pravega odgovora ne bi poznal, sta pa Samir in Jan postavila določene smernice v Evropi in vsem pokazala, kako dobre vratarje ima Slovenija. S tem sta nam, drugim vratarjem iz Slovenije, olajšala delo. Zaradi njiju lažje dobimo zaupanje tujih klubov, kot bi ga sicer. Postavila sta nas na nekakšen zemljevid vratarjev, vemo pa, da je edino merilo igrišče. Vsak se predstavlja tam. Tam si ustvariš ime.
Jana Oblaka in slovensko reprezentanco čaka kmalu zahtevna tekma lige prvakov. V Stožice prihaja prihodnjo soboto (24. septembra) Norveška s kraljem strelcev Erlingom Haalandom. Si boste dvoboj ogledali v živo?
Morda, nisem še povsem odločen, a lahko bi se zgodilo, da pridem. Kar zadeva Haalanda, lahko iz zornega kota vratarja povem, kako so napadalci iz leta v leto boljši, hitrejši in močnejši, zato moramo iz sezone v sezono napredovati tudi vratarji. Vse skupaj se hitro menja. Moramo se prilagajati novim zahtevam. Od nas se na primer zahteva vedno več igre z nogo, da ustvarjamo presežek na igrišču.
To je zelo drzno poizkušal vaš predhodnik Ivan Banić, ki pa je nato s kar nekaj neuspelimi preigravanji v vroči coni paral živce navijačem in se pogosto opekel.
Napake se dogajajo vsem. Tudi jaz bom verjetno naredil kako napako. Razlika je le v tem, kako se po takšni napaki pobrati. Kako se iz takšne napake nekaj naučiti. To, da ni nogometa brez napak, poudarja tudi naš trener Riera. Vsaka ekipa jih dela. V vsakem igralnem položaju. Vprašanje je le, ali bo to druga ekipa izkoristila in dosegla zadetek. Tekem brez napak preprosto ni. So pa večje in manjše, to je res. Vse je odvisno od tega, kako se na njih odzoveš in jih popravljaš.
Nejc Vidmar, ljubljenec navijačev Olimpije in vratar, ki izžareva neskočno ljubezen do ljubljanskega kluba, je tudi slovenski rekorder, kar se tiče niza nepremagljivosti. Ko je branil še za Domžale, je ostala njegova mreža nedotaknjena več kot 1000 minut!
Pred kratkim se je uradno od kluba poslovil Nejc Vidmar, dolgoletni vratar, ki pa ni bil več vaša neposredna konkurenca, saj ni bil v načrtih za to sezono.
Z Nejcem sva bila skupaj skoraj dve leti. Krasno sva se ujela. Pomagal mi je pri številnih stvareh. Tako na igrišču kot drugje. Vesel sem, da sem ga lahko spoznal in da je lahko z menoj delil trenutke o tem, kaj vse se je dogajalo v klubu pred mojim prihodom. Zlasti najlepše zadeve, uspehe, lovorike. Ostajava v stiku in se pogosto slišiva.
Ko je branil še za Domžale, je bil v 1. SNL nepremagan kar 1.002 minuti zapored. To je absolutni rekord tekmovanja. Vi ste, vštevši še zadnjo tekmo prejšnje sezone, pri 630 minutah. Do slovenskega rekorda vam torej ne manjka veliko.
To je lepo slišati, a se z rekordom res ne obremenjujem. Če ga bom podrl, bo to super, če pa ne, pa tudi … Najpomembnejše je, da Olimpija zmaguje. Da jo vrnemo tja, kamor spada. Na prvo mesto. Če pa se podre rekord, bom še toliko bolj vesel. Nejc je obljubil, da me bo v tem primeru počastil s pijačo. Pravzaprav je rekel, da bo vsakogar, ki bo podrl njegov rekord.
Ste od njega prevzeli tradicijo obdarovanja krofov, s katerimi pogostite soigralce po tekmah, na katerih niste prejeli nobenega zadetka?
Da, nadaljujem njegovo tradicijo. Soigralci si zaslužijo malenkost, pozornost. Veliko pripomorejo k temu, da ne dobim zadetka. To je dodaten motiv, da se potrudim in jih razveselim s krofi. Ne dobijo pa jih le soigralci. Pazim, da jih prejmejo tudi drugi. Trenerski štab, ekonomi, drugi klubski delavci. Vsi.
Pa so krofi zdravi za igralce? Trenerji danes pazijo na prehrano, veliko je nutricionistov.
Ne bom rekel, da so krofi v tem pogledu zaželeni (smeh, op. p.), zlasti v očeh trenerjev, ki skrbijo za našo pripravljenost. Ti s krofi ne morejo biti preveč zadovoljni, a vztrajam pri tem, da bom vselej, ko ne bom prejel zadetka, prinesel krofe. To naredim ponavadi dan po tekmi. Razen če sledi nedelja, v tem primeru krofe, ker so trgovine pač zaprte, prinesem šele na ponedeljkov trening.
Soigralcem na vsaki tekmi, na kateri ne prejme zadetka, prinese krofe. Tako je bilo tudi po zelo sladki zmagi v Ljudskem vrtu.
Jih nikoli ne prinesete in pokažete soigralcem kot trofejo, ki bi jo lahko prejeli, če bo Olimpija zadržala ničlo v obrambi, že pred tekmo?
Ne, tega pa ne počnem. Tega ne bom napravil nikoli. Nočem se tako igrati z usodo.
Odkar ste poškodovani, vas med vratnicama nadomešča Denis Pintol. Ste zdaj vi njegov mentor, saj pred tem ni imel nobenih izkušenj z nastopi v prvi ligi?
Z Denisom se odlično razumeva. Če mu le lahko, mu pomagam z nasveti, vemo pa, da je takrat, ko napoči čas za tekmo, drugače. Takrat si sam. Kar zadeva Denisa, lahko rečem, da brani kar v redu. Upam, da bo čim dlje zdržal v tem ritmu in da bo Olimpija osvajala veliko točk.
Res je, da smo na zadnjih tekmah dobili nekaj golov, na zadnjih dveh kar šest, a vemo, da ni za njih kriv vratar. Lahko povem, da je dobro branil na zadnjih tekmah. Tudi zaradi njega smo premagali Domžale in Radomlje.
Zakaj ste si izbrali številko 69? V slovenskem prvenstvu jo nosi tudi Matko Obradović, ima pa tudi ''vroči'' prizvok zaradi znane simbolike števila z dogajanjem med rjuhami.
Ne, nič od tega ni res. Ni povezano niti z Matkom niti s tistim drugim (smeh, op. p.). Bila je pač šala z mojim bratom Aljažem, ki je tudi vratar in brani z isto številko v nižjih avstrijskih ligah. Kot neprofesionalec.
Brata Vidovšek med vratnicama prisegata na številko 69.
Kar zadeva Matka Obradovića, pred meseci tudi gosta Sobotnega intervjuja na Sportalu, se bodo danes vaši soigralci spopadli prav z njim. Olimpijo čaka zahtevno gostovanje v Murski Soboti.
Spremlja me dober občutek. V Murski Soboti bo dobra tekma. Mi smo pripravljeni. Olimpija kot vedno meri na zmago, česa drugega niti ni treba dejati. Verjamem v soigralce, v novo zmago.
Vendarle pa bo ta tekma malce drugačna. Nanjo se igralci prvič pripravljajo s spoznanjem, da so vendarle premagljivi, saj so v zadnjem nastopu ostali praznih rok v Celju in pretrgali niz osmih zmag. Kakšne posledice je pri njih pustil poraz?
Ne verjamem, da so zaradi tega kakšne težave. Ni lepo, ko tako izgubiš, to je res. A vedeli smo, da bo prišla tudi taka tekma. Da bo prišel naš slabši dan, ko ne bomo zmagali. Iz tega se moramo nekaj naučiti in čim prej popraviti negativne stvari. Ta poraz nas ne bo ustavil, gremo naprej.
Kako je bilo v Celju spremljati drugi polčas, v katerem je Olimpija prejela več zadetkov kot pred tem na osmih tekmah in pol v vsej sezoni?
Priznam, da je bilo kar nervozno. Vsaj pri meni. Občutiš nemoč, ko si na tribunah in ne moreš pomagati soigralcem. A ekipa je dovolj kakovostna. Po porazu se bomo znali pobrati in nadaljevati z nizanjem zmag. O tem sem prepričan.
Trener Riera se zna odzvati po takšnih dogodkih. In se tudi je. Iz tega ni delal drame, v slačilnici se ni zgodilo nič nešportnega ali neprofesionalnega. Čeprav veljajo Španci za temperamentne osebe, se pri njem vidi, da je igral nogomet na visoki ravni in obvlada profesionalizem. V vsakem položaju se zna pravilno odzvati.
Španski strateg Albert Riera je s svojim delom in energijo očaral tudi prvega vratarja Olimpije. Matevž Vidovšek z veseljem ponavlja besede svojega kapetana, kako so zmaji s prihodom Riere zadeli na lotu.
Kapetan Timi Max Elšnik je nedavno dejal, da se ob tem, ko ga lahko trenira Albert Riera, počuti, kot da bi Olimpija zaradi takšnega trenerja zadela na lotu.
Ima še kako prav. Tudi sam menim podobno. Z njim smo resnično zadeli na lotu. Boljšega trenerja Olimpija ne bi mogla dobiti. V Sloveniji ga zagotovo ni. Lahko smo veseli, da ga imamo.
Manjka le še kakšna dodatna spodbuda, priznanje navijačev, da mu namenijo kakšno posebno pesem, skandiranje, da se mu zahvalijo za vse dobre stvari, ki se dogajajo ekipi?
To pa je stvar, ki jo prepuščam navijačem.
Kakšen je sploh vaš odnos z navijači Olimpije?
Po Ljubljani jim lahko srečaš veliko. Poznam že nekaj pripadnikov Green Dragons, imamo dobro komunikacijo. Podpirajo nas, kar je najpomembnejše. Vsak klub potrebuje podporo. Za to smo jim lahko hvaležni in smo srečni.
Vseeno tribune v Stožicah niso kaj prida polne in na domačih tekmah na njih zeva ogromna praznina. Glede na zmagoviti niz, rušilni stampedo, s katerim ste zagospodarili na vrhu lestvice, bi si zaslužili večje število.
Res je, da ni veliko navijačev, a so tisti, ki pridejo na tekmo, z nami povsod. Doma in v gosteh. Upam, da se bo to spremenilo. In to ne šele takrat, ko bomo že prvaki in bodo vsi prišli le zaradi tega, ampak že zdaj, ko se igrajo tekme jesenskega dela, ki jih moramo dobivati. Fantje potrebujejo podporo na vsaki tekmi. Upam, da bo na tekmah čim več gledalcev. In da se Olimpije ne bo podpiralo le takrat, ko bomo prvaki.
Želi si, da bi se na tekmah v Stožicah zbralo še več gledalcev, a obenem izpostavlja, kako so zelo glasni in v pomoč tudi tisti, ki prihajajo redno. Takšnih pa kljub velikosti glavnega mesta Slovenije ni prav veliko.
V tem pogledu ste vrhunec kariere, kar zadeva ozračje na tribunah in število gledalcev, doživeli v Ljudskem vrtu.
Da. Zbralo se je največ ljudi, odkar branim. Prelepo je igrati pred polnimi tribunami. Vlada drugačno, čarobno vzdušje. Kaj je lepšega kot dobiti takšno tekmo, premagati Maribor in se nato poveseliti z našimi zvestimi navijači? To so trenutki, ki jih pomniš vse življenje.
Včasih, zlasti v Stožicah, si daste po tekmi duška na zelenici tudi s hčerko v naročju.
Za vsakega igralca, ki je že oče, je nekaj najlepšega, da lahko proslavljaš zmage s svojo družino. Sam to doživljam z ženo in hčerko. Tudi oni čutita veselje in ljubezen do kluba. Podpirata me na vsaki domači tekmi, tudi na nekaterih gostovanjih. Če ne drugače, pa prek telefona. Po tekmi vedno sledita kakšen čustven videoklic in pogovor s hčerko.
Zanimivo je, da doma že natanko ve, kako ati igra nogomet. Sedi pred televizijo in gleda, kdaj me bo kamera pokazala. Zaveda se že, da sem nogometaš. Ima tudi že dres Olimpije. Vratarski.
S hčerko, ki atija zelo rada spremlja tudi pred malimi zasloni, imata zelo podoben okus za barvo dresov Olimpije. Kako je biti mladi očka, obenem pa še nogometni profesionalec?
To ni ovira, vse je mogoče prilagoditi. Res je, da se mora žena veliko prilagajati mojim treningom in tekmam. A vse je mogoče, če se hoče. Z ženo sva si hotela ustvariti družino mlada. To sva uresničila. Vesela sva, da je tako.
Ste se tudi zaradi tega, ker ste načrtovali družino, lani iz tujine vrnili v Slovenijo?
Ko sem prišel v Olimpijo, še ni bilo govora o tem, da bi ustvaril družino. Sva pa z ženo, ko sva se vrnila v Slovenijo, nato počasi le začutila, da je napočil primeren čas. Finančno sva stabilna, tako da nisva videla nobene ovire.
Kako se sicer počutite kot Korošec v Ljubljani?
Zelo v redu. Resda nisem navajen na tako gnečo, na veliko ljudi, a se prilagajam. Ljubljana mi je všeč. Tu imam vse, kar potrebujem v življenju, tako sem se hitro navadil.
Boste v Ljubljani živeli tudi po koncu kariere?
Tako daleč pa še nisem razmišljal (smeh, op. p.). Ampak da … Ne bom rekel, da to ni nemogoče. Ljubljana je lepo mesto.
Poroka je potekala v družinskem krogu. ''Morda bi zdaj hotel kdo, da bi bila malce večja, a se s tem ne obremenjujem,'' je dejal srečni mož in mladi očka.
Na Koroškem bolj navijajo za Olimpijo ali na primer za Maribor, kjer močno vez z vijolicami ustvarja zlasti Marko Šuler?
Za ljudi v Dravogradu ne vem, za Slovenj Gradec, od koder prihajam, pa bi rekel, da je bolj naklonjen Olimpiji. In to že od nekdaj. Olimpija ima pri nas dolgo tradicijo.
Ko sem se lani odločil za prihod k Olimpiji, je bil za to najbolj zaslužen Mladen Rudonja. On me je pripeljal. Hitro sem ugotovil, da je Olimpija klub, ki vedno meri na najvišja mesta. Res je, da so nato napočile spremembe, da so prišli novi lastniki, a ti delajo dobro. Hočejo dobro Olimpijo. Hočejo jo dvigniti na višjo raven.
V Olimpijo ga je pripeljal nekdanji športni direktor zmajev Mladen Rudonja. Takrat je bil predsednik kluba še Milan Mandarič, njegova sodelavca pa Petar Damjanić in Sebastjan Cimirotić. Rezultatsko je Olimpija v tem trenutku kljub zadnjemu porazu v Celju razred zase. Poraja pa se pomislek, da na nekaterih drugih področjih Olimpija peša. Na primer na področju stikov z javnostjo ali ažuriranosti klubske strani.
O tem težko kaj rečem. To je bolj vprašanje za pisarne, za klub.
Na zunaj se ob takšnih zadevah, ko se marsikdo spominja, s kakšnimi kaotičnimi stvarmi je v preteklosti že imela opravka Olimpija, pojavlja občutek, da v klubu ni vse tako idealno. Kako pa je urejeno za vas igralce?
Kar zadeva nas, smo preskrbljeni z vsem, kar potrebujemo. Plače so v redu, pogoji so odlični. Ne moremo se pritoževati nad ničimer. Imamo vse, kar potrebuje pravi klub.
Prestopni rok se je končal pred nekaj tedni, po vašem nizu nepremagljivosti pa so postali pozorni na vas tudi v tujini. Ste prejeli kakšne ponudbe?
Tega pa ne vem. S tem se pravzaprav nisem niti obremenjeval. Z Olimpijo sem pogodbeno vezan do leta 2025. Do takrat bom dal vse za Olimpijo. Če pa se bo ponudila kakšna možnost za odhod v tujino, se bomo o tem pogovorili in našli rešitev.
V tujini ste sicer že bili, a ste se kot še številni slovenski upi, ki niso dočakali resnejše priložnosti, nato vrnili. Je bilo prehitro za vas, da ste kot najstnik zamenjali okolje?
Ne, bil sem pripravljen na takšno spremembo. Čeprav nisem veliko igral, sem se v tujini veliko naučil. Videl sem, kako se dela v nogometu, rasel z njim, se navadil na številne stvari.
Josip Iličić se je konec avgusta poslovil od Bergama, kjer je v dresu Atalante preživel izjemno obdobje svoje kariere.
Leta 2016 ste se pridružili Atalanti, za katero sta takrat igrala Josip Iličić in Jasmin Kurtić.
Zelo sta mi pomagala. Bil sem še mlad, prvič v tujini, a sem pogosto treniral tudi s prvo ekipo. Vozila sta me na treninge, pomagala pri jeziku. Hvala jima za vse. Jojo si je zaslužil tako veliko in čustveno slovo od navijačev. Naredil je ogromno za ta klub. Vsi vemo, da je izjemen igralec za najboljše klube na svetu. Atalanti je prinesel res veliko, navijači pa to znajo ceniti. Lepo je bilo videti, kako čustveno so se poslovili od njega.
Atalanta vas je nato kot golobradega mladeniča posodila Reggini in Pescari.
V Pescari sem še dobil priložnost in branil vso sezono za mladinsko ekipo v Primaveri, v Reggini pa pri članih nisem dočakal priložnosti za nastop. Zato sem se raje odločil za odhod. Izbral sem Ciper. Šel sem po minute. Nekaj sem jih dobil, a to vendarle ni bilo to. S tem se nisem zadovoljil. Vratarji potrebujemo stalno dokazovanje, da lahko pokažemo, kaj znamo.
Se v teh deževnih dnevih v Sloveniji kaj spomnite na Ciper, pregovorno sončni otok, kjer vladajo visoke temperature in ugodno podnebje?
Ciper kot dežela mi je ostal v zelo prijetnem spominu. Z ženo sva si rekla, da bi tam, če nama bodo to finance dovoljevale, kupila kakšno nepremičnino. Imela bi jo za dopust, za morje. Ciper je name naredil dober vtis, veliko je bilo Slovencev in Hrvatov. V klubu je bil moj kapetan Danijel Pranjić, nekdanji hrvaški reprezentant. Igral je za Bayern, tudi za Koper. Takrat je že končeval kariero. Od njega sem se veliko naučil.
Nekdanji hrvaški reprezentant Danijel Pranjić, ki je na vrhuncu kariere igral za sloviti Bayern, si je na Cipru delil slačilnico z Matevžom Videvškom in ga naučil veliko novega.
Še eden izmed nekdanjih nogometnih velikanov, ki so ob koncu kariere nosili dres Kopra. Kot na primer vaš trener Albert Riera.
Da, res je (smeh, op. p.).
Vam resnično manjka le en centimeter do magične meje dveh metrov?
Ne, ponosno sporočam, da merim v višino natanko dva metra. Na klubski strani je naveden napačen podatek, tako da ga bodo morali popraviti (smeh, op. p.).
Vedno več vas je dvometrašev med vratnicami. Nekoč je bilo v nogometu drugače, ni bilo toliko orjakov.
Da, zdaj je tako, da smo velikani ali nogometni vratarji ali pa gremo igrat košarko.
Je pri vas kdaj zažarela tudi iskrica za igranje košarke?
Ne, košarke nisem nikoli želel igrati. Pravzaprav me niti kaj preveč ne mika, da bi šel na igrišče in metal žogo na koš. Je pa nekaj povsem drugega, ko jo gledam. Obožujem spremljanje košarkarskih tekem po televiziji. V tej sezoni imam željo, da bi odšel tudi na kakšno tekmo. Da bi več spremljal predvsem Cedevito Olimpijo. Morda bom šel na tekmo kar z Nejcem Vidmarjem. On je povsod, kjer igra Olimpija. Pa naj bo to hokej, nogomet ali pa košarka. Samo da je Olimpija.
Ko se bo začela košarkarska klubska sezona, si bo želel ogledati čim več tekem Cedevite Olimpije, ki nastopajo v neposredni bližini stadiona Stožice.
Se je tudi vam ljubezen do Olimpije zasadila globoko v srce?
Mislim, da je. Od prvega dne, odkar sem prišel v Ljubljano, čutim, da je to nekaj drugega. Rad sem tukaj, rad igram za Olimpijo. Vedno dam vse od sebe, vlada neka prijetna simpatija.
Slovenija je v zadnjih dnevih doživljala ogromno košarkarsko evforijo. Kako ste pospremili izpad Slovenije v četrtfinalu EuroBasketa?
Resnično mi je bilo žal, da smo izpadli, a vseeno ostajam pri trditvi, da so naši košarkarji naredili veliko stvar. Res je, izpadli so proti Poljski, čeprav so bili favoriti, a to je šport. Košarko igrajo tudi druge reprezentance. Nekatere izmed njih, ki so se uvrščale zelo visoko, so šle domov še pred nami. Je pa res škoda, ker imamo kakovost in bi lahko prišli do finala.
Navijači so razdeljeni. Eni bi slovenske košarkarje, zlasti selektorja, kar požrli od kritik, drugi ostajajo zvesti in držijo z vsemi tudi v slabem.
Povsod je tako, ne le v Sloveniji. Povsod, tudi v drugih športih. Vsi bi bili v Berlinu, ko se zmaguje, ko pa gre malce težje in pride kakšen poraz, pa ne bi več nihče podpiral igralcev. Potrebovali bi srednjo pot, da ne bi izostala podpora niti v prihodnje.
"Luka je izjemen talent. Najboljši igralec pri nas, verjetno tudi v ligi NBA. Dela razliko in se vidi, kako igra z lahkoto in veseljem. Je pravi MVP, to dokazuje tudi s tem, kako se je odzval po porazu s Poljsko," je o priljubljenem LD77 povedal njegov velik navijač, ki meri v višino 200 cm. Tako je od Dončića manjši le za centimeter.
Vas je kdaj glede na višino privlačila odbojka, ne nazadnje je Korošec tudi kapetan slovenske reprezentance Tine Urnaut, ki je nedavno izstopal na svetovnem prvenstvu, Slovenija pa je osvojila izjemno četrto mesto?
Niti ne. Spremljal sem odbojkarsko reprezentanco, navijal pred zasloni, da pa bi imel željo do igranja odbojke, to pa ne. Ni me niti mikalo, da bi šel na kakšno tekmo v Stožice. Da bi tako strastno navijal z zastavo v roki kot tisti v Planici. Ne, nisem takšen tip človeka. Jim pa seveda od srca čestitam za uspehe. Tako odbojkarjem kot tudi košarkarjem. Slovenija je lahko ponosna na takšne športnike.
3