Nataša Bokal o boju z rakom: Življenje te zadane tja, kamor misliš, da te ne bo nikoli

"Lahko se dobiva nekje v Škofji Loki," je kot iz topa izstrelila danes 57-letna nekdanja smučarka Nataša Bokal, ko smo jo vprašali za intervju. Nekdanja svetovna slalomska podprvakinja je v domači Škofji Loki našla svoj kotiček na Zemlji. "Tu se počutim najbolje, nikoli nisem želela oditi, tu imam svoj mir," pravi "vražja Slovenka", ki se je v zadnjih mesecih znašla pod žarometi javnosti in medijev.

Decembra je namreč v javnosti zaokrožila informacija, da se drugič spopada z rakom, s svojim razmišljanjem, spopadanjem s številnimi življenjskimi ovirami in kljubovanjem bolezni pa je dokaz, da je rojena zmagovalka. "V nobenem trenutku se nisem zaprla pred svetom, nisem človek, ki bi se zapiral med štiri stene in čakal, kaj bo. Vedno skušam najti rešitve in živim naprej," poudarja Škofjeločanka, ki je v Sobotnem intervjuju spregovorila o svoji trnovi poti.

Nataša, kako ste?

V redu. Še vedno skušam ostati v stiku s svojimi varovanci in belimi strminami. Ravno danes sem želela tudi na državno prvenstvo v hitrih disciplinah (z Natašo smo se pogovarjali v torek, op. p.), a je vse skupaj odpadlo. Drugače pa se počutim v redu, živim iz dneva v dan.

Ko ste se decembra pojavili kot strokovna gostja v eni od športnih oddaj na nacionalni televiziji, je zanimanje za vašo zgodbo in boj z boleznijo neznansko naraslo. Ste bili presenečeni nad odzivom?

Da. Tu moram poudariti, da se je pri meni bolezen ponovila že decembra 2023 in tudi v tem času nisem ničesar skrivala. Prišla sem tudi denimo v Kranjsko Goro, a takrat sem imela še lase, pa ni bilo nič takšnega. Vedeli so samo ljudje, ki so mi blizu. Ko sem se decembra pojavila na televiziji, pa je vse eksplodiralo kot bomba.

"Ko sem se decembra pojavila na televiziji, je vse eksplodiralo kot bomba," pravi. Foto: Grega Valančič

Najbolj je na to zagotovo vplivalo to, da sem brez las, takrat sem potem spraševala na televiziji, ali naj imam kapo ali kaj, pa so dejali, da je njim povsem vseeno oziroma da je pomembno samo to, kaj odgovarja meni. Potem pa se je vsulo, tako da je trajalo več kot leto dni, da je zadeva prišla v javnost. V tem času, kot pravim, nisem ničesar skrivala. Tudi tega, da sem brez las, če imam kapo, jo imam zato, ker me zebe, ne zato, ker bi kaj skrivala. Večkrat se ljudem pogled ustavi na moji goli glavi.

S tem nimate težav?

Ko sem raka imela prvič, sem imela takšno kemoterapijo, da nisem izgubila las. V drugo pa mi je zdravnica takoj povedala, da bodo tokrat lasje izpadli, a sama s tem nisem imela večjih težav. Vedno sem imela kratke lase, seveda bi si jih želela imeti tudi zdaj, a je, kar je.

Potem mi je ena izmed kolegic dejala, da menda ne bom hodila takšna po svetu, tako da sem vendarle sprejela odločitev in zdravnici dejala, če mi napiše tisti dokument, s katerim lahko potem pridobiš lasuljo na "recept", a tega papirja nisem nikoli uporabila. Dolgih las ne bi nosila, na kratki lasulji pa se takoj pozna, da lasje niso tvoji, pa poleti je vroče in tako naprej. Na koncu je tako vseeno, če komu ni všeč, pa naj se obrne stran.

V Škofji Loki se počuti najbolje. Foto: Grega Valančič

Ko sva se dogovarjali za intervju, ste mi po telefonu dejali, da ste ravno pred vhodom na Onkološki inštitut na poti na kemoterapijo.

Da, na tri tedne imam kemoterapijo. Vse skupaj kar dobro prenašam, morda se opazi, da če grem takoj po kemoterapiji kam, se hitreje utrudim, drugače pa sem večino časa v redu.

Pogovor o bolezni nasploh, ne samo o raku, je še kar tabu tema. Ljudje se pogosto sploh ne znamo pogovarjati o tej tematiki oziroma nam je zaradi tega neprijetno, neznano in se temu raje izognemo. Kakšne so vaše izkušnje?

Da, zagotovo. Preden se je za vse skupaj izvedelo v širši javnosti, je bilo pri meni podobno. Nekateri so me spraševali, če sem si kar pobrila lase (smeh, op. p.), soseda mi je dejala, da sploh ni vedela, da je mislila, da nimam las zaradi praktičnosti. Odzivi so različni, smo pa različni tudi bolniki, nekateri se želijo pogovarjati, spet drugi ne. Sama s tem res nimam težav. Marsikdo mi reče, če me lahko kaj vpraša, pa res nimam nobenih zadržkov, sem kot odprta knjiga.

Pa je kljub temu kaj takšnega, kar vas je v vsej tej medijski pozornosti in pozornosti javnosti na kakršenkoli način zmotilo?

Da, ena stvar, in to so ljudje, ki ti vsiljujejo pamet. Niti me ni zmotilo, da se je po mojem intervjuju za Lady, v katerem sem razkrila, da imam drugič raka, to razpaslo po vseh medijih, moti me potem pristop ljudi, ki so mi začeli pametovati, kako naj pristopim k bolezni, kaj naj jem, pa zakaj jem to in ono, pa kako se zdraviti … Ljudje si vzamejo pravico, da ti svetujejo. Ne vem, kako je to sploh mogoče. Po tistem prvem intervjuju za Lady sem se najprej zaradi tega odločila, da nočem niti o tem več javno razpredati, pa me je potem nečakinja prepričala v nasprotno smer, da z deljenjem svoje zgodbe lahko pomagam ljudem ter da je to več vredno kot komentarji in pametovanje vseh neznancev.

Foto: Grega Valančič

Po tistem intervjuju za nacionalno televizijo se je nato vsul drugi val takšnih "poznavalcev", verjetno se bo po tem intervjuju pojavil še tretji (smeh, op. p.). Večkrat sem že poudarila, da zaupam uradni medicini in da se ne poslužujem nobenih alternativ. Trenutno je tako, kaj pa bo, pa je na koncu moja odločitev in ne odločitev nekoga drugega.

Večkrat sem že slišala rek, da bi moral vsak zdrav človek, ki se pritožuje nad tegobami vsakdanjega življenja, vsak enkrat obiskati onkološki inštitut oziroma bolnišnico nasploh, da bi se zavedal, kakšno bogastvo je zdravje. Se strinjate?

Da in ne. Na žalost smo ljudje tako sprogramirani, da ne cenimo tistega, kar imamo, dokler to imamo. Nekako nam je vse samoumevno. Na koncu pa sama ljudi ne bi pošiljala na takšna mesta, še prehitro se zgodi življenje in te zadane tja, kamor misliš, da te ne bo nikoli.

Foto: Grega Valančič Pred šestimi leti ste se prvič spopadli z rakom, takrat na rodilih, bolezen pa ste uspešno premagali. Kakšna je bila vaša pot do diagnoze?

Čutila sem, da se nekaj dogaja, ko sem začela krvaveti, pa sem vendarle obiskala zdravnika. Verjetno bi šel marsikdo že prej k zdravniku, a sama sem taka, da vedno mislim, da bo hitro boljše oziroma da se ne dogaja nič. Že od smučarske kariere naprej sem vedno delovala po principu, da ni nič narobe, če te kdaj kje in kaj boli. Nisem tip človeka, ki bi za vsako stvar obiskal zdravnika, tudi takrat je bilo tako. Potem sem tisto bolezen premagala, so mi pa že takrat dejali, da se na črevesju vidi še nekaj, a ni bilo še nič takšnega, kar bi lahko operirali. Tistega niso odstranili in zdaj se je rak pojavil tudi tam.

Kako ste potem v tem obdobju med obema diagnozama razmišljali? Ima človek ves čas nekje v ozadju misli, da se lahko zadeva ponovi?

Zagotovo te vsake toliko prešine in upaš, da bo vse v redu. Že pri prvem posegu so mi dejali, da so imeli več dela, kot so mislili, da ga bo. Potem so me takoj poslali še na eno kolonoskopijo, ker sem bila takrat pripravljena, da me še enkrat operirajo še na črevesju, če bo treba, a takrat še ni bilo tako. O tem ne razmišljaš ves čas, zagotovo pa je vsake toliko v ozadju misel, kaj če se nekaj dogaja. No, potem pa se je res začelo znova dogajati.

In potem je sledila tista druga diagnoza?

Tako je, rak na črevesju. Pred tem nisem imela nekih hudih težav, spomnim se, da je bil 1. november, ko sem se vračala iz Avstrije. Tisti dan mi je še počila guma, ko sem prišla domov, sem opazila krvavitev in to je bil prvi znak. Zdaj pa smo tukaj, kjer smo.

Foto: Grega Valančič

Pozitivna miselnost, ki ste jo nekako osvojili že v času športne kariere, vam torej pomaga tudi zdaj? Verjamete, da to vpliva na vse skupaj?

Zaradi tega zagotovo ne ozdraviš ali pozdraviš poškodbe, a nedvomno ima pozitiven vpliv. Razmišljanje je pomemben del tega procesa, smo si pa ljudje različni. Tudi če nekomu govoriš, da so stvari takšne in takšne, jih prepričuješ, je na koncu še vedno najpomembnejše to, kaj bo on premleval, ko bo sam doma, ko bo sam s svojo glavo in mislimi.

Malce nehvaležno vprašanje, ampak vas je morda bolezen naučila česa novega?

Niti ne, ker sem že skozi življenje prej naučila ogromno, vedno so bile težave in ovire del mojega življenja. Trudim se živeti naprej, navadno delovati. V nobenem trenutku se nisem zaprla pred svetom, nisem človek, ki bi se zapiral med štiri stene in čakal, kaj bo. Vedno skušam najti rešitve in živim naprej.

Kaj vam največ zapolnjuje dneve v zadnjem obdobju? Ste bili kaj na smučeh?

Grem na smuči, nikakor pa to ne pomeni, da se cel dan spuščam po strminah.

V družbi Tine Maze in Mateje Svet Foto: Mediaspeed Kolena po vseh poškodbah in posegih zdržijo?

Zdržijo, bolečine so prisotne, a se tega navadiš. Tako ali tako me bolijo ves čas. Za zdaj se pa stanje ne poslabšuje, je v redu. Med kariero sem imela na kolenih dvanajst operativnih posegov. Niso bile vse operacije take, da bi potrebovala neke daljše premore, to so bile tri. Ko je eno koleno v redu, ga preobremeniš, pa potem spet drugega in se znajdeš v nekem začaranem krogu. Tako da sem imela v bistvu po koncu vsake sezone nek poseg.

Po prvi poškodbi sprednje križne vezi, ki sem jo sicer utrpela na Fakulteti za šport in ne na smučanju, je bilo takrat za tiste čase cela znanost, danes si 50 odstotkov hitreje prej na nogah kot takrat. Takrat sem se odločila, da ne bi več smučala, potem pa sem se vrnila v družbo in so me hitro prepričali. No, potem sem bila še naslednjih 15 let na smučeh (smeh, op. p.). To se bi danes težko zgodilo, ker je vsak smučar zase, takrat smo bili prava skupnost. Z mlajšimi smučarji so se družili tudi člani in tudi tako si bil motiviran za delo.

Ne samo poškodbe, v času kariere ste se spopadli tudi s tuberkulozo, kajne?

Da, nikoli mi ni bilo dolgčas (smeh, op. p.). Takrat se spomnim, da smo se vrnili iz ZDA, imela sem zdravniški pregled, ker sem bila zaposlena v Slovenski vojski. Na slikanju pljuč so mi dejali, da so prisotne neke težave. Vsi so mi dejali, da se to poznajo posledice kakšnih starih pljučnic, kljub temu pa mi ni dalo miru in sem šla na Golnik, kjer nekaj časa sploh niso vedeli, kaj se dogaja. Takrat so mi celo dejali, da je najboljša možnost, ki jo imam v tem primeru, da je to tuberkuloza, ker se je pojavilo na takšnem mestu, da ne bi imeli kaj storiti.

Foto: Vid Ponikvar

V tistem času potem se mi je po začetnem stanju brez simptomov že začela nabirati voda v pljučih, nato se je stanje hitro poslabševalo. Na srečo se ni nalezel nihče drug. Potem se je vse skupaj malce še zapletlo, tako da sem leto dni za zajtrk jemala pest tablet. Kljub temu sem se hitro vrnila na smuči, na koncu smo pa ugotovili, da to moje športno udejstvovanje niti ni bilo slabo za moje stanje in pljučno zmogljivost.

Imate vedno takšno železno voljo in moč?

To je edina rešitev. Ko so mi takrat rekli, da imam tuberkulozo, je bil zame večji šok kot takrat, ko so mi povedali za raka. Ker takrat nisem vedela o tej bolezni nič, ker v šoli smo se vedno učili, da so vsi s to boleznijo umrli, rak pa dandanes ni več taka neznanka. Zdaj pa okuženost s tuberkulozo spet narašča, ker je manjša precepljenost.

Po vaših besedah in dejanjih sodeč ste imeli vedno fokus zgolj na premagovanju vseh življenjskih ovir. Pa je vseeno prišel kdaj trenutek, ko ste se spraševali, 'zakaj ravno jaz?'"

Navadno, da se sprašuješ, zakaj si ves čas na tapeti. A ko se nekaj zgodi, je treba takoj razmišljati o naslednjem dejanju. Ponavadi sem si dala en dan, da sem ponotranjila celotno dogajanje, naslednji dan pa sem bila že na stopnji razmišljanja samo o tem, kako to težavo rešiti. To me tudi zdaj drži pokonci, v to sem prepričana. Če popustiš, te ni več, ne glede na to, ali gre za šport ali za življenje. Moraš razmišljati o tem, da obstaja prihodnost, ker potem avtomatsko v to vložiš še več.

Na tekmah za svetovni pokal je s prekinitvami nastopala dve desetletji, in sicer od leta 1983 do leta 2003. Na zmagovalne stopničke se je uvrstila trikrat, dvakrat v domači Kranjski Gori. Foto: Reuters

Ko zdaj pogledate nazaj proti preteklosti, pa tudi karieri – imate kakšna obžalovanja?

Ničesar ne obžalujem. Če bi lahko kaj izbirala, je to, da ne bi bila tolikokrat poškodovana in bi bilo vse lažje, po drugi strani pa so me vse te poškodbe učvrstile v tolikšni meri, da mi pomagajo tudi zdaj v boju z boleznijo.

Včasih bi rekla, da obžalujem tudi tiste olimpijske igre, ko sem imela medaljo že na dosegu roke. A tega ne obžalujem, je pa res, da se še danes pogosto spomnim na tisto vožnjo, ali pa jo celo sanjam. Še danes točno vem, kaj sem nekaj sekund pred tistim odstopom pomislila, da sem že čez vse najhujše, potem pa sem se kar naenkrat znašla med fotoreporterji ob progi. Kam bi šla potem moja kariera, ne vem. Tako da je morda to ena stvar, na katero pomislim vsaj enkrat na pol leta oziroma se kar sama prikrade v moje misli.

Imate pa odličje iz svetovnega prvenstva leta 1991, ko ste bili v slalomu srebrni. Letos ste se vrnili v Saalbach, kajne? Foto: Reuters

Bila sem na otvoritvi svetovnega prvenstva. Vse, ki smo osvojili medalje, so povabili tja, potem pa si lahko izbral še eno tekmo, ki si si jo ogledal. Jaz na ženski slalom, ki sem si ga izbrala, potem sicer nisem šla, je pa bila celotna izkušnja res lepa.

Torej brez smučanja ne gre. Ste še vedno dejavni v klubu v Škofji Loki?

Zdaj sem na bolniški, sicer pa skušam ostati v stiku. To so mladinci, stari 18, 19 let. Tudi tu so težava finančna sredstva, če se ne bo vlagalo, potem tudi talent ni dovolj. Vse je preveč razpršeno, vsak smuča zase, bolj bi se moralo sploh v mlajših kategorijah smučati v skupinah, potem se lahko tudi s kom primerjaš in tekmuješ, sploh v teh mlajših letih je to zelo pomembno.

Podobna razpršenost je tudi v članski reprezentanci …

Ko si enkrat star trideset, so take stvari manj pomembne. Že pred tremi leti je bila možnost, da se oblikuje skupinica tako fantov in deklet, pa so se takrat odločili vse vložiti v Miho Oserbana, a sam tudi ne bo mogel delovati. Zdaj pravijo, da se bodo stvari začele spreminjati, bomo videli.

Sezone je zdaj konec. Kako ocenjujete tekmovalno sezono s slovenskega vidika?

Toplo–hladno. Me pa bolj skrbi, kaj bo, ko bodo vsi ti smučarji končali svoje kariere, ker se kaže res velikanska generacijska luknja. Pri specialistih za hitre discipline sta dva mlajša smučarja, potem je tu še Gartner, potem pa že letnik 2006, kjer je znova en sam.

Pri dekletih je mogoče malce bolj obetavno, ker sta vsaj Andreja Slokar in Neja Dvornik mlajši, nekaj jih je še v evropskem pokalu. Bo pa tudi tu nastala težava.

Foto: Grega Valančič

Je pa tu v prvi vrsti govora o finančnih težavah?

Zagotovo. Že pri mladincih ni dovolj, da se ti morda včasih zapelješ samo v Italijo. Večino časa si v tujini in je težko. V mlajših selekcijah se da do tekmovanj Fis še finančno shajati, je drago, ni pa nemogoče. Če vse skupaj postane malce bolj resno, pa je tu govora o velikih številkah.

V mojih časih so imeli klubi več sponzorjev, več so lahko pomagali, zdaj morajo smučarji večino stroškov kriti sami z izjemo trenerja, to pa res ni poceni. Hitro se potem znajdeš v precepu, ali se splača vztrajati ali se posvetiti šolanju, sploh če starši niso na tisti najpremožnejši strani. Upam, da se bodo v tej smeri res zgodili premiki, zdaj so se celo začeli neki pogovori.

Dodatna težava pa je, da niti ni trenerjev. Plače niso takšne, kot so marsikje, si pa med dvesto in 250 dni na leto odsoten, ko si doma, so pa tu še kondicijski treningi. Težava je tu obojestranska, tudi trenerji bi radi kar se da hitro zaslužili, ob tem pa delali čim manj. Težava pa je tudi z otroki oziroma bolj z njihovimi starši, ki se težko odpovejo nečemu in npr. za vikende vstajajo zgodaj, da bi otroka peljali na treningi. Zato jih morda potem tudi usmerijo v druge športe, da bodo novi Dončići ali Oblaki.

Foto: Grega Valančič

Ste bili v tem času ves čas v stiku s trenerskim delom?

Ne, v zadnjem času sem spet nekaj več, pred tem pa sem bila v stiku predvsem zato, ker je ena izmed smučark moja nečakinja Ana. Letos sem šla pogledati nekaj tekem, v lanski sezoni sploh nič.

Omenili ste nečakinjo Ano, ki je stopila v smučarske čevlje. Je ona edina v širši družini, ki se je odločila za bele strmine?

V bistvu se je odločila tudi hčerka drugega brata, še vedno pomaga v klubu, a se ni temu posvetila v tolikšni meri. Ana pa je še vedno tukaj, tudi po tem letu, ko bo maturirala, se je odločila, da bo eno leto povsem posvetila samo smučanju, potem pa bo videla, kam jo bo zanesla pot. To je res težka odločitev, ker nimaš niti pet minut prostega časa, sploh ko je v igri še šola. Vedno pa pravim, da smo v smučanju videli uspeti veliko več takšnih, ki so trdi delavci, kot pa tistih, ki so talentirani. Takih, ki imajo oboje, je zelo malo. Trdo delo je na koncu bistveno. Če mi bo zdravje le dopuščalo, bi se rada tudi sama vsaj do neke mere vrnila v trenersko delo.

Več iz rubrike Sobotni intervju:

Sportal Nejc Žnidarčič, slovenski športnik, ki ima kar 29 medalj s svetovnih prvenstev #video

Sportal Andrej Tavželj: Stvari se pri meni še niso postavile na svoje mesto

Sportal Uroš Velepec: Nisem administrator, sem trener in to bom tudi ostal