Kako nadelajo slovenske planinske poti?

Prvo označeno planinsko pot v Sloveniji je leta 1879 nadelal znani gorski vodnik Lovrenc Škantar – Šest iz bohinjske Srednje vasi, vodila pa je prek Komarče do Triglava. Zavarovana planinska pot čez Komarčo velja za  zahtevno planinsko poti. Pohodniki se pomena označene planinske poti mnogokrat zavemo šele v okoliščinah, ki bi nas brez oznak na poti lahko ogrožale, na primer v megli, v mraku ali temi in na poškodovani ali mestoma celo uničeni planinski poti. Tudi če zaidemo s poti oziroma dlje časa ne opazimo markacije, velja pravilo, da se vrnemo nazaj do zadnje opažene oznake in od tam iščemo pravo pot naprej.

Kategorije planinskih poti

• Lahka je tista planinska pot, po kateri se gibamo v običajni planinski opremi, obuti v primerne planinske čevlje, pri hoji pa si ni treba pomagati z rokami. Gibanje na lahki poti si lahko olajšamo z uporabo pohodnih palic. Takih poti je v Sloveniji blizu 9.900 kilometrov.

• Zahtevna planinska pot je pot, kjer si moramo na posameznih težjih mestih pomagati z rokami. Na težje prehodnih ali izpostavljenih mestih ima planinska pot običajno vgrajene krajše jeklenice, skobe in kline, s katerimi si pri prehodu pomagamo predvsem zaradi stabilnega ravnotežja. V Sloveniji imamo 81 kilometrov zahtevnih poti.
   
• Na zelo zahtevni planinski poti je nujna uporaba rok, saj ima taka pot na več mestih oziroma večinoma vgrajene kline in jeklenice, ki nam omogočajo varen prehod čez mesta, ki bi bila sicer za planince neplezalce neprehodna. Na teh poteh je priporočljiva uporaba čelade in samovarovalnega kompleta, s katerim se še dodatno varujemo. Zelo zahtevnih poti je v Sloveniji približno 50 kilometrov.

Zaščitna čelada je sicer priporočljiva na vseh poteh z odseki, na katerih se pojavlja možnost padajočega kamenja. Čelada nas tudi zaščiti pri padcih in udarcih glave ob trdo podlago in je zato priporočljiva že na zahtevnih terenih, nepogrešljiva pa je na zelo zahtevnih poteh, na meliščih in mestih, kjer je pot speljana pod stenami.

Markacisti PZS stalno nadzorujejo poti, ki jih vzdržujejo. Temeljno vzdrževanje planinske poti zajema ukrepe za zagotavljanje primerne prehodnosti poti ter barvanje ali obnavljanje markacij in drugih pripadajočih oznak, obnavljanje napisov in postavljanje usmerjevalnih tabel na križiščih planinskih poti, na izhodiščih in drugje, kjer je to potrebno. Kjer je treba prehodnost izboljšati zaradi vplivov erozije, strmine ali izpostavljenosti, markacisti izvajajo dodatne utrditve iz lesa – stopnice, ojačitve robov z latami ali lesenimi ograjami. V visokogorju in drugje na zahtevnih in nevarnih prehodih pa vgrajujejo tudi kline, skobe in jeklenice. Enotni pristop k urejanju planinskih poti je plod usposabljanj markacistov, ki jih že vrsto let izvaja Komisija za planinske poti pri PZS.

Oznake na slovenskih planinskih poteh

Temeljna oznaka oziroma markacija na označenih slovenskih planinskih poteh je Knafelčeva markacija, ki jo je že leta 1922 uvedel planinec in kartograf Alojz Knafelc. Ker se je med pohodniki dobro prijela, so jo kmalu zaščitili v odredbi Dravske banovine, zdaj pa jo predpisuje Zakon o planinskih poteh, na podlagi katerega so označene planinske poti postale del javne infrastrukture.

Rdeče obrobljen bel sredinski krog markacisti rišejo tako, da je viden v smeri hoje in nam s tem kaže pravo pot. Običajno je narisan v višini oči oziroma nižje, odvisno od terena, na desni strani na drevesih, skalah, včasih tudi drugje. Kmalu potem, ko oznake nimamo več v vidnem polju, se običajno pojavi naslednja markacija, ki potrdi, da smo na pravi poti.

Osnovno okroglo markacijo dopolnjujejo še ravne in lomljene črte, puščice, napisi in oznake zahtevnosti planinske poti, na izhodiščih, križiščih in v bližini planinskih koč pa tudi smer in čas hoje. Kjer po planinski poti poteka planinska obhodnica, je k markaciji dodana oznaka obhodnice, na primer "1" za Slovensko planinsko pot. Lomljena črta in puščica nakazujeta smer nadaljevanja planinske poti. Napisi na usmerjevalnih tablah, tudi na drevesih in skalah, dajo informacijo, kam nas bo planinska pot vodila v tisto smer.

Če pot vsebuje zahteven ali zelo zahteven odsek, je to posebej označeno z znakom zahtevnosti: trikotnik označuje zahtevno planinsko pot, trikotnik z vpisanim klicajem pa zelo zahtevno planinsko pot. Na usmerjevalnih tablah je običajno tudi informacija z navedbo mesta postavitve in nadmorske višine ter včasih podatek o času hoje do predvidenega cilja. Nabor podatkov na usmerjevalni tabli je dogovorjen med planinskimi zvezami alpskega območja, čas hoje do navedenega cilja pa je ocenjen za običajno hojo brez postankov. Izmerjen čas je včasih še dodatno zaokrožen navzgor, izračunan pa je lahko tudi na temelju vodoravne razdalje in skupnega vzpona oziroma spusta, za kar velja štiri kilometre na uro pri vodoravni razdalji ter 300 metrov na uro vzpona in 400 metrov na uro spusta.

Ko se odpravljate po planinskih poteh, ne pozabite na primerno opremo. Pri pravi izbiri vam z veseljem pomagamo v Hervisu!

Naročnik oglasnega sporočila je Hervis, d. o. o.