Sreda,
23. 9. 2015,
14.52

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Urban Praprotnik

Sreda, 23. 9. 2015, 14.52

8 let, 7 mesecev

"Ne živimo resno, ampak živimo zares. To je velika razlika."

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
"Tako kot ima vsaka vas svoje gasilsko društvo, bi lahko imela tudi svojo tekaško druščino," je prepričan tekaški trener in idejni oče Urbanih tekačev, Urban Praprotnik.

Urban Praprotnik je svojo športno pot začel kot atlet. Posvečal se je teku na 400 in 800 metrov ter teku na 400 metrov z ovirami. Bil je tudi tekaški trener v AK Mass Ljubljana, potem pa to delo pred osmimi leto zamenjal za delo z rekreativnimi tekaškimi skupinami. Ustanovil je društvo Urbani tekači, kamor je vkomponiral tudi svoje ime. Srečali ga boste na večini tekaških prireditev, z obveznim nasmeškom na obrazu, skupino prav tako nasmejanih tekačev in gopro kamero v roki, s katero spremlja svoje varovance in drobi morebitni stres, ki se tekača lahko poloti v predtekmovalni štartni mrzlici. Verjame, da bi morali teči zgolj in samo zaradi užitka, vse ostalo je šele v drugem planu.

Začniva z nekoliko neobičajnim vprašanjem. Ste kdaj nenasmejani? Mislim, da vas še nisem videla z resnim obrazom.

V družbi sem vedno nasmejan.

Že od nekdaj ali ste sčasoma spoznali, da je skozi življenje lažje potovati z nasmeškom na obrazu?

Mislim, da že od nekdaj. Spomnim se neke razstave fotografij v Jakopičevem drevoredu, na katerih so bili ovekovečeni ljudje, ki s kolesom hitijo v službo. Ne vem, zakaj, ampak prav vsi so bili mrkih obrazov. Tudi sam opažam, da imajo ljudje, kadar so sami, mrk obraz ali pa vsaj nedoločljiv izraz na obrazu. Ko pa se s kom srečajo, se jim takoj razjasni obraz. Zame verjetno velja enako. Zato sem tako rad z ljudmi. To mi očitno dobro dene, enako velja tudi za sogovornika.

Tudi Urbani tekači, tekaška skupina, ki jo vodite, so ena najbolj razposajenih skupin na tekaških prireditvah. To pomeni, da prav privlačite take ljudi?

Mislim, da je pomembno, kakšen cilj imamo. Ta je neka iskrica in ta nas druži.

Kakšni naj bi bili pravi cilji? Cilji morajo biti predvsem jasni. Če so megleni, je logično, da bo tudi motivacija vprašljiva. Poznamo kratkoročne cilje, to so tisti, ki govorijo o tem, kaj bomo počeli prihodnji teden, žal pa se premalo posvečamo dolgoročnim.

Kaj sploh pomenijo? Običajno mislimo, da je dolgoročni cilj tisti, ki ga bomo dosegli čez dolgo časa. Ne drži. Dolgoročni cilj je cilj z dolgim rokom trajanja. Pri rekreativnem teku in v življenju nasploh bi moral biti dolgoročni cilj to, da se dobro počutimo.

Če tečemo zato, da se bomo dobro počutili, in to počutje gojimo tudi v medsebojnih odnosih, se stvari lepo sestavljajo v celoto. Tudi kratkoročne cilje je treba prilagajati temu, da je človek v ravnotežju, da se dobro počuti. Kadar se dobro počutiš, pomeni, da si v ravnotežju.

In rekreacija je prav to. Re + kreacija = poustvarjanje, poustvarjanje ravnotežja.

Predvidevam, da ste bolj zagovornik skupinskega teka. Kaj menite o individualnem?

Mnogo ljudi misli, da je individualni tek najbolj prvinska oblika teka, medtem ko jaz dodano vrednost teka vidim ravno v tem, da nam omogoča druženje. Gre za poustvarjanje prijetnih okoliščin za ustvarjanje družabnih povezav, ki se med tekom zgodijo spontano.

Pa se na vaših druženjih pogovarjate o teh ciljih, ali se zgolj osredotočate na pravilno tehniko teka?

Absolutno. Tudi naše tekaške delavnice, kjer je piljenje tehnike teka glavna stvar, začnemo s pogovori o ciljih. Nič nam ne pomaga, če vemo, kako, a hkrati ne vemo, zakaj. Vedno mora biti glavno vprašanje zakaj. Zakaj želiš bolje teči? Zato, ker hočeš v teku bolj uživati. Užitek mora biti temeljna motivacija za tek.

Ko nekaj delamo z užitkom, ko nekaj radi delamo, motivacija sploh ni vprašanje. Kdo pa ne bi želel uživati? Mislim, da si tega želimo vsi.

Pravi rekreativni tekač je tisti, ki zelo uživa v teku.

Nekateri napredujejo in jim to prinaša dodaten užitek, a še pomembneje je, da čutimo hvaležnost za to, da lahko hodimo, da celo tečemo. Na to je dobro kdaj pa kdaj pomisliti. Če ne, gre mimo in se ti vse zdi samoumevno. Pa ne bi smelo biti.

Pa se vam zdi, da tudi drugi tekaški trenerji dajejo poudarek užitku, ali sta pomembnejša tempo in pravilen stik stopala s podlago?

Pristopi so različni, žal njihovih ne poznam dobro, zato težko ocenim. So pa seveda tudi tekaške skupine, ki delajo ravno tako zelo uživaško in v tem nikakor nismo edini. Bi pa še enkrat poudaril: ključno se je vprašati zakaj. Zakaj tečem? Zaradi užitka.

Ste se sami dokopali do teh ugotovitev ali ste jih povzeli po domačih in tujih zgledih?

O tem sem razmišljal dlje časa, veliko sem se naučil od očeta, ki je, ko sem imel devet let, zbolel za rakom na jetrih in umrl deset let pozneje, ko sem bil star 19 let. Teh deset let mu je bilo podarjenih. In modrost, ki mi jo je dal in ki je vame vgravirana, se glasi: Nebesa si bom ustvaril tukaj. Če me čakajo tudi po smrti, pa toliko bolje.

In to je to. To je bistvo. Življenje je treba uživati. Ne si ga greniti in se obremenjevati s stvarmi, ki niso pomembne. Ne živimo resno, ampak živimo zares. To je velika razlika. Resno in zares žal velikokrat zamenjujemo. Mislimo, da je v redu, če smo resni, v resnici pa je to samo zapiranje vase. Zares pa pomeni, da izkoristimo življenje v čim več barvah.

Omenili ste zapiranje vase … Kako gledate na tek s slušalkami? Je to ravno obratno od tega, da poslušamo svoje telo ali je bolj motivacijsko, saj ne poslušaš telesa, ki morda pravi, da ima vsega dovolj?

Na družabnih treningih se za to ne odločamo, saj se jih udeležujemo ravno zato, da se ne zapremo v svoj balonček. Ko pa sem tekel sam – od takrat je minilo že osem let –, sem rad tekel s slušalkami. Morate poskusiti. Če tečete sami, vam bo to dodana vrednost.

Ko sem se na primer odpravil na enourni tek, sem ta čas izkoristil za poslušanje enournega predavanja. To je bil zame izredno koristen čas. Eno je to, da sem se razmigal, drugo pa to, da sem usvajal snov.

Ugotovil sem, in to potrjujejo tudi raziskave, da možgani delujejo veliko bolje takrat, kadar se gibamo. Spomin bolje nalaga stvari, tek pa je koristen tudi za to, ker stvari takrat močneje začutiš. Mislim, da nas tek uteleša.

Zanimivo je, da v trenutku, ko se človek poškoduje, začnejo deževati opazke o tem, da tek ni zdrav. Običajno od ljudi, ki se športu že na daleč izogibajo. Kako vi odgovarjate na to?

Tek je zelo zdrav, ampak le, če ga pravilno uporabljamo. Tako kot je zdrav brokoli, če ga jemo v primernih količinah in ne ves čas.

Omenili ste, da ste pred osmimi leti nazadnje tekli sami. Predvidevam, da to pomeni, da že osem let vodite družabne tekaške treninge. Kako velik je bil preskok od atletskega trenerja do trenerja rekreativnih tekaških skupin?

Ogromen. Pred tem sem v atletskem klubu Mass Ljubljana treniral tekače na srednje in dolge proge. Mladince in člane, pa tudi nekaj pionirjev je bilo med njimi.

Preskok je potekal postopoma. Nekaj časa sem to oboje počel vzporedno, je pa res, da sem sam pri sebi hitro razčistil, česa si želim.

Ugotovil sem, da mi tekmovalni način pristopa k športu ne ustreza najbolj, zato sem bil toliko bolj srečen, ko sem spoznal, da je rekreativni tek lahko tudi moj kruh.

Pa je bilo pred osmimi leti že toliko zanimanja med rekreativci ali je to takrat veljalo bolj kot ne za eksotiko?

Morda je bilo res bolj eksotično, a zanimanja je bilo veliko, saj je bilo tekaških skupin takrat precej manj kot danes.

Zdi se mi, da so ljudje takrat prav hrepeneli po tem. Polet je pri tem oral ledino, kmalu pa smo se jim pridružili tudi mi.

Koliko urbanih tekačev je v vaših vrstah danes?

Vprašanje, kako jih štejemo. Na treningih ob torkih in četrtkih, kjer imamo trening v dveh težavnostih, za lahkotneže in težavneže, se nas zbere okrog 30.

Sta termina lahkotneži in težavneži vaša pogruntavščina?

Ja, ker se mi zdi nepošteno, da bi nekomu rekli počasnež, nekomu pa pravi tekač. To v praksi pomeni, da imamo lahkotneži bolj lahkoten, težavneži pa zahtevnejši trening.

Organizirate tudi tekaška potovanja, kjer tekaško premagujete daljše razdalje. Tudi to je ena od posebnosti Urbanih tekačev. Ste to imeli v mislih že na začetku? No, celo poročili ste se na enem od teh tekaških potovanj.

Ja, to so stvari, ki sem jih želel sam zase. Želel sem si teči od Ljubljane do Pirana. Že kot srednješolec sem razmišljal o tem, kako fino bi bilo teči daleč, in ko sem prebral knjigo Toma Križnarja Z biciklom okrog sveta, sem si tega želel tudi sam. Pri teku pa lahko daleč potuješ na lasten pogon.

Tekaške skupine se običajno zbirajo zvečer, Urbani tekači pa ste uvedli tudi jutranji termin. Ob sredah tečete že ob 6.15. Koliko je zanimanja za ta termin?

Sredi rečemo kar vesela sreda. Pridruži se nam med 15 in 30 ljudi, med njimi so celo tekači iz Poljanske doline. Na Vegovi šoli v Ljubljani imamo na voljo prostor z garderobo in prhami, tako da ni težav z nadaljevanjem poti v službo. Jutranji tek nas res dvigne, tako da priporočam.

Je bil v hiši Praprotnikovih šport od nekdaj doma?

Da. Moj starejši brat je bil zelo nadarjen športnik, atlet, jaz pa sem si seveda želel stopati po njegovih stopinjah, kar pomeni, da sem se v atletske vode podal prav zaradi njegovega vzgleda.

Treniral sem tek na 400 in 800 metrov ter 400 metrov z ovirami. Mama je bila tajnica kolesarskega kluba v Žalcu … vsi smo bili na nek način povezani s športom.

Vpis na Fakulteto za šport je bil verjetno logično nadaljevanje vsega tega?

Ja, tudi brat je "difovec".

Sicer pa sem zelo hvaležen, ker delam to, kar delam. Čutim, da je to na neki način moje poslanstvo. Mislim, da se tako samouresničujem na najlažji način.

V enem od intervjujev ste dejali, da teče le dva ali tri odstotke Slovencev. To se mi zdi zelo malo, saj se v praksi zdi, kot da teče vsak drugi.

Da, ta podatek je mogoče razbrati iz velike raziskave o športno-rekreativni dejavnosti Slovencev, kjer so ugotovili, da se 30 odstotkov Slovencev redno ukvarja s športom, od tega se jih 11 odstotkov primarno ukvarja s tekom.

Verjetno tekače bolj opazimo, saj se gibamo na prostem, medtem ko so tisti, ki se ne gibajo, varno spravljeni nekje doma. Jela Krečič je pred leti zapisala, da smo ekshibicionisti.

Omenili ste tudi, da je tek na 600 metrov, ki smo ga prakticirali v osnovni šoli, bolj ko ne medvedja usluga ljubezni do teka. Po domače rečeno, tek se nam je takrat zameril. Zakaj?

Ja, to je res zanimivo, saj otroci sicer radi tečejo. Tek je v naših genih. No, res je, da je tudi lenoba. O tem sem kar precej razmišljal in res je, da se lahko kar precej razbohoti in da nam to škodi.

Skratka, mislim, da tek na 600 metrov ustvarja to, kar tek ni. In to je občutek, da je tek mučenje. Seveda je mučenje, če se mučiš pri teku, in to se dogaja mlajšim otrokom.

Oni teh 600 metrov vzamejo smrtno resno, res se trudijo, verjamejo, da bodo uspešni, in prvih sto metrov šprintajo na polno. Zdržijo tja do dvesto metrov, potem pa nekateri tečejo naprej, drugi pa povsem omagajo, začnejo hoditi in takrat se počutijo poražene.

Zato se v višjih razredih to ne dogaja več. Otroci ne tečejo več na polno, ampak se raje dogovorijo med seboj, da bodo vsi tekli počasi. Ugotovili so, da tek ni to, kar bi jih veselilo.

Kdaj ste nazadnje tekli na čas? Vedno, ko vas vidimo na tekmah, snemate, spremljate svoje tekače … večkrat tudi zadnji pridete v cilj, da pospremite svoje tekače.

Ne spomnim se. No, moram pa povedati, da sem bil na ljubljanskem maratonu enkrat celo prvi. Z zadnje strani (smeh, op. a.).

Sem se pa tudi v tem primeru zelo veliko naučil. To je tudi razlog, zakaj sploh tečem maratone.

Koga ste spremljali, da ste v cilj pritekli zadnji?

Spremljal sem svojo teto, ki se je maratona lotila, milo rečeno, rahlo slabše pripravljena. Težava ni bila v razdalji, ampak v tempu, saj je bilo treba prvi krog odteči dovolj hitro, da je lahko nadaljevala v drugem.

Ker sem videl, da bo imela težave, sem predlagal, da se ji pridržim. Tako sva nekaj časa hodila in nekaj časa tekla.

Teta je bila zelo vesela, ker ji je na koncu uspelo, jaz pa sem se naučil, da je težje, če maraton tečeš dlje, kot pa če tečeš hitreje. Tudi za tehniko teka velja podobno, če tečemo počasneje, kot je za nas optimalno, potem tečemo z večjim naporom.

Spremljali ste tudi ženo Jasmino, ki je predlani ljubljanski maraton pretekla v devetem mesecu nosečnosti. Takrat sta bila deležna kar nekaj kritičnih pogledov, verjamem, da bi jih bilo letos že precej manj. Je to eden od tabujev, ki jih je bilo treba razbiti?

Da, tabujev in mitov, povezanih s tekom, je še veliko. Skoraj pri vsaki stvari so takšna in drugačna prepričanja.

Eden od mitov je seveda tudi tek v nosečnosti. Prav imajo seveda tudi tisti, ki pravijo, da tek v nosečnosti ni primeren. A to velja le za primere, ko ima nosečnica težave.

Jasminina izkušnja je bila neverjetna. Njena tretja nosečnost je potekala povsem brez težav. Najboljše do zdaj. Lahko je redno tekla, sicer po malem in tako, da je poslušala samo sebe. Mislim, da je to prava rešitev za razbijanje tega mita.

Obstaja tudi mit o dehidraciji, ki se je pojavil v 80. letih prejšnjega stoletja, vzporedno s pojavom športnih napitkov. Mit pravi, da je treba med tekom piti in da je treba piti, še preden si žejen.

Danes pa vemo, in to ve tudi mati narava, zato nam je dala žejo, da je treba piti, ko si žejen. Obstaja celo statistika, da je od 80. let do danes 12 tekačev umrlo zato, ker so pili preveč. Ker so verjeli temu mitu.

Zakaj je prekomerno pitje nevarno?

Ker nam lahko drastično upade koncentracija natrija. To je mit o dehidraciji, mit, ki se dobro prodaja.

Hkrati pa imamo tudi mit o pregretju telesa. Večina ljudi ima med tekom težave s pregrevanjem telesa, ne pa z dehidracijo. Ker pa se dogaja v istih okoliščinah, se velikokrat zamenjuje. "Lej ga, skupaj je padel, ker je dehidriral," v resnici pa se to zgodi zato, ker imajo tekači pregreto telo. Telo takrat vklopi varovalko, te položi na tla in reče Dovolj je bilo.

Tudi mit o tem, da je pozimi tek škodljiv, ne drži.

Kakšna je vaša vizija glede razvoja tekaških skupin? Nekje sem zasledila, da si želite, da bi tekaške skupine, tako kot recimo prostovoljna gasilska društva, imeli v vsaki vasi.

Ja, tako kot ima vsaka vas svoje gasilsko društvo, bi lahko imela tudi svojo tekaško druščino.

To je še posebej dragoceno za začetnike in tekače, ki želijo motivacijo vzdrževati na dolgi rok. Ko prideš na maraton, prideš v množico 20 tisoč ljudi. Če si sam, se te množice ustrašiš. Če prideš v skupini, sta trema in strah precej manjša in obvladljiva.

Tudi zato Urbani tekači pred maratonom vedno naredimo skupno ogrevanje. Da se povežemo med sabo, da ne začnemo teči kot posamezniki, ampak sproščeni, povezani ljudje.

Znani ste tudi po tem, da vaše ogrevanje obsega masažo. Da se postavite v vrsto in masirate tistega, ki stoji pred vami. Je tudi to vaša pogruntavščina?

V bistvu sem se tega naučil pri pouku matematike v srednji šoli. Profesorica je ugotovila, da je fino, če matematike ne jemljemo preveč resno, zato je v pouk vnesla tudi minuto za masažo. Dejstvo je, da možgani najbolj delujejo takrat, ko so sproščeni in kadar uživaš v tem, kar počneš. Enako velja za vsa področja.

Se vam zdi, da se bo tek tudi v Sloveniji počasi preselil med gorske teke, gorske ultramaratone?

Ponudba narašča, vsak ima nekaj, kar mu bolj ustreza. In verjetno se bo tek razširil v vse mogoče sfere.

Vse je odvisno od pristopa. Treba je vedeti, da hoja ni greh. In da tudi gorski tekači občasno hodijo.

Greh je, če ne hodimo, kadar čutimo, da nam hoja koristi.