Ponedeljek, 11. 7. 2016, 22.26
7 let, 2 meseca
Tek(movanje) s sabo
Ugnala me je štiriletna hčerka, desetka pa ne
Pretekel sem Nočno 10ko. In? Nič takšnega, podobnih asov je bilo v soboto še okrog 3.300. To je bila moja četrta. Pa? Noben dosežek, saj obstaja kopica ljudi, ki so to storili večkrat, tudi desetkrat. A verjetno bi bil na vrhu seznama tistih, ki so trenirali najbolj pičlo, ubogo in bizarno.
Zadnji teden pred tekom je zame ponavadi, v kampanjskem slogu, najpomembnejši. Poleg tega je desetkilometrska razdalja čez prst na primer trikratnik tras, ki jih največkrat pretečem. Oprostite, premerim s kombinacijo hitre hoje in lahnega drnca. Nekoč je bilo drugače in enkrat bo spet, a trenutno je pač tako.
Treninga v zadnjem tednu ne bom opisoval. Iz izredno preprostega razloga – ker skoraj nimam česa opisati. Navedel bom le sredin večer, ko sem opravil "specialno" vadbo s štiriletno hčerko. Ona na štirih kolesih, od tega dvema pomožnima. Dal sem ji kakšnih 20 ali 30 metrov prednosti in jo do 60. metra skušal ujeti. Nekajkrat mi je uspelo, nekajkrat pa je pred ciljno črto sledil zmagoslaven vrišč in pozneje obširno in večkrat ponovljeno PR-sporočilo o vrtčevski zmagi.
.@SiolSPORTAL gre v nočno življenje 😃 #Nocna10ka @Alenka_TK @bostjan_boh pic.twitter.com/sKUnFTp6sc
— Lojze Grčman (@LuiggiGrcman) July 9, 2016
Tik pred odhodom na Bled so me zato še vedno obhajali resni, veliki, sivi dvomi, ali sem se odločil prav, da odkljukam četrto desetko. Nenormalno dobro se namreč spomnim sopihajočega Malega kraškega maratona pred leti, ko sem od kondicije prekipevajočemu prijatelju vehementno zagotavljal, da me bo vlekel in da bom lovil njegovo zavetrje. Da, zagotovo. Prvi kilometer, morda še kakšen stotak metrov več. Nato sem se sopihajoč komaj privlekel do cilja.
Zato sem tokrat ubral drugo taktiko. Sodelavec Boštjan in prijatelj Aleš, ki premoreta bistveno več tekaške forme, sta švignila naprej, sam pa sem ubral nekoliko zadržan pristop. Še posebej zato, ker sem vedel, da bo treba prek klanca, kjer smo se v prejšnjih letih spuščali, dvakrat. In klanci so ponavadi moji glavni sovražniki. Tokrat ne.
Relativno čil sem prispel na polovico trase, enako je bilo tudi na osmem kilometru. Nato pa sem preveril stanje pljučnih in mišičnih akumulatorjev. To je bilo kar zadovoljivo, tudi bolečin v drugih delih telesa nisem zaznaval, zato je bila stvar jasna: spusti vajeti svojih potencialov. To se je tudi zgodilo. V cilj sem prišel približno pol ure za zmagovalcem Primožem Kobetom. A s svojo mikrozmago, ki je potrdila, da je manj včasih več in da je še kako koristno nekaj goriva prihraniti tudi za konec. Nočna 10ka, še se vidimo. Nedvomno z boljšo formo.