Velika planina? Kot bi tekel po razglednici.

Na takšno popotovanje skozi skrivnostne gozdove in po slikovitih planinah se je te dni odpravila skupina zanesenjakov, ki išče neokrnjeno naravo, meje svojih zmožnosti in v tišini smučine verjetno tudi kakšen pogovor s samim seboj. V sklopu popotovanja ''Po planotah Slovenije'' se bodo v enem tednu podali po slovenskem sredogorju od Pohorja na vzhodu, do Snežnika na jugu in Pokljuke na zahodu.

Tura je pomanjšana različica epskega finskega teka ''Od meje do meje'', zato pestra mednarodna zasedba ne preseneča. ''Letos je prijavljenih 35 udeležencev, večinoma pa so to tujci – Norvežani, Finci, Nemci, Rusi, Španci in Italijani. Skupina je sicer manjša kot lani, saj so tudi zime naredile svoje, enkrat je snega premalo, drugič preveč. Slovencev, ki bodo pretekli vso pot, je šest, nekaj pa se jih bo pridružilo le za dan, dva ali tri. Slovencem se očitno ne zdi toliko zanimivo, ker ni tekmovanje. Za Finsko ni problem dobiti 18 ljudi … Tujci hodijo k nam, mi pa k njim,'' je povedal Iztok Kordiš, organizator teka, ki sicer ne poteka po urejenih progah, temveč jih posebej za to priložnost ''potegnejo'' z motornimi sanmi.

''Pohorje je divjina, čista Skandinavija''

Zaradi logističnih vzrokov je sicer število udeležencev omejeno na sedemdeset, a se zaradi lepot mnogi radi vračajo. Nekateri so bili že trikrat, prireditev pa privlači vse generacije, saj je starostni razpon od 14 do 70 let. Večina je starih med 30 in 50 let, med pogumnimi tekači pa so tudi ženske. Začetki prireditve segajo v leto 2008, trase pa se vsako leto spreminjajo glede na snežne razmere, letos tako odpadejo Golte, prvi dan pa so morali skrajšati progo čez Pohorje s 55 na 45 kilometrov.

Odgovora, kateri del poti je najlepši, ni. ''Mislil sem, da poznam Slovenijo, zdaj pa sem odkril toliko čudovitih koncev, da je neverjetno. Vsaka tura je lepa po svoje, Pohorje je divjina, čista Skandinavija, na Veliki planini je kot bi tekel po razglednici, med Dražgošami in Bohinjem te spremlja čudovit pogled na Triglav …,'' opisuje mistična doživetja Kordiš in pristavi, da teče vsak sam, v svojem ritmu, saj to ni skupinsko potovanje, ampak pri vsakem posamezniku ''iskanje ravnotežja v danem trenutku''.

''Tudi za vrhunskega športnika je to podvig. Vedeti moraš, da greš vsako jutro spet na pot, kar je razlika od maratona, kjer daš vse od sebe in nato počivaš. Če si prvi dan prehiter, pregoriš, poleg tega je treba paziti na dehidracijo. Namen je tudi ugotoviti, kako hitro lahko tečeš, da še uživaš,'' opozarja Kordiš.

Večjih nevšečnosti v vseh letih niso imeli. Večinoma vsi pretečejo, kar so si zastavili, le kakšen žulj lahko včasih precej zagreni trenutke, najhujši pa je dež. Za tekači gredo v spremstvu sani, za vsak primer pa so povezani tudi z gorsko reševalno službo, vendar njihove pomoči k sreči še niso potrebovali.

Ne glede na napore je trud zagotovo poplačan že sproti, ob koncu tega nenavadnega romanja pa je svet kljub beli zimi bolj pisan.