Nedelja, 14. 8. 2016, 17.39
7 let, 2 meseca
Intervju z judoističnim trenerjem Marjanom Fabjanom
Se "olimpijski zlatar" umika?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,68
5
''Ne vem, ali Slovenci znamo medalje dovolj ceniti. To ni le dvodnevno ploskanje. Ko je treba dati kakšne finance, pa nikjer nikogar ni,'' pravi trener, ki je v Riu ''osvojil'' dve olimpijski kolajni. Marjan Fabjan ne skriva, da je bilo stresa preveč. Razmišlja o umiku.
Kaj vas je najbolj prešinilo, ko je Tina Trstenjak osvojila zlato?
Ko se je to zgodilo, sem bil z mislimi že pri Ani. Zlato smo že dobili, tudi kolajne, zato posebnih občutkov nisem imel.
Skupaj s Tino Trstenjak se je v Riu veselil odličja, medtem ko z Ano Velenšek bronastega odličja.
Primerjati kolajne je tako, kot bi primerjal otroke. Ampak v katero od ''vaših'' petih olimpijskih kolajn je bilo vloženega največ truda?
Največ koncentriranega dela je bilo vloženega v zadnjih štirih tednih (ob poškodbi Ane Velenšek, op. a.). Takšnega šoka, kot sem ga doživel, nisem v štirih letih. Predstavljal sem si drugače.
Ste kdaj pomislili na črni scenarij, hujšo poškodbo?
Ne. Kakršnakoli poškodba bi se zgodila, bi šli naprej. Štiri leta dela so bila vložena v Ano, tudi ona je vložila vse, kar je lahko. Ne sme biti nobene druge odločitve, samo zmaga, samo naprej.
Na kocki je bilo veliko …
Vsekakor. Dvoje strgane kolenske vezi … Tako ne moreš nastopati normalno. A če je želja in posebna energija, mora iz tega nekaj nastati. Pomagal nam je tudi Mohamed Khalifa. Njemu gre največja zahvala. Na pomoč so nam priskočili tudi drugi. Marsikdo ni računal, da bo sploh nastopala, nekateri so bili zraven iz radovednosti. Zadnji dan je dobila protibolečinsko injekcijo. Jasno pa je, da je bilo tudi prej treba opravljati rehabilitacijo.
Spomin na osvojeno zlato medaljo Tine Trstenjak in bronasto Ane Velenšek
- Cena bronaste kolajne: Marjan Fabjan peš z Lopate na Brezje
- Ana Velenšek poskrbela za slovenski komplet olimpijskih kolajn
Je Ana tvegala konec kariere?
Tveganje … Za njo so štiri leta krvavega dela, na koncu je vzela medaljo. To ni lahko. Ne vem, če je še kdo s strgano kolensko vezjo napravil takšen rezultat na kateremkoli tekmovanju. Lahko se mi javi …
Za Delo ste omenili, da razmišljate, da bi se umaknili bolj v ozadje …
Če sem odkrit: ta trenutek in ne vem, kako dolgo še, niti ne želim videti kimona. Ali česarkoli, kar je v povezavi z judom.
Kje bo Marjan Fabjan deloval v prihodnje?
Ne glede na to, da vas doma na Lopati čaka projekt - klub …
Ne glede na to. Klub sem napravil, mora iti naprej. A glede svoje vloge moram dobro razmisliti. Bomo videli … Tako ne gre več naprej. Moraš se ukvarjati s financami, delati čudeže, prositi. Nisem za ta del posla.
Kaj pa če bi nekdo drug skrbel za komercialni del in bi se vi posvetili le stroki?
Kdo pa bo to želel? Vsak bo gledal svoj žep. Vzel bo 80 odstotkov denarja, 20 pa ga bo ostalo klubu. Hvala, tega ne potrebujem.
Kako je 24 ur na dan živeti judo in z njim?
Zelo težko. Vstajal sem tudi ob štirih. Moj povprečni delovnik je od pol petih zjutraj do enajstih zvečer. Ves čas sem vpet v judo. Z njim sem šel spat, z njim sem se zbujal. Vseskozi le rešujem probleme. Ne le na blazini, tudi okrog nje. Tudi socialne težave. Pri meni stanujejo tri, štiri osebe, ki nimajo dovolj sredstev za življenje. Judoisti, ki so iz drugih krajev. Ne vem, ali vidijo perspektivo, ampak judo imajo radi.
Marjan Fabjan o plači in ponudbah:
Pred časom ste dejali, da imate številne ponudbe. Trener olimpijske prvakinje jih gotovo nima manj kot v preteklosti.
Ne le Rusija, ampak tudi Azerbajdžan, Turčija, Japonska. Ne vem … Trenutno ne morem nič reči. Tudi sam ne vem, kaj bi. Medalje so. Ne vem, ali jih Slovenci znamo dovolj ceniti. To ni le dvodnevno ploskanje. Ko je treba dati kakšne finance, pa nikjer nikogar ni.
5