Anže Ratajec: kako je v njegovem kolenu 20 let počivala šivanka?

"Star sem bil približno štiri leta. Živeli smo skupaj s starimi starši. Ko sem se igral na nekem fotelju, se je v moje koleno zapičila šivanka, ki je ostala na omenjenem kosu pohištva. To smo seveda takoj opazili in jo hoteli potegniti ven, a se je zlomila, zato je šel ven le en del. Koleno je začelo otekati, na urgenci so rekli, da je tujek v mehkem tkivu in da se bo to sčasoma zaraslo. Niso mi želeli odpirati kolena, dejali so, da ne bo težav. Res jih ni bilo, zato sploh nisem nikoli razmišljal o tej šivanki in sem nanjo pravzaprav pozabil," je pojasnil Anže Ratajec, sin trebanjskega rokometnega kluba, ki je v Gorenje pred dvema letoma prišel iz madžarskega Csurga.

Poldrugi centimeter kovine

Z rehabilitacijo je zadovoljen. Foto: Vid Ponikvar Nazaj k šivanki, ki jo je na srečo zdravstveno osebje odkrilo dovolj zgodaj, da ni prizadejala še bistveno resnejših poškodb: "Novembra se je zgodila ta poškodba kolena. Ko sem opravljal magnetno resonanco, je postalo jasno, da v njem nekaj imam.

Rentgen je potrdil skoraj 1,5 centimetra dolgo kovinsko paličico. Tedaj sem se spomnil na dogodek iz otroštva. Moral sem na kirurški poseg, da so mi tujek odstranili. Nato je prišla na vrsto magnetna resonanca, ki je pokazala strgano križno vez."

Najhuje je že davno mimo. Ratajec prilagojeno vadi že tri mesece. Dan po operaciji je začel hoditi z berglami, počasi začenja teči. Na fitnesu lahko že popolnoma obremeni nogo, otekanja ni. Računa, da bi bil lahko pripravljen ob začetku prihajajoče sezone. Letošnja se pri Gorenju vsekakor ne odvija po željah.

Odhaja

"Sezona je turbulentna kot vse do zdaj. Vsako leto se zamenja trener, kar gotovo ruši sistem igre. Liga Seha je pokazala veliko plusov. Videli smo, kje smo v primerjavi z res močnimi ekipami. Tudi sistem tekmovanja in potovanja prinesejo določene izkušnje. Mladi igralci lahko napredujejo. Upam, da bo liga Seha še naprej tudi v Velenju," si želi 26-letnik.

Regionalna liga se bo v Rdeči dvorani še igrala, a brez Ratajca. Po dveh letih zapušča klub: "Ni mi žal, da sem prišel v Velenje. Igram za velik klub. Glede na težave s kolenom si želim klub, kjer bom lahko uspešno končal rehabilitacijo in se vrnil k igram, ki sem jih kazal v prejšnjih sezonah. Želim si ekipo, kjer bom imel podporo trenerja in kjer mi bo sistem ustrezal. Še posebej v povezavi s trenutnim stanjem si želim sodelovati z nekom, ki mi zaupa. V rokometu je poškodba kolena povezana s psiho. Težko se je vrniti, ker veš, da je vsak gib lahko usoden. Želim si spet uživati v rokometu."

Anže Ratajec v prihodnje ne bo več igral v Velenju. Foto: Vid Ponikvar

Po zaupanje, četudi na nižjo raven

Korak nazaj za dva naprej? "Lahko bi se reklo tako. Mislim, da so bile moje igre v Gorenju nekje 50 odstotkov tistega, kar zmorem. Zakaj? Razlogov je več. V klub sem prišel na željo nekdanjega trenerja Ivana Vajdla, ki pa me nikoli ni treniral. Prišel je en trener in drugi, spet je sledilo novo dokazovanje. To mi je porušilo kontinuiteto in samozavest. Sem igralec, ki gradi igro na samozavesti in zaupanju. To se je pokazalo tako v Trebnjem kot v Csurgu. Moral sem čutiti, da mi trener krije hrbet. Tedaj sem pokazal največ."

Foto: Goran Vadlja Kamenjašević/RK Gorenje Velenje Gorenje je Celjane nazadnje premagalo decembra 2013. Anža Ratajec orisuje, kaj približno se zaradi tega dogaja v glavah velenjskih igralcev.

"Večni derbi in večna polemika, kdaj bo zmagalo Gorenje. Mislim, da se ne bi smeli več obremenjevati s tem. Nekega dne se bo pač zgodilo. Čeprav se ga otepaš, se v podzavest prikrade kompleks, ki se zasidra v spomin. Izgubiš dve, tri žoge, tekmec povede za nekaj golov in v glavi se ti odvrti film.

Dokler se ne sprostimo, smo v krču. To se je pokazalo že večkrat. Pritisk in imperativ zmage sta prevelika. To je občutno na vseh straneh. Tudi ta krivulja se bo obrnila," je prepričan Dolenjec.