Miladin Kozlina se v Celje PL želi vrniti kot trener

Za Miladina Kozlino, 30-letnega celjskega rokometaša, se je letošnja sezona začela veliko bolj spokojno, kot se je končala lanska. A glej ga zlomka, v istem mestu, Skopju. Potem ko ga je Metalurg poškodovanega lani poleti skorajda napodil iz kluba, čeprav so Skopjanci z mojstrom obrambnih veščin le malo prej podaljšali pogodbo, se je novembra vrnil v makedonsko prestolnico. A ne v svoj zadnji klub, temveč k Metalurgovemu največjemu tekmecu Vardarju, kamor ga je povabil predsednik visokih ambicij, Rus Sergej Samsonenko.

''Kar se dogovoriš, boš gotovo dobil, ne glede na to, ali v klubu zadovoljiš ali ne,'' je v edinem mestu na svetu, ki ima kar tri predstavnike v najelitnejših klubskih tekmovanjih – poleg moških klubov tudi žensko zasedbo Vardarja – zadovoljen Diko, kot je njegov vzdevek.

Isto mesto, družba drugih ljudi

Metalurga, ki mu je ostal dolžan precej denarja, z izpisnico pa mu ni delal težav, torej ni ohranil v najlepšem spominu. A še zdaleč ni edini v novi ekipi, ki je okusil igranje za mestnega tekmeca: ''Kakšen mesec sem potreboval, da sem se privadil in da so se me navadili navijači. Prej je bil Vardar moj glavni tekmec. Zanimivo je: živiš v istem mestu, družiti pa se 'moraš' z drugimi ljudmi. A za zdaj je super,'' pravi rokometaš, ki mu kariera zares ni prizanesla s poškodbami. Zato se ne moremo znebiti občutka, da bi hrust, ki ima 115 kilogramov in meri le malenkost manj od dveh metrov, v karieri lahko dosegel več.

Vardar je Dikova tretja tuja postojanka. Glavnino kariere je nastopal za domače Celje Pivovarno Laško, klub, ki mu je ponudil vadbeno in zdravstveno zatočišče tudi ob rehabilitaciji oziroma procesu vrnitve na igrišča. Zavoljo celjske korektnosti pa je Kozlina opustil tožbo proti nekdanjemu klubu, ki je koreninila v dogajanju pred nekaj leti, in s Celjani sklenil sporazum.

Rad bi postal trener – doma

''Odločil sem se, da si v Celju nočem zapreti vrat. Morda bi bil rad, ko preneham igrati, trener mlajših kategorij ali kaj podobnega. To si želim. Po koncu sezone se bom lotil tudi izobraževanja,'' je načrte za pokarierno obdobje razkril Kozlina, ki se je s celjskim moštvom tako kot z nekdanjim trenerjem Vladanom Matićem odlično razumel.

Vseeno pa njegova nekdanja ekipa ni na vrhu prvenstvene lestvice, ampak tam v nasprotju s pričakovanji marsikoga ostaja Gorenje, ki je pred sezono bistveno pomladilo ekipo. ''Vseskozi govorim, da je Gorenje edina ekipa, ki zna kupovati igralce, jih dodelati in prodati naprej. To dela že deset let,'' Velenjčane hvali Kozlina, nekdanji reprezentant, ki ga je Boris Denič želel poklicati za lansko aprilsko akcijo, a je tedaj odpovedal zaradi zdravstvenih tegob.

''Bil bi pripravljen, ampak če bi bil stalen reprezentant. Z največjim veseljem. Da pa enkrat na tri leta pridem na eno tekmo ... Tudi jaz sem potreboval pomoč, kakšen klic, ko sem bil poškodovan. A ga nisem dočakal,'' pravi visokorasli levi zunanji, ki je prepričan, da je prihodnost slovenskega ligaškega rokometa tudi v regionalni ligi Seha. Tako zaradi njene vse večje kakovosti in organiziranosti kot tudi boljšega pomagala pri odhodih v tujino.