Sobota, 28. 11. 2020, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju: Ana Gros
Ostrostrelka, ki ji v Evropi skoraj ni para, opozorila na veliko težavo
Z dobrimi 186 centimetri in strahovitim strelom proti golu, ki poleti s hitrostjo tudi več kot 100 kilometrov na uro, je Ana Gros že vrsto let strah in trepet za svoje nasprotnice. Rokometna velemojstrica, ki v zadnjih sezonah navdušuje v dresu francoskega Bresta, je v zadnjih letih sinonim za slovensko izbrano vrsto, ki jo že čez nekaj dni čaka nastop na prvenstvu stare celine na Danskem.
Kapetanka slovenske izbrane vrste Ana Gros je s 116 nastopi in kar 560 zadetki tretja najboljša strelka slovenske izbrane vrste vseh časov. Devetindvajsetletna Velenjčanka v zadnjih letih navdušuje rokometne sladokusce v Franciji in Evropi. Kar šestkrat je že bila izbrana za najboljšo desno zunanjo igralko v Franciji, pred kratkim pa je na tekmi lige prvakinj kot prva Slovenka na tekmi dosegla kar 14 zadetkov. V dresu francoskega kluba, kjer ima eno od vodilnih vlog, je slovenska ostrostrelka v pretekli sezoni francoskega državnega prvenstva dosegla kar 125 golov na 19 tekmah, s čimer je bila ob predčasnem koncu najboljša strelka lige.
Simpatično Velenjčanko smo zmotili med piljenjem forme v Laškem, kjer se slovenska izbrana vrsta pripravlja na svoj sedmi nastop na evropskih prvenstvih. Največji uspeh do zdaj so Slovenke dosegle na Madžarskem leta 2004, ko so zasedle deveto mesto. "Res bi bil že čas, da storimo korak naprej," je prepričana slovenska kapetanka, ki se bo z rojakinjami v prvem delu prvenstva v skupini A v Herningu pomerila s Francijo, Dansko in Črno goro. Z najboljšo slovensko rokometašico in študentko turizma smo se med drugim pogovarjali o slovenski izbrani vrsti, ligi prvakinj, koronakrizi, beseda pa je tekla tudi o problematiki ženskega rokometa v Sloveniji in na tujem.
V dresu Bresta naravnost blesti.
Vsi sobotni intervjuji na enem mestu.
Zdaj ste se dodobra ustalili v mehurčku v Laškem, kakšno je vzdušje v ekipi?
Vzdušje je super. Treniramo, pripravljamo se in že komaj čakamo začetek evropskega prvenstva. Kljub temu, da smo v nekakšnem mehurčku in so okoliščine nekoliko specifične, je odlično. Ves čas sicer nosimo maske, v hotelu smo skoraj sami, tako da se niti ne srečujemo z drugimi ljudmi. Ne hodimo ven, gibljemo se le od hotela do dvorane in to je to. A s tem se sploh ne obremenjujemo, saj se vsi spopadamo s podobnimi pogoji. Tudi če bi imele proste izhode, je vse zaprto in veljajo omejitve. Držimo se skupaj in smo osredotočene na svoje delo.
Slovenke se v Laškem pripravljajo na EP.
Letošnje priprave so zelo posebne, za vami in pred vami so številna testiranja na novi koronavirus. Kako sicer ta negotovost zaradi testiranj vpliva na vas?
Vedno je nekaj strahu in negotovosti. V zraku je tudi veliko vprašanj, ali bi bila morda lahko pozitivna katera izmed igralk, kako bi potem to vplivalo na ekipo, pa tudi, ali bi morda morali vsi v izolacijo. Vse je v zraku. A ne glede na vse, razmere so takšne, kot so, in temu se moramo prilagoditi. Pazimo nase, a če se pojavi okužba, se pač pojavi. Zdaj je to res že del vsakdana in to smo sprejeli. Kljub temu res upam, da bomo priprave in prvenstvo končale brez okužb, saj se bo vsaka odsotnost močno poznala tudi v naši igri.
Zaradi okužbe ste ostale tudi brez krožne napadalke Aneje Beganović.
Zagotovo je to za nas kar hud udarec, saj je Aneja že več let pomemben del reprezentance. Ni nam bilo lahko, ko smo izvedele, da je njen test pozitiven, a morale se bomo znajti brez nje. Še vedno upamo, da bi se nam morda lahko pridružila pozneje, če bodo njeni nadaljnji testi negativni in ne bo imela bolezenskih znakov. Seveda je vse odvisno od časa in tudi od tega, kako nam bo šlo v prvem delu prvenstva.
Tudi letošnje evropsko prvenstvo bo v marsičem specifično, tudi tam boste izolirane, ne bo gledalcev. Pravzaprav se do ponedeljka sploh ni dobro vedelo, ali prvenstvo bo.
Na to se ne moreš posebej pripraviti. Položaj moraš sprejeti takšen, kakršen je. Brez gledalcev igramo že vso sezono, tako da smo na to že nekako navajene. Res pa je, da prvenstvo brez navijačev na bo isto, saj je igrati na krilih podpore navijačev povsem drugače, občinstvo te ponese, več je adrenalina. V tem trenutku je pomembno le to, da vse ostanemo zdrave in da bomo v trenutku, ko se začne prvenstvo, kar najbolj pripravljene in motivirane, ne glede na razmere in dane okoliščine.
V reprezentanco sta se vrnili Barbara Lazović in Elizabeth Omoregie. V reprezentanco sta se po nekajletni odsotnosti vrnili Barbara Lazović in Elizabeth Omoregie. Kako sta se za zdaj vključili v reprezentanco?
Barbi (Barbara Lazović, op. p.) in Liza (Elizabeth Omoregie, op. p.) bosta zagotovo velika dodana vrednost. Barbi bo zagotovo veliko pripomogla k igri s svojimi večletnimi izkušnjami. Obe dobro poznata sistem igre, ki ga ima selektor Bregar, tako da je že to velika prednost, zato posebnih težav pri vključitvi nimata in sta se hitro prilagodili. Veliko lahko pripomoreta tudi k igri v obrambi, ki pa je vedno ključ do uspeha. Vesela sem, da sta z nami in da bosta lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomembno pomagali naši reprezentanci.
Po toliko letih v reprezentanci zdaj veljate že za nekakšen simbol slovenske izbrane vrste. Se mlajše rokometašice že obračajo na vas za kakšen nasvet?
V reprezentanci sem zdaj že nekaj let in mlajšim igralkam z veseljem svetujem in priskočim na pomoč. Na sploh igralke, ki smo v reprezentanci več časa, poskušamo pomagati, da se mlade igralke čim bolj vključijo v ekipo, da se počutijo sprejete. Takšne stvari pridejo z leti in v veselje mi je, da jim lahko priskočim na pomoč.
Do začetka evropskega prvenstva je še manj kot teden dni. V prvem delu vas čakajo obračuni s Francijo, Dansko in Črno goro.
Skupina je zelo zahtevna, tako kot na vsakem evropskem prvenstvu ni lahkih nasprotnikov in tekem. Danska je domačinka, a brez gledalcev, zato domač teren ne bo tako velika prednost. Gre za zelo kakovostno reprezentanco in vemo, da si želijo poseči visoko. Francijo že dobro poznamo, saj se srečamo skoraj na vsakem prvenstvu. Mislim, da mi ni treba posebej poudarjati njihove kakovosti, so fizično izjemno močna ekipa. Z njimi je vedno težko igrati in so zagotovo med favoritkami za osvojitev medalje.
Slovenke se bodo v prvem delu srečale z Dansko, Francijo in Črno goro.
Črna gora bo nastopila nekoliko oslabljena, a te balkanske reprezentance nam niso nikoli preveč ustrezale. Imamo kar podoben slog in sistem igre, a seveda so premagljive. Kot sem rekla, noben nasprotnik ni lahek, a se ne predajamo vnaprej. Na vsaki tekmi bomo merile na zmago, ne glede na to, kdo nam stoji nasproti. Res si želim, da bi se na evropskem prvenstvu prebile vsaj v drugi krog. Če se stvari sestavijo in imamo še kanček športne sreče, morda še malce dlje. To je velika želja že nekaj let in res bi bili veseli tega koraka naprej.
Na skoraj vsakem preteklem evropskem ali svetovnem prvenstvu ste ugnale eno izmed velikih reprezentanc, vedno pa je zmanjkala tista pika na i. Je letos že prišel čas, da reprezentanca stori korak naprej?
Res bi bil že čas, da storimo korak naprej in da se uvrstimo v drugi krog. Kot sem že prej povedala, bosta Barbara in Elizabeth zagotovo velika dodana vrednost, mislim, da moramo imeti tudi z njima še višje cilje. A ničesar ne želimo napovedati, osredotočene bomo na vsako tekmo, upam, da bomo zbrale čim več točk, potem pa bomo videli, kam nas bo to poneslo.
Ana Gros o EP:
Če se ozremo k vaši klubski sezoni z Brestom. Kako ste za zdaj zadovoljni s prvim delom? V ligi prvakinj ste v vaši skupini pri vrhu.
Moram reči, da sem zadovoljna, čeprav smo si vmes privoščile dva spodrsljaja. Letos se je sistem lige prvakinj nekoliko spremenil, tako da imamo že v tem prvem delu več tekem in se vsakemu pripeti kakšna napaka. A kljub temu mislim, da smo lahko zadovoljni, odigrale smo prav vse tekme lige prvakinj, v francoski ligi pa je bilo nekaj več težav zaradi novega koronavirusa. Upam, da bomo tudi v drugem delu sezone nadaljevale v podobnem ritmu in s podobnimi rezultati.
Tudi sami ste trenutno v odlični formi, pred kratkim ste dosegli poseben mejnik, ko ste na eni tekmi lige prvakinj kot prva Slovenka dosegli kar 14 zadetkov.
Ne morem reči, da gre za prav poseben dosežek, povsem ravnodušna pa tudi nisem (smeh, op. p.). Res je, da 14 zadetkov na eni tekmi ni lahko doseči. Nekje 11, 12 zadetkov še gre, več pa je res že kar zalogaj (smeh, op. p.). V klubu se res dobro počutim, a zame so bolj kot moji osebni dosežki pomembni ekipni rezultati. Vedno poskušam odigrati po svojih najboljših močeh in pomagati ekipi. Za zdaj nam gre dobro, tudi s svojimi predstavami sem zadovoljna, a vedno gre lahko še boljše.
Ana Gros o individualnih uspehih:
Zdaj ste sicer že nekaj let v Franciji. Kako ste se navadili na življenje tam?
Francija je že kot moj drugi dom, tam živim že osem let. Ljudje so res prijazni, tudi življenje v Brestu mi ustreza, res se dobro počutim. Brest je obmorsko mesto, minus je le, da imamo veliko dežja. Tudi to, da se tam odlično počutim, je eden od razlogov, da sem že toliko let v Franciji, saj se to, kako se počutiš zunaj igrišča, odraža tudi na terenu.
Seveda se niti pri tem ne moremo izogniti koronavirusu. S kakšnimi ukrepi se spopadate v Brestu?
V Franciji je vse skupaj še malce bolj zaostreno. Za vsakršen odhod od doma moraš imeti potrdilo in razlog, zakaj odhajaš. Ven greš lahko le za eno uro na dan in največ kilometer od svojega doma. Mislim pa, da se bodo ukrepi zdaj malce sprostili. Ravno ta konec tedna naj bi začeli odpirati trgovine, tudi oddaljenost od doma bodo zdaj povečali na radij 20 kilometrov, prosto pa se boš lahko gibal tri ure. Tako bo zdaj vse nekoliko bolj sproščeno in lažje, a zame to ne pomeni velike razlike.
V Brestu se počuti odlično.
V Franciji je raven ženskega rokometa verjetno med najvišjimi v Evropi. Prejšnjo sezono ste tudi vi končali predčasno. Kako je bilo poskrbljeno za vas v finančnem smislu?
Pri nas je, kar zadeva to, vse res super urejeno. V obdobju, ko nismo mogle trenirati in igrati tekem, torej od marca do junija, smo bile na nekakšnem čakanju, kar pomeni, da nas je plačevala država. Prejele smo 85 odstotkov plače. Nekateri klubi so potem izplačali še teh preostalih 15 odstotkov, a o tem so se ekipe potem odločale same. Nismo pa imele nikakršnega zniževanja plač ali česa podobnega, saj je vse to določeno že z zakonom. Vse plače so prišle redno, tako da res nimam pripomb.
Ženski rokomet je sicer sploh v zadnjem obdobju v Sloveniji v nekakšnem zatonu. Dodatnih uslug mu zagotovo ne delajo niti trenutne razmere. Kako vi gledate na trenutno dogajanje?
Na žalost ženski rokomet v Sloveniji res nima ne dovolj finančne ne medijske podpore. Vem pa, da je vse to odvisno od rezultatov. Na žalost je tako, da so v Sloveniji velike generacijske luknje med nami igralkami. Mlada dekleta se vse manj odločajo za rokomet oziroma, če se že odločijo zanj, potem hitro odnehajo ali pa je rokomet zanje obstranska dejavnost. Takšne odločitve, glede na položaj, povsem razumem, saj v Sloveniji na profesionalni ravni med ženskimi klubi deluje le Krim.
Dekleta so bolj osredotočena na študij ali delo, ker vedo, da z rokometom v Sloveniji ne bodo zaslužila dovolj za preživetje. Nekaj deklet poskusi v tujini, a tudi za to sta potrebna pravi značaj in želja. To je res velik korak in odločitev posameznika. Verjamem, da je, če si nekaj močno želiš in stremiš k temu, veliko dosegljivega.
Upa, da se bo v nekoč vrnila v Slovenijo.
Zaradi teh generacijskih lukenj tako potem tudi naša reprezentanca nima velikega nabora igralk, da bi lahko zgradili kakovostno ekipo, ki bi dosegala zelo visoka mesta na velikih tekmovanjih. Vse te zadeve so spletene v nekakšno verigo in res si želim, da bi bilo v prihodnosti boljše. Vem, da je veliko odvisno tudi od nas, ki smo zdaj tu. V vsakem trenutku damo od sebe največ, vsi pa bi si želeli tudi nekoliko več prepoznavnosti tako v medijih kot na sploh.
Kot sem zasledila, tudi sami poleg rokometa še študirate?
Res je, že nekaj let študiram turizem. Gre bolj počasi, saj moj študij ne omogoča opravljanja izpitov na daljavo, tako da jih lahko opravljam le, ko sem v Sloveniji. To pa je le poleti, saj sem v obdobju zimskega semestra in prvega izpitnega roka v Franciji. Tako po koncu sezone v juniju in juliju opravim nekaj izpitov. Dokler igram, je ta sistem v redu, bolj pomembno je to, da bom imela po koncu kariere diplomo in izobrazbo, ki mi bo omogočila delo.
Na začetku kariere je branila barve Olimpije. V zadnjem obdobju je Evropska rokometna zveza z nekaterimi svojimi odločitvami dvignila veliko prahu, na primer z naknadno odpovedjo ženskega zaključnega turnirja v ligi prvakinj, pa določitvijo moških potnikov na final four. Številni so prepričani, da tovrstna dejanja mečejo slabo luč na rokomet. Kako na takšne odločitve gledate igralci?
Ženski zaključni turnir je dolgo časa visel v zraku, nekaj časa se je govorilo, da bodo naredili turnir z najboljšimi osmimi ekipami, potem pa so vse skupaj odpovedali. To se mi zagotovo ne zdi pravično. A smo spet pri tegobah ženskega športa, ženskega rokometa, ki ne bo nikoli imel takšne podpore in ugleda, kot ga ima moški. Zavedam se, da je moški rokomet veliko bolj priljubljen, a ne glede na to, tudi dekleta smo garala vso sezono in stremela k svojim ciljem in uvrstitvi na final four.
Po drugi strani pa razumem, da je kriza zaradi koronavirusa naredila svoje in da so bili vodilni pri Evropski rokometni zvezi pred težko nalogo, saj je koledar tekem in dogodkov v tej sezoni že tako zelo zapolnjen. Že zdaj je včasih težko najti proste dni za zaostale tekme v redni sezoni. Kljub temu si želim, da bi bile odločitve tako za ligo prvakov kot ligo prvakinj enakovredne oziroma da bi se za obe strani odločili enako.
V svoji bogati karieri ste zbrali že zavidljivo število priznanj in lovorik. V tej zbirki pa vam manjka še osvojitev lige prvakinj. Pred desetletjem ste bili blizu tega cilja z madžarskim klubom Györi, ko ste zaigrali v finalu, a se ni izšlo. Je osvojitev te prestižne lovorike še vedno na seznamu vaših največjih želja?
Zagotovo to ostaja moja največja želja. Bila sem že enkrat v finalu, a to je bilo pred desetletjem. Takrat nisem dobila priložnosti za igro, bila sem res še mlada, a kljub temu bila sem del ekipe in to je bilo posebno doživetje. Želela bi si, da še v teh nekaj letih do konca kariere vsaj enkrat osvojim ligo prvakinj. Upam, da se bo to uresničilo, a nikoli se ne ve.
Želi si osvojitve lige prvakinj.
Pa recimo teoretično. Če bi imeli zdaj na izbiro igranje v finalu lige prvakinj ali igranje v polfinalu evropskega prvenstva. Kako bi se odločili?
Ojoj (smeh, op. p.). Mislim, da je nemogoče izbrati. Oboje (smeh, op. p.). Če je finale lige prvakinj, potem izberem to, ker pomeni, da si že najmanj drugi in imaš medaljo, v polfinalu pa je še nimaš (smeh, op. p.).
Pred vami je zagotovo vsaj še nekaj let igralske kariere. Se morda še kdaj vidite igrati tudi v Sloveniji?
Seveda. A je še daleč od tega, da bi bilo to odvisno le od mene. Moja želja je zagotovo, da se, ko bo to prinesel čas, vrnem v Slovenijo in morda kariero sklenem doma. Mislim, da je kar pogosta želja večine športnikov, da zadnja leta športne kariere preživijo in igrajo doma. Vse puščam odprto, a bi bila vesela, če bi se stvari sestavile in zgodile tako.
Preberite še:
2