Teroristom preprosto niso mogli ubežati

Danes minevata dva tedna od grozljivih napadov v Parizu, za katere se lahko izkaže, da so začetek neke nove, temne ere. Obdobja, ki ga bo negotovost spremljala na vsakem koraku in povsod. Obdobja, ko bodo brezskrbna potovanja po svetu le še oddaljen spomin in nedosegljiv ideal.

Kar nekaj slovenskih športnikov je svoje mesto v poklicnem športu našlo v Franciji. Po njej je razpršena kopica rokometašev in tudi tri rokometne reprezentantke. Nina Jeriček že pet let igra za prvoligaša iz Nimesa, mesteca blizu sredozemske obale. Čeprav je njen francoski dom približno 750 kilometrov oddaljen od Pariza, v zdajšnjem položaju o kakšni pretirani mirnosti ni govora.

Vseprisotni pritisk

"Ne gre le za Pariz. Grožnje so povsod po Franciji, tudi pri nas na jugu. Pritisk se čuti vsepovsod. Govori se le o tem. Tekme so odpovedane, šole zaprte, metroji ne delujejo … Zelo stresno je. Počutiš se ogroženega. Ne veš, ali ti bo kdo vdrl v dvorano, hotel," priznava 31-letna zunanja igralka, ki je na svojem položaju – ali položajih, igra namreč na vsaj dveh – med najbolj cenjenimi rokometašicami prvenstva.

Nekdanja članica Olimpije in Žalca je imela še dodatno izkušnjo strahu. Potem ko se je njena ekipa začasno preselila v Belgijo, so se nemiri začeli tudi tam: "V petek so se zgodili napadi. V soboto bi morali igrati tekmo, a je bila prestavljena, nato smo se umaknili v Belgijo. Pozneje se je izkazalo, da so tja zbežali tudi teroristi. Preprosto se nismo mogli izogniti temu. Tudi tam so odpovedali vse tekme, igrali smo le mi. V Bruslju je bil rdeči alarm, komaj smo čakali, da pridemo domov."

Kaj bo prinesla prihodnost, ne ve nihče. "Upam, da se ne bo nadaljevalo v tretjo svetovno vojno. Začelo se ni dobro in bojim se, da se to stanje ne bo kmalu končalo. A preveč obremenjevati se ne želim. Posamezniki ne moremo veliko spremeniti. Pač, živimo naprej," skomigne z rameni kapetanka slovenske reprezentance. Da bi zapustila klub sredi sezone, ne razmišlja. Poleti ji pogodba poteče, v poklicnem športu pa bi rada ostala še kakšno leto ali dve.