Aktivno državljanstvo
Ponedeljek, 23. 9. 2024, 4.00
1 mesec, 4 tedne
Intervju: Blaž Tomažin Bolcar
Blaž Tomažin Bolcar: Slovenski šport tako na vrhu sveta kot na robu krize
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,70
Slovenski športni strokovnjak Blaž Tomažin Bolcar opozarja na položaj, v katerem se lahko znajde slovenski šport.
Slovenski šport doživlja zlato obdobje na mednarodni ravni, a se doma sooča z vse večjimi finančnimi izzivi. Kolesarji, nogometaši, košarkarji, odbojkarji in drugi vrhunski športniki nas postavljajo na svetovni zemljevid, medtem ko domače klubske ekipe in športniki vse težje shajajo. Spremembe davčne zakonodaje so napovedane, o njih je bilo že veliko govora, malo pa o tem, kako bi vplivale na prihodnost slovenskega športa. Strokovnjak za športno pravo Blaž Tomažin Bolcar izpostavlja, da prinašajo resne posledice za prihodnost slovenskega športa, in v isti sapi poudarja, da bi te spremembe lahko močno zaznamovale slovenski šport v prihodnjih letih.
Slovenija je glede na velikost naše države in število prebivalcev v športu fenomen. Fenomen v smislu, kakšne rezultate dosegajo naši športniki in ekipe na mednarodnem terenu. Kako to komentirate in kako lahko športniki kljubujejo vsem domačim oviram?
Privilegirani smo, ker živimo v času, ko slovenski šport dosega izjemne uspehe na mednarodnem prizorišču. Govorim izključno o tekmovalnih dosežkih, saj od sistemskega napredka, ki bi moral slediti tem uspehom, ni ne duha ne sluha. Naši kolesarji suvereno kraljujejo na cestah po vsem svetu, Janja Garnbret se z najvišjih balvanov ozira na tekmece, Tim Gajser že leta kroji svetovni vrh motokrosa, Luka Dončič navdušuje košarkarske navdušence po vsem svetu, Alenka Artnik odkriva globine morja, odbojkarji krojijo vrh svetovne elite, z olimpijskih iger se vračamo z žlahtnimi odličji, nogometna reprezentanca je zapustila evropsko prvenstvo kot neporažena, mlajši rodovi športnikov osvajajo medalje na mednarodnih tekmovanjih in še bi lahko naštevali.
Ob vseh teh uspehih me tuji kolegi nenehno sprašujejo, kaj je tisto, kar Slovencem omogoča tako izjemne rezultate. Ponavadi jim povem, da smo izjemno vztrajni in predani ter da imajo naši športniki močno podporo družin in prostovoljcev. V resnici pa ne vem. Ne vem, kako jim uspe v okolju, kjer se športu iz leta v leto piše slabše. Vedno pa dodam, da k tem uspehom gotovo ne prispeva finančno okolje, ki je za športnike in klube vse prej kot stimulativno.
Bi lahko podrobneje razložili, kaj ste pri zadnjem mislili?
Že dolgo je jasno, da slovenski klubi niso več enakovreden tekmec na mednarodnem prizorišču, kar je bilo na prelomu stoletja še drugače, ko smo krojili evropski vrh v košarki in rokometu. Dejstvo je namreč, da slovenski trg finančno ne more podpreti klubov, da bi bili lahko konkurenčni na mednarodni ravni, vsaj ne konstantno.
Poleg navedenega pa k nekonkurenčnosti dodatno prispeva tudi visoka obdavčitev dela, ki našim klubom onemogoča izplačilo večjih plač in posledično angažiranje kakovostnejših igralcev. Ravno iz tega razloga pri nas športniki sploh niso zaposleni, temveč je stanje doslej nekoliko omilil status samostojnega podjetnika oziroma športnega delavca – normiranca –, ki je omogočal višja izplačila v primerjavi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi. Celoten slovenski kolektivni šport namreč temelji na statusu normiranca. Ne poznam športnika, ki bi bil v svoji organizaciji zaposlen.
Vprašanja v povezavi z zakonodajo v športu smo poslali na ministrstvo za finance, Olimpijski komite Slovenije, v košarkarski klub Cedevita Olimpija in nogometna kluba Olimpija ter Maribor. Ko prejmemo odgovore, jih bomo objavili.
Na vidiku so spremembe davčne zakonodaje. Kaj prinašajo z vidika vrhunskega športa pri nas?
Napovedane spremembe zakonodaje – ob tistih že uvedenih v preteklem letu – grozijo, da bodo močno poslabšale položaj tako kolektivnih kot individualnih športnikov. Tisti, ki si sami financirajo sezone, bodo v še težjem položaju, saj jim panožne zveze ne zagotavljajo dovolj sredstev za ustrezno profesionalno udejstvovanje in bodo tako še bolj prikrajšani pri svojem udejstvovanju.
Predlagana sprememba zakonodaje bo drastično posegla prav na področje športa. Občutek je, da se predlagatelji tega niti ne zavedajo, saj ta problematika v javnih razpravah ni bila nikjer naslovljena oziroma izpostavljena. Klubi bodo lahko z istimi proračuni svojim dobrim, kaj šele najboljšim igralcem izplačevali precej nižje zneske. To bo neizogibno vodilo v upad kakovosti predvsem klubskega športa. Če se bo takšno stanje nadaljevalo, se bomo lahko poslovili od mednarodnih tekmovanj in se sprijaznili z vlogo valilnice talentov, ki bo od svetovne športno-poslovne industrije prejemala le drobtinice.
O resni težavi davčne ureditve priča dejstvo, da velika večina slovenskih športnikov, ki imajo donosnejše pogodbe, ni več davčnih rezidentov Slovenije. Že lansko povišanje osnove za izračun prispevkov pri normirancih – zaradi znižanja normiranih stroškov – se je močno odrazilo pri višini neto prejemkov športnikov. Trenutno napovedane spremembe pa obetajo še zadnji žebelj v krsto slovenskega športa in še večji beg naših talentov v tujino.
Blaž Tomažin Bolcar opozarja na dolgotrajne posledice, ki bi jih lahko doživel slovenski vrhunski šport.
Bi lahko ponazorili s konkretnim primerom, kako bo nova sprememba normirancev v športu videti v praksi?
Preprost izračun pokaže, da ob predpostavki plačila v višini 300 tisoč evrov v dveh letih, kolikor je po sedanji ureditvi še mogoče prejeti, obveznost plačila davkov znaša 36 tisoč evrov, medtem ko bi po novi ureditvi znašala 81.500 evrov. V primeru tretjega leta pogodbe z enakim izplačilom, torej 150 tisoč evrov na leto, znaša obveznost plačila davka po sedanji ureditvi 18 tisoč evrov, medtem ko bi po novi ureditvi znašala kar 75 tisoč evrov. Nova ureditev torej predpostavlja, da bo športnik v treh letih plačal približno sto tisoč evrov več davka.
Poenostavljeno to pomeni, da bo za toliko zmanjšano športnikovo plačilo, v kolikor klubi ne bodo slednjega prevzeli nase. Kar pa seveda ne pomeni enostavno sto tisoč evrov več, temveč je treba ta znesek povečati za višino davkov, kar nas privede do končnega zneska v višini približno 200 tisoč evrov. In to samo za enega športnika.
Bi bila lahko ogrožena mednarodna raven za slovenske klube?
Kako bi lahko po vašem mnenju spremenili sistem, da bi bil prijaznejši za šport?
Da ne bo pomote, jasno je, da obdavčitev športnikov oziroma klubov ne more biti drugačna kot za ostale subjekte, saj bi to predstavljalo kršitev ustave. To pa še ne pomeni, da ni mogoče vzpostaviti spodbudnejšega davčnega okolja, ki bi omogočalo večje investiranje v šport in s tem njegov ustrezen razvoj.
S tem mislim predvsem na povečanje stopnje davčno priznanih odhodkov v primeru sponzoriranja (npr. na dva-/trikratnik sponzorskega zneska), na dodatno davčno olajšavo v višini izplačane bruto plače pri davku od dohodkov pravnih oseb za delodajalca, ki zaposli športnika (za določeno prehodno obdobje), na oprostitev plačila dohodnine za nagrade, ki jih športniki dobijo na velikih tekmovanjih in ni izplačevalec nagrade država, ter nenazadnje na oprostitev plačila DDV ali znižanje stopnje DDV za vstopnice na športne dogodke.
Kakšna je vloga zasebnih vlagateljev in sponzorjev v trenutnem financiranju športa?
Najprej je treba povedati, da je država sicer povečala delež financiranja športa. To je seveda spodbudno, vendar zdaleč premalo za to, kar slovenski šport potrebuje za normalno delovanje. Premalo predvsem v smislu vzpostavljanja sistema financiranja oziroma investiranja. Samo dodatna sredstva, namenjena športu, je namreč mogoče videti zgolj kot neke vrsto dokapitalizacijo, ki pa ne rešuje težave. Brez privatnega kapitala in sponzorstev šport v Sloveniji ne more preživeti. Oboje pa zahteva sistemsko ureditev, da bodo lahko investitorji oziroma sponzorji v svojih vložkih prepoznali tudi poslovno investicijo in ne samo podporo športu. Slovenski sponzorski bazen je namreč zelo omejen in v trenutnem sistemu ni sposoben ali voljan izdatneje investirati v šport.
Kako so trenutno organizirani kolektivni športi v drugih manjših državah?
Zaradi naše majhnosti nas je težko primerjati z drugimi državami. V Sloveniji nas močno tepeta predvsem dve stvari, in sicer majhnost trga in izjemna obdavčitev dela. Glede zadnje smo priča številnim razpravam v gospodarstvu, ki prav tako ne more biti konkurenčno ob takšnih davkih. Športna industrija je prav tako del gospodarstva. Ustvarja ogromno delovnih mest in prihodkov v davčno blagajno. Poleg tega pa je najboljši promotor Slovenije v svetu. Vendar davčna obremenjenost v kombinaciji z majhnostjo trga predstavlja smrtonosno kombinacijo. Zato je rešitev lahko le sistemska.
Kaj bi torej nova ureditev lahko prinesla za slovenski šport oziroma mu odnesla?
Ob vseh teh spremembah se zdi, da šport ponovno postaja kolateralna škoda urejanja drugih področij. Zdi se, kot da prevladuje prepričanje, da bo šport že nekako preživel. To morda drži, a vprašanje je, v kakšni obliki. Pomanjkanje sistemskih rešitev in spodbudne politike ga lahko potisnejo na rob propada, nekatere športne panoge pa celo čez. Težko je razumeti, kako lahko država vrsto let tako brezbrižno ravna z nečim, kar je vedno veljalo za enega največjih ambasadorjev Slovenije na mednarodnem prizorišču.
