Nedelja, 25. 12. 2016, 17.46
7 let, 1 mesec
Dan z žičničarjem
Delo, ki je lahko sanjska služba, a hitro je lahko drugače #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,60
1
V ozadju mehanizma, ki mu pravimo smučišče, je marsikaj. Za večino (po)skrbijo žičničarji. Ti niso tam samo zato, da smučarjem podajajo sedeže, sidra ali "krožničke" ter odgovarjajo na vprašanja o jakosti vetra in obratovanju naprav, temveč je njihov krog nalog precej širši. Kaj vse obsega, vam predstavljamo v zgodbi Roberta Jenka, gospoda, ki je v zadnjih 15 letih postal že skoraj krvavški inventar.
Na prvi pogled je služba Roberta Jenka sanjska. Na smučišču Krvavec lahko preživi vsak dan. V zimski sezoni je to od 7. do 17. ure, z enim dnem premora. Devetinštiridesetletni strojnik iz Cerkelj na Gorenjskem na največjem slovenskem smučišču opravlja tri delovne vloge: vlogo žičničarja, vzdrževalca in pomočnika vodje obratovanja.
Robert Jenko o delu žičničarja:
Značilni delovnik žičničarja
Njegov delovnik se začne ob 7. uri zjutraj. Do delovnega mesta se pripelje s krožnokabinsko žičnico, po smučišču pa se premika s snežnimi sanmi.
Jenkova jutranja zadolžitev je pregled vseh žičniških naprav na smučišču. Na Krvavcu jih je 12, a jih pred popolno zasnežitvijo 30 kilometrov prog obratuje nekaj manj.
Nekatere sklope žičniških naprav pregleda posebej pozorno, to nenazadnje zahteva tudi zakon, in jih zažene v obratovanje. Vse podatke zapisuje v poseben zapisnik.
"Ni tako preprosto, kot se sliši. Ne moreš samo priti na smučišče in pritisniti na gumb. To ne gre in tudi varno ni," pojasnjuje. V primeru okvare napravo popravi vodja vzdrževanja, ki je v stalni pripravljenosti, pripravljen je na takojšnjo pomoč v primeru tehničnih težav.
Leta sprememb: tehnike in odnosa ljudi
V 15 letih, kolikor je zaposlen na Krvavcu, se je spremenilo marsikaj, pravi Jenko. Od tehnične izpopolnjenosti žičniških naprav do stika z ljudmi. Časi žičničarjev s pletenimi kapami s cofi in rdečimi nosovi ter alkoholno sapo so že zdavnaj minili.
V koraku s časom in sodobnostjo žičniških naprav
"Delo se je precej bolj profesionaliziralo in ga ne more opravljati vsak. Za delo žičničarja je treba opraviti vrsto izobraževanj na Centru za poklicno usposabljanje. Bolj je naprava sodobna, bolj moraš biti usposobljen za delo z njo. Neprestano je treba slediti razvoju," pripoveduje Jenko.
Če izvzamemo tehniko, pa delo žičničarjev ostaja enako, povzema Jenko. To je skrb za varen vstop v žičnico in izstop iz nje.
"Na prvem mestu sta prijaznost in nasmejanost," poudarja sogovornik, ki se je v 15 letih dela na prostem že tako utrdil, da kapo in rokavice potrebuje zgolj v hudem mrazu, sicer pa pravi, da so skrivnost uspeha oziroma ohranjanja telesne toplote kakovostni čevlji. "Temperatur se z leti navadiš, tudi oblačila so tako izpopolnjena, tako da s tem res ni težav."
Vremenoslovci in turistični informatorji
V skladu z zahtevnostjo upravljanja z napravami so vse bolj zahtevni tudi stiki s smučarji. "Ljudje so vedno bolj zahtevni in zahtevajo vedno več informacij," je povedal Jenko. Žičničarji so tako postali pravi strokovnjaki za vreme, za jakost vetrov, tudi turistične znamenitosti v okolici in širše morajo znajo našteti.
Zaradi vedno večjega obiska tujcev je dobrodošlo tudi znanje tujih jezikov. Zato se žičničarji tudi izobražujejo. "Še posebej poleti je tujcev ogromno, planina živi vse leto," pravi Jenko, ki je žičničarsko kariero začel kot kot voznik vlečnice, potem pa z leti postopoma napredoval do mesta upravljavca sedežnic in izklopa naprav, kot je na primer sodobna šestsedežnica na Krvavcu.
Povsod, kjer je delo z ljudmi, občasno prihaja do iskrenja, tudi na smučišču ni nič drugače. "Če nas kdo žali, se raje umaknemo," pravi Jenko. "Nekateri si samo radi dajo duška, pri teh počakamo, da jih jeza mine. Številnim pa pomaga že to, da jim prisluhnemo, nekateri se želijo samo izpovedati. Pogosto tudi brez vsake osnove," pravi.
Razlogi za besedni prepir so različni: nekatere moti že neporavnano smučišče, a proti naravi ne moremo, pravi Jenko. "Kljub temu da se trudimo, ves dan smučišče ne more biti ravno kot miza. Nekateri tega ne razumejo ali nočejo razumeti," pravi.
Če poslušaš, hitro zaslišiš okvaro
Zanimivo je, da ga je v novo službo na Krvavcu zaneslo naravnost iz kuhinje, kot strojnega tehnika pa so ga tehnične zadeve od nekdaj zanimale.
"Opravil sem več usposabljanj in se šolal pri proizvajalcih žičniških naprav ter institucijah, ki zahtevajo dodatna usposabljanja za vzdrževanje naprav. Te moramo spremljati vsakodnevno. Treba jih je poslušati, lahko bi rekel, da dobesedno dihamo z njimi," je opisal.
"Izvajamo vizualne preglede, ušesa pa imamo tako ali tako neprestano na preži. Če to počneš vsakodnevno in si nagnjen k tehniki, potem hitro slišiš, kdaj se obetajo težave," je razkril sogovornik, ki je, kot smo opazili ob obisku, s številnimi imetniki sezonskih smučarskih vozovnic na Krvavcu že na ti.
Mora žičničar vsakemu ponuditi pomoč?
Kaj je dolžan narediti žičničar? Mora vsakomur pomagati na žičnico?
"Ne, odgovornost smučarja je, da pozna pravilni vstop in izstop iz žičniške naprave. Tukaj smo predvsem kot upravljavci naprave, ne kot pomoč. Jo pa seveda ponudimo takrat, ko vidimo, da jo nekdo potrebuje, ali pa ko nas kdo opozori, naj mu pomagamo," pojasnjuje Jenko.
Večina žičničarjev raje dela pri sodobnejših žičniških napravah, saj so tišje, v primeru slabega vremena pa se žičničar lahko umakne v kabino z razglednim oknom poleg vstopnega mesta na žičnico.
Novejše naprave niso problematične, saj jih je mogoče hitro izklopiti, sedež pa se smučarju približuje počasi. "Vstop in izstop je precej eleganten, težje je pri starejših napravah. Tam je večkrat potrebna tudi naša pomoč," pravi sogovornik, ki za delo z žičnicami pogosto uporablja besedo vozi. Da torej žičničar žičnico vozi, ne upravlja.
Zakaj se žičnice ustavljajo?
Žičniške naprave se občasno tudi ustavijo, to pa med smučarji sproži jezo ali paniko.
To ni potrebno, miri Jenko. "Žičnice se večinoma ustavijo zaradi neveščih smučarjev. V takih primerih moramo napravo ustaviti. Če se smučar poškoduje ob vstopu ali izstopu, smo odgovorni mi. To pomeni, da se žičničar ni pravi čas odzval, da ni zmanjšal hitrosti naprave ali pa je ni ustavil. Pri tem je ključnega pomena opazovanje. Treba je presoditi, kateri smučar je nevešč, neroden ali neizkušen. Takrat jim je treba pomagati."
Kaj pa če kdo pade z naprave? "Tudi to se je že zgodilo, a je običajno povezano z boleznijo, zgodilo pa se je tudi že zaradi otroških vragolij na žičnici. Pri tem je odgovornost na plečih smučarja."
Obstaja kdo, ki se ne upa peljati? "Seveda, takrat jih pospremimo, smo pa imeli tudi že primer, ko je reševalec večino dneva moral spremljati smučarko."
Gondola se lahko ustavi zaradi natovarjanja tovora ali ponesrečenca, včasih pa ponagaja tudi tehnika, priznava Jenko.
Ali ste vedeli?
Na Krvavcu na sončen zimski dan v polni sezoni, v obdobju obratovanja vseh žičniških naprav, dela približno 80 ljudi. K temu spadajo žičničarji, zasneževalci, ratrakisti, vzdrževalci žičnic in smučišč, reševalci, nadzorniki …
Kadar vremenske razmere obratovanja določene žičnice ne dopuščajo, žičničarja vodja prerazporedi na drugo delovno mesto. Na vzdrževalna dela, na primer. "Tukaj je dela vedno dovolj," namigne Jenko.
Povprečna starost žičničarjev na Krvavcu je med 40 in 45 let. Zanimanja za poklic med mladimi ni, verjetno je tako zaradi plač in težkega ter odgovornega dela, predvideva Pogačar.
Kaj pa v poletni sezoni?
Redno zaposleni žičničarji na Krvavcu delajo tudi v poletni sezoni, ki slovenskim smučiščem reže vse večji kos finančne pogače.
Takrat v aktivnem parku pomagajo pri vodenju aktivnosti in skrbijo za varnost ter upravljajo kabinsko žičnico in štirisedežnico, ki delujeta tudi v poletnih dneh.
1