Peter Kastelic

Četrtek,
12. 2. 2015,
22.12

Osveženo pred

1 leto, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

fizioterapevt Soči Žan Košir Filip Flisar

Četrtek, 12. 2. 2015, 22.12

1 leto, 1 mesec

Fizioterapevt, ki je v Sočiju skrbel za slovenske športne junake

Peter Kastelic

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Vrhunski športniki imajo običajno za seboj široko ekipo strokovnjakov, ki skrbijo za nemoten trenažni proces. Mednje spadajo tudi fizioterapevti, eden izmed najbolj priznanih pri nas je Matej Ipavec.

Preden je postal fizioterapevt, je bil tudi Matej Ipavec vrhunski športnik. Ukvarjal se je z borilnimi veščinami, treniral je ju-jitsu. "Glede na naravo športa sem bil nekajkrat poškodovan, večkrat pa sem ostal prepuščen samemu sebi. Nisem želel, da bi se podobne stvari dogajale tudi preostalim športnikom, zato sem začel raziskovati, zakaj se določene stvari zgodijo, kako se jih da popraviti, kako stvari delujejo, in pot me je pripeljala do fizioterapije," se začetkov poklicne poti spominja 29-letni Mariborčan.

Poškodbe so del športnikove intime

Danes sodeluje s številnimi znanimi slovenskimi športniki, med katerimi so svetovni podprvak v deskanju na snegu Žan Košir, svetovni prvak v smučarskem krosu Filip Flisar, alpska smučarja Rok Perko in Andrej Šporn, taekwondoist Ivan Trajković … Je tudi njihov strasten navijač: "Potovanje na določeno prvenstvo, potem ko celo leto skrbiš za športnika, ga neguješ, vzdržuješ optimalno stanje, naredi moje delo lepše in pestrejše. Sem zelo glasen navijač."

O imenih sicer nerad govori, prav tako o svojem delu. Kaj, kako, s kom, kje? To so vprašanja, ki jih po njegovem prepričanju javnosti ni treba vedeti. "Če je športnik poškodovan, je to del njegove intime. Ne potrebno, da ves svet ve, kaj je z njim narobe. Vsakega pacienta, ki pride k meni, obravnavam individualno, v ločenem prostoru, kjer je deležen najnaprednejše fizioterapevtske manualne tehnike. Tako je lahko dosežen maksimalen učinek terapije," je razložil Ipavec in postregel s konkretnim primerom, ko govorice o poškodbi športniku lahko škodujejo: "Športnik želi prestopiti v boljši klub. Mesec pred prestopnim rokom si zvije gleženj. Če se mediji o tem razpišejo, je njegov prestop lahko vprašljiv."

Po njegovih besedah je pomembno, da sta športnik in fizioterapevt ves čas v stiku, ključnega pomena pa je medsebojno zaupanje. "Tako kot trener mora tudi terapevt ves čas spremljati športnika, ki ga neguje, saj le tako lahko ve, kdaj je preobremenjen in koliko časa potrebuje za regeneracijo oziroma rehabilitacijo. Težava je, da si vsi športniki ne morejo privoščiti tima, ki bi ves čas stal ob njih. Žalostno je gledati primere, ko se majhne težave, ki bi se preprosto odpravile ob pravilni diagnostiki, razvijejo v večje težave, ki vodijo v moteno funkcionalnost, biomehaniko in prerasejo v večje zaplete, ki športnika lahko za daljše obdobje spravijo s tekmovališč."

Zagovornik izobraževanja športnikov

Čeprav gradi na zaupanju, pa vseeno želi, da bi bili športniki in trenerji bolj izobraženi o patologijah, s katerimi se največkrat srečujejo. Kako je motena funkcionalnost poškodovanega predela, kakšni bodo rehabilitacijski postopki, kdaj bo mogoča vrnitev in na kakšen način, so le nekatera vprašanja, ki bi jih športniki morali razumeti. "Najtežje je športnika držati nazaj po poškodbi. On bi rad tekel, dodajal obremenitve, a je treba napredovati počasi. Potreben je konstanten nadzor, testiranje, posodabljanje postopkov … Težava je mnogokrat na strani trenerjev, ki želijo prehitro obremeniti športnika, češ da ga nujno potrebujejo v ekipi, športniki pa se po drugi strani bojijo, da bi izgubili mesto v ekipi. Žal se pogosto zgodi, da se poškodba obnovi," je svoje izkušnje predstavil Ipavec.

Težava, ki jo vidi v slovenskem športu, je tudi prezgodnja specializacija. "V Sloveniji imamo veliko evropskih in svetovnih prvakov v mladinski kategoriji, ob prestopu v člansko pa so te osebe že 'skurjene'. Otroci morajo skozi igro spoznavati šport do 14. ali 16. leta, potem pa je čas, da jim začne uspevati."

Delo zna biti zelo zahtevno

Delo fizioterapevta na terenu je lahko zelo zahtevno. V Sočiju se je njegov delovni dan začel pred sedmo zjutraj z odhodom na prizorišče, končal pa okoli 22. ure zvečer, a je tudi njegov trud s športnikovimi dosežki poplačan. "Ker izhajam iz športa, vem, koliko nekomu pomeni zlata medalja. Zavedam se, koliko treningov, vlaganja, časa, odsotnosti od najbližjih, trpljenja in solz je potrebnih, da lahko nekajkrat v karieri športnik stopi na zmagovalne stopničke. Takrat sem najbolj srečen, če lahko z njim potočim solzo sreče."