Ponedeljek, 30. 3. 2020, 16.00
4 leta, 8 mesecev
POGLED S TRIBUNE
Konec športa, kakršnega smo poznali
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,54
1
Tako kot bi te dni težko našli znanstvenika ali politika, ki bi s precejšnjo gotovostjo napovedala, kdaj in na kakšen način se bo življenje vrnilo v običajne tirnice, bi trenutno stežka naleteli na junaka z jasno razlago, kakšen šport nas čaka v prihodnje. A dejstvo je, da lahko pričakujemo drugačne čase.
Še pred nekaj tedni smo lahko ugotavljali, da smo ob bogati ponudbi neposrednih televizijskih prenosov in razmahu spletnih vsebin priča pravi športni inflaciji. Kot bi bilo športa na dosegu roke preveč. Nogometni navdušenec si po tekmah lige prvakov in lige Europa še ni dodobra oddahniti, ko ga je ob koncu tedna že čakala "bomba" ligaških derbijev. Košarkarskim zanesenjakom, ki so želeli spremljati Dončića in druščino, je ob tem težave povzročalo še pomanjkanje spanca. Pa še bi lahko naštevali.
Ob koncu preteklega tedna je abstinenčno krizo tistih, ki so se v domačem naslanjaču najtežje sprijaznili z novo realnostjo in skoraj popolnim športnim mrkom, blažila beloruska nogometna liga, za katero se niti največji malikovalci nogometa v vsakdanjih razmerah ne bi pretiramo ozirali. Vprašanje, kdaj bo ponudba znova bolj raznovrstna, je seveda ostalo v zraku. In bo še nekaj časa.
Šport je več kot razvedrilo. Za mnoge je tudi velik posel. A v tem trenutku ni le eden od številnih talcev globalnih izrednih koronarazmer, temveč je v luči osrednjih izzivov, temeljnih vprašanj in lestvice vrednot skoraj nepomemben.
S podaljševanjem zdravstvene krize, ki že več mesecev ni le državna ali celinska, temveč svetovna, posledično zamrznitvijo javnega življenja, kakršno smo poznali, in ohromitvijo številnih gospodarskih panog, ki se že odraža tudi v socialnih težavah, je kot na dlani, da bomo pozneje priča gospodarski krizi. Čaka nas obuditev termina recesija, ki je tako močno spremenil človeštvo pred dobrim desetletjem. Upanje, da bi se kot samostojna panoga ali kot kolateralna škoda krizi lahko izognil šport, je še precej dlje od utopije.
A če je bi pri tezi o tem, da čakajo šport po največjem finančnem razmahu, ki se je odražal tudi v rekordni proračunski razliki med velikimi in majhnimi okolji, drugačni časi, enotnost poznavalcev na visoki ravni, pa so manj sinhrone napovedi o novi realnosti. Izpad dohodkov, tako iz naslova televizijskih pravic in prodaje vstopnic kot tudi (ne)realizacije sponzorskih pogodb, je že močno udaril po klubih in panožnih zvezah. Posledice pa bodo nedvomno dolgotrajnejše.
Povsem realno lahko pričakujemo, da bo kriza na nova določila razmerja sil in predvsem zaustavila divje dvigovanje zneskov v igralskih pogodbah. Vseeno pa se za to, da bi šel "šov naprej", ko bodo razmere to dovoljevale, nikakor ne gre bati. Kljub pričakovanemu padcu kupne moči bomo v športnem svetu še vedno poznali spektakle, zvezdnike, idole, klubske velikane … Nov šov v dobi športnih preživelih. In prav to je verjetno največja neznanka, obenem pa največja nevarnost in izziv dobe po največji svetovni zmagi, ki seveda ne bo športna.
V tem kontekstu bo svojo novo identiteto iskal tudi slovenski šport, panoga, kjer je bil razkorak med vloženimi finančnimi sredstvi in pogoji na eni strani ter uspešnostjo in širino na drugi nekaj edinstvenega. A, roko na srce, kljub Dragičem, Oblakom, Kopitarjem, Dončićem in Rogličem je bil slovenski šport na sistemski ravni v zadnjem obdobju v slabi kondiciji. V številnih klubskih okoljih so se borili za preživetje. V nekaterih so ta boj tudi izgubili.
Tudi če bo država prisluhnila pozivom k ukrepanju in pomoči športu, bo denarja za preživetje vseh zanesljivo premalo. Šport, kakršnega smo poznali, se je umaknil z zamrznitvijo javnega življenja. V takšni obliki se zanesljivo ne bo vrnil. Preveč je bil odvisen od gospodarskih panog, ki jih bo nova kriza prizadela, ob reševanju številnih drugih področij pa na čudežno enovito sistemsko rešitev, ki bi zadovoljila vse, ne more računati.
Posledica krize, ki se začenja, še zdaleč ne bodo le okrnjeni proračuni največjih ali pa preoblikovanja nekaterih profesionalnih okolij v amaterska. Pričakovati gre, da se bodo številni klubi in tudi panožne zveze spopadali s povsem eksistencialnimi vprašanji. Po najbolj črnem scenariju lahko pričakujemo naravno selekcijo, samodejno aktivacijo portoroških sklepov. Vsekakor pa nas čaka nova lestvica športnih vrednot, na katero se velja krovno pripraviti, predvsem pa paziti, da bo nova športna piramida zaobjela tudi delovanje v najmlajših starostih skupinah. Tam se namreč ne kalijo le bodoči vrhunski športniki, temveč znanja in vrednote izoblikujejo posamezniki, ki bodo nato delovali na povsem drugih življenjih področjih.
1