Ljubijankić: Tu policija sploh nima dela

Ko je prispel na Japonsko, se je na lastne oči prepričal o tem, da zgodbe o neverjetni gneči niso izmišljene. Daleč od tega. "Živimo v Saitami, predmestju Tokia. Ljudje hodijo na delo v Tokio, tako da je gneča ob določenih urah nepopisna. Tega v Evropi nisem videl in hitro spoznaš, ob kateri uri je najbolje pozabiti na promet," je Sportalu predstavil eno izmed japonskih značilnosti, s katero se je srečeval na vsakem koraku. Klub Omiya Ardija mu je priskrbel službenega voznika. Čeprav je slovenskega reprezentanta večkrat zasrbelo, da bi se za volanom preizkusil sam, bo raje počakal na trenutek, ko bo lahko v žepu pozdravil japonski vozniški izpit. "Tako je pač, da naš tam ne velja. Ko pridem nazaj, se mu bom posvetil. Japonci drugače vozijo po levi strani, tako kot Angleži, a se na spremembo hitro privadiš. So pa vozniki zelo disciplinirani, tako kot nasploh v življenju. Tudi ko čakajo v vrsti, so povsem mirni. Niso vzkipljivi, ampak se vedno ravnajo po pravilih." Eno izmed pravil je tudi obvezno sezuvanje po vstopu v prostor. "Tudi v klubu smo vedno sezuti in imamo klubske copate. V Belgiji je bilo drugače," se nasmeje. Ko je z njim živela družina, je užival. "Vedno se je našlo kaj za delati, imeli smo se zelo lepo. Japonska je raj za otroke. Igrač je nešteto, otroški parki so moderni, veliki in urejeni," je hvaležen Japoncem za možnost razvajanja otrok.

Ostal je le Zlatan

Ko je julija prispel v Saitamo, ga je presenetilo, da predstavlja znanje angleškega jezika zelo veliko neznanko. In oviro za tujce, ki vstopajo v novo okolje. "Mislil sem, da ga bo znalo več ljudi, a sem se motil. V Tokiu je mogoče lažje, v mojem predelu, kjer ni skoraj nobenega tujca, pa nemogoče. Me je kar presenetilo, saj sem pričakoval več tujcev. Je pa bilo lažje, ker sva imela z 'Novo' (soigralcem in rojakom Milivojem Novakovićem, op. p.) na voljo prevajalca. Veliko nama je pomagal tudi Zdenko (trener dr. Zdenko Verdenik, op. p.) in naju opozarjal, na kaj morava biti pozorna," je dejal "Zlajo", za japonske nogometne navdušence kar "Zlatan". Takšno je tudi njegovo uradno ime v zapisnikih, pa tudi na hrbtni strani dresa. "To je predlagal klub, ker bi imeli zaradi izgovarjanja mojega priimka vsi težave. Ni pa bilo mišljeno, da bi imel s tem privilegije zaradi soimenjaka Ibrahimovića," ni skoparil z dobro voljo napadalec, ki je v dvanajstih nastopih v "J-League" dosegel štiri zadetke, klubu pa pomagal obstati v druščini najboljših. Ker se mu je po zaključku prvenstva mudilo v Evropo, je preskočil proslavo z navijači. Odhitel je v Belgijo in v ponedeljek opravil operacijo meniskusa. Počival bo štiri tedne, nato pa ga že čakajo priprave na novo sezono. Z japonskim klubom jih bo začel na otoku Guam na Pacifiku.

Policija nima dela, mafijcev še ni srečal

Tokio je prečesal kot "turist", drugih izletov na Japonskem pa si ni mogel privoščiti. "Zadnja dva meseca sem bil v Saitami sam. Družina se je vrnila v Slovenijo (Zlatan bo v kratkem postal drugič očka, op. p.), sam pa sem skoraj vsak teden odšel v Tokio. Kaj dlje pa ne, saj je zmanjkalo časa. Tokio je poseben kraj. Ogromno mesto, v katerem me je navdušila organiziranost. Čuti se, da ljudje živijo po pravilih. Policija sploh nima dela," se je čudil prizorom "mirnega" tokijskega vrveža. Zloglasnih pripadnikov japonske mafije, ki naj bi švigali po ulicah z glasnimi motorji in vzbujali strahospoštovanje v črnih usnjenih oblačilih, ni srečal. "Ko sem prišel sem, sem o tem povprašal prevajalca, ki pa je rekel, da je tega vedno manj. Očitno se dogaja bolj v filmih kot pa zares," nam je Zlatan Ljubijankić povedal po vrnitvi v domovino, ki jo bo lahko za razliko od prejšnjih let, ko je branil barve Genta, izkoristil za razvajanje v družbi družine in veselega decembra.

Pogreša restavracijo z balkansko kuhinjo

Zelo blizu njegovega doma stoji veličasten športni objekt. To je Arena Saitama, kjer prirejajo tudi znamenite dogodke borilnega športa K-1. "Tam je tekmoval tudi Hrvat Mirko Filipović. Hotel sem si ogledati vsaj en spektakel, a se mi ni izšlo. Je pa na Japonskem še vedno najbolj priljubljen sumo. Njegovi borci uživajo status največjih športnih zvezdnikov." Kakšne izkušnje pa je pridobil z japonskim jezikom? Nekaj osnovnih izrazov se je naučil. "Res je. In to že med prvim letom na Japonsko. Lahko se pozdravljam in kaj naročim. Glede tega nimam težav. Pri pisavi pa se zaplete. Saj je še Japonci ne obvladajo, ker imajo tri različne. Je kar kaotično, ko gledaš taksiste in vpisujejo podatke, da kaj najdejo na navigacijski napravi. Takrat mine veliko časa," je opazil nekdanji napadalec Domžal in Genta. Všeč mu je tudi japonska hrana, suši in čaj sta postala del vsakdanjika, pogreša le nekaj: "Ni balkanske kuhinje, takšne restavracije še nisem srečal (smeh). A s tem nimam težav, saj dobiš v trgovinah skoraj vse."

Srečanje s štirimi "Ljubljančani"

Ko je po enem izmed treningov naletel na štiri radovedne Japonce, ki so ga zasuli z vprašanji, se je prijetno začudil, kako dobro poznajo Slovenijo. Izkazalo se je, da je naletel na nogometne navdušence, ki so pred leti študirali v Ljubljani.

Presenetilo ga je tudi, da je na tribunah veliko predstavnic nežnejšega spola. "Skoraj polovica vseh zbranih na štadionu. Ogledajo si tudi treninge, hodijo na gostovanja, kjer smo imeli vedno vsaj 2.000 navijačev. So zelo prijazne, rade se fotografirajo s teboj in niso vsiljive," je opisal Japonke, ki ne skrivajo navdušenja nad nogometom. In tujimi nogometaši, ki dvigujejo raven prvenstvu. Eden izmed njih je tudi 28-letni Ljubljančan.