Četrtek, 9. 1. 2025, 4.30
17 minut
Kako odpreti trenerjem oči za motnje hranjenja?
Motnje hranjenja v športu: Tema, o kateri se nihče ne želi pogovarjati, a ker obstaja, se moramo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,82
Motnje hranjenja in prehranjevanja so prisotne tudi med športniki. "V naših telovadnicah, na stadionih, v dvoranah, tudi tam, kjer mislite, da jih ni. To je nekaj, kar je del našega življenja v športu," poudarja dr. Saša Cecić Erpič, vodja projekta Motnje hranjenja v športu: Odprimo trenerjem oči.
Motnje hranjenja in prehranjevanja so tema, o kateri se na glas nihče ne želi pogovarjati. Še manj, kadar so prisotne v športu, saj so športniki za nas superheroji, ki jim nihče in nič ne more do živega. Kljub pomanjkanju osebnih zgodb, ki bi osvetlile to perečo problematiko, pa je ključno, da o njej spregovorimo. Na Fakulteti za šport v Ljubljani skušajo o tej temi skozi poseben projekt ozavestiti predvsem trenerje. "Naš cilj je, da trenerjem odpremo oči, da jim ponudimo orodja, ki jim bodo pomagala pri prepoznavanju motenj hranjenja in prehranjevanja ter ukrepanju," poudarja naša sogovornica in vodja projekta dr. Saša Cecić Erpič, ki opozarja, da so motnje hranjenja povsod okrog nas. "V naših telovadnicah, stadionih, dvoranah, tudi tam, kjer mislite, da jih ni. To je nekaj, kar je del našega življenja v športu."
Pomembnosti tematike in še posebej tega, da je treba o prepoznavanju motenj hranjenja in komunikaciji s športniki čimboj ozavesti trenerje in trenerke, se dobro zavedajo tudi na Fakulteti za šport v Ljubljani, kjer so nedavno izpeljali projekt z naslovom Motnje hranjenja v športu: Odprimo trenerjem oči.
O tem, zakaj je tako pomembno, da se motnje prepozna, pravilno naslovi (kar je zelo kompleksno) in napoti v primerno obravnavo, smo se pogovarjali s profesorico psihologije na FŠ in vodjo projekta dr. Sašo Cecić Erpič.
"Vemo, da so motnje hranjenja povsod okoli nas. V naših telovadnicah, na stadionih, v dvoranah, tudi tam, kjer mislite, da jih ni. To je nekaj, kar je del našega življenja v športu," je v svojem zaključnem nagovoru na zaključni konferenci projekta Eating Disorders in Sport: Opening Coaches' Eyes izpostavila dr. Saša Cecić Erpič.
"Namen projekta je opozoriti, da se morajo trenerji ob delu s športniki vprašati, ali je to, kar njihovi športniki počnejo, posvečenost športu, ki vodi v dober rezultat in dobro telesno in duševno zdravje, ali pa je šlo njihovo prizadevanje čez mejo in gre za obsesivnost, ki vodi v različne težave, tudi motnje hranjenja," pojasnjuje sogovornica.
Intervju: dr. Saša Cecić Erpič, Fakulteta za šport v Ljubljani
Zakaj je pomembno, da se pogovarjamo o motnjah hranjenja in prehranjevanja v športu, čeprav se temu večina izogiba?
"Namen projekta je opozoriti, da se morajo trenerji ob delu s športniki vprašati, ali je to, kar njihovi športniki počnejo, posvečenost športu, ki vodi v dober rezultat in dobro telesno in duševno zdravje, ali pa je šlo njihovo prizadevanje čez mejo in gre za obsesivnost, ki vodi v različne težave, tudi motnje hranjenja."
Ker imajo motnje hranjenja daljnosežne in resne posledice za celo življenje. Treba se je zavedati, da so motnje hranjenja in prehranjevanja najsmrtonosnejše motnje na področju duševnega zdravja. S smrtnostjo mislim na posledice, ki jih motnje hranjenja pustijo na telesu, po drugi strani pa tudi zaradi samomorov.
Gre za resno motnjo, ki je zelo pogosta, pri čemer se dogaja – in to je tudi gonilo, zakaj smo se projekta sploh lotili –, da tudi trenerji pogosto gledajo vstran in si zatiskajo oči, po drugi strani pa je tudi veliko trenerjev, ki se sicer zavedajo resnosti stanja in vedo, da bi jih to moralo skrbeti, ne znajo pa k temu pristopiti, niti ne znajo razpoznati znakov, pa tudi če jih, ne vejo, kaj s tem narediti.
Kako pomembna je vloga trenerjev pri prepoznavanju motenj hranjenja in prehranjevanja?
Zelo pomembna, ker je trenerjeva beseda zakon. Trenerji so odgovorni za telesno in duševno zdravje športnikov, motnje hranjenja pa so nekaj, o čemer se zelo malo govori. Zdi se, da jih ni ali da so redke, pa ni tako.
Vemo, da so v športih, ki so estetski, vzdržljivostni in antigravitacijski, ter v borilnih športih, kjer so tekmovalci razdeljeni v težnostne kategorije, motnje hranjenja in prehranjevanja zelo pogoste.
Naš cilj je, da trenerjem odpremo oči in jim ponudimo orodja, ki jim bodo pomagala pri prepoznavanju motenj hranjenja in prehranjevanja ter pri ukrepanju.
Najbolj so na udaru mlajše kategorije. Tudi zato, ker se takrat njihova telesa spreminjajo, žal pa si nekateri trenerji predstavljajo, da lahko z intenzivnejšim treningom ta razvoj oz. biološko rast zaustavijo, kar ni nič drugega kot nasilje.
Zavedati se moramo, da imajo besede trenerja veliko moč in da šteje tudi tisto, kar trener govori na kosilu, na poti na tekmo in tako naprej. Na primer, če ob pogledu na močnejšo osebo, ki prečka cesto, mimogrede kaj navrže, npr. "Poglej, kit gre čez cesto," to ni v redu! Na vse to je treba misliti.
Motnje hranjenja:
anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje, ortoreksija nervoza.
Športniki zelo redko spregovorijo o svoji izkušnji in bitki z motnjo hranjenja. Med redkimi, ki so to storili so: gorska kolesarka Maruša Tereza Šerkezi, nekdanji profesionalni kolesar Jani Brajkovič, nogometaš Luka Majcen, gorska tekačica in turna smučarka Rea Kolbl in smučarski skakalec Bor Pavlovčič, ki je prav zaradi teh težav zgodaj končal kariero.
Kako naj trenerji komunicirajo s športnikom, pri katerem sumijo, da gre za motnjo hranjenja?
Najpomembnejše je, da se v največji možni meri izogibajo komentiranju telesnega videza, saj to zelo pogosto vodi v motnje hranjenja ali prehranjevanja. Trenerji športnike zelo pogosto primerjajo po telesni konstituciji, kar ni dobro. Ne smemo poudarjati, da je za neko športno panogo primeren samo en tip telesa, da je samo en tip telesa zaželen, saj to ne drži. Če samo primerjamo, kakšni so bili vrhunski šprinterji v času Bena Johnsona ali v času Usaina Bolta in danes, to ne drži. Različna telesa so lahko enako sposobna in dosegajo dobre rezultate.
Prav tako osebam, ki trpijo za motnjo hranjenja, nikoli ne smemo reči, da je to samo v njihovi glavi, da morajo samo začeti jesti in se bodo stvari uredile, saj to ni tako preprosto.
Kako težko je ljudem z motnjo hranjenja ali prehranjevanja jesti, je zelo nazorno opisala hrvaška športna psihologinja Renata Barić, ki je prav tako sodelovala pri projektu Eating Disorders in Sport: Opening Coaches' Eyes. Povedala je, da je osebam z motnjo hranjenja tako težko jesti, kot bi pred nami, ki nimamo teh težav, na jedilni mizi prerezali živo žabo, iz katere bi se pocedila kri, potem pa bi nam ponudili nož in vilico, rekoč, zdaj pa pojejte. Skratka, za osebe z motnjo hranjenja je tisto, kar je za nas, ki motnje nimamo in v hrani uživamo, enako odvratno in težko, kot če bi mi morali pojesti živo žabo.
Prav tako je zelo kontraproduktivno, če osebam, ki imajo motnje hranjenja, rečemo: 'No, zdaj si se pa poredila, zdaj pa bolje si videti, končno imaš spet živahno barvo kože' in podobno. S tem v resnici samo poudarjamo vse tisto, za kar se oseba z motnjo hranjenja trudi, da se znebi. Se pravi, da bo takšna oseba še bolj hujšala, zato da ne bodo rekli, da je kilograme pridobila nazaj.
Izjemno pomembno je tudi, da trenerji športniku dajo vedeti, da so tam zaradi njega, da mu stojijo ob strani in da je neglede na to, kakšno je njegovo telo, kakšen je, za trenerja enako vreden. Povedati mu mora, da športni dosežki ne determinirajo človeka, ampak ga določa samo to, kakšen je, kako se vede, ali je prijazen, ali je dober človek, ali se lepo pogovarja s trenerjem, in ne njegovi dosežki.
Zelo pomembno je, da športnikom dokažemo, da jih razumemo, da sicer ne moremo vedeti, kako je v njegovi koži, si pa vseeno lahko predstavljamo, da mu je zelo težko.
V športu se mora poudarjati, da dober športni rezultat prinaša mišičasto in močno, ne pa lahko telo. Poudarja se pomen uravnotežene prehrane, zdravega življenjskega sloga, da je bistveno to, da imamo po koncu športne kariere telesno in duševno zdrave ljudi, ki bodo v naslednji karieri plodno sodelovali. Da bo tisto, kar so razvili v športni karieri, koristno v drugi karieri.
Pomembno je, da ustvarimo tako okolje, da bodo športniki v njem razumeli, da je v redu, če nisi v redu, in da lahko to razkrijejo. Da lahko priznajo, da na primer trpijo za motnjo hranjenja, da so anksiozni, depresivni, da ne spijo ...
Zelo pomembno je tudi, da pri komuniciranju s športniki z motnjo hranjenja ne izpostavljamo sramu in krivde. Gre za to, da ima vsak med nami rizične faktorje, na katere nima vpliva, ali se bodo dejansko tudi razvili. Ne gre za vprašanje krivde, gre pa za to, da lahko zelo veliko naredimo za to, da je okolje varovalno in da rizični dejavniki ne pridejo tako do izraza.
Na zaključku konference ste poudarili, da v Sloveniji protokola, ki bi mu moral trener slediti, ko sumi ali prepozna motnje hranjenja pri športniku, nimamo, ga imajo pa na Hrvaškem. Kako konkretno deluje?
Res je, kot primer izjemno dobre prakse izpostavljamo primer Gimnastične zveze Hrvaške, kjer imajo protokol, ki narekuje, da se mora trener, ki se mu športnik na treningu ali tekmi poškoduje, najprej pogovoriti s športnikom, nato izpolniti določen obrazec in obvestiti zdravstveno komisijo gimnastične zveze.
Ta se mora sestati v roku dveh tednov, pregledati, za kakšno poškodbo gre, in športniku pomagati priti do ustreznih strokovnjakov, ki mu bodo pomagali sanirati poškodbo.
Komisija določi tudi, kako dolgo športnik ne bo tekmoval, potem pa se to odreja v skladu s procesom saniranja poškodbe. Od letošnjega poletja na Hrvaškem ta isti protokol velja tudi za športnike z motnjami hranjenja.
Kot je bilo rečeno, v Sloveniji takega protokola nimamo. Najbližje temu je Športno-diagnostični center, ki smo ga nedavno odprli na Fakulteti za šport, in kjer je zaposlen tudi zdravnik. Protokolu se lahko približamo tudi tako, da trener ali starš športnika z motnjami hranjenja usmeri na center, kjer bo stekla nadaljnja obravnava.
Pri ukrepanju glede motenj hranjenja in prehranjevanja bi se morda lahko zgledovali tudi po protokolu, ki ga že imamo za primer nasilja v športu. V vsaki panožni zvezi mora biti nekdo, ki je t. i. varna oseba in ji lahko športniki ali njihovi starši prijavijo nasilje. Mislim, da bi lahko na podoben način uredili tudi postopek za motnje hranjenja.
Kdo je v Sloveniji najboljši naslov za zdravljenje motenj hranjenja?
Najboljši naslov je Psihiatrična klinika z ambulanto za otroke in mladostnike. Karin Sernec je imela že kar nekaj športnikov s področja motenj hranjenja.
Pomembno je, da športnika, ki ima motnje hranjenja umaknemo s treningov in tekmovanj, zato da si telo lahko ustrezno opomore, da se opravi diagnostika in vzpostavi sistem zdravljenja.
Kako bi lahko trenerje izobrazili v smeri prepoznavanja motenj hranjenja in prehranjevanja?
Pobudo za to bi morali dati ljudje, ki na športnih zvezah vodijo izobraževanja, do tega, da bi to uzakonili, pa je verjetno še dokaj dolga pot. To, kar počnemo zdaj, torej ozaveščamo trenerje, je prvi korak. Pot do tega, da bo izobraževanje na to temo postalo obvezno, pa je še dolga, zato so tako zelo koristne diskusija, medijske objave in drugo.
Bistvo našega projekta je, da se motnje hranjenja detabuizira in da postanejo del odprtega pogovora. Da se pogovarjamo o pomenu duševnega zdravja, spodbujamo pismenost o tej temi, ustvarimo varno okolje, skrbimo za svoje izobraževanje, znanstvene izsledke skušamo uporabiti pri praktičnem delu.
Da to, kar smo ugotovili, apliciramo na svoje športnike in se trudimo, da pride do sistemskih sprememb.
Če smo se lahko v obdobju epidemije covida pogovarjali o duševnem zdravju, bi to lahko počeli tudi danes. Žal pa se trenerji s športniki pogovarjajo samo o telesnem zdravju, o duševnem pa še vedno ne. Kot da to ni njihova stvar, kot da so to vprašanja, ki jih ne smejo zastaviti.
Po drugi strani pa, če želiš imeti uspešnega športnika, moraš vedeti, kaj se z njim dogaja, in temu prilagoditi trenažni proces.
