Pravnica z goro mišic si želi postaviti svetovni rekord vseh časov #intervju

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Mariša Golob je že od otroških let vpeta v športne vode. S sedmimi leti se je začela ukvarjati z gimnastiko in karatejem, čez nekaj let še s košarko. Kljub natančno strukturiranim dnem, v katerih so se prepletali športni treningi, je bila uspešna tudi v šolskih klopeh. Z vpisom na pravno fakulteto je zaradi zahtevnosti študija treninge postopoma začela opuščati, nato pa je v 2. letniku po naključju prestopila prag fitnesa, kjer je naletela na osebnega trenerja Ernija Gregorčiča, večkratnega svetovnega prvaka v powerliftingu, ta je v njej prepoznal potencial in ga z njeno prizadevnostjo tudi zvabil na plan.

Mariša je nedavno končala prakso v notarski pisarni in čaka na začetek pripravništva, ta je predpogoj za opravljanje pravosodnega izpita, ki je temelj za nadaljevanje kariere v sodniškem, tožilskem, odvetniškem ali notarskem poklicu.

Tudi po tem powerliftinga ne namerava opustiti. Trenutno opravlja tečaj osebnega trenerstva pri International Sports Sciences Association (ISSA), pridobila pa je že licenco za vaditelja fitnesa pri Fitnes zvezi Slovenije.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Ste zaradi svoje postave, ki je izrazito mišičasta, pogosto deležni začudenih pogledov?

Poleti in med treningi morda res. Takoj ko se začnem oblačiti v majice s kratkimi rokavi, opazim, da me ljudje gledajo. Mišic pač ne morem povsem skriti (smeh, op. p.).

Pripomb je veliko, a ne na način, da bi mi kdo naravnost kaj rekel. Slišim, ko ljudje šepetajo, mislim, da smo v Sloveniji pri tem precej zadržani. V tujini je drugače, v ZDA ljudje pristopijo in pohvalijo.

Tukaj pa je kdaj res šok, ko me ljudje vidijo. Za ženski spol in tako višino imam res veliko mišic (smeh, op. p.).

Kakšna je razlika med bodibilderji in powerlifterji?

Velika. Oba športa sta povezana s premetavanjem uteži, vendar pa so zastavljeni cilji popolnoma drugačni.

Cilj bodibilderja je čim večja mišična masa, čim nižji odstotek telesne maščobe, cilj powerlifterja pa je predvsem postati močan v vseh treh osnovnih dvigih, počepu, potisku s prsi in deadliftu, ne glede na fizično podobo.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Kako ste sploh zajadrali v športne vode?

Vso osnovno in srednjo šolo sem trenirala gimnastiko, karate in košarko. Od 7. leta sem imela po dva treninga dnevno, k sreči so me pri tem podpirali starši, ki so mi nasploh že od nekdaj v zelo veliko pomoč in me podpirajo v vsem, kar počnem.

Zavedam se, da sem na račun treningov v mladosti zamudila marsikaj, tudi rojstnodnevne zabave, ki so nam takrat veliko pomenile, a tega ne obžalujem.

Življenja, ki sem ga živela in ga še živim, ne bi zamenjala za nič na svetu.

Tudi v šoli ste dosegali zelo vzorne ocene. Kako vam je uspevalo usklajevati to dvoje?

Preprosto se navadiš, da najdeš čas za vse. Sicer pa svojega statusa nisem nikoli izkoriščala, tudi v šoli ne, na Gimnaziji Vič mi zaradi športa nihče ni gledal skozi prste.

Dober zgled imam tudi doma. Oče je vrhovni sodnik, mama dela v banki, oba sta se in se še vedno ukvarjata s športom, tako da je bil ta od nekdaj stalnica v našem življenju.

Vseskozi sem se tudi zavedala, da s športom, vsaj takim, s kakršnim sem se ukvarjala sama, ne moreš obogateti in da si moram pridobiti tudi univerzitetno izobrazbo. Odločala sem se med študijem prava in medicine, nazadnje sem se odločila za pravo.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Profesionalnih športnih želja pa niste imeli?

Ne, kar zadeva gimnastiko, sem se že zelo zgodaj odločila, da bom trenirala bolj rekreativno – udeleževala sem se šolskih tekmovanj, bila sem tudi državna prvakinja v skokih z malo prožno ponjavo, za košarko nisem dovolj visoka, karate pa sem, po pridobitvi črnega pasu (1. dan) in ponavljajočih se poškodbah, po 13 letih treninga opustila.

Že kot majhni deklici so mi predstavili, da moram, če želim v gimnastiki dosegati vrhunske rezultate, opustiti preostale dejavnosti, a tega nisem želela storiti. Če bi se odločala danes, bi se odločila drugače, povsem bi se posvetila gimnastiki. Mislim, da sem zaradi svoje eksplozivnosti imela precej dobre predispozicije za uspeh. 

Tako pa sem vseskozi trenirala gimnastiko, košarko in karate, potem pa mi v 1. letniku pravne fakultete to preprosto ni več zneslo, počasi, a vztrajno sem začela opuščati treninge.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

V 2. letniku sem se odločila, da je čas, da se spet lotim športa. Odpravila sem se v fitnes, želela sem se ukvarjati s športom, kjer bom lahko sama določala termine za trening, tam pa naletela na Ernija (Gregorčiča, op. a.), ki je večkratni svetovni prvak v powerliftingu in verjetno najbolj izkušen in licenciran trener s tega področja v Sloveniji.

Na uvodnem treningu mi je pokazal nekaj vaj in zelo hitro ugotovil, da so teže, ki jih običajno predpiše dekletom kot začetnicam v fitnesu, zame smešno lahke.

Po nekaj treningih je videl, da nimam prav nobenih težav z dvigovanjem uteži, zato je predlagal, da poskusiva eno od tekmovalnih disciplin v powerliftingu, potisk s prsi (bench press).

Že v prvem poskusu sem dvignila 57,5 kilograma, kar je zelo veliko za dekle, ki je v rokah prvič držalo olimpijsko palico. V šali je predlagal, naj grem z njim na tekmo.

To je bilo leta 2011 in tako se je začelo, pravzaprav v šali in povsem po naključju.

Ko sem prvič stopila v fitnes, za ta šport še nisem slišala in o njem nisem vedela ničesar, danes je zaradi številnih fotografij powerlifterjev na družabnih omrežjih (Instagram, Facebook) precej bolj poznan, prav tako pa je vedno bolj priljubljen med žensko populacijo.

Koliko vam pri powerliftingu lahko pomaga vaše športno ozadje?

Mislim, da mi, vsaj kar zadeva moč in eksplozivnost, precej pomagajo leta, ki sem jih posvetila gimnastiki.

Tekmovali ste že pod okriljem federacij GPC, GPA in WUAP, Katja Babič, ki smo jo že predstavili, pa nastopa pod okriljem federacije IPF. Kakšna je razlika med njimi, kako naj se znajdemo laiki?

Res je, precej federacij je, s tem, da so razlike med njimi precej majhne in da se v vseh dosežki vrednotijo na podlagi različnih točk. V nekaterih federacijah pravila dovoljujejo uporabo kolenčnikov, nekje povojev, spet druge ničesar od prej naštetega, nekje je v veljavi tehtanje 24 ur pred tekmo, drugje dve uri in podobno.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

V federaciji GPA ne izvajajo dopinških testov, v federacijah WUAP in IPF pa jih. Kar zadeva mene, bi bilo teh testiranj lahko še bistveno več, tudi v času, ko ni tekmovanj. Pomanjkanje dopinške kontrole je po mojem mnenju poleg dejstva, da ga laiki ne ločijo od olimpijskega dvigovanja uteži, tudi eden od razlogov, da powerlifting nikoli ne bo olimpijski šport.

Na podlagi česa se odločite za federacijo, v kateri boste tekmovali?

Slaba stran powerliftinga je, da je federacij res ogromno, pravzaprav veliko preveč. Že samo v Sloveniji, ki ima skupaj približno 100 aktivnih tekmovalcev, je trenutno aktualnih kar pet različnih fedarcij (WUAP, GPA, IPF, WRPF IN GPC).

Leta 2011, ko sem se udeležila prve tekme, je v Sloveniji obstajala le ena federacija, GPC, tako da izbire nisem imela. Po dobrem letu in pol je ta federacija pri nas zamrla in vsa tekmovanja so se izvajala pod okriljem federacije GPA, za tem se je pojavila federacija WUAP, tako sem pristala v federacijah, v katerih tekmujem še danes.

Glede na to, da sem si do začetka lanskega leta, ko sem podpisala pogodbo s sponzorjem, vse stroške tekmovanj krila sama oziroma, bolje rečeno, so jih krili moji starši, sem seveda izbrala tisto federacijo, ki je tekmovanje prirejala na meni bolj zanimivi lokaciji.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kolikokrat na teden trenirate in kakšni so treningi?

Treniram štirikrat na teden po načelu "conjugate" – 2-krat na teden treniram za maksimalno moč (enkrat za zgornji del telesa, se pravi eno od različic potiska s prsi, in enkrat za spodnji del telesa, torej eno od različic počepa oziroma mrtvega dviga) in dvakrat na teden treniram za eksplozivno moč.

Vse treninge opravim skupaj s trenerjem in večkratnim svetovnim prvakom Ernijem. Treningi so težki, teže na palici velike, zato je trening partner skoraj obvezen. Že večkrat se mi je zgodilo, da mi je med treningom potiska s prsi palica ušla izpod nadzora in če ne bi bilo Ernija, bi zagotovo pristala na moji glavi.

Strah pred težo, ki je še nisi uspešno dvignil, je vedno prisoten, zato si treninga brez usposobljenega "spotterja" (osebe, ki te med dvigom varuje) sploh ne predstavljam.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Kako stabilni ste psihično, ste na dan tekme povsem nared ali morate na tem področju postoriti še kaj?

Ne glede na to, da tekmujem že od svojega 7. leta, sem pred tekmo še vedno nervozna, verjetno zdaj še bolj kot včasih. To priznam.

Vedno si zadam zelo visoke, a povsem realne cilje. Se mi pa prvi kamen odvali od srca po tem, ko opravim tehtanje.

Zakaj je ta del tako obremenjujoč?

Zelo rada treniram, hujšanja pa res ne maram (smeh, op. p.). Ko sem začela tekmovati, sem nastopala v kategoriji do 60 kilogramov, danes tekmujem v kategoriji do 52 kg.

Za to potezo sva se s trenerjem odločila predvsem zaradi dejstva, da nižja telesna teža prinaša veliko boljši koeficient (na podlagi katerega se izračunajo končne točke), prav tako pa sem v tej kategoriji s svojimi dvignjenimi težami res blizu svetovnim rekordom vseh časov (all-time) ne glede na federacijo.

Doseči težo pod 52 kilogramov zame ni enostavno, saj imam za to kategorijo res veliko več mišične mase kot večina mojih sotekmovalk.

Zadnje dva tedna pred tehtanjem je kalorični vnos res zelo nizek, prav tako pa moram v zadnjih dneh pred tehtanjem računati na manipulacijo s soljo in vodo. Hujšanje pred tekmo mi vzame kar nekaj moči, poleg tega tiste dni res nisem videti prav dobro, da o razpoloženju raje ne govorim (smeh, op. p.).

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Kako je s prehrano? Posebne zahteve?

Skozi večji del sezone nimam posebne diete, jem prav vse, kar mi zadiši, še posebej veliko čokolade. Moja posebno šibka točka je nutela (smeh, op. a.).

Pomembno je le, da zaužijem zadostno količino beljakovin (dva grama na kilogram telesne teže) in pred težjimi treningi več ogljikovih hidratov.

Omenili ste, da imate sami do sebe zelo visoka, a realna pričakovanja. Kaj ste si zadali za cilj?

Želim si postaviti svetovni rekord vseh časov (all-time) ne glede na federacijo.

Ne manjka mi veliko, rekordu sem najbližje v počepu, kjer sem na treningu s kolenčniki dvignila že 152,5 kilograma, svetovni rekord pa znaša 156 kilogramov. Računam, da bi mi uspelo svetovni rekord postaviti že prihodnje leto.

Prav tako sem na treningu že dvignila 180 kilogramov mrtvega dviga, kar je le 12,5 kilograma manj od aktualnega rekorda vseh časov ne glede na federacijo.

Tudi trenerju bi to veliko pomenilo, saj je z mano res že od samega začetka, prav tako pa se takšnemu uspehu od Slovencev ni približal še nihče. Rekord all-time (se pravi svetovni rekord, ne glede na federacijo) je največ, kar v powerliftingu lahko dosežeš, to je za nas, kot bi zmagal na olimpijskih igrah.

Seveda imam ambicije tudi na službenem področju, kjer trenutno delam v notarski pisarni in čakam na pripravništvo na sodišču, kar mi bo omogočilo opravljanje pravosodnega izpita. To je moj cilj, potem se bom odločila, ali se bom podala v sodniške ali odvetniške vode.

Kakšne so nagrade za zmago na tekmovanjih v powerliftingu?

Pravzaprav jih ni, s powerliftingom se ukvarjam iz lastnega zadovoljstva, ob tem sem videla lep del sveta in spoznala veliko ljudi ...

Sicer pa je to šport, od katerega ne moreš živeti. Tudi najboljši powerlifterji na svetu morajo ob tem opravljati še delo, s katerim si služijo kruh. Tudi štartnine in potovanja ter nastanitve na tekmovanjih si plačujemo sami. K sreči me od začetka lanske sezone podpira sponzor, tako da imam to urejeno.