Robert Koren: Marsikomu sem zaprl usta

''Prišel sem, ker verjamem v klub in v to, da se bomo spet prebili med najboljše,'' je poleti leta 2010, potem ko se je vrnil s svetovnega prvenstva na jugu Afrike, kjer je zabil gol za edino zmago Slovenije na največjem nogometnem tekmovanju na svetu, govoril Robert Koren. Prišel je ravno v času, ko je Hull po edinih dveh sezonah v zgodovini kluba, ki ju je prebil med angleško nogometno elito, izpadel v prvo ligo. Po treh sezonah je prišel do cilja. In bil ključni člen pri velikem pohodu. Kapetan in najboljši strelec moštva. ''Zdaj se je izkazalo, da sem imel prav, ko sem verjel, da nam lahko uspe,'' pravi zdaj. Pri 32 letih je dokazal, da še zdaleč ni za odpis. O reprezentanci tokrat nismo govorili, a prav gotovo je dejstvo, da ga zdaj mnogi pogrešajo v izbrani vrsti, zanj veliko zadoščenje. Pogovor je tekel zgolj o klubu. Po napornih dneh proslavljanja velikega uspeha se je, kot je obljubil, v četrtek javil in v okroglo uro dolgem telefonskem pogovoru s premišljenimi in odločnimi odgovori dal vedeti, da v Angliji uživa. Motiva za nadaljevanje nogometne poti ne manjka. Ponosa nad vsem, kar je na njej do zdaj dosegel, ne skriva.

Od sobote naprej, ko ste si zagotovili napredovanje, je v Hullu verjetno zelo veselo? Seveda. Hull City je majhen klub, šele drugič v zgodovini kluba se je prebil v premier ligo. Vzdušje se je z dobrimi rezultati stopnjevalo iz tedna v teden in vrhunec doseglo zdaj. Ko prideš do tako velikega uspeha, je tudi slavje primerno. Naporna sezona, naporno slavje, bi lahko rekel. Spanja je bilo bolj malo, seveda. Bilo je naporno, a po tako velikih uspehih se vedno najde energija za proslavljanje. Takšna kot je bila sezona, je bilo tudi slavje. Fantastično! V soboto takoj po tekmi s Cardiff Cityjem smo uspeh na hitro proslavili z navijači, zvečer je bilo slavje s soigralci in družinami seveda veliko bolj konkretno in je trajalo celo noč. Pravzaprav vse do srede, ko je sledil slavnostni zaključek in novo druženje z navijači na štadionu. Na sredini igrišča so nam postavili oder, na katerega smo stopili, prejeli medalje in visoko v zrak dvignili pokal, ki smo ga prejeli za drugo mesto v ligi.

Zaključek rednega dela prvenstva je bil infarkten. V zadnji krog ste krenili s točko prednosti pred Watfordom, sledili so dramatični preobrati. Hull je gol prejel v peti minuti sodnikovega podaljška in čakal na izid tekme v Watfordu. Podobno kot Slovenija na svetovnem prvenstvu pred tremi leti, a k sreči z veliko boljšim razpletom … Če pomislim zdaj, je bilo takrat res zelo podobno, a moram priznati, da mi v soboto misli niso ušle v Južnoafriško republiko. Razmišljal sem predvsem o tem, kakšen je rezultat na drugi tekmi, ki nas je zanimala. K sreči je bil razplet veliko bolj ugoden. Čeprav smo v zadnjih treh krogih skorajda zapravili vse, kar smo si pred tem prigarali, nam je na koncu uspelo in to je seveda najbolj pomembno.

V zadnjih štirih krogih, vse od tekme z Wolverhamptonom, ko ste se poškodovali, je Hull močno popustil in osvojil le dve točki. Čeprav je kazalo, da bo zlahka napredoval, je šlo na koncu za las. Po zmagi nad Ipswichem, ko sem zadel za tri točke, smo imeli šest točk prednosti pred najbližjim zasledovalcem. Potrebovali smo zgolj še eno zmago in uspeh bi bil zagotovljen. Žal se je potem zgodilo tisto, česar smo si najmanj želeli. Poškodoval sem se in ekipa, ki je zelo mlada in neizkušena, je postala zelo nesproščena. Mlajši soigralci so bili prvič v takšnem položaju, ni jim bilo lahko. V štirih tekmah nismo niti enkrat zmagali, zelo smo si otežili delo, na koncu je bilo čutiti veliko živčnosti. K sreči nam je kljub vsemu uspelo. Ko je tako, se hitro pozabi na vse skupaj. Zdaj smo vsi zgolj veseli in ponosni na to, da smo med elito.

Kaj se je dogajalo z vami v zadnjih štirih krogih? Ni mi bilo lahko. Mogoče je bilo meni še najtežje od vseh. Klubu pomenim veliko, tudi meni klub pomeni ogromno. V Hullu dobro vedo, kaj pomenim ekipi in kaj dajem na igrišču. Ko sem se poškodoval, smo se hitro usedli in skušali najti najboljše rešitve. Vedeli smo, da zna moja odsotnost slabo vplivati na ekipo. Verjeli smo, da se bo kljub vsemu izšlo in bom lahko v zaključku sezone lahko pomagal ekipi, a smo se zmotili. Zdravniška služba je naredila vse, da bi lahko igral. Nameraval sem nastopiti že v predzadnjem krogu proti Barnsleyju, pa ni šlo. Tudi dan pred zadnjo tekmo s Cardiffom sem treniral in opravil večino treninga, nato pa so se povsem ob koncu pojavile bolečine in jasno je bilo, da ne bom mogel nastopiti. Mogoče bi celo lahko tvegal, a da bi lahko pomagal, bi moral igrati po najboljših močeh. Če nisi stoodstotno pripravljen, pa to seveda ni mogoče. Upoštevali pa smo seveda tudi to, da nam morda ne uspe in bomo morali v ''play-off''. Čeprav smo seveda vsi verjeli, da bomo napredovali neposredno, si nisem želel, da bi se huje poškodoval in potem ekipi ne bi mogel pomagati na morebitnih tekmah, ki bi nas v boju za napredovanje čakale, če ne bi zasedli drugega mesta.

K zgodovinskemu uspehu ste prispevali velik delež. Tudi v obliki zadetkov. Sploh ste, odkar ste v Angliji, zelo učinkoviti. Pri Hullu ste v prvi sezoni sedemkrat, v drugi desetkrat, v tej pa devetkrat in bili najboljši strelec ekipe. Vsekakor sem zelo zadovoljen. Že v Sloveniji in tudi na Norveškem sem bil pogostokrat med strelci, odkar sem v Angliji, je podobno. To je zgolj pika na i vsemu, kar dajem ekipi. Najbolj sem ponosen na to, da sem med strelci pogosto, čeprav to ni moja glavna naloga, saj sem vezist. Sploh v prvi angleški ligi, v kateri ni veliko zadetkov, je to lep dosežek. Ponosen sem, da so goli, ki sem jih zabil, pripomogli k velikemu uspehu Hulla. Seveda pa zadetki še zdaleč niso glavna naloga, ki jo imam. Skrbeti moram še za marsikaj drugega. Postal sem tudi kapetan, kar je seveda velika obveznost in odgovornost.

Biti tujec in kapetan v Angliji, kjer nogomet igra glavno vlogo, je veliko priznanje. Kako ste ga sprejeli? Z navdušenjem, seveda. To je velika odgovornost. Trudim se, da sem zgled mlajšim igralcem. Da jim pomagam na tekmah in tudi treningih. Imam veliko nalog, a jih z veseljem opravljam. Kapetanska vloga je v marsičem drugačna od tiste, ki jo včasih želijo predstaviti mediji. Ti pogosto iščejo individualiste in posameznike, ki izstopajo. Tako iz reprezentančnih kot tudi klubskih izkušenj pa sam najbolje vem, da moraš biti kot kapetan na vsakem koraku predvsem zgled vsem ostalim. Na treningih, na tekmah in seveda tudi v stikih z navijači. Sam sem vselej na voljo vsakemu, ki se želi slikati in prosi za avtogram. Moraš biti tudi prava osebnost, ne le nogometaš. Na koncu pa rezultati pokažejo, ali si delal prav. To, da sem kapetan in imamo dobre rezultate, si štejem v čast. To je pokazatelj, da sem na svoji poti delal prave korake. Ponosen sem, da je tako.

In kako kot kapetan ocenjujete možnosti Hull Cityja za obstanek v najboljši angleški in za mnoge tudi najboljši nogometni ligi na svetu? Seveda je glavni cilj, v katerega verjamemo, da bomo obstali. Toda zdaj je še mnogo prezgodaj. Trenutno želimo predvsem uživati v trenutkih slavja, ki smo si jih prigarali. Jasno pa je, da bo treba vse skupaj spraviti na višji nivo. Odgovorni v klubu bodo morali poskrbeti, da bomo v prestopnem roku okrepili ekipo. Ko bomo sestavili ekipo za novo sezono, bomo vsi skupaj lahko veliko pametnejši. Zdaj se moramo predvsem dobro spočiti, si nabrati moči in se dobro pripraviti na novo sezono.

Po velikem slavju sledi zaslužen oddih, potem pa že začetek priprav na novo sezono, v kateri ne bo manjkalo izzivov. Od srede naprej smo nogometaši prosti in nimamo nobenih obveznosti. Kar se tiče mene, bom še nekaj časa ostal v Angliji, kjer imam družino. Tukaj so otroci, najstarejši hodi v šolo in ima seveda obveznosti. Tukaj bom še nekaj časa, potem pa se bom vrnil v Slovenijo, kjer se seveda počutim najbolje. Tam so moji starši, brat z družino, prijatelji, tam je tudi družina moje soproge. Komaj čakamo, da se vidimo in nekaj časa preživimo skupaj. Potem bo treba počasi že začeti razmišljati o novi sezoni. V klubu se bomo zbrali četrtega julija, s 17. avgustom se začne nova sezona premier lige. Seveda pa v času počitnic ne bom le poležaval na plaži. Dopust nogometaša ni zgolj lenarjenje. V klubu smo dobili načrte individualnih priprav, seveda bom naredil vse, da bom pred začetkom novih priprav čim bolj pripravljen.

Z igranjem v premier ligi že imate izkušnje. Pred štirimi leti ste tam igrali v dresu West Bromwich Albiona. Kako bi tiste čase primerjali z zdajšnjimi? Ko smo se z WBA prvič uvrstili v premier ligo, je bil ekipa veliko bolj izkušena od te, ki jo ima Hull City. Takrat smo imeli kopico izkušenih igralcev, ki so v angleškem nogometu nekaj pomenili. Zdaj smo mlada, dokaj mala ekipa. Zgodba je povsem drugačna. Kljub temu sem optimist. Sam razmišljam predvsem o sebi in o tem, da se čim bolje pripravim na novo sezono.

Zdi se, da bodo poletni meseci minili brez stresa, ki ga prinaša nogometna tržnica. Pri Hullu ste zadovoljni. Da. Ostajam tukaj, kjer sem. Pri Hullu me vsi cenijo, tudi sam cenim vse v klubu. Tukaj se počutim odlično. Ne vidim razloga, zakaj bi se odločil za odhod drugam. Kar se tiče mene, bom zagotovo še naprej član Hull Cityja. Seveda pa v nogometu nikoli ne veš. Je poln presenečenj in kdo ve, kaj se še lahko zgodi.

Pogodba s klubom, v katerega ste prišli pred tremi leti, vas veže zgolj še za eno leto. Kaj to pomeni? Kot sem že rekel. Pri Hullu se počutim odlično, ni niti najmanjših problemov. V klubu me spoštujejo, navijači me imajo radi. Kar se tiče pogodbe, sem avgusta lani podpisal novo. Ne gre pričakovati, da bom enkrat ali celo dvakrat na leto podpisoval pogodbe z istim klubom. O pogodbi sploh ne razmišljam. Bomo videli, kaj bo prinesla nova sezona. Sam si želim predvsem še naprej uživati v nogometu.

Koliko časa še? Pred sabo imam še nekaj let igranja nogometa na vrhunski ravni, če le ne bo poškodb. Tudi letos sem dokazal, da zmorem in znam. V tej sezoni, ki je bila morda celo najboljša doslej, sem odigral nekje okrog 40 tekem. Tako je z menoj že vrsto let. Nikoli nisem imel resnejših poškodb, vselej sem bil pripravljen in bil vzoren profesionalec. Ko sem bil še v reprezentanci, sem odigral po 60, tudi 70 tekem na sezono, pa nisem imel težav. Ne kaže, da bi se moji nogometni poti bližal konec. Tudi v zadnjem letu sem pokazal, koliko pomenim ekipi. To je tisto, iz česar črpam motiv. V Sloveniji so nekateri govorili, da sem za odstrel in sem prestar. Izkazalo se je, da bili v veliki zmoti. Verjamem, da sem zdaj vsem zaprl usta.

Nevoščljivost dela slovenske javnosti vas očitno boli. Predvsem gre za to, da sam dobro vem, koliko truda sem vložil v to, da mi uspe. Sem velik profesionalec. Vedno bil in vedno bom. Na vsakem treningu, na vsaki tekmi dam vse od sebe. Na moji poti nisem imel nobenih botrov, nihče me ni porival naprej. Za vse, kar mi je uspelo, sem v prvi vrsti zaslužen sam. Korak za korakom sem prišel do uspeha. Najprej sem igral v manjšem slovenskem klubu, potem sem odšel v večjega, pa na Norveško in nato v Anglijo, ki je bila moj končni cilj. Včasih sem naredil tudi korak nazaj, da sem potem zakorakal dva naprej. ''Korak za korakom,'' so besede, ki jih pri nas pogosto slišimo, a bolj malokrat tudi vidimo. So lahko izgovorljive, a nekoliko težje izvedljive. Le poglejte številne mlade slovenske nogometaše, ki prehitro pridejo v središče pozornosti. Sam sem bil potrpežljiv, preskočil marsikatero oviro in s trdim delom, pa seveda tudi nekaj sreče, prišel do tega, kar sem zdaj. Kjerkoli sem bil, so me cenili. Že na Norveškem, v Angliji še bolj. V Sloveniji pa, žal, niti ne ...

Zgodba Milivoja Novakovića, ki v zadnjem času blesti na Japonskem, je podobna vaši. Z eno razliko. On se je vrnil v reprezentanco in že na prvi tekmi navdušil. Tekme z Islandijo si sicer nisem ogledal, a sem slišal, da je zadel in igral zelo dobro. Zelo sem vesel, da se je pokazal v luči, v kakršni se je vseskozi kazal. Kljub temu, da ga je marsikdo želel predstaviti drugače, je v zadnjem času tudi on zaprl usta tistim, ki so pisali in govorili drugače. Tudi na Japonskem kaže, da je zelo kakovosten nogometaš. Kjerkoli je igral, je zabijal gole. Vzdevka Novagol zagotovo ni dobil kar tako. Tudi on je v Nemčiji in na Japonskem veliko bolj cenjen, kot je pri nas. Ampak tako pač je v Sloveniji.