Slovenka, ki je na teku okrog Everesta odpihnila konkurenco

Andreji Sterle Podobnik bi zlahka nalepili etiketo superženska. Mati dveh otrok in podjetnica iz Starega trga pri Ložu (v Cerknici z možem vodita podjetje z dvema dejavnostma - on vodi orodjarstvo, ona pa wellnes, kozmetiko in savne), je pred dnevi zmagala na etapnem ultramaratonskem teku okoli najvišje gore na svetu, Mount Everesta.

Na Everest Trail Raceu je z naskokom ugnala vso konkurenco, favoritinjo za zmago, Britanko Jennifer Hill, ki je zasedla drugo mesto, pa prekašala za neverjetne tri ure. V šestih dneh je v pogorju Himalaje pretekla 160 kilometrov in vsak dan v mrazu, vetru ter v zraku z malo kisika premagala več kot 29 tisoč metrov višinske razlike. S časom 30 ur in 53 minut je zasedla tudi izvrstno drugo mesto v absolutni konkurenci.

"Če si sam svoj šef in imaš dobre sodelavce, moža in otroke, je z dobro organizacijo mogoče izpeljati tudi tako ekstremen podvig in doseči tako odličen rezultat," je razložila skrivnost uspešnega žongliranja v 24 urah, ki so nam običajno premalo tudi za manj neverjetne dosežke.

Z Andrejo smo se pogovarjali prek sodobnih komunikacijskih kanalov (v času pogovora je bila še vedno v Katmanduju v Nepalu), danes pa bi z njo lahko klepetali tudi na štiri oči. V dopoldanskih urah se je namreč že vrnila v domovino, prijatelji pa ji pripravljajo sprejem.

Želela si je le izpolniti željo za 40. rojstni dan in sodelovati na teku okrog Everesta, na koncu pa se je zapisala med zmagovalce tega ekstremnega tekaškega dogodka. Foto: Facebook

Ko smo vas po tekmi pobarali za prve vtise, ste himalajsko izkušnjo opisali kot vrhunsko in ubijalsko hkrati. Kako bi opisali oba ekstrema? Vrhunskega in ubijalskega.

Z besedo vrhunsko bi lahko opisala okolje, naravo, ljudi in organizacijo tekmovanja, ki zaradi okolja, v katerem poteka, zahteva izredno natančnost. Odvija se namreč na težko dostopnih terenih, ki so večinoma dostopni samo peš oziroma s helikopterjem.

In kaj je bilo ubijalsko? Tek oziroma gibanje, ki na takšnih višinah povzroča nemalo težav. Ves čas si povsem odvisen od samega sebe. Vse, kar potrebuješ, šest dni prenašaš v nahrbtniku. Podnevi je vroče, ponoči se ohladi tudi do deset stopinj pod lediščem. Spi se v mokrih oblačilih in v vlažnih šotorih. Zjutraj se vstaja ob 5. uri, sledi zajtrk in štart nove etape. Vsak naslednji dan je težji. Utrujenost narašča. Vode in elektrike ni, posledično smo ves ta čas bolj ali manj morali preživeti tudi brez umivanja.

Na podvig ste se pripravljali manj kot leto dni, ideja o nastopu na Everest Trail Race pa je najbrž zorela že dlje časa. Omenili ste jo namreč že v enem od intervjujev leta 2014. Katere ovire je bilo treba preskočiti, da ste prišli do točke, ki vas je pred dnevi popeljala na najvišjo stopničko te ekstremne preizkušnje?

Everest Trail Race spremljam že vse od njegovih začetkov pred šestimi leti. Dolgo sem oklevala, ali bi se prijavila ali ne. Najprej ni bilo pogojev, ki bi mi nastop omogočili, potem pa se je vsako leto kateri od njih izpolnil, s tem pa sem bila tudi sama vedno bližje svojemu cilju.

Želela sem si ga izpolniti za svoj 40. rojstni dan in skupaj z družino smo se odločili, da je končno napočil pravi čas. V pripravo in samo tekmovanje sem vložila ogromno truda, treninga, časa in odrekanja. 

Na tekmo sem se začela pripravljati pred letom dni, takrat ko sem se dokončno prijavila na tekmovanje.

Na tekmovanju so se stkala številna prijateljstva, Andrejo pa že vabijo na različna tekaška tekmovanja po svetu. Foto: Osebni arhiv Vse vaše tekmice so profesionalne športnice, na koncu pa je zmaga pripadla vam, ljubiteljski športnici. V čem ste bili boljši od konkurence, kje ste si nabrali največ prednosti?

Ob prihodu v Nepal in srečanju z drugimi sotekmovalkami in sotekmovalci ter predstavitvijo njihovih tekmovalnih dosežkov me je stisnilo pri srcu. Mislila sem si, kaj sploh počnem tukaj?

Ampak nič ne de. Moj prvi cilj je bil tako ali tako užitek in ta je bil tudi moja motivacija na začetku tekme. Nisem se obremenjevala z uvrstitvijo, ampak predvsem z uresničitvijo življenjske želje.  

No, že v prvih dveh dneh pa sem dojela, da sem konkurenčna in da lahko posežem tudi po visoki uvrstitvi.

Favoritinja tekmovanja je bila Britanka, ki je na koncu zasedla drugo mesto, kar je bilo zanjo in njen tabor veliko razočaranje.

Prednost pred njo sem si nabirala predvsem v spustih, saj sem konstitucijsko močnejša.

Kaj je na koncu odločilo v vaš prid?

Mislim, da sta tokrat prevladali moja moč in trma.

Kako je potekal vaš tekmovalni vsakdan? Kaj vse je bilo treba prehoditi, preteči, pretrpeti, hkrati pa zagotovo tudi uživati?
      
Dnevi so imeli podoben program. Kot že rečeno, smo vstajali ob 5. uri zjutraj. Sledil je zajtrk, pospravljanje šotorov, priprava in kontrola opreme in briefing, kjer nam je organizator pojasnil podrobnosti posamezne etape.

Na štart smo se podali ob 7. ali 8. uri, odvisno od dolžine posamezne etape.

Na poti so nas čakale tri kontrolne postaje, kjer smo si napolnili rezerve z vodo. Vsak je moral s seboj nositi vsaj en liter vode. Na kontrolni postaji smo se opremili tudi z obrokom, sestavljen iz datljev, lešnikov in tablice čokolade.

Kdaj vam je bilo najtežje?

Najlepša in hkrati najtežja je bila zame druga etapa, ki mi je zaradi glavobola in slabosti povzročala največ težav. Štartali smo na višini 2000 metrov, ki so ji sledili štirje kilometri spusta in nato 16 kilometrov hudega vzpona na višino 4200 metrov.

To je v praksi videti tako, da pred seboj vidiš strmino, ki ne popušča, noge, ki ne morejo počivati v nobenem trenutku, dihanje, ki je vedno težje, mraz in veter, ki sta vse močnejša, ter na koncu utrujenost, ki se polašča telesa.

Tekmovalce so v cilju etap čakali šotori, kjer so prenočili v nič kaj počitniških razmerah. Foto: Osebni arhiv Na kaj ste morali na tako visoki nadmorski višini biti še posebej pozorni?

Na uživanje hrane in pijače. Dehidracija na taki višini namreč nastopi veliko prej kot običajno. In ko je prepozno, je težko nadoknaditi zamujeno.

Kaj vas je čakalo v cilju posamezne etape?

Šotori, kjer smo z vso svojo opremo počakali na večerjo, spanje in naslednji dan.

Spomnim se, da je bil večer po drugi etapi res mrzel in da sem si oblekla vsa oblačila, ki sem jih imela s seboj. Zavila sem se v grelno pregrinjalo iz prve pomoči, si nadela dve kapi in stisnila v zares kakovostno spalno vrečo.  

Ponoči je od vlage kapljalo s stropa. Mraz, veter, vlaga, suh zrak in tiščanje v prsih ti res dajo misliti, kaj za boga ti je bilo tega treba.

Vendar že ko naslednje jutro v vsem tistem lepem mrazu in vetru zlezeš nazaj v svoja zmrznjena tekaška oblačila in se ozreš okoli sebe, v trenutku, ko zagledaš vse te lepote gora, veš, da si točno tam, kjer si želiš in moraš biti.

In tako se začne nov dan, nova etapa, nova borba, novi užitki in doživetja. 

Je bilo vse skupaj drugače, kot ste pričakovali ali je kar upravičilo vaša pričakovanja?

Težko sem si sploh predstavljala, kako je takšna tekma sploh videti.

Lahko rečem, da je kljub naporom, ki jih doživljaš na takem tekmovanju, vse skupaj poplačano z vsem, kar vidiš in doživiš na progi. Vesela sem, da sem bila tukaj!

Kakšne posledice je vse skupaj pustilo na vašem telesu?

Po končani tekmi sem se počutila povsem izčrpano. Bolel me je vsak milimeter telesa. Zaradi izčrpanosti nisem mogla spati. Na etapah sem izgubila nekaj nohtov na nogi, staknila nekaj odrgnin, izgubila občutek v hrbtu, ampak vse to je prevladalo veselje, ki sem ga začutila ob koncu takega ekstremnega podviga.

Kaj prinaša zmaga na Trail Everest? Simbolično ali materialno?

Najprej naj povem, da se na Everest Trail Race nisem prijavila z željo po osvojiti kolajne. Želela sem si samo tega, da bi tekmo končala. Da bi se uvrstila med ti. Finisherje. Veliko tekmovalcev zaradi takih in drugačnih težav tekme namreč sploh ne konča.

Kaj mi je prinesla zmaga? Ogromno veselja, zadovoljstva, potrditev mojega truda in odrekanj ter povrnitev nekaterih finančnih stroškov, ki jih taka tekma prinese s seboj.

V cilj zadnje etape je pritekla s slovensko zastavo. Foto: Facebook Everest Trail Race

Štartnina na takšno tekmovanje znaša 3320 evrov. Sem so vključeni vsi stroški prevoza, letalska vozovnica, stroški prenočišča in prehrane za obdobje 15 dni.

V priprave sem vložila ogromno časa. Najmanj od tri do štiri ure dnevno. Obiskovala sem tudi posebne tečaje dihanja, ki so mi zelo koristili. Pomagala sem si tudi z motivacijskimi knjigami, ki jih že tako ali tako vsakodnevno prebiram. Prepričana sem, da morata biti telo in glava pri takšnih naporih povsem usklajena.

Vaš uspeh je doživel izjemno medijsko zanimanje in navdušenje splošne javnosti. Zakaj, menite, da je tako?

Tudi sama sem bila nad odzivom javnosti in veseljem ljudi izjemno presenečena. Verjetno nas pregovorno slovenska majhnost ob takih dogodkih res poveže in se zaradi tega še bolj razveselimo dosežkov vsakega posameznika. Šport pa je nasploh tisti, ki povezuje ljudi, saj vedno prinese pozitivo in veselje. 

Foto: Osebni arhiv

Kakšne športne načrte kujete za naprej? In kakšne življenjske?

Moja športna pot je že dolga in tudi za v prihodnje si želim, da bi bilo čim več priložnosti za nove podvige. Sotekmovalci na Everestu so me že povabili na različna tekmovanja, ki jih organizirajo v njihovih državah. Najprej si bom malo odpočila, se poveselila z družino, potem pa se podala novim zmagam naproti.