Tragedija, ki je vzela prvega Slovenca, ki je vrh Everesta dosegel brez pomoči kisikovih bomb

Alpinista in dolgoletna prijatelja Pavle Kozjek in Gregor Kresal sta o vzponu na 7273 metrov visoki vrh Muztagh Tower v Pakistanu sanjala dolgih 15 let. In ko so se leta 2008 vsi koščki sestavljanke (v najboljši mogoči meri) znašli na pravem mestu, sta se v družbi še enega alpinista, Dejana Miškoviča, končno odpravila na pot.

Opozorila, ki jih ni nihče opazil

A bilo bi bolje, če se ne bi, se danes zaveda 45-letni arhitekt in predan alpinist Gregor Kresal: "še več, vsi znaki so kazali, da morda ne bi smeli na pot. Žal sem to spoznal prepozno, šele takrat, ko sva s Tomažem Humarjem analizirala pretekle dogodke," je v pogovoru prek Skypa pripovedoval Kresal, ki onkraj velike luže končuje magistrski študij na filmski akademiji MUM v Iowi.

Zgodba ni zmogla na papir, zdaj jo čaka filmska upodobitev. V spomin na Kozjeka.

Prav skozi sedmo umetnost bo še enkrat osvetlil svoj pogled na usodno odpravo, ki je avgusta 2008 mnogo prezgodaj prekinila življenjsko pot izkušenega alpinista Pavla Kozjeka, prvega Slovenca, ki je na vrh Everesta stopil brez pomoči kisikovih bomb.

Za zdaj načrtuje 40-minutno psihološko dramo z naslovom Osem krogov in pol, ki bo osvetlila dogajanje s psihološkega stališča, posvečena pa bo spominu na pokojnega prijatelja Kozjeka.

Kresalu bo pri snemanju filma s svojimi nasveti ob strani stal kultni režiser David Lynch, v Sloveniji znan predvsem po režiji uspešnice Twin Peaks, za zbiranje sredstev pa se je obrnil na Indiegogo, filmsko platformo za zbiranje sredstev.

Vse je šlo kot po maslu, dokler …

A vrnimo se v leto 2008, v obdobje, ko se je članom odprave na Muztagh Tower zdelo, da se vse odvija tako, kot bi si lahko le želeli. "Še nikoli ni šlo tako gladko, pravzaprav je bilo to edinkrat, ko nam je šlo vse kot po maslu," se spominja Kresal.

Fantom je uspelo zbrati vsa sredstva, priprave so potekale tako, kot je treba, "nato pa se je nekaj dni pred odhodom začel tornado, ki se je končal tako, da sem se sam skoraj prenehal ukvarjati s plezanjem, da Pavleta ni več, pa tudi Dejan se odpravi le še redkokam. Po 25 letih intenzivnega ukvarjanja z alpinizmom se je vse obrnilo na glavo," se zaveda Kresal, ki mu je žal, da takrat ni znal prebrati in razumeti vseh signalov, sporočil, opozoril, ki jih je dobival od zunaj in ki so mu morda želela sporočiti, naj ostane doma.

Srečanje z divjim prašičem in upor telesa

Začelo se je z napadom divjega prašiča v gozdu nad Kamniško Bistrico le dva dni pred odpravo. "Že takrat bi moral vedeti, da nekaj ni v redu. To je bilo zelo slabo znamenje, a ga nisem razumel," priznava sogovornik.

Druga nenavadna okoliščina se je zgodila med postavljanjem baznega tabora pod steno sedemtisočaka Muztagh Tower. Kresalu so se v taboru ena na višini 4900 metrov zdravstvene težave, ki so se začele že v dolini, zelo poslabšale, kar je bilo nenavadno, saj mu je le nekaj dni prej zdravnik zagotovil, da je zdrav kot dren.

"Bil sem najbolje pripravljen do zdaj, 14 dni sem preživel v višinski sobi na Rogli, na umetno ustvarjenih pogojih, kot bi dejansko bival na višini 4500 metrov. Potem pa so se mi kar naenkrat pojavili ledvični kamni, imel sem težave s strgano mišico in trebušno kilo. Telo se je uprlo, glava pa tega ni hotela sprejeti.

Ker so se težave nadaljevale, mi je zdravnik po radijski zvezi zabičal, da moram domov, doma pa so se slabe novice nadaljevale. Izvedel sem, da se je Pavle ubil in da je Dejan ostal sam tik pod vrhom gore," se spominja Kresal. Začeli so odštevati mučne ure. Kar 88 jih je minilo do rešitve Miškoviča. "Tako dolgo nismo šli spat, dokler nismo Miška dobili dol."

Miškovič se je trudil ostati živ

Kaj se je pravzaprav dogajalo na gori?

Pavle Kozjek je 25. avgusta 2008 umrl med sestopom (verjetno je zdrsnil v odprtino na grebenu), Miškovič pa je sam in slabo opremljen (brez spalne vreče, vrvi in kuhalnika) ostal na gori. Mukoma je sestopil do višine 5000 metrov, k sreči je imel vsaj satelitski telefon, prek katerega je sporočil, kje približno je. Od tam naprej sestop brez vrvi ni bil več mogoč.

V steni je preživel dolgih in mučnih 88 ur, dokler ga muk ni odrešil helikopter. Kot je povedal pozneje, se je pač trudil ostati živ.

Humar odigra ključno vlogo, izkušnje z Nanga Parbata koristno uporabljene

Pri reševanju Miškoviča je ključno vlogo odigral Tomaž Humar, - še en izkušeni alpinist, ki je umrl v gorah -, ki se je v družbi Aleša Koželja brez oklevanja takoj podal na pot proti Pakistanu. Tudi njima se je na poti dogajalo marsikaj, od tega, da sta potovala brez pakistanskega vizuma, pa so jima ga cariniki na londonskem letališču kar na lastno pest skozi ograjo pritisnili v potni list, do pritiskov in prošenj, naslovljenih na pakistansko vojsko, medtem ko je vrh povsem nove pakistanske vlade odpotoval na počitnice v Dubaj, pa to, da so jim prisluškovale kontraobveščevalne službe in podobno. Neverjetno.

Humarjeva pomoč je bila tu še posebej dragocena, saj so mu bile izkušnje iz reševanja z Nanga Parbata, kjer so ga piloti pakistanske vojske rešili s helikopterjem, v veliko pomoč.

Življenje pred letom 2008 in po njem

Živ je ostal tudi Kresal, a močno spremenjen. "Ločim življenje pred letom 2008 in po njem. Od takrat na življenje gledam povsem drugače. Postal sem precej bolj pozoren na stvari, ki se dogajajo okrog mene," pravi.

Časa ne more zavrteti nazaj, tako lahko pač ne gre, bo pa skušal ohraniti spomin na dan, ki mu je vzel prijatelja. Skozi film. Po filmu Osem krogov in pol namerava o njuni skupni poti, ki se je začela leta 1993 v Peruju na gori Chacraraju, posneti celovečerni film.

V spomin na Pavla Kozjeka, učitelja in prijatelja.