Zakaj je Ferrari rdeč?

Rdeči, vsaj na dirkaških stezah, so bili nekoč tudi avtomobili znamk Alfa Romeo, Maserati, Lancia in Abarth, saj je ta barva uradna nacionalna dirkaška barva Italije, tako imenovana  "rosso corsa" ali dirkaška rdeča.

Dirkaške nacionalne barve? Dandanes, ob s sponzorskimi oglasi polepljenih večbarvnih dirkalnikih si je le stežka mogoče predstavljati, da kaj takega sploh obstaja, in res gre za domislico, ki spada v prejšnje stoletje, natančneje v začetek 20. stoletja.

Takole so izgledale zgodnje avtomobilske dirke v Franciji:

Začelo se je leta 1900

Na zgodnjih avtomobilističnih dirkah v Franciji, na pokalih Gordona Bennetta – leta 1899 je ameriški milijonar James Gordon Bennett s francoskim avtomobilskim klubom (Automobile Club de France – ACF) ustanovil vsakoletno tekmovanje, ki so se ga udeleževali avtoklubi iz različnih držav – so se za lažje prepoznavanje avtomobilov domislili nacionalnih barv.

Francozi so si na prvi dirki za Bennettov pokal izbrali modro, rumena je pripadla Belgiji, bela Nemčiji in rdeča Združenim državam Amerike. Velika Britanija je na tej mednarodni dirki prvič sodelovala leta 1902 in si za svojo barvo izbrala zeleno, saj je bil avtomobil znamke Napier, ki ga je do zmage pripeljal otoški dirkač Selwyn Edge, že obarvan zeleno.

Italija je dirkaško rdečo prevzela šele leta 1907, ko sta Scipione Borghese in Ettore Guizzardi zmagala na avanturistični dirki od Pekinga do Pariza (skoraj 15 tisoč kilometrov!).

Italijansko dirkaško rdečo je dolgo pred Ferrarijem nosila Alfa Romeo. Foto: Reuters

Italijani prevzeli rdečo

V dvajsetih letih 20. stoletja, ko so bile v Evropi že dodobra uveljavljene dirkaške velike nagrade (Grand Prix), so nacionalne dirkaške barve dobile še uradno razsežnost, saj jih je priznavala tudi leta 1904 ustanovljena Mednarodna zveza uradnih avtomobilskih klubov (Association Internationale des Automobile Clubs Reconnus – AIACR), ki se je po drugi svetovni vojni preimenovala v Mednarodno avtomobilistično zvezo (Fédération Internationale de l'Automobile – FIA).

Dotlej so Italijani rdečo že popolnoma posvojili in z rdečo Alfo Romeo slavili zmage na velikih nagradah, medtem ko so se morali Američani, prvotni lastniki dirkaške rdeče, sprijazniti z drugo rešitvijo, belo osnovo in prečno modro črto. V tistem obdobju je nemško belo zamenjala nepobarvana aluminijasta šasija, ki je pozneje dobila vzdevek srebrna puščica.

Ko so prišli sponzorji, je bilo z nacionalnimi barvami konec

Leta 1968 so v dirkanje za velike nagrade, takrat že specializirano odprtokolesno formulo ena, vstopili sponzorji in nacionalne barve so izgubile pomen. A pri Italijani so ostali nostalgični, Alfa Romeo in Ferrari še dandanes vztrajata pri rdeči in tako vzdržujejo stik s slavno italijansko dirkaško tradicijo.

Ustanovitelj slavne znamke s poskočnim konjičkom Enzo Ferrari ni nikoli pozabil prve dirke, ki si jo je ogledal. Kot desetletni fantič je leta 1908 na dirki v Bologni navijal za takratna italijanska asa Vincenza Lancio in Feliceja Nazzara, ki sta dirkala v rdečih fiatih. Zmagal je Nazzaro, mladi Enzo pa se je takrat odločil, da bo postal dirkač, pravi legenda.

Rdeč Ferrari v današnji formuli ena. Foto: Reuters

Ferrari pa še vedno vztraja

Otroške sanje je uresničil in v dvajsetih letih prejšnjega stoletja dirkal za Alfo Romeo, v sklopu te italijanske tovarne leta 1929 ustanovil dirkaški oddelek Scuderia Ferrari, se leta 1939 osamosvojil, nato pa šele po drugi svetovni vojni, leta 1947 predstavil prvi dirkalnik, ki je nosil njegovo ime. Leta 1950 je s svojim moštvom sodeloval na prvem svetovnem prvenstvu formule ena in odtlej je Ferarri neločljiv del tega športa. In ves čas v rdeči barvi. 

Da je rdeč Ferari pojem pa nenazadnje kaže tudi tale pesem: