Zakaj se nekateri športniki pretirano hvalijo, drugi pa ostajajo ponižni?

Poročanje o profesionalnih boksarskih obračunih, še posebej tistih onkraj luže, redno spremljajo tudi stavki o izrečenih žaljivkah, s katerimi eden od tekmovalcev blati drugega. Eden zadnjih takih primerov je verbalni obračun britanskega boksarja Tysona Furyja z ukrajinskim zvezdnikom Vladimirjem Kličkom pred dvobojem, ki ju 28. novembra čaka v Düsseldorfu.

Zakaj se sploh vedejo tako? So bahači res toliko boljši od nasprotnika ali gre samo za dviganje ega, ki bi se brez tega razblinil kot milni mehurček, smo se vprašali na Sportalu.

Hvalisanje je dvigovanje samozavesti

Športni psiholog Matej Tušak meni, da gre za zadnje. Da hvalisanje in poniževanje nasprotnika ni nič drugega kot prepričevanje samega sebe, da zmoreš. "Tako si nekateri dvigujejo samozavest," je prepričan.

Negativne misli spodbujajo strah, pozitivne sproščenost

Tušak je prepričan, da gre pri tem najpogosteje za povsem neškodljivo dvigovanje samozavesti, saj si športniki tako neprestano ponavljajo, kako dobri so in kaj vse zmorejo. "Večina vrhunskih športnikov ima v svoji pripravi na nastop podobne sugestije, vzhodnjaki bi jim rekli mantre, le da jih ponavljajo sami pri sebi in tako uravnavajo notranje misli," pojasnjuje Tušak.

Športniki se po njegovem mnenju dobro zavedajo, da negativne misli vplivajo na strahove in napetost, pozitivne pa pomagajo k večji sproščenosti. "Športnik tako verjame, da bodo stvari tekle tako, kot si jih je zamislil.

To delajo skozi tihi govor, strokovno mu rečemo tehnika pozitivnega razmišljanja, medtem ko tisti, ki so manj socializirani ali imajo kakšno drugo neprijetno osebnostno lastnost, kot je povečana negativnost, ali pa so znani po tem, da niso spoštljivi do nasprotnika, to pokažejo navzven. Namen teh besed je pomagati človeku, da vzdržuje visoko samopodobo in se lažje pripravi na tekmovanje," poudarja sogovornik.

Če razumeš logiko hvalisanja, te ne more vreči iz tira

Ali to negativno vpliva na nasprotnika ali ga pušča povsem ravnodušnega, je odvisno od tega, kako dobro je nasprotnik pripravljen.

"Najprej se vprašajmo, kdaj človek to govori. Takrat, ko ne čuti, da je dobro pripravljen. Če tega ne čuti, mora to glasno govoriti, da ne bi prevladale negativne misli. Športnik, ki je v vrhunski formi, se igra, v tem uživa in ne potrebuje nesramnega obnašanja, ga pa potrebujejo vsi tisti, ki so na meji, ki si tako dvigujejo ego in dokazujejo, da so konkurenčni.

Če športnik to logiko razume, potem ve, da je takšno vedenje zgolj dokaz za to, da njegov nasprotnik ni tako samozavesten, kot si želi biti. "Če to razumeš, potem takšno vedenje lahko vpliva le pozitivno in te ne sme prestrašiti. Seveda pa se v nasprotnem primeru, če športnik ni dobro pripravljen in je že tako prestrašen, lahko hitro zgodi, da take misli nanj vplivajo negativno."

To je podobno, pravi Tušak, kot bojni ples novozelandskih igralcev rugbija, zadnje čase tudi košarkarjev, ki pred vsako tekmo odplešejo maorski ples haka.

"To počnejo samo zato, da bi nasprotnika prepričali, kako dobri in močni so. Če gledaš skupino ljudi s takim pristopom, je logično, da te, če nisi pripravljen, prestraši in ohromi. Po drugi strani pa boš, če razumeš, da to delajo zato, ker niso prepričani, da lahko uresničijo svoja pričakovanja, le zamahnil z roko, si mislil, kako so smešni, in se po svoje pripravljal naprej.

"Športnik, ki na veliko opazuje nasprotnika, prav gotovo ni dobro pripravljen," pravi Tušak. "Če bi bil, bi se ukvarjal zgolj s samim seboj."

Zakaj je največ nastopaštva v boksu, v judu in karateju pa bi ga zaman iskali?

Čeprav je nadpovprečno hvalisanje prisotno tudi v košarki, atletiki in nogometu, pa ga je največ opaziti v svetu borilnih športov. Pri tem sta izjema judo in karate, kjer bi ga zaradi filozofskega ozadja, ki temelji na globokem spoštovanju nasprotnika, zaman iskali.

Tušak je prepričan, da je razlogov za to več. "V borilnih športih je nasprotnik vedno le eden, kar pomeni, da je treba ustrahovati samo enega nasprotnika. V tem primeru lahko stanje enega močno vpliva na stanje drugega – lahko ga razoroži ali prestraši oziroma če je nastop prvega bolj mlahav in neodločen, nasprotnika še dodatno opogumi."

Drugače je pri ekipnih športih, ko na nasprotni strani stoji cela ekipa, ali pri alpskem smučanju, kjer je nasprotnik proga, s katero se vsak bori tako, kot ve in zna.

Mr. Sympatikus grozi s prijaznostjo

Nastopaško vedenje je zelo odvisno tudi od značaja športnika. Eden tistih, ki bi si jih težko predstavljali v vlogi bahača, je prav gotovo slovenski boksarski as Dejan Zavec. Ta slovi po tem, da je do svojih tekmecev vedno zelo prijazen in spoštljiv, posledica tega včasih že kar nenavadnega obnašanja v svetu poklicnega boksa pa je njegov vzdevek Mr. Sympatikus, ki so mu ga nadeli v Nemčiji.

Zavec ostaja zvest samemu sebi

"Trash talk" se mu zdi trapast. Po naravi je namreč vljuden, igrati hudobnega dečka pa se mu preprosto ne ljubi.

"Včasih sem že razmišljal, da bi se preprosto vključil v to igro. 'Zakaj pa ne,' sem si rekel. Po drugi strani pa nisem hodil v igralsko šolo in me takšen cirkus pravzaprav niti ne zanima. Ostajam zvest sam sebi. Eni to sprejmejo, drugi ne, ampak jaz vsega tega ne potrebujem. Samega sebe lahko pogledam v ogledalo," pravi svetovni prvak supervelterske kategorije po različici WBF World, ki pravo psihološko stanje doseže tudi brez tovrstnih, navijačem večinoma zelo všečnih nastopov.

Svojo osebnostno lastnost je že večkrat obrnil sebi v prid. S prijaznostjo in iskrenostjo je namreč svoje tekmece že zmedel. Pričakovali so, da se bodo z njim vsaj verbalno spopadli že na promocijskih dogodkih pred dvobojem, pa so namesto tega naleteli na prijatelja. A le do prvega gonga v ringu. Takrat se tudi Zavec spremeni v nevaren borilni stroj, ki ga zanima le zmaga, ob zadnjem udarcu na gong pa se spet prelevi v dobrega starega Dejana Zavca.