Nekdaj so se jim posmehovali, zdaj so med najboljših sto

Moški slovenski tenis je deležen vedno manjšega števila javnega posmehovanja in žaljivih primerjav, kako se v deželi pod Triglavom nikoli ne bo našel junak, ki bi lahko mešal štrene najboljšim na svetu. Če je še desetletje nazaj veljalo prepričanje, da bodo slovenski teniški igralci primorani ostati v senci uspešnih rojakinj, ter da se bo skrajni domet sukal okrog 200. mesta na svetovni jakostni lestvici, je eksplozija odmevnih rezultatov, pod katere se je podpisala trojica Žemlja – Kavčič – Bedene, zagotovila kar tri predstavnike med najboljših sto na svetu.

Slovenski moški tenis je doživel preporod, kot ga še ni. Še več, Grega Žemlja se je prebil v finale ATP turnirja, premagal igralca, ki spada med najboljših deset na svetu (Srb Janko Tipsarević) in se za nekaj časa zavihtel na rep najboljših 50 igralcev na svetu. Kaj vse pa so morali najboljši Slovenci ''požreti'', preden so postali standardni udeleženci največjih turnirjev? ''Vsako leto sem na koncu napredoval za 20-30 mest. To me je držalo pokonci, da sem vsa ta leta trdo treniral in po vsaki končani sezoni želel še več,'' se je težkih začetkov, predvsem vedno stresnega prehoda iz mladinske v člansko kariero, spominjal najvišje uvrščeni Slovenec na jakostni lestvici. Tudi zadnjih uspehov, lovorik na challengerjih na Kitajskem, ali pa senzacionalnega preboja v finale na Dunaju, ni dojel kot nekaj nevsakdanjega. ''To ni bila moja čarobna paličica, pač pa delo na dolgi rok. Moj trener Žiga Janškovec mi je vedno govoril, da se bo pri meni trdo delo poznalo nekoliko pozneje. Rezultat sem si želel že prej, a ga nisem dosegel. Bile so prisotne razne negativne misli, samozavest je padla, spraševal sem se, ali sem vse naredil prav ali ne. Nato pa sem se enostavno umiril in šel naprej. In rezultati so se pokazali,'' je zanimiv fenomen pojasnil Žemlja, ki se lahko pri 26 letih pohvali z imenitnim zaključkom leta in vlogo ''prve'' slovenske violine.

Kavčič: Veliko ljudi je dvomilo

O podiranju teniških mejnikov je na prijetnem druženju vodilnih teniških delavcev s predstavniki sedme sile, v prostorih Maxi salona je za okroglo mizo o ''eksploziji'' slovenskega moškega tenisa poskrbela STA, spregovoril tudi njegov dolgoletni prijatelj Blaž Kavčič. Prvi Slovenec, ki se je prebil med najboljših sto na svetu. ''Veliko ljudi je dvomilo, da se v Sloveniji sploh lahko pojavi dober igralec. Vedno sem poudarjal, da ni treba čez 'veliko lužo', ter da pri nas vladajo dobri pogoji za trening. Pomembna sta le zaupanje vase in motivacija,'' je recept, s katerim se je približal svetovnemu vrhu, razkril Ljubljančan, ki se je na svetovni lestvici zavihtel do 68. mesta, nato pa so mu nekoliko ponagajale težave z zdravjem. ''Letos sem imel najhujše poškodbe v zadnjih treh letih, zato sem zelo vesel, da sem si sploh zagotovil nastop v glavnem delu OP Avstralije,'' je zadovoljstvo s prisotnimi delil 25-letni ''Kaljut''.

Bedene se še spominja zlobne pripombe Mariborčana

Strmi vzpon Kavčiča in Žemlje je pripomogel k hitrejšemu napredku in dokazovanju najmlajšega člana slovenske deteljice, ki je kmalu potrkal na vrata najboljše stoterice in postal član uglednega ''kluba''. Za nameček pa si letos še priigral mesto na zaključnem turnirju najboljše osmerice serije challenger, ki se bo konec meseca začel v Braziliji. ''Ko sem se pogovarjal s starejšimi igralci, ki so sedaj večinoma trenerji, so se sami zelo pritoževali, ker sploh niso vedeli, kaj je v Sloveniji sploh mogoče doseči. Sam sem imel to srečo, da sem to pri Blažu in Gregi videl v živo. Na treningih z njima sem se prepričal, da je vse možno,'' ni skrival dobre volje Aljaž Bedene, ki se še spominja posmehovanj vrstnikov, češ da ne bo nikoli uresničil visokih ciljev. ''Spomnim se, ko sem bil star 14 let, mi je en Mariborčan zastavil vprašanje, kaj je moj cilj v tenisu. Dejal sem, da uvrstitev med najboljših sto, on pa se je le škodoželjno zasmejal. To me ni potolklo, ampak le dvignilo. Upam, da ga bom še kdaj srečal in se mu zahvalil, saj je bil to velik motiv za prihodnje,'' je 23-letni Ljubljančan predstavil dogodek, ki mu je pomagal v karieri kot nenadejano visok motivacijski dejavnik.

Kavčič: To je naložba za življenje po karieri

S podobnimi posmehovanji se je soočal tudi ''dunajski junak'' Žemlja: ''Na socialnem omrežju Facebook sem dobil sporočilo, v katerem me je oseba spraševala, zakaj sploh še igram tenis. Zakaj se 'matram', in ali niso stvari, ki jih počnem, tudi nevarne za telo ter povezane s poškodbami. Menil je, da je šport nezdrav način življenja, da imam v življenju še druge zadeve … No, stvar je taka. V tem, kar delam, enostavno uživam. Rad hodim na turnirje, rad zmagujem, rad sem konkurenčen ostalim in rad napredujem,'' je odločen Gorenjec, ljubezen do loparja pa je razodel tudi Kavčič: ''Uživam na treningih. Kdaj ni najlažje, v večini primerov pa je ta služba zelo dobra, saj delaš tisto, kar si želiš. Potuješ po svetu, srečuješ in spoznavaš različne ljudi, kulture, kar je za življenje po karieri zelo dobro. To je naložba za življenje naprej. Mene so naprej gnali občutki po zmagi. Ko zmagaš turnir, je to nemogoče opisati. To te žene naprej. Ko dvigneš pokal, takrat se mi vse odvrti, kaj je bilo potrebno za to. Občutki me ženejo naprej,'' je označil bistvo teniškega poslanstva, s katerim se je nekdaj srečeval kot obetavni najstnik, pri 25 letih pa se že zasidral v krogu najboljše stoterice. Če ne bi prihajalo še do vedno bolj pogostih poškodb …

Preporod triperesne moške teniške deteljice vedno bolj odmeva v javnosti, trije slovenski junaki pa so si že zadali nove cilje. Zatrdili so, da bi ob primerni pomoči zdravja lahko naskakovali tudi preboj med 50. No, z rahlo izjemo: ''Sam sem že bil 50.,'' je dodal rekorder Žemlja, ki je že zaključil z jesenskimi ''počitnicami'', v peklenskem decembru pa bo gradil formo za čim boljše predstave v prihodnjem letu. Letu, ki ga bo moški slovenski tenis dočakal s tremi posamezniki med najboljših sto in ki bi lahko predstavljal še nadaljevanje pravljice.