Po zmagi nad Sereno Williams so jo mediji raztrgali

Vsak ljubitelj športa bi jo moral poznati. V profesionalnem tenisu je že vse od leta 1995 in v vseh teh letih je 33-letna Velenjčanka nanizala vrsto vrhunskih uspehov. Lahko se pohvali z zmago v Wimbledonu v ženskih dvojicah, ko sta slavili s Čehinjo Kveto Peschke, na OP Francije pa je skalp vzela veliki Sereni Williams. Sicer je v svoji bogati karieri dosegla štiri turnirske zmage med posameznicami, v dvojicah pa slavila kar 35. Katarina nam je zaupala, da je teniški kruh vse prej kot lahek. Kot pravi, je do svojega prvega trenerja prišla s krvavimi rokami in talentom. Zdaj jo čaka nov izziv. V novi sezoni bo namreč igrala v paru z mlado francosko igralko Caroline Garcia. Cilji so visoki, jima bo uspelo?

Ali priprave na novo sezono že potekajo? Da, priprave so že v polnem teku, saj se čez nekaj tednov začne že nova sezona. Se pripravljate v Sloveniji ali ste kje v toplejših krajih? Končno bom lahko čez praznike doma, drugače pa sem že trenirala v toplejših krajih in po praznikih bom znova odšla na trening v tujino. Že pred finalnim turnirjem v Singapurju ste dejali, da se vaše sodelovanje s Kveto Peschke končuje. Je to zdaj dokončno? Da, to je zdaj dokončno. Po Singapurju je bilo že jasno, da tako več ne gre in odločili sva se, da odideva vsako svojo pot.

Kako ste sicer zadovoljni z letošnjo sezono? Letos je bila zagotovo ena slabših sezon. Rada bi jo čim prej pozabila, čeprav sva se na koncu s Kveto le uvrstili na finalni turnir v Singapurju, kar je cilj vsakega para. Na ta turnir sva se praktično uvrstili s prvim delom sezone, ko sva imeli solidne rezultate. Po Wimbledonu je prišlo do razpada sistema, saj razen na OP ZDA nisva naredili nič. Žal mi je, ker sem bila sama v zelo dobri formi in tudi zdravje mi je služilo, ampak v dvojicah nisi sam na igrišču, ampak sta dva. Kveta je imela letos manjšo krizo, staknila je tudi poškodbo in zato posledično ni bilo rezultatov.

V prihodnji sezoni boste igrali v paru s Francozinjo Caroline Garcia. Je to morda za vas pot v neznano? Ste že opravili kakšen skupen trening, sta se ujeli? Pri najinem sodelovanju gre za povsem nekaj novega, saj do zdaj še nisva igrali skupaj. Dejansko še ne veva, kako se bova ujeli. Caroline je mlada in dobra igralka in mislim, da ne bo imela težav igrati tako med posameznicami kot tudi v dvojicah. Podobno zgodbo sem imela tudi z Nadjo Petrovo, s katero sva pred časom super sodelovali. V tistem času sva premagovali vse mogoče nasprotnice in bili celo prvi na lestvici dvojic. Pozneje se je žal poškodovala, tako da sva morali najino sodelovanje končati. Želim povedati, da sodelovanje s Francozinjo ni pot v neznano. Je manjša neznanka, vendar pa se ta neznanka lahko reši v nekaj mesecih.

Kdo sestavlja dvojice, igralke same ali so vpleteni tudi trenerji in agentje? Pri meni gre povsem za mojo odločitev, ker sem že dovolj izkušena igralka. Vem, kaj iščem in s kakšnim tipom igralke bi se lahko ujela. Pri mlajših igralkah mogoče pomagajo trenerji, včasih gre tudi za kakšne marketinške poteze s strani agentov. Velikokrat pa se zgodi, da se igralki dobro razumeta in potem tudi skupaj igrata v dvojicah.

Nam lahko poveste, kakšna je razlika v treningih za dvojice in posamezne dvoboje? Zanimivo vprašanje. Glede mojih treningov so časovno isto dolgi kot takrat, ko sem igrala med posameznicami. Enako časa prebijem na igrišču, na fitnesu ali kje zunaj na štadionu … Edina razlika je, da je trening nekoliko prilagojen. Treniram stvari, ki mi koristijo za igro dvojic. Skratka, vse je prilagojeno igri dvojic. Daleč od tega, da je igra dvojic neka "turistična" različica tenisa, to vsekakor ne.

Nazadnje ste med posameznicami igrali leta 2010, morda kaj pogrešate tovrstne dvoboje? Ne, ne pogrešam. Moram reči, da sem se kar nagarala v tem športu. Veliko let sem igrala posamične dvoboje kot tudi igro dvojic in moram reči, da je bilo precej naporno. V obeh konkurencah sem bila pri vrhu. Med posameznicami sem bila na mestih med 20 in 25, istočasno pa sem bila pri vrhu tudi v dvojicah. To pomeni, da sem skoraj vsak teden igrala tako med posameznicami kot tudi v dvojicah. Telo se izčrpa in zaradi vseh teh naporov in poškodb sem se odločila, da ne bom več igrala med posameznicami. Vedeti je treba, da me leta 2009 zaradi poškodb ni bilo na igrišču in verjemite mi, da se je zelo težko vrniti. Na koncu sem imela težave še z ramo, saj me je že po drugem nizu začela tako boleti, da sem komajda servirala. Takrat sem spoznala, da tako več ne gre, zato sem se osredotočila le še na dvojice.

Se vam zdi, da so igre dvojic medijsko preveč zapostavljene? Pri tenisu so glavna prioriteta posamični dvoboji, tudi sama sem stremela k temu, ko sem igrala še v obeh kategorijah. Ne bi pa rekla, da so dvojice zapostavljene. Če samo omenim brata Bryan (Mike Bryan in Bob Bryan op. p.). Ona dva sta znana po vsem svetu in sta morda bolj poznana kot igralec, ki se uvršča na dvajseto mesto med posamezniki. Verjetno je odvisno tudi od države do države, jasno pa je, da posamični dvoboj več šteje. Moram povedati, da dvojice v Sloveniji niso podcenjene. Pravzaprav sem prijetno presenečena, kako me javnost in mediji spremljajo tudi po tem, ko igram samo še v dvojicah. Verjetno tudi zaradi rezultatov, ki jih dosegam zadnja leta.

Koliko spremljate slovensko reprezentanco v pokalu Fed? Dekleta spremljam le prek medijev. Sicer je moja reprezentančna pot končana. V naših časih smo bili super ekipa, ko smo bile tri igralke uvrščene med najboljših 50 na svetu. To je bila zlata generacija in mislim, da se vsem nekoliko kolca po tistih časih. Prišel je trenutek, ko sem mesto odstopila mlajšim igralkam. Zdaj je pravzaprav na njih, ali se jim bo uspelo vrniti tja, kjer smo enkrat že bile. Sem pa žalostna, ko vidim, da so stvari prišle tako daleč, da so izpadle v drugo evro-afriško skupino. Po drugi strani pa me veseli, da je moški tenis zacvetel. Mislim, da so zdaj oni tisti, ki rešujejo slovensko teniško čast.

V svoji karieri ste dosegli mnogo lovorik, tako v posamičnih dvobojih kot tudi v dvojicah. Katera lovorika vam največ pomeni? (Smeh) Kljub vsem posamičnim zmagam lahko odkrito rečem, da mi največ pomeni wimbledonska zmaga v ženskih dvojicah. In če se vrnem na tisto vprašanje o zapostavljenosti dvojic. No, v tem primeru zagotovo niso. Ta zmaga je najbolj cenjena v teniškem svetu in vsi so vedeli, kdo je zmagal v ženskih dvojicah. Na primer, če zmagaš manjši turnir med posameznicami, prav gotovo ni toliko odmeven.

V svoji športni karieri ste vzeli kar nekaj pomembnih skalpov, med drugim leta 2008 na OP Francije tudi Sereni Williams. Vam ta zmaga največ pomeni ali bi izpostavili kakšnega drugega? Brez dvoma je to dvoboj proti Sereni Williams na OP Francije, ko sem jo premagala v tretjem krogu z izidom s 6:4 in 6:4. Še danes se spominjam tega dvoboja. Ta zmaga me je izstrelila med zvezde, vsi so me trgali po tem dvoboju. Ogromno medijev je bilo okoli mene, prav tako sem bila gostja v pogovornih oddajah. Serena je le Serena in zmaga nad njo na turnirju za grand slam ima še toliko večjo vrednost.

Kako se spominjate tistega dvoboja? Ste takrat igrali tenis svojega življenja? Takrat sem bila res v dobri formi. To je bil ravno leto 2008, ko sem bila v vzponu. Tisto leto sem nanizala kar nekaj velikih zmag in bila sem relativno konstantna skozi celotno sezono. Glede samega dvoboja … Sereni boš težko zabil 50 "winnerjev", ker je močna igralka. Pri njej moraš držati žogico v igrišču oziroma čakati, da ona naredi napako. Vsilila sem ji ritem igre, ki ji tisti dan ni ustrezal, in to je bilo to. Najtežje je bilo dvoboj pripeljati do konca. Treba je vedeti, da igralka, kot je ona, v ključnih trenutkih igra najbolje oziroma moraš ti pokazati še boljši tenis. Meni je to uspelo, nisem se ustrašila zmage, tako da se je na koncu vse poklopilo.

Danes lahko rečemo, da ste igralka z veliko izkušnjami. Kako težko je uspeti v tenisu? Uf, zelo težko. Tenis je zelo specifičen šport, kjer je veliko zunanjih faktorjev, tako kot tudi pri drugih športih. Pri tenisu je zajeto vse. Biti moraš vzdržljiv, hiter, eksploziven in moraš imeti razumevanje za igro. Kot sem že enkrat povedala; igrišče moraš videti 3D-sliki in izkoristiti moraš vse, kar ti ponuja. Pomembna je taktika, prav tako moraš imeti tudi jeklene živce … Če želiš uspeti, moraš trenirati že od majhnih nog in biti vztrajen. Ne smeš pri petnajstih letih vreči puške v koruzo, zato ker nisi Martina Hingis. Zelo velik problem so finance. Tenis je zelo drag šport in vsi stroški so krat dva, saj moraš plačevati tudi trenerja. Brez trenerja ne gre. Če nimaš sponzorjev, je zelo težko. Vse skupaj je en velik mozaik in vse skupaj se mora sestaviti. Če manjka samo en del mozaika, lahko kaj hitro pride do razpada sistema. Seveda moraš imeti tudi talent. Nekdo, ki nima talenta, bo prišel do neke meje, višje pa ne bo mogel priti.

Kot ste že dejali, je pri tenisu veliko povezano tudi s financami. Kdo vam je najbolj pomagal pri vaši karieri? Zase lahko rečem, da če me ne bi starši podpirali in če se ne bi žrtvovali za mene, mi ne bi nikoli uspelo. Zato jim bom vedno zelo hvaležna. Brez njih ne bi mogla živeti svojih sanj. Danes je enako. Vse skupaj je na ramenih staršev in vemo, da je situacija v svetu težka. Samo za primer lahko povem, da sem imela na potovanjih svojega prvega trenerja šele takrat, ko sem začela nekaj služiti. Takrat, ko sem se prebila med prvo stoterico ali petdeseterico na lestvici WTA. Praktično sem do tja prišla s krvavimi rokami in svojim talentom. Naša zveza ni tako bogata in žal nima toliko denarja, da bi lahko podpirala mlade igralce. V nekaterih drugih državah je drugače. Predvsem vodilne zveze, ki imajo v organizaciji tudi turnirje za grand slam – Avstralija, Francija, Velika Britanija in ZDA … To so zveze, ki lahko pomagajo mladim igralcem.

Vas nastop na olimpijskih igrah še zanima? Olimpijske igre so nekaj posebnega in sama sem nastopila na treh olimpijskih igrah. To je veliko, če pogledamo kariero enega športnika. Na vseh olimpijskih igrah sem uživala in sem se imela res dobro. Če bi še šla na olimpijske igre, bi si želela medalje. Glede na to, da igram v paru s tujo igralko, na OI pa igraš lahko samo s svojim rojakom, je zame praktično nemogoče, da bi prišla do medalje. Dejstvo je, da je konkurenca v tenisu zelo močna in ne moreš priti tja na vrat na nos in osvojiti olimpijske medalje. Tako žal ne gre. Poleg vsega ne vem, koliko časa bom še igrala … Lahko rečem, da olimpijske igre niso več v mojih načrtih. V tem primeru se mi zdi bolj korektno, da odstopim mesto drugemu športniku in da ta doživi svoje sanje.

Kakšni so cilji v novi sezoni? Mislim, da še vedno spadam v vrh in tako se tudi počutim. Pričakovanja so podobna kot pretekla leta. Edina neznanka je, ali se bova z novo partnerko ujeli, ampak sama menim, da bi se lahko. Prvi cilj je, da se uvrstiva na finalni turnir, kar pomeni, da bova med osmimi najboljšimi pari.