Oče priljubljene maskote: Za Vučka sem iztržil toliko, da sem si lahko kupil garažo

Devetinšestdesetletni Kranjčan Jože Trobec je sicer akademski slikar, a njegovo ime je v svet ponesla maskota, ne umetniška slika. Vučko, uradna maskota zimskih olimpijskih iger v Sarajevu in ena od najbolj prepoznavnih športnih maskot vseh časov, je tudi sicer zaznamovala večji del njegovega življenja. Kako so se vanj vpletle karikature (12 karikatur vrhunskih športnikov krasi najnovejši koledar, t. i. Koledar s srcem), koliko je iztržil za Vučka in zakaj sam ni vztrajal na športni poti?

Konec leta poleg številnih prerezov, dogodkov leta, želja in obljub za prihodnje leto po svoje zaznamujejo tudi koledarji. Tokrat ste ga z zbirko 12 karikatur, na katerih ste ovekovečili 14 izstopajočih slovenskih športnikov, zaznamovali tudi vi. Znesek od prodaje bo namenjen Ustanovi za pomoč otrokom z rakom in krvnimi boleznimi. Čigava je zamisel?

Moja, z otroki iz Ustanove sodelujem že 30 let. Pred leti sem zanje ustvaril tudi logotip, metulja. Projekt koledarja s srcem sva izpeljala skupaj s Tonetom Fornezzijem - Tofom, s katerim že vrsto let sodelujeva na Dnevniku in Nedeljskem dnevniku.

Nekaj športnih karikatur sem že imel pripravljenih, saj so bile objavljene v časopisu, ideja za širši projekt pa se mi je porodila v času letošnjega evropskega prvenstva v košarki.

Ustvaril je 12 športnih karikatur, na katerih je ovekovečil 14 vrhunskih športnikov, ki so vsak na svoj način zaznamovali športno leto 2017. Dobiček od prodaje koledarja, ki ima naslov Koledar s srcem - generacija zmagovalcev, bo namenjen Ustanovi za otroke z rakom in krvnimi boleznimi. Foto: Ana Kovač

Na dan, ko je bila na sporedu polfinalna tekma med Slovenijo in Španijo, sem narisal karikaturo Gorana Dragića in jo zvečer objavil na Facebooku, plakat s karikaturo pa sem obesil tudi v prostorih Dnevnika, kjer so menda nekateri novinarji med tekmo z Dragićem delali selfije.

Takrat sem začutil, da bi iz tega lahko ustvaril nekaj več, da bi iz teh karikatur lahko naredili koledar. Tof me je sicer nagovarjal, da bi jih v obliki dobrodelne dražbe prodajali na nacionalni televiziji, no, na koncu pa so končale na koledarju. Če bi se zanj odločili nekaj mesecev prej, bi jih verjetno prodali tudi 15 tisoč. Podjetja se za takšne nakupe odločajo že precej pred koncem leta.

Koledar je izšel v nakladi pet tisoč izvodov, nekaj smo jih še dodatno natisnili, računamo, da se bo za ustanovo nabralo vsaj 25 tisočakov.

Karikatura Gorana Dragića v času EuroBasketa je bila povod za nastanek koledarja s srcem:

Vrhunskih slovenskih športnikov je precej več kot mesecev v letu. Kako ste se lotili izbora športnikov, ki so se na koncu znašli na koledarju?

Res je, precej več jih je kot samo 12. Prav gotovo bi na koledar sodila katera od slovenskih plezalk, pa žal ni bilo prostora. Izbira osebnosti je bila težka, vsak bi se verjetno odločil nekoliko drugače.

Nekaj karikatur sem že imel pripravljenih, nekaj pa sem jih moral dorisati. Najprej sem načrtoval, da bi v koledar vključil tudi karikaturo rokometaša Vida Kavtičnika, pa sem se potem, ker je ravno olimpijsko leto, odločil, da vanj vključim Jakova Faka, pa čeprav je imel lani slabšo sezono. No, na koncu se je glede na trenutne uspehe to izkazalo kot pravilna odločitev. Seveda bi v koledar spadala tudi Tina Maze, a smo se odločili, da v koledar vključimo samo aktivne športnike.

Po svoje me je k nastanku koledarja spodbudila košarkarska evforija.

Je koledar športnih karikatur vaša oblika prispevka k slovenskemu navijanju?

Mogoče res. Sam se prištevam med velike športne navdušence. Zanima me nogomet, spremljam predvsem angleško in špansko prvenstvo, seveda me zanima tudi igra slovenske nogometne reprezentance, pa rokometašev, hokejistov, mah, kar vseh.

Trobec je ustvaril več maskot, med drugim tudi maskoto mesta Kranj, Krančka. Foto: Ana Kovač

Glede na vašo veliko športno afiniteto predvidevam, da ste se tudi sami nekoč ukvarjali s športom.

Igral sem hokej in sem celo med ustanovitelji Hokejskega kluba Triglav Kranj. Leta 1967 smo trije prijatelji ustanovili HK Asparagus. Vso opremo si izdelali sami, hokejska zveza pa nam je na našo prošnjo odstopila vrhnja oblačila državne hokejske reprezentance, ki je prav tisto leto v Franciji igrala na svetovnem prvenstvu.

Prvo hokejsko igrišče smo postavili v parku, na mestu, kjer danes v Kranju stojijo teniška igrišča. Prvo tekmo smo odigrali s HK Tržič in jih premagali z rezultatom 19:1. Povratno tekmo smo imeli v Tržiču, kjer smo prav tako zmagali. Igral sem na mestu napadalca. Pozneje smo morali ime kluba spremeniti in takrat smo postali HK Triglav. Na to obdobje me vežejo nepozabni spomini in še danes se lahko pohvalim, da sem deset minut drsal z državnim grbom (smeh, op. p.).

Samo deset minut?

Da, na enem od treningov smo se srečali s hokejisti Jesenic, pa se žal niso strinjali, da na dresih nosimo državni grb, ker pač nismo bili reprezentanti. Nace Sekelj, oče Matjaža Seklja, nekdanjega trenerja in slovenskega selektorja, znan je bil kot odličen rolbar (čistilec ledu na rolbi, op. p.), svojega sina pa je vedno vozil na rolbi, je zahteval, naj jih takoj snamemo.

Preden je postal slikar, je bil Trobec strasten športnik. Igral je hokej in nogomet in je celo med ustanovitelji kranjskega hokejskega in nogometnega kluba. Foto: Ana Kovač

Ukvarjal sem se tudi z nogometom in sem bil med ustanovitelji NK Korotan. Najprej smo se imenovali Ranč bojsi in smo bili celo prvaki Gorenjske lige. Vseh 11 dresov sem narisal jaz. Naš najvišji domet je bil finale pokala s Triglavom, kjer nas je spodbujalo okrog 1.600 navijačev. Mislim, da sem takrat narisal šest transparentov.

Bilo je ogromno anekdot. Med drugim smo se nekoč, ko smo se odpravili na tekmo v Celje, ustavili na Trojanah, tam pa tako najedli krofov, da smo tekmo izgubili z 21:0, pri čemer je bil vratar naš najboljši igralec (smeh, op. p.).

Ste takrat imeli visoke športne ambicije?

Ne, ko sem začel obiskovati likovno akademijo in študija nisem več mogel kombinirati s treningi, sem športno kariero končal. To je bilo nekje pri 18 letih.

Kako ste se sploh znašli v likovnih vodah? Vaš oče je bil čevljar, mama gospodinja. Kdo je v vaši družini kazal umetniško žilico?

Moj pokojni brat Peter. On je bil res vrhunski risar. Žal takrat ni bilo možnosti ali financ za študij, tako da je ostal bolj ljubiteljski risar. V mladosti se je preživljal s kopiranjem božjih slik. Mislim, da bi bil z dobro podporo lahko res odličen slikar. Tudi mama je kot otrok zelo rada risala, in sicer verske podobice.

Kdo vam je prvi rekel, da ste nadarjeni za risanje?

Ne vem, vem pa, da sem neprestano risal. Med drugim sem na primer že v prvem razredu narisal vse tisto, kar je tovarišica v sklopu učnega programa izobesila po stenah razreda. Črke abecede, ločila, na primer.

Sicer pa starši niso bili preveč navdušeni nad idejo, da bi bil rad slikar. Vedno je govorila, da so vsi umetniki pijanci, in naj grem raje na gradbeno šolo, ker je tam potencial.

Po osnovni šoli sem se po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih vpisal na srednjo šolo za oblikovanje in nato na likovno akademijo.

V Kranju, kjer živi, ima tudi svoj atelje. Foto: Ana Kovač

Kdaj ste začeli risati karikature?

Že v otroštvu. Ravno pred dnevi sem naletel na arhiv starih karikatur iz časa osnovne šole, ko sem narisal karikature naše nogometne ekipe.

Sicer pa je risanje karikatur danost, ki jo imaš ali pa je nimaš. Imamo zelo dobre risarje, ki pa risanja karikatur ne obvladajo.

Seveda imam na svoje karikature tudi nekaj slabih spominov. V prvem letniku srednje šole za oblikovanje sem med prakso v podjetju Tekstilindus na pobudo kolegov narisal karikaturo družinskega prijatelja, ki je bil tam zaposlen in je bil tudi moj nadrejeni. Karikaturo sem mu postavil na mizo, on pa jo je, ko jo je zagledal, ves jezen zmečkal in vrgel v smeti. Od takrat se ni več družil z nami, ni me niti pozdravil niti pogledal. Groza. Če bi to izkušnjo jemal preveč k srcu, bi z risanjem karikatur takrat za vedno opravil.

Slabo izkušnjo sem imel tudi enkrat v času, ko sem risal za zagrebški Studio. V obdobju od 1974 do 1978 sem narisal vso jugoslovansko sceno, med drugim tudi novinarko Silvijo Fuć, takrat precej močno politično komentatorko … Ni bila preveč zadovoljna. Sicer pa, in tega je bilo kar nekaj, so komentarji na moje karikature večinoma zelo pozitivni.

Kakšne obraze je težje skarikirati?

Otroške in preveč popolne. Poleg tega je karikaturo vedno treba narisati tako, da si bo portretiranec všeč. Mislim, da mi to kar uspeva.

Kdaj je karikatura dobra?

Ko me portretiranec pogleda. Spomnim se, kako sem se mučil z obrazom igralca Ljubiše Samardžića. Imel je krasen obraz za karikaturo, a mi nikakor ni uspelo. No, na koncu mi je, a sem se z njim mučil kar štiri dni. Na koncu se je izkazalo, da mu moram samo nekoliko spremeniti položaj oči.

V Iskratelu je bil del ekipe, ki je oblikovala legendarni telefon Fitipaldi. Zadnja leta karikature rišem digitalno, to pomeni, da namesto na papir rišem na poseben zaslon, tako imenovani zaslon wacom cintiq. Sledim tehniki. To mi je olajšalo delo, pa še bolje naredim.

Zdi se mi, da sem v zadnjih letih toliko časa in energije vložil v računalnike, da bi lahko že doktoriral. Včasih sem se preživljal z oblikovanjem – v Iskratelu sem bil v ekipi Davorina Savnika, ki je razvila legendarni telefon fitipaldi – in takrat je bilo znanje dela na računalniku nujno.

Z vpisom na likovno akademijo ste verjetno načrtovali, da se boste preživljali kot slikar?

Seveda, tak je bil načrt, vendar je to bila in je še vedno utopija. Tisti slikarji, ki so se s tem lahko preživljali, so ob tem delali še kot profesorji na akademiji. Tudi moja starejša hči se lahko preživlja s slikanjem in oblikovanjem, a živi v Španiji, kjer je delo slikarja še vedno cenjeno. Pri nas so to zgolj mokre sanje.

Danes še vedno slikate?

Vedno manj. Slik skoraj več ne prodam, razstave pa so tudi kar velik strošek. No, na drugi strani pa so karikature kar dober posel.

Seveda v intervjuju z vami ne moremo brez omembe Vučka, znamenite maskote, ki ste jo narisali za olimpijske igre v Sarajevu in ki je preživela do danes. Večkrat smo že slišali anekdoto, da ste maskoto oddali na pošto zadnje minute razpisnega roka. Kakšno je ozadje zgodbe?

Leta 1981 je v največjih takratnih časnikih, v Sloveniji sta bila to Delo in Dnevnik, izšel razpis za izdelavo maskote za zimske olimpijske igre. V tistem obdobju sem delal na Gorenjskem sejmu … Videl sem razpis in se odločil, da se prijavim.

Tako kot vedno, ko razvijam idejo, sem pripravil nekaj opornih točk, ki bi mi pomagale priti do končne ideje. To so bile v primeru Vučka Jahorina, Sarajevo … Spomnil sem se, da sem kot otrok bral pravljico o Jahorini in volkovih. To dvoje sem povezal in prišel na idejo, da bi narisal volka. Nadel sem mu ime Jahorinko, a je bil pozneje na pobudo organizacijskega odbora iger preimenovan v Vučka (volkec po bosansko).

Trobec ima doma samo eno maskoto Vučka, in sicer prvega, ki so ga izdelali pred več kot 30 leti. Foto: Ana Kovač

Želel sem si, da bi bila maskota drugačna od preostalih. In res, menda sem od vseh prijavljenih maskot, ki so izpolnjevale razpisne pogoje, takih je bilo več kot 800, vsega skupaj pa kar 1.200, edini prispeval volka. Bilo je več kot sto zajcev, 50 maskot ovce, vse mogoče, volk pa je bil samo eden.

Risbo maskote s tremi piktogrami Vučka (na smučeh, drsalkah) sem na pošto oddal v zadnjih minutah razpisa. Pozneje so mu organizatorji povedali, da bi mi bili pripravljeni pogledati skozi prste. Da bi moj predlog upoštevali, tudi če bi zamudil rok. Menda je tako izstopal.

No, pozneje so iz organizacijskega komiteja prišle pripombe, češ, da morda ni ravno najbolje, da je olimpijska maskota žival, ki je krvoločna, da s tem pošiljamo napačno sporočilo, a sem razložil, da zame volk predstavlja nekoga, ki se bori za preživetje, borba pa je v športu vsekakor močnejša asociacija kot biti bojazljiv kot zajček.

Direktor organizacijskega odbora mi je takrat dejal: če ti uspe pripeljati volka med ljudi, vsa čast ti! Vučku smo takrat črtali zob, s tem smo ga naredili prijaznejšega in ljudje so ga res dobro sprejeli.

Vučko je ena od redkih maskot, ki so preživele športni dogodek, za katerega so bile ustvarjene. Zakaj mislite, da je preživel svoj čas?

Res ne vem, mislim, da je vse skupaj bolj kot ne splet okoliščin. Ljudje so ga preprosto vzeli za svojega, ne vem pa, zakaj. Nekdo je o njem menda napisal celo knjigo, o Vučku so posneli tudi film z naslovom Kje si, Vučko? Res lep film, ki prikazuje nostalgijo tistega časa.

Preberite še:

• V ljubljanski votlini sarajevskega Vučka #fotoreportaza

Z bogato zbirko Vučkov in spominkov na ZOI v Sarajevu pa se ponaša ljubljanski zbiratelj Tomaž Alauf. Foto: Bojan Puhek

Foto: Bojan Puhek

Foto: Bojan Puhek

Še vedno je priljubljen. Še posebej v Sarajevu. Zadnjič sem bil na primer v stiku z gimnazijci iz Sarajeva (šola je pobratena z OŠ v Cerkljah na Gorenjskem), ki imajo v učnem programu tudi slovenski jezik.

Otroci od 5. razreda do zadnjega letnika gimnazije so o meni vedeli več kot jaz. Neverjetno!

Enako se mi je zgodilo pred časom v enem od lokalov na sarajevski Baščaršiji, kamor sem bil povabljen. Moj gostitelj je nenadoma vstal, potrkal z vilicami ob kozarec in prosil za nekaj tišine. Ko je povedal, kdo sem, sem bil deležen stoječih ovacij. Neverjetno, kar nerodno mi je bilo.

Pa še nekaj, zadnjič mi je kolegica poslala članek angleškega ekonomista, ki je analiziral, kaj bi se zgodilo z Jugoslavijo, če ne bi bilo vojne. V zadnjem odstavku je zapisal, da so mu neverjetno živo v spominu ostale prve olimpijske igre v komunistični državi, igre v Sarajevu.

"Sicer se ne spomnim, kdo je osvojil medalje, se pa spomnim Vučka in vem, da ga je narisal akademski slikar Jože Trobec." je zapisal.

Vam je Vučko odprl mnogo vrat?

Ne vem, če mi jih je ravno odprl, me je pa prav gotovo zaznamoval. Vsak, ki sem mu dal vizitko, na kateri imam seveda risbo Vučka, ga je poznal. Nedvomno je pustil svoj pečat.

Kako se spominjate trenutka, ko so vas obvestili, da je bil Vučko izbran za maskoto olimpijskih iger? Zanj je menda glasovala javnost, ki je lahko izbirala med šestimi predlaganimi maskotami, ki so jih objavili v takrat najpomembnejših jugoslovanskih časnikih?

Da, ljudje so zanj glasovali tako, da so pošiljali dopisnice. Takrat ni bilo interneta in takšnega načina glasovanja. Vučko je premočno zmagal.

Vučko je bil velika prodajna uspešnica, na tržišču pa se je pojavil v številnih izpeljankah. Foto: Bojan Puhek

Ste tudi vi poslali kakšno dopisnico?

No, jaz ravno ne, prav gotovo pa so jih pošiljali moji otroci. Pa še ena štorija je povezana z glasovanjem. Eden od treh Slovencev, ki so se prav tako s svojo maskoto uvrstili v finalno glasovanje, se je pritožil, ne spomnim se, zaradi česa, zato so glasovanje morali ponoviti. No, tudi v drugo je prepričljivo zmagal Vučko.

Vučko je dosegel tudi velik komercialni uspeh. Koliko ste vi zaslužili z njim?

Ne veliko, če bi se znal iti to komercialno igro, bi lahko zaslužil veliko, a na koncu smo se poravnali za vsoto 16 milijonov dinarjev, kar je takrat zadostovalo za nakup garaže.

Avtorska agencija mi je sicer po olimpijskih igrah predlagala, da bi šli v tožbo, s čimer bi lahko iztržil precej več, a me to ni zanimalo. Preveč bi se zavleklo, pa še vprašanje, kaj bi se na koncu sploh zgodilo. Dejstvo je, da sem se javil na natečaj in da je bila tam za izbrano maskoto predvidena samo neka manjša vsota.

So pa nekateri z Vučkom zelo dobro zaslužili. Med obiskom tovarne, kjer so izdelovali plišaste Vučke, obiskal sem jo 12 let po ZOI, mi je direktor povedal, da so na račun prodaje Vučka postavili ogromno proizvodno halo. V času iger so prodali več kot 126 tisoč Vučkov.

Koliko Vučkov imate vi doma?

Enega, prvega, ki je bil izdelan. Imam tudi nekaj izpeljank, na primer radio, ki so ga izdelali Japonci, pa keramičnega Vučka, pa več obeskov.

Vučko je še danes prisoten na sarajevskih ulicah. Foto: Reuters

Zasledila sem, da je Vučku glas posodil sam Zdravko Čolić, izredno priljubljen pevec iz Sarajeva. To je bila tudi za vas verjetno velika čast.

Da, Čolić je sodeloval pri sinhronizaciji risank in reklam, ki jih je takrat v Zagrebu snemal nagrajeni režiser Nedeljko Dragić, eden od nominirancev za nagrado oskar. Čolić je prepeval glas za napev Sarajevo.

Predsednik komisije, ki je izbirala maskote, pa je bil akademski slikar Ismar Mujezinović, moj najljubši slikar, in ko so me vprašali, ali imam kakšno željo, sem rekel, da bi ga rad spoznal, in sem tudi ga. Šla sva na kosilo in skupaj tičala od 9. ure zjutraj do večera.

Pa še ena zanimiva zgodba je povezana z Vučkom. Tik pred olimpijskimi igrami me je novinar David Tasić, bolj znan po aferi JBTZ, prosil za intervju. Med drugim me je vprašal tudi, kdaj se odpravljam v Sarajevo, pa sem mu povedal, da ne grem, saj da tja nisem povabljen. Bil je presenečen in to je seveda navedel v naslovu članka.

Že naslednje jutro po objavi članka sem prejel telegram s prošnjo, naj povem, kdaj bi rad obiskal Sarajevo (smeh, op. p.). Ponudili so mi dve letalski karti, eno še za ženo, in nama omogočili teden dni  bivanja v Sarajevu.

Tam sva imela na voljo kombi z voznikom in najvišjo akreditacijo za tekmovanja. To je bil resnično nepozaben teden. Med drugim sva si ogledala tudi znameniti veleslalom, kjer je Jure Franko osvojil srebrno medaljo, na podelitvi medalje sem se znašel povsem blizu odra, tekmovanje iz umetnostnega drsanja, dvakrat sva si ogledala hokejsko tekmo …  

Telegram sem prejel tudi ob izboru Vučka za uradno maskoto olimpijskih iger, že prej pa sem za rezultate glasovanja izvedel z radijskega dnevnika, ki sem ga poslušal med delom. Spomnim se, da smo se ga takrat pošteno napili (smeh, op. p.). Razumljivo je, da sem bil vesel. Človek, ki je izdelal maskoto za svetovno prvenstvo v Mehiki, je zanjo dobil tri milijone evrov.