Maja Vtič: Kot učitelju ti je pomembno, da pridobiš zaupanje učencev in jih motiviraš

Dolenjka Maja Vtič je sestavljala generacijo smučarskih skakalk, ki so orale ledino sprva v celinskem pokalu (začetek v sezoni 2004/05), pozneje pa še v svetovnem pokalu (začetek v sezoni 2011/12). Na obeh ravneh se je veselila posamične zmage in leta 2016 v seštevku sezone končala med prvo trojico.

Bila je del slovenske odprave na prvih olimpijskih igrah za skakalke in v Sočiju zasedla šesto mesto. Odkljukala je več svetovnih prvenstev, na prvem v Oslu posamično zasedla peto mesto, na zadnjem pred dvema letoma v Planici z ekipo končala na četrtem mestu, še kot mladinka pa skočila do brona. Večji del njene kariere so bili pogoji za delo v slovenski reprezentanci neprimerljivi z današnjimi in s tistimi, ki so jih imele nekatere nacije že ob začetku celinskega pokala. Kot pravi, si je težko predstavljati, da si je še pred manj kot desetletjem med serijama sama pripravljala smuči, in meni, da bi se pogoji lahko izboljšali še pred letom 2018, ko so se stvari le začele nadgrajevati.

Zadnjič je tekmovala leta 2023, nato pa sprejela nenadejano priložnost za delo v šolstvu in se posvetila drugi karieri. Kako se znajde v tej, pa v nadaljevanju.

Prizor izpred devetih let, ko je na Ljubnem ob Savinji zmagala, družbo na odru za zmagovalke pa ji je delala Špela Rogelj. Foto: Aleš Fevžer

Ljubno je ta konec tedna gostilo tekmi svetovnega pokala. Sami ste tu leta 2016 zmagali in bili drugi. Kako se spominjate domačih tekem?
Vedno smo se jih veselili, saj se je ponavadi zbralo največ gledalcev. Domača tekma je že tako vedno nekaj posebnega, da ti dodatno motivacijo, da se izkažeš pred gledalci. 

Na začetku morda še nismo imele veliko gledalcev, a na Ljubno so kar kmalu začeli prihajati v večjem številu. Menim, da so veliko naredili s promocijo ženskih skokov, ko so začeli obešati plakate po Sloveniji. Prišli pa so tudi rezultati, ki še dodatno pritegnejo gledalce.

Ko gre življenje po karieri svojo pot dalje, se nimaš niti časa toliko spominjati. Je pa res, da se v času tekem na Ljubnem pogosteje spomniš teh tekem, kako so se stvari odvijale, tudi nekaterih občutkov, ki so te spremljali.

Zadnjič ste tekmovali junija 2023 na evropskih igrah, nato pa zelo potihem končali kariero. Zakaj niste nadaljevali?
Nekako sem se že po Planici (po svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici marca 2023, op. p.) nagibala k temu, da končam kariero, a je naneslo tako, da sem šla še na evropske igre. Po teh nisem bila povsem prepričana, ali bi še nadaljevala ali ne, čeprav o tem res nisem javno govorila.

Nato pa se mi je nekako poklopilo z novo službo. Bilo je povsem nepričakovano, nisem si mislila, da bom tako hitro dobila službo. Ta me je "potegnila" in začela sem se oddaljevati od smučarskih skokov.

Vprašanje je tudi, kako bi bilo, če bi imela bližje Planico, saj sem vseeno toliko oddaljena od nje, da se ne morem ravno dnevno zapeljati gor.

"Natrpanih urnikov, poletnega dela treningov in potovanj z vso prtljago, smučmi, dresi zagotovo ne pogrešam. Bi pa šla še kdaj skočit, to pa." Foto: Aleš Fevžer

Pogrešate skoke?
Kakor kdaj. Natrpanih urnikov,  poletnega dela treningov in potovanj z vso prtljago, smučmi, dresi zagotovo ne pogrešam. Bi pa šla še kdaj skočit, to pa.

Ste ta potovanja izkoriščali za učenje, študij? Med kariero ste namreč doštudirali, postali profesorica razrednega pouka.
Odkar sem študirala, je minilo že kar nekaj časa in tisti časi so bili glede študija precej drugačni, kot so danes, ko se veliko lahko opravi na daljavo. Na naši fakulteti sem bila prvi primer športnice, ki je bila toliko odsotna. Prvi dve leti nisem imela nobenih prilagoditev, morala sem imeti enako prisotnost kot ostali. Prilagoditev je bilo le toliko, da sem lahko na primer menjala skupino za vaje.

Takrat se je sezona začela malo pozneje, tako da sem imela še novembra čas, da sem opravila stvari, povezane s prisotnostjo. Na priprave sem s seboj nosila študijsko gradivo, a se na tekmah nisem intenzivno učila, saj sem izpite večinoma opravljala junija. Do konca sezone sem bolj gledala na to, da imam urejeno prisotnost, izpiti pa so prišli na vrsto po sezoni.

Nekatere prilagoditve, da sem lahko imela izredni rok izpitov, sem imela pozneje, v tretjem letniku. Veliko je bilo prilagajanja in usklajevanja, a na srečo je šlo, tako da mi ni bilo treba ponavljati. Nikoli pa nisem razmišljala, da ne bi nadaljevala študija, saj mi je bilo jasno, da bom po karieri potrebovala zaposlitev.

Med kariero je končala študij in postala profesorica razrednega pouka. Foto: Nebojša Tejić/STA

Ste imeli od nekdaj željo delati z otroki v šoli?
Da, a še bolj kot to sem se, sploh v času poškodbe, nagibala k fizioterapiji, ki mi je bila še bližje. A ko se je bilo treba vpisati na fakulteto, sem upoštevala, koliko bom lahko prisotna, saj so nekatere fakultete zahtevale skoraj stoodstotno prisotnost. To v mojem primeru ne bi bilo mogoče, tako da je tudi to pretehtalo pri izbiri študija.

Če bi se še enkrat odločala, pa bi najraje vpisala nekaj v smislu fizioterapije, kineziologije. Danes je lažje, saj veliko fakultet omogoča študij na daljavo. Tega takrat ni bilo. 

Sportal Mike Urbanija se v drugi karieri vse bolj uveljavlja v trenerskem poslu

Danes ste razredničarka na osnovni šoli, učite na razredni stopnji. Kako bi rekli, da ste se znašli v tej vlogi?
Iskreno, nisem računala, da bom tako hitro dobila priložnost, a so se stvari tako obrnile, da sem zelo hitro dobila za nadomeščati in sem učila šport, kar mi je bilo sploh super. Po enem letu pa sem prevzela še razredni pouk, kjer pa lahko rečem, da sem se znašla bolje, kot sem mislila, da se bom. Smo tudi dober kolektiv, tako da nisem imela nekih težav. 

Sem pa imela pred delom v šoli malo pomislekov. Dolga leta sem bila namreč vpeta samo v skoke, tako da skoraj deset let po koncu študija nisem imela nobenega stika s šolo. Ko me je v tem času kdo vprašal, ali se vidim v šoli, se nekako nisem videla, nisem si predstavljala, kako bi šla po toliko letih nazaj. A ko si enkrat vržen v to, stvari povsem dobro spelješ.

Morda sem se malo preveč podcenjevala, zdaj pa sem si dokazala, da lahko, in je vse skupaj normalno steklo. Je pa res, da na začetku potrebuješ neke usmeritve, pomoč ljudi okoli sebe. Na srečo sem to imela, tako da je potem preklop v drugo kariero lažji.

Zadnjič je tekmovala leta 2023, nato pa sprejela ponudbo in brez pompa končala kariero ter vstopila v drugo. Danes je razredničarka četrtega razreda na Osnovni šoli Dolenja Nemška vas, podružnici OŠ Trebnje. Foto: Anže Malovrh/STA

Kaj vse zajema vaše delo?
Sem razredničarka četrtega razreda podružnične šole OŠ Trebnje. Poučujem vse predmete, ki spadajo v predmetnik četrtih razredov. Je pa tako, da je delo precej bolj obsežno, kot je videti na prvi pogled in kot ljudje, ki niso v šolstvu, menijo. Mnogi vidijo samo, da nekaj ur na dan poučuješ, potem pa si večji del dneva prost, da imaš počitnice ...

Obveznosti je veliko, delo je stresno in odgovorno. Jaz pravim, da se naš delovnik nikoli ne konča, saj bi ves čas lahko nekaj delal. Seveda je tudi odvisno od tega, kakšen človek si. Lahko se zavestno odločiš, da ob 15. ali pa 16. uri končaš in ne boš več delal, lahko pa delaš do večera. 

Pred delom v šoli sem bila navajena razmišljati o sebi, zdaj pa je tu še 22 ali pa 25 drugih, o katerih moraš razmišljati.

Kje vidite največje izzive dela v šolstvu?
Ko si začetnik, jih je kar veliko. Na začetku imaš občutek, da ničesar ne znaš, sama pa sem taka, da potem vseskozi nekaj sprašujem, tako da sem poiskala odgovore.

Če pa pogledamo v sam razred, ti je kot učitelju pomembno, da pridobiš zaupanje učencev, da jim daš motivacijo, da ti sledijo in opravijo stvari, ki jih morajo.

Danes je v šoli drugače, kot je bilo včasih. Tudi starši delujejo drugače. Treba je najti pravi način vodenja. Rekla bi, da mi je v tem času uspelo, da način, ki sem ga vpeljala, deluje. Bomo pa videli, kako naprej.

Je pa pri iskanju tega verjetno treba že na začetku postaviti meje, saj si, če zamudiš trenutek, lahko otežiš delo?
Zagotovo. Lani sem prišla sredi leta, nisem bila od začetka. V takšnem primeru je potem težje, saj so otroci že navajeni nekih navad, ki jih sredi leta težko spremeniš, ali pa uvedeš neka nova pravila. Saj se da, a povsem drugače je, če delaš z njimi že od začetka leta in takoj vzpostaviš svoj način dela.

Tudi učenci imajo radi red ali pa strogost do neke mere. Zagotovo je tudi otrokom bolje in lažje, ko je v razredu red, kot pa če bi delali, če lahko tako rečem, v razpuščenem sistemu.

"Lahko rečem, da me znajo marsikateri učenci pogosto presenetiti z razgledanostjo. Ko obravnavamo določene teme, se včasih vprašam, od kod jim take informacije, kako to že vse vedo." Foto: Nebojša Tejić/STA

Česa pa so vas otroci v tem času naučili, so vas s čim presenetili?
Veliko. Lahko rečem, da me znajo marsikateri učenci pogosto presenetiti z razgledanostjo. Ko obravnavamo določene teme, se včasih vprašam, od kod jim take informacije, kako to že vse vedo.

Zdi se mi, da otroci cenijo poštenost, da začutijo, da jim želiš predati znanje. Pri tem moraš biti na en način strog, v določenih trenutkih pa moraš znati biti tudi zabaven, jih sprostiti in pridobiti njihovo zaupanje. Če nekaj rečeš, moraš to tudi narediti.

Otroci znajo pokazati res veliko hvaležnosti. Izkusila sem ogromno trenutkov, ki jih v šoli od otrok nisem pričakovala, in lahko rečem, da mi veliko pomenijo.

Vas je kdaj vleklo nazaj v skoke, morda v trenersko delo?
Dvakrat sem imela priložnost za to. Obakrat je bilo to v času aktivne športne kariere, obakrat med zimsko sezono, obakrat pa je bil pogoj, da bi morala v tistem trenutku končati kariero, saj je bilo delo tako vezano.

Ker je bilo to vedno sredi sezone, se nisem odločila, saj če se nečesa lotim, to naredim do konca. Pa tudi vsi smo si želeli tistega svetovnega prvenstva v Planici, tako da se takrat nisem odločila za to. Od takrat pa neke priložnosti še ni bilo. Je pa tako, da moraš včasih imeti narejeno športno fakulteto, ki je jaz nimam.

Me pa zanimajo vadbe in podobne stvari, tako da se imam namen podati tudi v to, a bomo še videli.

Kaj vam je dal šport za življenje po karieri? 
Veliko dobrih stvari. Predvsem delavnost in vztrajnost, tudi organiziranost. To so neke vrednote, ki mi tudi danes pridejo prav. Da sem se vedno pripravljena učiti neke nove stvari. 

V skokih smo morali na primer tudi vedno paziti na prehrano, kar mi še danes prav pride. Še vedno poskušam zdravo živeti, se zdravo prehranjevati in nimam potreb po nezdravi hrani. 

Prizor iz sezone 2008/09, ko je bila najvišja raven ženskih skokov celinski pokal in ko so bili pogoji v slovenski reprezentanci neprimerljivi z današnjimi. Foto: Guliverimage

So pa bili v vaših začetkih neki povsem drugi skakalni časi. Takratni pogoji se verjetno težko primerjajo z današnjimi.  
Tega se praktično ne da primerjati. Jaz imam izkušnje povsem od začetka, od tekem, ko nekako niso štele nič, to so bile mednarodne tekme, pa potem izkušnje z nastopi na prvem celinskem pokalu, pa nato na prvih tekmah v svetovnem pokalu. Ta obdobja je zelo težko primerjati.

So pa imele nekatere nacije že v začetku celinskega pokala neprimerljivo boljše pogoje od naših. To med drugim pomeni, da so imeli na tekmi serviserja, fizioterapevta oziroma maserja in urejeno opremo, kot mora biti. Predvsem pa so imele na voljo več opreme, na primer več dresov kot me. 

Pri nas so se pogoji, kakršne imamo danes, začeli leta 2018, kar pomeni, da sem si še v sezoni 2016, ko sem zmagala, na tekmah sama pripravljala smuči. Izjema so bile domače tekme na Ljubnem.

Kdo vam je dal največ znanja glede tega, kako pripraviti smuči?
S tem smo bile soočene že na začetku, kot zelo mlade skakalke. Nekaterih osnov se naučiš v klubu, nekaj znanja predajo trenerji, lahko pa imaš doma koga, na primer brata, ki ti pomaga.

Osnovo, kako je treba smuči sčistiti, si spoznal v klubih, katero mažo moramo uporabiti v določenih vremenskih razmerah, pa nam je povedal trener. Načeloma so nas pri mažah usmerjali trenerji.

Težko je sploh verjeti, da je bilo tako, da smo si same pripravljale smuči, še nedolgo nazaj. Ostale večje reprezentance, kot sta avstrijska in nemška, pa tudi japonska, so imele že z začetkom celinskega pokala boljše pogoje in več opreme, tako da se je bilo z njimi težko primerjati, tudi s psihološkega vidika je bilo zahtevno.

"Če si po karakterju perfekcionist, kot sem jaz, boš res želel smuči do potankosti urediti. To je bil en sam stres." Foto: Sportida

Ne vem, ali si ljudje predstavljajo, da imaš med eno in drugo serijo 15 minut časa. V tistem času je bilo treba leteti iz izteka, se na hitro preobuti, urediti smuči in priti nazaj na štart. Če si po karakterju perfekcionist, kot sem jaz, boš res želel smuči do potankosti urediti. To je bil en sam stres. Še najmanj smo bile osredotočene na tisto, na kar bi morale biti v tistih 15 minutah, ko bi se morale osredotočati na finalni skok.

Menim, da bi se dalo pri pogojih narediti več, kot se je. Skakalke smo na to večkrat opozarjale, tudi s trenerji smo, ampak nekako odziva ni bilo. Vedno so dejali, da so potrebni rezultati, pa so ti prišli, pa nato ni bilo finančnih sredstev ... Nekaj moraš pa tudi vložiti, če si želiš boljše rezultate.

"Vedno boš našel nekaj, kar bi še lahko dosegel. A glede na pogoje moram biti kar zadovoljna." Foto: Aleš Fevžer

Kaj je bilo po vašem ključno, da so se pogoji pozneje izboljšali?
Zagotovo so pripomogli rezultati, ki so se stopnjevali. Bilo je več stopničk, pa tudi več deklet, ki so bile sposobne dosegati rezultate. V preteklosti sva bili ena ali dve, potem so se pridružile Urša, pa Nika in Ema ...

Vedno več nas je bilo, ekipa je postajala močnejša, postopoma so nekako videli, da lahko tudi na večjih tekmovanjih konkuriramo najboljšim. Vse skupaj je postajalo tudi za sponzorje zanimivejše.

Je pa veliko odvisno tudi od trenerjev. Ali se ti vdaš prvič, ko ti rečejo ne, ali pa vztrajaš naprej in poskušaš doseči, kar želiš. 

Ko danes potegnete črto pod kariero, ste zadovoljni?
Če pogledam, sem v vsakem obdobju skakalne kariere nekaj pokazala. Na začetku, ko so bile mednarodne tekme, sem se uvrstila prvič na stopničke, pa potem v celinskem pokalu zmagala, pa nato zmagala v svetovnem pokalu ...

Je pa zagotovo tako, da bi si vsak športnik želel še več. Če bi vprašali nekoga, ki ima en kristalni globus, bi si verjetno želel še kakšnega. Vedno boš našel nekaj, kar bi še lahko dosegel. A glede na pogoje moram biti kar zadovoljna.

Slovenska ženska reprezentanca na premiernih olimpijskih igrah v Sočiju Foto: Stanko Gruden, STA

Vam pa tudi poškodbe niso prizanašale.
Žal. Te so se pri meni začele pojavljati precej hitro. Morda so bile tudi posledica tega, da je bilo v našem športu takrat še vse v povojih. Treningi še niso bili na taki ravni kot pozneje, tako da telo ni preneslo obremenitev, kakršne skoki prinašajo.

Ob prvi poškodbi, mislim, da je bilo leta 2006, sem bila pol leta prepuščena praktično sama sebi. Do operacije je še šlo, potem se je pa ustavilo. Takrat ni bilo rehabilitacije, kot je zdaj, ko gre nekdo s teboj skozi proces rehabilitacije in vračanja na trening. 

Pri drugi poškodbi je bilo malo bolje, a še vedno svetlobna leta od poznejših časov. Že operacije so se takrat izvajale drugače, kar sem izvedela ob drugi operaciji, ko so me operirali v Nemčiji in mi dejali, da oni na takšen način ne operirajo že 30 let. Potem se vprašaš, ali so bile te težave kaj s tem povezane, ali bi bilo lahko prvič kaj narejeno drugače in bolje.

Zaradi tega gojite kakšne zamere? 
Niti ne razmišljam veliko o teh stvareh. A če zdaj, ko ste me vprašali, začnem razmišljati o tem, mi ni povsem vseeno.

Koleno me je skozi kariero namreč kar precej oviralo. S tega vidika se potem vprašam, ali bi morda lahko imela tudi drugačno kariero, saj sem morala celotno kariero zelo prilagajati treninge. Nekateri so bili glede tega bolj razumljivi, drugi manj. Ni šlo za izgovarjanje, a preprosto sem morala določene vaje prilagoditi, nekaterim vajam sem se morala izogibati in na ta račun narediti več drugih.

V takih primerih se vprašaš, kaj bi bilo, če bi bili pogoji takrat drugačni. To se vprašam, a da bi komu kaj zamerila, to pa ne.

Imate danes zaradi teh poškodb kakšne posledice?
Za običajno življenje za zdaj ne občutim nekih težav. Dobro, poškodovano koleno ni enako nepoškodovanemu, a da bi me kaj oviralo, da česa zaradi tega ne bi mogla delati, to ne.

Mladim športnikom in športnicam sporoča, naj vztrajajo in naj ne obupajo ob prvem neuspehu. Foto: Anže Malovrh/STA

Kdo od trenerjev vam je dal največ?
Vsak trener ti nekaj da. Trenerji, s katerimi sem delala na začetku, so mi zagotovo dali neke osnove, že od priprave smuči, samih pristopov k tekmi, to, kako si izbirati opremo.

Vsak trener mi je nekaj dal, vsak ima neke prednosti in slabosti. Pri tem je tudi odvisno od tega, koliko se s kom ujameš. Težko bi koga izpostavila.

Sem pa zagotovo, ko sem bila mlajša, več odnesla, saj sem takrat tudi manj vedela o samih skokih kot ob koncu kariere, ko sem kot izkušena skakalka vedela že veliko več stvari.

Kakšno je vaše sporočilo mlajšim športnicam in športnikom?
Rekla bi jim, naj ne obupajo takoj, ko ne gre, pač pa poskušajo najti odgovore na vprašanje, zakaj ne gre. Naj bodo vztrajni, naj ne obupajo, saj se mi zdi, da bi dandanes vsi takoj radi imeli rezultate. In naj imajo ob sebi ljudi, ki jim zaupajo in ki jih podpirajo.

Sportal Ponosna, da je stala za svojimi besedami in pripomogla k napredku panoge

Sportal Vroča Nika Prevc zablestela tudi na Ljubnem in dobila denarno nagrado

Sportal Domen Prevc razpoložen na Japonskem, padel je rekord