Druga kariera
Nedelja, 9. 1. 2022, 15.20
2 leti, 9 mesecev
Druga kariera (243.): Eva Bastardi
Ponosna, da je stala za svojimi besedami in pripomogla k napredku panoge
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,10
Nekdanja smučarska skakalka Eva Bastardi (nekoč Logar) je kaj hitro po koncu športne poti zakorakala v drugo kariero.
Nekdanja smučarska skakalka Eva Bastardi je tekmovala v času generacije, ki je orala ledino v svetovnem pokalu in na olimpijskih igrah. A bolj kot na to je ponosna, da si je s kolegicami prizadevala za boljše pogoje, da je mlajšim skakalkam danes lažje. Prehod v drugo kariero ni bil zahteven, v njej se znašla neposredno po koncu športne poti, pred štirimi leti in pol.
Dolenjka Eva Bastardi, med kariero je tekmovala pod priimkom Logar, se je kot mlado dekle zapisala smučarskim skokom in v njih vztrajala do 26. leta, ko, kot pravi, ni bila več pripravljena dajati maksimuma. Bila je del generacije, ki je vse do leta 2011 nastopala v celinskem pokalu ter pozneje orala ledino v svetovnem pokalu (prvič so ga za skakalke izpeljali v sezoni 2011/12) in na olimpijskih igrah leta 2014 v Sočiju. Na tekmah celinskega pokala je petkrat stala na stopničkah, v skupnem seštevku pa enkrat končala med najboljšo trojico. V svetovnem pokalu, ki ga je zaradi poškodbe kolena dočakala z enoletno zamudo, je najboljšo uvrstitev vknjižila s četrtim mestom. Nastopila je na treh svetovnih prvenstvih in v Oslu končala na nehvaležnem četrtem mestu. Okusila je tudi tekmovanje petih krogov, kjer je zasedla 27. mesto.
Pisal se je avgust 2017, ko je nekdanja smučarska skakalka Eva Bastardi (nekoč Logar) naznanila konec športne poti in dokaj hitro vstopila v svet druge kariere. Čeprav je skakalno opremo v kot postavila pri zgolj 26. letih, odločitve ne obžaluje.
"Nikoli mi ni bilo žal. Odločila sem se po svoji presoji. Mislim, da je vse stvar okoliščin, v katerem obdobju življenja si, kako se stvari obrnejo s poškodbami, trenerji ... Sama nisem končala kariere zaradi poškodbe, ampak ker sem začutila, da sem prišla do točke, ko nisem bila več pripravljena dati svojega maksimuma v to, da bi bila vsak dan boljša. Nesmiselno bi mi bilo s slabo energijo vztrajati v športu, ki sem ga prej imela najraje. Še vedno ga imam rada, tako da ni bilo povsem lahko, a odločitev je bila prava," se trenutka, ko je potegnila črto pod tekmovalno izkušnjo, spominja 30-letnica.
Skokom je v slovo pomahala avgusta 2017.
Praktično takoj po koncu skakalne kariere je začela delati v novomeškem podjetju Total d. o. o., v katerem delovne obveznosti opravlja še danes. "Gre za podjetje mojega strica, v katerem sem že med kariero, ko ob športu sicer nisem imela prav veliko časa, želela pomagati, a je stric vedno rekel, da naj počakam in da bom lahko prišla delat, ko se bom temu lahko stoodstotno posvetila in ne le na pol. Ko je izvedel, da sem končala kariero, sva se pogovorila, in od takrat sem v podjetju, ki se ukvarja s prodajo zaščitne opreme za delavce. Bolj kot ne gre za veleprodajo. Delam v nabavi, ob tem pa skrbim tudi za izvoz na tuji trg: na Hrvaško, v Srbijo, Italijo, tudi nekaj malega v Rusijo ...," pripoveduje Bastardijeva, katere spekter zadolžitev je širok.
"Gre za precej stvari. Trenutno sem vodja projekta za ureditev šifranta. Urejamo, dodajamo stvari, da se bo v prihodnje lažje iskalo po certifikatih, standardih, različnih lastnostih artiklov, saj imamo res zelo obsežno število artiklov, aktivnih artiklov je okoli 30 tisoč, morda 40 tisoč. Zanimivo mi je bilo to, da sem se zelo hitro našla v tem. Vesela sem za to priložnost in menim, da jo dobro opravljam," pravi Dolenjka, zadovoljna, da lahko opravlja delo, za katero se je izobraževala.
V "fohu", za katerega se je šolala
"Obiskovala sem Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Med športno kariero sem po bolonjskem programu diplomirala, pozneje pa postala magistrica mednarodnega poslovanja, tako da sem res v 'fohu', za katerega sem se šolala. Delo mi je všeč. Tudi komunikacija s tujino, saj gre vseeno za drugačno komunikacijo, ki zahteva nekoliko višjo raven od vsakdanje. Večinoma gre za angleščino, sem se pa bila 'prisiljena' naučiti tudi nekaj hrvaščine, saj sem že tista generacija, ki ji je bližje angleščina kot hrvaščina."
Že med kariero je diplomirala na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, po karieri pa postala še magistrica mednarodnega poslovanja.
Profesorji imeli posluh za njeno športno pot
Kot pravi, ji usklajevanje športa in šolanja ni delalo preglavic. Profesorji so imeli posluh za njeno kariero, česar ni nikoli izrabljala. "Na tem področju je tako, da je v prvi vrsti najbolj pomembno, da ima človek sploh željo, da se ob športu izobražuje. V veliko pomoč mi je bila kranjska gimnazija, ekonomska, saj je bila res zelo prilagojena športnikom. Vsi profesorji so se prilagajali, če so videli, da si 'fer' in sistema ne izkoriščaš. Podobno je bilo pozneje na fakulteti, ki se je zelo prilagodila športnikom in nam šla z datumi izpitov precej na roko. Sama tako nisem imela večjih težav, verjamem pa, da se vse fakultete ne prilagajajo v takšni meri. Je bilo pa tudi na ekonomski fakulteti pomembno, da si imel voljo," pravi naša sogovornica, ki ji je pri krepitvi vrlin pomagal tudi šport.
"Skoki so mi zagotovo dali vztrajnost, red in disciplino. Rekla bi, da sem zaradi športa tudi malo bolj dovzetna, da zadano nalogo res opravim do konca. Dobila sem tudi neko širino. Športniki veliko potujemo po svetu, vendar nimamo ravno časa, da si kraje tudi ogledamo. A če hodiš naokoli z dvignjeno glavo in odprtimi očmi, lahko opaziš še kakšne druge stvari, ki ti pridejo prav po zaključku kariere."
Na Ljubnem januarja 2018, ko je kariero končala še Katja Požun.
Vsako leto nekaj novega, nova zmaga
Konec kariere je pospremila z besedami, "da je čas, da odkrijem zmago še na kakšnem drugem področju". Največja zmaga po karieri? "Težko je reči. Sem si pa po športni karieri zelo hitro uredila življenje. S fantom sva hitro začela graditi svoje gnezdece. Vsako leto je bilo nekaj novega, od poroke, otrok, stanovanja do gradnje hiše. Vseskozi je bilo nekaj. To so same zmage; življenje gre v pravo smer."
Prve tekme svetovnega pokala in olimpijskih iger, a v spominu ostal Oslo in boj za boljše pogoje
Bila je del generacije, ki je orala ledino v svetovnem pokalu − dekleta so ga dočakala šele v sezoni 2011/12 (sama je zaradi poškodbe v svetovnem pokalu debitirala sezono pozneje) − in na olimpijskih igrah, na katerih so skakalke prvič tekmovale v Sočiju leta 2014.
Ponosna je, da je s sotekmovalkami pomagala ženske skoke v Sloveniji dvigniti na višjo raven. Polovica deklet na fotografiji je kariero že končala, Špela Rogelj (druga z leve) jo bo po tej sezoni.
Pred tem je bila najvišja tekmovalna raven za skakalke celinski pokal. Na celinskih tekmah je gostja Druge kariere petkrat skočila na zmagovalni oder (eno drugo mesto in štirikrat tretje), v skupnem seštevku sezone 2010/11 pa je bila tretja. V svetovnem pokalu ji je najboljši rezultat uspel leta 2013 v Sapporu, ko je končala tik pod zmagovalnim odrom. Na svetovnih prvenstvih se je pod najboljšo uvrstitev podpisala leta 2011 v Oslu, ko je prav tako zasedla četrto mesto. In prav tekma z norveškega prizorišča ji ob prerezu kariere ostaja v najlepšem spominu.
Rezultatsko ji je v spominu najbolj ostalo četrto mesto na svetovnem prvenstvu v Oslu leta 2011.
"Ponosna sem na nehvaležno četrto mesto na svetovnem prvenstvu v Oslu. Predvsem zato, ker sem imela na samem treningu veliko težav, na tekmi pa mi je uspelo pokazati vsaj približno tako dobre skoke, kot sem jih bila sposobna doseči. Bolj kot to, da smo bile med prvimi v svetovnem pokalu in na olimpijskih igrah, nekdo pač mora biti začetnik, pa sem ponosna tudi na to, da sem vedno stala za svojimi besedami in se borila za vsa dekleta, da smo imele vedno boljše pogoje, da so ženski skoki napredovali, se razvijali. Pa naj gre za stvari, povezane z zvezo, ali za druge stvari. Menim, da smo z dekleti nekatere stvari vendarle premaknile na bolje. Verjamem, da je mlajšim danes lažje, tudi zaradi nas, ki smo bile takrat v ekipi. Naredile smo korak naprej. Danes bi si skakalke težko predstavljale, kako je bilo, ko smo me začenjale. Bil je en sam trener, proračuni pa zelo, zelo nizki in kakšnega velikega spoštovanja zveze ni bilo, a smo se borile za to, da nas je zveza 'videla'. Pogodbe so bile take, da smo se morali nekajkrat res usesti in se pogovoriti o njih. O tem, da bi stvari, v primerjavi s fanti, morale biti enakovredne. Saj so se kakšne stvari pozneje spremenile. A če ni nobenega pobudnika, ki bi opozoril, bodo vsi delali po liniji najmanjšega odpora. Verjamem, da dekleta zdaj spoštujejo bolj, čeprav verjetno še vedno ne v takšni meri, kot bi jih lahko. Vem pa, da se stvari premikajo na bolje, zagotovo pa to še vedno ni enostavno, kot je morda v kakšnem drugem športu. Ljubno in BTC pa sta naredila zelo veliko za promocijo ženskih skokov," je ponosna, da je bila s kolegicami glasnica sprememb, s katerimi so pripomogle k napredku ženske panoge.
Vesela, da so se našli pravi ljudje, ki delajo s srcem
In kaj pravi o začetku olimpijske sezone slovenskih skakalk? Urša Bogataj, Ema Klinec in Nika Križnar so v letošnjem tekmovalnem obdobju vse že stale na zmagovalnem odru, v skupnem seštevku so na tretjem, četrtem in šestem mestu.
"Res sem vesela, da so se v ženskih skokih le našli pravi ljudje, ki delajo za dekleta s srcem, in da so rezultati postali boljši." Slovenki Ema Klinec in Urša Bogataj sta v Nižnem Tagilu poskrbeli za dvojno slovensko zmago.
"Res sem vesela, da so se v ženskih skokih le našli pravi ljudje, ki delajo za dekleta s srcem, in da so rezultati postali boljši. Vidi se, da iz leta v leto napredujejo. In to ne le eno dekle, pač pa celotna ekipa, kar se je pokazalo tudi na Ljubnem, kjer so bile v dveh dneh na stopničkah tri različne skakalke. Prav žal mi je, da zaradi epidemije covid-19 ni bilo gledalcev, zato se tudi sama, žal, nisem smela udeležiti tekem. Kapo dol za tako močno ekipo, da so vse bile tako dobro pripravljene. Tudi mlajše počasi prihajajo. Dobro je, da ni vedno samoumevno, katera gre na tekmo. Domača konkurenca je vedno dobrodošla. Kar se zdaj dogaja, je en velik plus. Vidi se, da res držijo skupaj, so povezane, dihajo in delajo druga za drugo. Verjamem, da zato dekleta z veseljem hodijo na treninge. Vse pohvale. Tudi za lansko sezono, da smo končno prišli do globusa. Škoda je le za pokal narodov, da jim je na koncu malo zmanjkalo," je vesela ob spremljanju predstav Slovenk, ob tem pa upa, da v Pekingu dočakajo prvo olimpijsko kolajno.
