Globok poklon zgodovinskemu tercetu #video

"Društvo športnih novinarjev Slovenije v letu 2019 sprejema nekdanje alpske smučarje Jureta Koširja, Alenko Dovžan in Katjo Koren Miklavec v Hram športnih junakov, ki domuje v zelenem ringu ljubljanske dvorane Stožice. Omenjena trojica se bo pridružila 56  velikanom slovenskega športa, ki so bili doslej sprejeti v hram junakov. Slavnostni sprejem za prve dobitnike olimpijskih odličij pod slovensko zastavo bo potekal v četrtek, 31. januarja, na Trgu Leona Štuklja v Mariboru. Sprejema se bosta udeležila Jure Košir in Katja Koren, Alenka Dovžan pa bo priznanje prejela na letošnjem pokalu Vitranc v Kranjski Gori," se glasi sporočilo DŠNS vsega dva tedna pred 25. obletnico začetka iger v Lillehammerju.

Foto: Getty Images Slovenski športniki so šele leta 1992 v Albertvillu prvič nastopili pod samostojno zastavo in že s tem dosegli odmevno zmago. A vendarle so v Franciji ostali brez tako želene olimpijske kolajne. Čakanje na novo priložnost je bilo občutno krajše, saj je prav tedaj začelo veljati novo pravilo Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je ločilo zimske in poletne igre v istem koledarskem letu. Medtem ko so poletni športniki ostali v ustaljenem štiriletnem ciklu, pa je zimska druščina pod petimi krogi vnovič nastopila že leta 1994. Letnica se je prekrivala z enim od vrhuncev nove smučarske ere. V odpravi, ki je štela 17 športnikov in pet športnic, so bili med drugim alpski smučarji Alenka Dovžan, Katja Koren in Jure Košir. Bronasti gorenjsko-štajerski tercet je tedaj mladi državi prinesel prve tri samostojne kolajne.

Prva

"Tja sem prišla bolj zaradi nabiranja izkušenj, čeprav je res, da sem tisto sezono dosegala res izvrstne rezultate. Tudi svojo prvo zmago. Bila sem bolj tihi favorit, ne pa glavni," se spominja Dovžanova, danes 42-letna turistična delavka, ki na Jesenicah skrbi za gostilno in nastanitve. V zgodovino bo vselej vpisana kot prva s kolajno na ZOI za samostojno Slovenijo. "Najprej moram povedati, da je v smučanju ogromno nekih dejavnikov, ki krojijo končni rezultat. In če bi bila kombinacija takrat izvedena po današnjih merilih, po katerih se dopoldne vozi smuk in popoldne slalom, nekoč pa sta bila smuk in oba slaloma na sporedu v različnih dnevih, bi ostala brez olimpijske medalje. Takrat so izračunali, da me je od bronaste kolajne do četrtega mesta ločilo pičlih 12 centimetrov. In to v seštevku smuka in obeh slalomov. Zavedati se je treba, da te zelo malo loči od tega, da žanješ, oziroma ravno nasprotno," pravi Mojstrančanka. Več v spodnjem videopogovoru …

Na krilih neobremenjenosti

"Sezona 1993/1994 je bila moja prva sezona v svetovnem pokalu. Olimpijske igre so bile zame takrat nekaj povsem vsakdanjega, nihče ni gojil velikih pričakovanj, tekme na olimpijskih igrah so bile pač ena izmed tekem. Slovenske smučarke smo takrat tekmovale v vseh štirih disciplinah, tekmovanja so si sledila skozi vso sezono in olimpijske igre so bile neko posledično nadaljevanje, tudi forma, ki se je stopnjevala vso sezono, je vrh posledično dosegla prav v Lillehammerju. Vse Slovenke smo bile zelo dobre v vseh štirih disciplinah in bile smo v širšem krogu za odlične uvrstitve, ne bi pa rekla, da sva bili z Alenko (Dovžan, op. p.) v najožjem krogu favoritinj. Mislim, da sta nam medalje prinesli predvsem naša neobremenjenost in dobra forma," pa se slalomskega brona spominja Mariborčanka Katja Koren. Več v spodnjem videopogovoru …

Zastavonoša s kolajno

Ko sta se Dovžanova in Korenova že fotografirali s kolajnami, je udaril še Jure Košir. V dramatičnem slalomu. "Kolajni sta podžgali celotno olimpijsko ekipo. Dobiš občutek, da ti lahko uspe. To je vsekakor motivacija. Ko vidiš vse to veselje pri moštvenih kolegih, si seveda želiš, da bi to doživel tudi sam. Alenkina in Katjina medalja sta bili enkratna spodbuda za mojo pripravo. Vsi smo se teh dveh medalj iskreno veselili, najbolj pa je pri veseljačenju in organizaciji 'štoserskih' dogodkov izstopal Franci Petek, ki je za vsakega pripravil presenečenje," se spominja Košir, ki je bil na tistih igrah tudi zastavonoša slovenske olimpijske odprave, kar si šteje v prav posebno čast. Več v spodnjem videopogovoru …

  Obrazložitve:

Foto: Getty Images Jure Košir (alpsko smučanje)
rojen: 24. 4. 1974, Jesenice
največji dosežki: ZOI: 3. mesto (1994)

Ko je Jure Košir aprila leta 1991 postal mladinski svetovni prvak v superveleslalomu, je še branil jugoslovanske barve. Istega leta, a že v novi sezoni, pa je bil v svetovnem pokalu član prvega rodu slovenskih smučarjev pod samostojno zastavo. Tudi vse svoje največje uspehe je Mojstrančan, ki se je med člani specializiral za veleslalom in predvsem slalom, dosegal za Slovenijo. Med njimi velja izpostaviti bronasto kolajno na olimpijskih igrah leta 1994 v Lillehammerju, kjer je bil na otvoritveni slovesnosti tudi zastavonoša, tri posamične slalomske zmage na tekmah svetovnega pokala (ob skupno 20 uvrstitvah na zmagovalni oder), tretje mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala ter tri slalomske in eno veleslalomsko kolajno v seštevku posamezne discipline.

Foto: Getty Images Katja Koren Miklavec (alpsko smučanje)
rojena: 6. 8. 1975, Maribor
največji dosežki: ZOI: 3. mesto (1994)

Po menjavi generacij je bila Katja Koren ena najvidnejših članic rodu vražjih Slovenk, skupine neustrašnih mladih smučark iz mlade države, ki so bile lahko nevarne v vseh disciplinah alpskega smučanja. Zaradi poškodb je bila njena smučarska kariera kratka, a zelo udarna. V Lillehammerju je leta 1994 s presenetljivim tretjim mestom v slalomu prispevala svoj delež v bronasto trilogijo slovenske reprezentance. V svetovnem pokalu se je svoje edine zmage veselila s štartno številko 66. Z njo je nekaj tednov pred ZOI 1994 v Flachauu premagala tekmice v superveleslalomu. Do tekmovalnega slovesa leta 1998 se je še štirikrat zavihtela na stopničke za zmagovalke. Vselej v slalomu. Med drugim tudi na domači tekmi v Mariboru leta 1995.

Foto: Žiga Zupan/Sportida Alenka Dovžan (alpsko smučanje)
rojena: 11. 2. 1976, Jesenice
največji dosežki: ZOI: 3. mesto (1994)

Mojstrančanka Alenka Dovžan bo v zgodovino športa za vselej zapisana kot prva dobitnica kolajne za samostojno Slovenijo na zimskih olimpijskih igrah. Veliki met ji je uspel le dober teden po dopolnjenem 18. letu. V Lillehammerju je bila tretja v alpski kombinaciji, v kateri je izkoristila svojo kakovost tako v smuku kot tudi slalomu. Skupno je nastopila na treh olimpijskih igrah in štirih svetovnih prvenstvih, a je ostala pri norveškem bronu. Zato pa se lahko pohvali s superveleslalomsko zmago svetovnega pokala, ki jo je slavila leta 1994 v Cortini d'Ampezzo, in z nizom uspešnih sezon.