Kako so se poslavljali slovenski smučarski velikani?

Ob slovesu: več smeha kot joka. Kako pa bo 1. 7. 2017 v Mariboru? Foto: Sportida

"Po toliko letih v alpskem smučanju je čas, da izrazim srečo in zadovoljstvo nad doseženim. Ob tem pa ne čutim potrebe po vsestranskem tekmovanju na najvišji ravni. Res je tudi, da sem bila na svoji zadnji tekmi, to je bilo v finalu svetovnega pokala v Meribelu, zaradi ostrega boja z Anno Fenninger (danes Veith, op. p.), prikrajšana za občutek šova in občutek zadnje tekme," je tekmovalno slovo in zadnji veleslalom na Zlati lisici (7. 1. 2017) v četrtek v Söldnu naznanila Tina Maze.

V več kot uro trajajoči novinarski konferenci, ki je na Tirolsko zvabila občutno več slovenske sedme sile kot v njenih najboljših tekmovalnih letih, pritegnila pa tudi nemalo pozornosti mednarodne javnosti, se je nato za podporo zahvaljevala trenerjem, serviserjem, pokroviteljem, novinarjem, navijačem, predstavnikom Smučarske zveze Slovenije in kajpak tudi Andreii Massiju ter družini.

"Ta odločitev je dolgo zorela v meni, zato trenutek resnice niti ni bil tako boleč. Zdaj je skrivnost razkrita, jaz pa se lahko začnem pripravljati na ta veleslalom, ki ga želim izpeljati na najvišji mogoči ravni," je nadaljevala 33-letna Črnjanka, ki bo tako v zbirko oblik tekmovalnih upokojitev dodala unikatno poglavje.

Snel smuči in odkorakal v cilj

Kako pa so se poslavljali velikani slovenskega alpskega smučanja?

Za verjetno najbolj čustveno, čeprav zelo preprosto slovo od alpskega smučanja je pred slabimi 29 leti poskrbel Bojan Križaj. Potem ko je zaradi poškodbe ostal brez olimpijskega nastopa v Calgaryju, je ob vrnitvi iz Kanade nastopil na zadnjem slalomu sezone 1987/88 v Saalbachu. Brez zanj značilne napadalnosti je opravil s količki na prvi progi, nato pa se tik pred ciljno črto zaustavil, snel smuči in se z njimi v rokah peš odpravil v ciljno areno.

Bojan Križaj bo v Hramu slovenskih športnih junakov čez nekaj let zanesljivo dočakal tudi Tino Maze.

Njegovo slovo je bilo nekaj posebnega predvsem zaradi dejstva, da je veljal za pionirja slovenske smučarske konkurenčnosti na najvišji tekmovalni ravni. Debelo desetletje je bil nepogrešljivi člen slovenske smučarske druščine in tisti, ki je utiral pot drugim.

Dovolj je bilo!

Če je bilo slovo najboljšega slovenskega smučarja naravno in pričakovano, pa je dve leti pozneje domačo in tudi tujo javnost šokirala prva dama smučanja – Mateja Svet. Tedaj komaj 21-letna Ljubljančanka se je poslovila s sedmimi zmagami v svetovnem pokalu in šestimi kolajnami na velikih tekmovanjih. Kot je dejala, v obstoječem sistemu ni videla možnosti za želeni napredek, po nenadnem umiku pa se je umaknila tudi iz javnega življenja, zato je bila njena zgodba vselej odeta v tančico skrivnosti. Predvsem pa je bila Svetova do zdaj edina, ki se je poslovila na vrhuncu svoje kariere.

Zvezdniško slovo Jureta Koširja pred desetletjem v Kranjski Gori.

Koširjev kranjskogorski šov

Na najbolj zvezdniški in pompozen način pa se je od tekmovalnega športa poslovil nekdanji Jure Košir, ki je bil v zadnjih letih kariere zgolj senca nekdanjega slalomskega asa, a vseeno še vedno zelo priljubljen in medijsko izpostavljen. Potem ko je ostal brez nastopa na olimpijskih igrah v Torinu, je 25. marca 2006 v Kranjski Gori organiziral poslovilno tekmo z izjemno zvezdniško udeležbo.

Revijalnega veleslaloma so se ob najboljših slovenskih smučarjih med drugim udeležili Alberto Tomba, Ingemar Stenmark, Lass Kjus, Kjetil Andre Aamodt, Ivica Kostelić … Tekmi, ki resda ni imela tekmovalnega naboja, je sledil še odmeven koncert, podoben format dogodka pa je bil nato v dveh sezonah tudi sestavni del spremljevalnega programa pokala Vitranc.

Najboljši slovenski smukač Andrej Jerman je smuči v kot postavil leta 2013. Najbolj priljubljen je tihi umik

Košir je pri prirejanju odmevne velike tekme velika izjema v slovenskem smučarskem prostoru. Ob Mitju Kuncu, ki se je poslovil kot predtekmovalec kranjskogorskega slaloma, je omembe vredno poslovilno tekmo 6. aprila 2013 na Krvavcu organiziral le še Andrej Jerman. Tržičan je na zadnji spust povabil Petra Filla, Ivico in Janico Kostelić, najboljše slovenske tekmovalce …

Večina slovenskih alpskih smučarjev pa se je poslovila po naravni poti, torej ko se je rezultatska krivulja že dodobra spustila, in brez odmevnejših javnih dogodkov.

Srebrni olimpijec iz Sarajeva 1984 Jure Franko se je dobro leto po vrhuncu kariere preselil v ZDA in se preizkusil med poklicnimi smučarji, Boris Strel se je zaradi zdravstvenih težav štiri leta po edini zmagi preselil v smučarsko delavnico, Rok Petrovič se je leta 1989 odločil, da bo prednost pred smučanjem dobil študij, brez kakšne večje prireditve pa so se od belih strmin poslovile tudi "vražje Slovenke" Špela Pretnar, Alenka Dovžan, Urška Hrovat, Nataša Bokal in Katja Koren, vse po tem, ko so se že oddaljile od svojih najboljših rezultatov.