Ligetyju ni bilo treba čakati do veleslaloma

Čeprav so se po noči rahlega sneženja tudi na dan moškega superveleslaloma nad Schladmingom preganjali oblaki in meglice, pa šef tekme Günter Hujara še zdaleč ni imel toliko težav kot dan pred tem Atle Skraardal. Brez oklevanja je odobril štart že ob predvideni uri, obenem pa se tekma ni sprevrgla v igro spreminjajočih se razmer. Bo že držalo, da so imeli manjšo prednost tekmovalci, ki so natopili v prvem delu štartne liste, a bolj odločilno je bilo veleslalomsko znanje, saj so imeli na specifični postavitvi izraziti smukači obilico težav pri razvijanju svojih konkurenčnih prednosti. Zato pa je le-te učinkovito unovčil Američan Ted Ligety, ki je denimo v svetovnem pokalu vsega enkrat stal na superveleslalomskem odru za zmagovalce. A tokrat je kot pavi velemojster našel najbolj idealno linijo na valoviti podlagi, na kateri je bilo večkrat težko ohranjati stik s snežno podlago. Že v zgornjem delu je bil zelo natančen in v pravih trenutkih tudi zelo igriv, povsem zaživel pa je v spodnjem delu, kjer si je med vsemi najbolj natančno zamislil, kako opraviti s strmino.

Američanu, sicer absolutnem veleslalomskem kralju zadnjih let, ki bo prvi favorit tudi v svoji paradni disciplini, sta se najbolj približala največji dobičkar žreba štartnih številk Gauthier de Tessieres, katerega najboljši superveleslalomski rezultat svetovnega pokala je osmo mesto, in za mnoge prvi favorit Aksel Lund Svindal. Norvežan je imel sicer v rokah že zlato odličje, saj je vodil na vseh merjenjih vmesnega časa, ubral dober vhod v zadnji del, nato pa se uštel pri izpeljavi zadnjih dveh zavojev, tako da se je tik pred ciljem znašel celo v resnih težavah. Na koncu je za Američanom zaostal za 22 stotink sekunde, s čimer je v slabo voljo spravil domačo izbrano vrsto ter številne navijače. Hannesa Reichelta je namreč potisnil na četrto mesto, tako da Avstrijci po dveh tekmovalnih dnevih še nimajo kolajne. ''Neverjetna tekma. To je bila prava igra živcev. Skušal sem povezati zavoje in držati linijo. To je bila nit mojega nastopa. Iskal sem čistost, v spodnjem delu, za katerega sem pričakoval, da bo določilen, pa sem tudi tvegal. Posrečilo se je. Vedel sem, da je to moja priložnost,'' je bil zadovoljen Američan, ki je še drugič v svoji karieri postal svetovni prvak. Leta 2011 je bil prvi v veleslalomu, zanimivo pa je, da se mu v domači vitrini lesketa tudi olimpijsko zlato iz leta 2006. Tedaj je bil najboljši v kombinaciji.

Zahtevna postavitev je tokrat preglavice povzročala številnim superveleslalomistom s smukaškim pedigrejem, pretrd oreh pa je bila tudi za slovenski kvartet. Še več, druga disciplina svetovnega prvenstva je vnovič osvetlila veliko superveleslalomsko krizo, ki se še kar poglablja. Edini, ki se je prebil med trideseterico, je bil debitant Klemen Kosi. Z zaostankom 2,87 je pristal na 28. mestu, Boštjan Kline in Andrej Šporn sta bila z dobrimi tremi sekundami zaostanka 31. in 32., Rok Perko, ki še vedno plačuje davek nezgode v Wengnu, pa je preizkušnjo končal na 36. mestu. ''Verjamem, da so se fantje trudili, a pričakovanja so bila vendarle nekoliko višja. Žal Perku zdravstveno stanje še ne omogoča stoodstotnega smučanja, Šporn je bil blizu svojega maksimuma na takšni progi. Mlajša dva sta bila v zgornjem delu še deloma konkurenčna v spodnjem delu pa sta izgubljala. Morda zaradi prevelikih oči. Do mladih ne želim biti pretirano kritičen, a verjamem, da bi se lahko zavihtela višje,'' je nastop slovenskega kvarteta komentiral trener Tadej Platovšek, Kosi pa je dodal: ''Osebno sem s predstavo zadovoljen. Trudil sem se po najboljših močeh, delal napake, a bil na koncu vendarle zadovoljen. Napake so posledica napadalnosti in tveganja. Nesmiselno bi se bilo zgolj peljati.''