Petek, 27. 1. 2017, 14.58
7 let, 2 meseca
Rok Flander končuje tekmovalno kariero
Naslov svetovnega prvaka mu ni prinesel sreče, poiskati jo je moral drugje
"Osemnajst let sem se odrekal in čas je, da rečem, dovolj je," pred jutrišnjo tekmo v paralelnem veleslalomu na Rogli, ki bo hkrati njegova zadnja tekmovalna, razmišlja nekdanji svetovni deskarski prvak Rok Flander. S čim se bo ukvarjal zdaj in kaj vse ga veže na Mavricij, afriški otok s predznakom: rajski.
Nekdanji svetovni deskarski prvak Rok Flander si je na afriškem otoku Mavricij ustvaril družino. Po koncu športne kariere se bosta z ženo posvečala delu v turizmu. 37-letni Rok Flander je po dveh življenjskih prelomnicah, rojstvu hčerke in hudi nesreči med windsurfanjem, prišel do točke, na kateri končuje tekmovalno pot. Deskar na vodi in snegu, ljubitelj vetra in valov iz Dragočajne ima v svoji zbirki naslov svetovnega prvaka v paralelnem veleslalomu iz Arose v Švici leta 2007, ki mu je dodal še bronasto kolajno v paralelnem slalomu.
V svetovnem pokalu je med letoma 2006 in 2010 nanizal štiri zmage in še 13-krat stal na zmagovalnem odru.
Kot je povedal v obširnem pogovoru za Sportal, pa ga to ni osrečevalo, zato je moral srečo poiskati drugje. Našel jo je v krogu družine, ki si jo je ustvaril na afriškem rajskem otoku Mavricij, kjer se bo še naprej posvečal turizmu.
O zadnji tekmi na Rogli: Zdi se mi pomembno, da končam eno od poglavij v svojem življenju. -> Rok Flander se bo poslovil na Rogli
Jutri (28. 1. 2017) boste na domači tekmi na Rogli tudi uradno sklenili svojo tekmovalno pot. Glede na to, da že dlje časa niste tekmovalno aktivni, z izjemo letošnje tekme v Bad Gasteinu, kjer ste iskali tekmovalne občutke, to verjetno za vas ne bo taka sprememba, niti šok. Kaj vam pomeni ta pika na i?
Zdi se mi pomembno, da končam eno od poglavij v svojem življenju. To je za nadaljevanje življenja velika stvar. Več stvari, ko imamo odprtih, več energije nam uhaja, recimo temu, skozi streho. Verjamem v to, da je treba stvari dokončati, in to bom tudi storil. Upajmo, da na čim boljši način. Če se mi bo uspelo uvrstiti v drugo kvalifikacijsko vožnjo, bom zelo vesel.
Na tekmo se sicer posebej nisem pripravljal, preprosto nisem imel časa. Na snegu sem bil bolj ali manj z družino, kar je pomenilo, da sem šele okrog 14. ure prišel na teren. Zjutraj sem menjal plenice, potem je deskala žena, no, nato pa končno še jaz (smeh, op. a.).
Kdaj ste se odločili, da je čas, da uradno rečete: konec je?
Prelomnici, ki sta me na to napeljali, sta dve: ena je poškodba hrbta, ki se je zgodila junija 2015, druga pa rojstvo hčerke, ki je povsem spremenilo moje življenje. Med zdravljenjem sem imel čas, da o stvareh dobro razmislim. Odločitev je bila pravzaprav lahka.
Flander v svojem najljubšem elementu:
Poškodba vam je, kot ste že omenili, spremenila življenje. V kakšnem smislu?
Poškodbo sem staknil pri skokih s surfom. Izstrelilo me je visoko v zrak in ob padcu nazaj v morje sem z glavo treščil v jadro, ki je pred mano obležalo na vodi, trdo kot beton. Ker v bližini ni bilo nikogar, ki bi mi lahko pomagal, sam pa sem imel težave z vidom in dihanjem, sem se le stežka privlekel do obale.
V bistvu sem jo kar dobro odnesel. Imel sem pet počenih vretenc, k sreči pa nobenih zapletov z živčevjem. Posebne zdravstvene obravnave nisem potreboval, niti imobilizacije. Kirurg mi je svetoval le, naj dva meseca počivam in naj se ta čas nikakor ne vozim z avtom ali motorjem. To bi lahko imelo nepredstavljive posledice.
Dva meseca je trajalo, da sem lahko normalno hodil, in eno leto, da sem prišel v formo.
Vse skupaj bi se lahko končalo precej drugače. Verjamem, da se vse stvari zgodijo z razlogom, tudi ta se je.
To je bil znak, da moram napraviti nove korake v svojem življenju.
Po drugi strani pa je razlog za odločitev o koncu športne kariere tudi družina, kajti ko enkrat stopiš v vsakodnevno družinsko življenje, ni več časa za vrhunski šport, niti si ne želim, da bi bil večji del leta ločen od družine, ali da bi vsi potovali z mano. Osemnajst let sem se odrekal in čas je, da rečem, dovolj je.
Leta 2007 je v švicarski Arosi postal svetovni deskarski prvak v paralelnem veleslalomu. Kot je povedal, pa mu to ni prineslo sreče, moral jo je poiskati drugje.
Konci kariere vedno spodbudijo k rezultatskim inventuram. Verjetno ste jo pri sebi že opravili. Kako zadovoljni ste s svojo rezultatsko zbirko? Plodna je (štiri zmage v svetovnem pokalu, 13 uvrstitev na zmagovalni oder, naslov svetovnega prvaka in tretji na SP), manjka pa ji za vse športnike tako želena olimpijska medalja.
Po mojem mnenju tej zbirki ne manjka prav nič. Težko bi si zamislil, da bi bilo moje športno življenje boljše, kot je bilo. Stvari sprejemam take, kot so, in s svojo kariero sem zadovoljen. Tako ali tako so to samo rezultati.
Ena, dve ali pet medalj več v moji omari nima take teže kot življenjske preizkušnje, ki sem si jih pridobil na tej poti. Tudi za ceno nekaterih medalj. Počel sem še druge stvari, nisem samo deskal.
#video: Kdaj ste nazadnje ...?
V deskanje vas je kot 12-letnega fanta vpeljal vaš brat Benjamin, ki je pozneje postal tudi vaš trener. Menda so bili vaši deskarski začetki zelo sproščeni, skozi igro, brez nalaganja pritiskov. Se vam zdi, da bi vam s takim načinom dela in razmišljanja danes sploh lahko uspelo? Tekmovalno okolje je precej kruto in vraščanje otrok vanj se začenja zelo zgodaj, mnogi pravijo, da celo prezgodaj.
To je zelo odvisno od značaja.
Sam sem bil zelo uspešen vse do trenutka, ko sem deskanje jemal kot igro. S trenutkom, ko je to postalo služba oziroma obveznost, sem bil samo še 80-odstotno produktiven.
Deskati je začel pri 12 letih. Njegov prvi trener je bil brat Benjamin.
Če bi se v moji bližini, prijatelji ali družinski člani, kdo ukvarjal s športom, bi to vedno vzel kot igro. Rezultate namreč lahko dosežemo na tisoč načinov. Vsak, ki bo trdo delal in ki verjame vase, bo uspešen. Talent pri tem niti ne igra tako velike vloge.
Jaz tu vidim drugačno težavo: frustracije in nezadovoljstva, ki jih lahko vrhunski šport prinaša za nadaljnje življenje. Če so na primer otroka 20 let maltretirali in silili v šport, ga obremenjevali z rezultati in to pogojevali z zadovoljstvom ali nezadovoljstvom staršev, je to zelo slaba popotnica za naprej. Mislim, da je to absolutno napačna pot.
"Imel sem srečo, ker so mi starši omogočili, da sem se lahko ukvarjal s športom in me pri tem nisi ne omejevali, niti mi niso česa vsiljevali."
Tudi pri nekaterih teniških igralcih, kjer je kariera otrok družinsko-poslovni projekt, velja podobno. Mislim, da vsi ti milijoni, ki jih bo ta otrok enkrat morda zaslužil, tega ne odtehtajo. Mislim, da so poškodbe in druge posledice preprosto prehude.
Šport bi vedno morali jemati kot igro. Žal pa gre ta "igra" pri nekaterih tudi v ekstreme. Obstajajo trenutki, ko tudi življenje visi na nitki. Šele takrat vidiš, da je materialni svet povsem nepomemben.
Če izgubiš življenje, imaš lahko deset milijonov na računu, pa ti nič ne pomaga.
Seveda je pa po drugi strani res, da moramo od nečesa živeti in jaz sem imel to srečo, da so mi starši omogočili, da sem se posvečal športu. Zavedam se, da mnogim to ni dano. Druga stvar, za katero bi rekel, da sem imel srečo, pa je ta, da se moji starši nikoli niso preveč vtikali v šport. To je pomenilo, da sem imel popolno svobodo, nikakršnih omejevanj, siljenj ali česa podobnega.
Verjetno so prav zaradi tega spomini na mojo kariero tako sladki.
Olimpijskih iger se je udeležil trikrat. Najboljši je bil v Sočiju leta 2014, kjer je osvojil šesto mesto.
V kanadskem Vancouvru leta 2010 je v četrtfinalu izpadel v boju s poznejšim olimpijskim prvakom, domačinom Jasey Jay Andersonom. Flaner si je pri tem zlomil prst na roki in zato izpustil nadaljevanje tekmovanje in tako pristal na osmem mestu. V Torinu leta 2006 je bil sedmi.
Verjetno to pomeni tudi, da ste pri sebi imeli stvari razčiščene? V času najstništva je to bolj redka odlika.
Da, to se tudi sam sprašujem. Do 25. leta nisem pil alkoholnih pijač, zanimalo pa me je samo to, kdaj bom šel na sneg in na vodo ali na kolo. Od kod to prihaja ne vem, bi pa rad vedel, ker bi mi bilo to lahko v pomoč pri vzgoji mojih otrok.
Mislim pa, da je bil ključni dejavnik v tej zgodbi moj brat Benjamin, ki me je znal usmerjati. In to na zelo prefinjen način, brez pritiskov in siljenja. Ta faza je prišla šele pozneje, ko sem začel zmagovati in so bratu zrasli apetiti. Takrat so se najine poti v smislu trener – tekmovalec razšle. Moji rezultati so se takrat še izboljševali in začel sem zmagovati tudi v svetovnem pokalu.
"Medijska pozornost, življenjske ugodnosti in privilegiji, ki so prišli z naslovom svetovnega prvaka so name vplivali zelo negativno. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem vse to prečistil in se vrnil v preprosto življenje, kjer sem spet lahko bil srečen, kar takrat nisem bil. To vidim šele zdaj." Omenili ste prelomnico, ko v športu niste več dosegali sproščenosti in ste delali zgolj 80-odstotno. Kdaj se je to zgodilo?
Z dnem, ko sem postal svetovni prvak (januarja 2007 je na SP v Arosi v Švici zmagal v paralelnem veleslalomu in bil tretji v paralelnem slalomu, op. a.).
Vsa medijska pozornost, življenjske ugodnosti in privilegiji, ki so prišli s tem, so name vplivali zelo negativno. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem vse to prečistil in se vrnil v preprosto življenje, kjer sem spet lahko bil srečen, kar takrat nisem bil. To vidim šele zdaj.
Zakaj mislite, da ste ta uspeh občutili ravno obratno, kot bi ga morali?
Mislim, da se mi je to zgodilo zgolj zaradi pomanjkanja izkušenj. Ker sem v tej otroški igri živel toliko časa in sploh nisem dojel, kaj se dogaja okrog mene. Zdaj, ko bolj razumem, kako deluje svet, so mi stvari precej bolj jasne.
Dejstvo je, da v tistem trenutku na tak uspeh nisem bil pripravljen.
Kaj to pomeni? Da ste se prevzeli, da se niste dobro počutili v svoji koži?
Mislim, da sem se takrat podal na trip, ki se je hranil z negativno energijo. In mislim, da je bil to tudi glavni razlog za to, da nisem čutil sreče.
Če bi napisal knjigo o vseh dogodkih, ki so se mi dogajali na teh potovanjih, in z ljudmi, ki sem jih na poti spoznaval, bi bilo to za nekoga zelo zanimivo branje, osebnostno pa se pri vsem tem nisem dobro počutil.
Še enkrat, mislim, da je to zgolj pomanjkanje življenjskih izkušenj. Nisem vedel, kakšni so ljudje in kaj lahko od njih pričakujem. Izhajal sem iz tega, da na življenje vsi gledamo enako, kot na neko igro, in pri tem sem se dostikrat opekel.
Nič groznega, vsi imamo nihanja in včasih izberemo smer, ki se šele čez nekaj let izkaže za napačno.
S hčerko Jade.
Rekli ste, da ste zdaj srečni. Kaj je glavni razlog za srečo? Družina?
Najprej sem moral stvari razčistiti pri sebi. Zakaj me nič ne osrečuje, ne materialne stvari, tudi druženja s prijatelji niso bila več taka kot nekoč … Opazil sem, da nekaj ni v redu. Moral sem odpreti vrata pravim stvarem in dati prednost stvarem, ki mi veliko pomenijo.
Preselil sem se iz Slovenije. Tudi to je bil velik korak, ki pa nima nobene zveze s Slovenijo. Ne me narobe razumeti. To je zgolj moja osebna zgodba, s Slovenijo ni nič narobe. To sem potreboval, da sem se prečistil. Naredil še en krog v življenju in osebnostno zrasel.
Kako to, da vas je pot zanesla ravno na Mavricij?
Zaradi valov. Windsurfingu sem že takrat posvečal ogromno časa.
Na afriškem otoku Mavricij je našel svoj drugi dom.
In tam ste našli raj, kjer je to mogoče početi?
Da, mislim, da je Mavricij ena od petih najboljših destinacij na svetu za windsurfanje na velikih valovih na svetu. Pogoji so namreč zelo ugodni skozi vse leto.
Kdaj se je začela ljubezenska zgodba z otokom Mavricij?
Leta 2006.
Vas je tam kdo prepoznal? Je bilo to olajšanje? Ta odmik od ljudi, ki vas poznajo?
Da, to je bil popoln odmik. Kot najboljši smučar zime 2007 ali 2008 sem opazil, da mi bolj odgovarja, da nihče ne ve, kdo sem. Da sem navaden "srfač", tako kot vsi drugi, in to mi je zelo ustrezalo. Verjetno sem se tudi zato tako rad vračal tja.
V Sloveniji sem vedno moral igrati neko vlogo šampiona.
Seveda mi je všeč tudi podnebje, ki je tam optimalno vse leto.
Izkušnje Roka Flandra z življenjem na afriškem otoku Mavricij si boste lahko prebrali v naši nedeljski rubriki Slovenci v tujini.
"Stresa ne jemljem več resno. Edino družinski stres mi še pride do živega."
Kaj ponuja več svobode? Deskanje na snegu ali na vodi?
Meni se zdi povsod enako. Če pa se osredotočimo na tekmovalno deskanje, je to nekaj povsem drugega. To je svet stresa, pritiskov, kar pa seveda ni nujno. Dolga leta mi je uspelo shajati brez pritiskov, zadnji del kariere pa jim je bil precej podrejen.
Deskanje, na primer po celem snegu, pa je ista stvar kot windsurfing. Ali se zjutraj povzpneš na hrib in deskaš po celem snegu ali pa se odpraviš na plažo in tam deskaš na velikem valu – to je identična stvar. Občutki so povsem enaki.
Omenili ste, da vam je dolgo časa uspevalo shajati brez stresa. Kako ste ga krotili?
Stresa smo deležni vsakodnevno, temu se težko izognemo. Vendar ga danes, ko vidim, kako svet deluje, niti ne jemljem več resno. Z izjemo družinskega stresa, ta je edini, ki me še malo pretrese ali premakne. Če kaj ni v redu, se seveda s tem obremenjujem.
Kar zadeva šport, pa mi je popolnoma jasno, da je ta stres povsem relativna stvar. Nekaj, kar je videti slabo, je lahko v končni fazi tudi dobro. Vsaka težava, ki pride, pride z razlogom, zato ker ga moramo znati rešiti, iti prek njega, zrasti … To je povsem naravno. Za vsako rastlino in vsako žival.
Leto dni ste bili zaradi prej omenjene poškodbe odsotni iz sveta tekmovalnega deskanja. Koliko še spremljate slovensko? V letošnji sezoni so se slovenski tekmovalci na treh tekmah le enkrat (Rok Marguč je bil šesti v Carezzi) uvrstili v finale. Kako gledate na to?
Spremljam, še posebej opazim, kadar gre za dober rezultat.
Kaj pa če ga ni? Prej ste omenili, da se vsaka stvar zgodi z razlogom … Da zrastemo ali se česa naučimo? Situacija ni videti rožnata.
Ni, to pa zato, ker je Žan Košir poškodovan. Verjamem, da bo Roku Marguč slej ko prej uspel odličen rezultat. Samo vprašanje časa je. Morda se to zgodi že v soboto na Rogli.
Na Rogli bo prvič v letošnji sezoni nastopil tudi Žan Košir.
Torej ne vidite razloga za preplah?
Razlog za paniko je kvečjemu zato, ker v ozadju ni nič oziroma je zelo daleč zadaj in te fante do vrha vodi še zelo dolga pot. Osebno vidim problem v tem, da bodo brez družinskih navez trenutno v našem okolju ti fantje težko kaj naredili.
Kakšno je to okolje?
Po mojem mnenju neproduktivno. Nimamo vsi staršev, ki imajo čas 24 ur vsak dan razmišljati samo o karieri svojega otroka. Večina jih mora početi še marsikaj drugega.
Kaj pa finančno?
Mislim, da to ni težava. Če smo mi rezultate nizali z manj denarja, ne vem, zakaj jih ne bi tudi zdaj.
Stvar, ki ste se je lotili drugače, je tudi to, da se zdravite s homeopatskimi zdravili. Se tega še držite?
Še vedno, vendar to ni tako preprosto. To se lahko sliši zelo arogantno. Če se tega lotiš, moraš najprej pri sebi razčistiti precej stvari.
Homeopatija, šamanstvo, bioenergetika in podobno pomagajo, ampak je približno tako, kot če bi čistil tla, ki jih redno čistijo in pomaga že čiščenje z vodo, ali če bi čistil tla v avtomehanični delavnici, kjer je vse umazano in za čiščenje potrebuješ močnejše sredstvo. To je podobno, kot če primerjamo homeopatijo in uradno medicino.
"Zdravljenje s homeopatijo je proces in življenjski stil."
Zdravljenje s homeopatijo je dolgotrajen proces in življenjski stil. Po desetih letih življenja brez antibiotikov in kakršnihkoli drugih zdravil in če se le da brez operacij, kjer dobiš narkozo in pomirjevala, kar te zastrupi za naslednjih nekaj let …, lahko rečem, da homeopatija deluje in da vanjo verjamem. Seveda pazim tudi na hrano.
Če pa vsak dan uživaš pesticide in potem računaš, da boš kaj dosegel s homeopatijo, si že vnaprej obsojen na poraz.
Gre za dolgotrajen proces. Sam sem še daleč od popolnosti, se pa trudim, da grem v pravo smer.
In v to verjamem.
Seveda pa je težko. Že s prihodom na letališče in letalo si deležen tako močne doze sevanja, da potrebuješ več mesecev, da se prečistiš. V današnjem svetu si le redkokdo lahko privošči tako življenje.
Prepričan sem, da si lahko, če ti uspe živeti odmaknjen od vsakodnevne norišnice, precej bolj srečen.
Ali Mavricij zagotavlja odmaknjenost od norišnice?
Mavricij je preveč poseljen in onesnažen, tudi kultura ljudi je na nizki ravni. Če govorimo o otoku kot celoti, je Slovenija precej bolj prijetna za življenje.
Mavricij je gosto poseljen, a se najdejo tudi kotički, kjer se da umakniti od civilizacije."
Če pa govorimo o mikrookolju, kjer živim z družino in je pod zaščito Unesca, potem je to povsem druga zgodba. Tam je gradnja prepovedana in razen nekaj res ekskluzivnih turističnih resortov in stanovanjskih hiš drugega ni.
Kaj boste počeli po koncu kariere?
Z ženo se bova ukvarjala s turizmom v navezavi med Slovenijo in Mavricijem. Razpeti bomo med ti dve državi. Poskusili bomo živeti v obeh, upam, da nam bo uspevalo.
V enem od intervjujev ste izjavili: Mislim, da bi življenje moralo biti dopust, ker če ni, je nekaj narobe. Kar delaš vsak dan, bi te moralo izpolnjevati.
To se morda sliši domišljavo.
"Ni lepšega kot čas, ki si ga vzamemo z družino in gremo skupaj v hribe. To je v bistvu dopust."
To ste izjavili pred rojstvom hčere, ko ste lahko živeli samo za deskanje. Zdaj ste pozornost morali razdeliti.
Zdaj je moj šport postal rutina … Ni namreč lepšega kot takrat, ko si z družino vzamemo čas in gremo v hribe. To je v bistvu dopust, to je najlepše.
Samo kaj hočemo, nekako je treba preživeti. Opraviti vse, kar moramo. Vsi se borimo na svoj način, da si življenje naredimo čim lepše. Za to izjavo še vedno stojim. Ne pa to razumeti, kot da sem človek, ki je 24 ur na dan na dopustu, daleč od tega.
Ali ne gre pri tej izjavi predvsem za to, da si v življenju najdeš tisto, kar te osrečuje, in se s tem ukvarjaš in služiš denar?
Točno tako.
1