Torek, 7. 4. 2020, 14.45
4 leta, 7 mesecev
INTERVJU: PETER PEN
Penova poslovilna izpoved: Kriv je poveljnik
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,68
2
Zdaj že nekdanji trener slovenske moške ekipe za hitri disciplini Peter Pen prvič javno in brez dlake na jeziku o okoliščinah decembrskega umika, stanju slovenskega smuka in superveleslaloma, težavah Boštjana Klineta in tudi o prihodnosti.
Sadove njegovega dela je žel predvsem Boštjan Kline, ki se je kot prvi Slovenec zavihtel na stopničke v obeh hitrih disciplinah, se veselil prve zmage in postal del najožje smukaške elite. Ob menjavi rodov se je Andrej Šporn še zadnjič uvrstil med najboljših deset v svetovnem pokalu, svojo priložnost sta nekajkrat izkoristila tudi Martin Čater in Klemen Kosi, kot novinec se je uveljavljeni druščini priključil še mladinski svetovni prvak Miha Hrobat, medtem ko je njegovega vrstnika Štefana Hadalina odneslo na tehnično stran, a je z zgodovinskima rezultatoma v kombinaciji (kolajna na SP 2019, stopničke v svetovnem pokalu) unovčil tudi smukaško kaljenje pri Penu.
Z Boštjanom Klinetom se je veselil treh uvrstitev na stopničke.
Toda kot da bi hitrostna druščina ostala brez sape, mariborski trener pa brez čarobne palice, se je začela rezultatska krivulja nevarno spuščati. Kar šest od letošnjih devetih smukov svetovnega pokala so namreč Slovenci končali brez točk. V superveleslalomu, v katerem so iskali rešilno bilko, pa so ob koncu sezone razvrščeni med 30. in 36. mestom.
Največja žrtev krize je prav Kline. Po zmagi in sedmem mestu v Kvitfjellu 2017 je namreč v treh letih na 23 smukih svetovnega pokala le petkrat osvojil točke, a nikoli ni bil boljši kot 21. V vsem tem obdobju se je tudi le dvakrat prebil med petnajsterico svetovnega pokala v superveleslalomu.
Ko prvi del zime ni postregel z zasukom, so se začeli krepiti tudi kritike na račun dela Petra Pena in očitki o slovenski smukaški coni udobja. V izdihljajih leta 2019 je Pen taktirko prepustil Gregorju Koštomaju. Sprva začasno, a je kmalu postalo jasno, da je slovo dokončno. Vodstvo panoge zdaj v zaostrenih finančnih razmerah išče smučarsko matematiko tudi za ekipo za hitri disciplini. Zdaj že nekdanji smukaški šef pa se je odločil, da prvič javno pove svojo plat zgodbe.
Slovo po petih letih in pol.
Ko ste se pred tremi mesec umaknili s položaja glavnega trenerja ekipe za hitri disciplini, smo poročali o začasnem slovesu. Kmalu je postalo jasno, da gre za trajni umik. Ste ta scenarij predvidevali že takrat?
Izpostavil bi štiri razloge za umik. Številka ena je to, da sem dal prvič po 28 letih, odkar sem del svetovnega pokala, prednost družini. Doma imam ženo, ki se bori z rakom, in dva otroka. Na srečo zdravljenje zdaj poteka dobro, toda družina me je takrat potrebovala.
Drugi, ekipe nisem več znal povezati. Ni bilo prave energije. Znašel sem se v težkem položaju, v katerem sem moral prepričevati tekmovalce in sodelavce, zakaj je neka stvar dobra in zakaj jo moramo narediti. Kot bi vse skupaj izsiljeval. Po vojaško povedano - pehota ni več "marširala", torej je kriv poveljnik.
Tretjič, Bormio 2019. V slovenskem smučanju tekmovalcev ne moreš menjati ali pa se jim odrekati. Iz njih je treba izvleči maksimum. Ko se zavedam potenciala tekmovalcev, sem motiviran. Nato pa pride Bormio, ko se po prvem smuku trije od štirih tekmovalcev ne želijo peljati. To je zame nesprejemljivo, zato je bolje, da se umaknem.
Četrtič, grožnje lokalnih smučarskih šerifov, ki nikoli ne pomagajo, temveč le nagajajo.
A vendarle gre za tekmovalce, ki so bili več let z vami. V tem obdobju so pokazali tudi nekaj tekmovalne krvoločnosti. Se je ta položaj, o katerem govorite, oblikoval daljše obdobje?
Moti me, ko za kakšnega smučarja slišim, da je len. Za drugega, da premalo trenira. Naj poudarim, da gre za fante, ki ogromno vlagajo v smučanje, se odrekajo, garajo, delajo tudi bolj zavzeto in več kot najboljši smučarji sveta.
Blizu so. Še zdaleč ne gre za eksote. Pol sekunde v drugačno smer lahko spremeni življenje. Na tem smo gradili. Prav zaradi tega sem v Bormiu videl izziv. Na kondicijsko težkih in tehnično zahtevnih progah smo bili boljši kot pa na smukaških avtocestah. Oni imajo eno kariero, pomagajmo jim, jaz kot trener lahko delam kje drugje ali kaj drugega.
Nekako sva se oddaljila od težave … Poslušali smo o dobrih treningih, o primerni pripravljenosti. Kje se torej izgubljajo tisti zadnji delčki v tekmovalnem mozaiku?
Ne čutijo se sposobne. Kaj je tukaj naloga trenerja? Imeti mora energijo in moč, da jih prepriča. Jaz tega nisem več imel. Znova se bom vrnil v Bormio. Dan po tem, ko trije od štirih niso želeli smučati, so se v superveleslalomskem delu kombinacije vsi uvrstili med najboljših 20. Zakaj? Ker smo to izsilil. Vso energijo sem vložil v to. Prepričal sem jih, da so mnogi, ki so slabši od njih, dosegli rezultate. Povsem konkretno: Matthieu Bailet, Brice Roger, Nils Allegre, Maxence Muzaton …
Velika večina te ekipe je uspešna v superveleslalomu in kombinaciji, kar je tudi letos dokazala. Pa saj je za videz dovolj, če voziš deset tekem letno in si na treh dober … Zame to ni smučar, je le specialist za svojo disciplino.
Kaj se je dogajalo ob vašem umiku?
Želel sem biti odgovoren. Moja ideja je bila, da nekomu drugemu predam ekipo na prehodu v novo leto. Takrat so imeli fantje in trenerji tri tedne časa za regeneracijo, trening in pripravo na Wengen. Tja bi se podali brez mene, a z novim elanom. To sem odgovornim na zvezi tudi povedal. Tam je bila odločitev drugačna. Vse trenerje so 6. januarja obvestili o odpovedi pogodb. Morda tudi zaradi pritiska medijev, ulice ali pokroviteljev. Žal smo bili znova priča starim zgodbam, to pa je, da se na vrhuncu sezone pere umazano perilo. Takrat je bila sezona smuka dolga vsega šest minut.
Tako kot pred leti, ko se je pred Zlato lisico s slovesom Tine Maze govorilo le o tem, koliko bo kdo zaslužil. Ali pa ko je pred leti pred pokalom Vitranc Aco Sitar pojasnjeval, da Slovenci ne znajo smučati veleslaloma, čeprav je bi Žan Kranjec zmagovalec veleslalomske tekme evropskega pokala in tisti, ki bi potisnil dolgo vkopani voz tehničnih disciplin. Ne napadam SZS, daleč od tega. Gre za okolico, zaradi katere na koncu sami sebi škodimo. Torej - vedno, ko gre zares, je fokus preusmerjen.
"Čater si ne želi biti vedno smukač in ni pripravljen izzivati," pravi Pen.
Zdi se, da je zaton slovenskega smuka poosebljal Boštjan Kline. Kako pojasnjujete to, da zmagovalec tekme svetovnega pokala kot po pravilu zaostaja za trideseterico?
Na strokovnem svetu nismo nikoli govorili o Ani Bucik ali Boštjanu Klinetu, temveč o tistih, ki so ostali brez mesta v ekipi. Pa o tem, kaj delata Tina Maze in Ilka Štuhec, zakaj naj bi to škodilo SZS, pa koga vse toži SK Dvornik transport … Večkrat sem bil v navezi z Andreo Massijem, da bi ga vpeli v delo ekipe. Na Krvavcu leta 2017 sva z Andijem Eversom čakala na predstavnike slovenskega smučanja tri dni, ker je bil na razpolago. Na koncu se je opravičil, da ne more čakati. Šel je delat za Tino Weirater, nato Beata Feuza, zdaj pa za Thomasa Dressna. To je trener, čigar tekmovalci imajo 70 ali več zmag v svetovnem pokalu.
Nadalje, pogosto govorimo o smukaški ekipi, toda Čater, ki si ne želi biti vedno smukač in ni pripravljen izzivati, čeprav je tehnično odličen smučar, dobro tekmuje v Wengnu in Kvitfjellu, drugje osvaja le točke. Kosi lahko rezultat doseže v Bormiu in Beaver Creeku oziroma na "brutalnih smukih" brez drsalnih delov. Hrobat pa še nima smukaških točk. Preostane le še Kline.
Zanj velja podobno, kot je za Roka Perka ali Andreja Jermana. V mladinski kategoriji je dobil usmeritev. To bi moral nadgraditi med člani in tudi je, a ne v celoti. Boštjan je tekmovalec, ki bi bil lahko dober na vsaki podlagi, na vsakem terenu. In mora biti.
Kranjec in Kline sta tehnično izdelana smučarja. Oba sta daleč najboljše kondicijsko pripravljena v slovenskih moških ekipah, eden ima najboljšo opremo za svojo disciplino, drugi je nima.
Kaj so še razlogi za Klinetov zaton?
Ko se je z menoj vozil v avtu, govoril isti jezik in mi sledil, je šla pot navzgor. Nato pa sem ga "izgubil". Verjetno tudi zato, ker sem bil vse drugo kot trener. Na vse pretege sem se trudil, da bi fantom zagotovil kakovosten in konkurenčen trening. A moje pravo delo bi se moralo začeti tam.
Boštjan je iskal popolnost. S tem je izgubil nevtralni položaj na smučeh, ki ustvarja hitrost. Ta položaj sicer še vedno ima, a le do 85 ali 90 kilometrov na uro. Nato pa ga ni več.
Tretji razlog pa je oprema. Otmar Stridinger, Romed Baumann, Marco Sullivan, Bjarne Solbakken … Vse to so tekmovalci, ki so smučali na tej opremi, a je niso nikoli osvojili. Pred tem in pozneje pa so dosegali zmage ali stopničke v svetovnem pokalu. Na teh smučeh torej zares uspeva le Dominiku Parisu. Dejstvo je tudi, da so se pri proizvajalcu zelo trudili in vložili veliko denarja. To so zelo hitre smuči, a niso stabilne. Ko so "zaplesale", se je Boštjan prepuščal pasivnemu položaju. S svojo močjo to nadzoruje, a je trd in počasen.
Sicer pa za Boštjana lahko rečem, da z njim nisem imel nobenega spora. Je eden najbolj vljudnih in spoštljivih ljudi, kar jih poznam. Kondicijsko je "žival". Ima neverjetno smučarsko osnovo. Ko bo spet pihal v en rog, bo prišel tudi rezultat. Trpim, ko mu ne gre in ko ga ljudje tlačijo.
Kam zdaj? "Ne vem. Nekaj bom moral delati."
Kaj pa samokritika? Priznate kakšno napako? Si kaj očitate? Bi kaj spremenili?
Če bi gledal le nase in želel preživeti, bi si naredil majhno ekipo s Čatrom, Klinetom in Stöcklijevim serviserjem. V tej zasedbi bi se priključevali drugim ekipam. Tako kot so se Lyndsey Vonn, Ilka Štuhec ali Petra Vlhova. Toda želel sem vlagati v to, da smo oblikovali mlade serviserje, pomočnike in kondicijske trenerje, ter dajal možnost za učenje in treniranje z A-ekipo mlajšim tekmovalcem. Žal so vsi po mojem odhodu dobili odpoved. Bi kaj storil drugače? Morda bi moral kdaj še kaj izsiliti ali delati samo za enega tekmovalca.
Moja napaka je tudi to, da mi ni uspelo dolgoročno povezati ekipe in iz nje povleči maksimuma. Nekajkrat mi je uspelo, vsekakor pa ne na zaključku, ko smo imeli sestanke, na katerih si nekdo čisti nohte, drugi gleda v strop, tretji pa skozi mene. Ko se to zgodi, pač ne morem biti trener ekipe.
Ste na kaj ponosni?
V šestih letih sem prejel tri odpovedi pogodbenega razmerja s SZS. Spoznal sem kopico šarlatanov, ki delujejo v slovenskem smučanju, a uspelo nam je narediti menjavo rodov. Na vseh velikih tekmovanjih smo imeli v hitrih disciplinah tekmovalca med najboljšo deseterico. Vprašanje pa je, ali je domet teh fantov osvajanje kolajn. Če me bodo v prihodnje demantirali, bom zelo vesel. Dal sem vse znanje, porabil desetkrat več energije in časa kot v enajstih letih, ko sem delal za Anteja Kostelića in Vedrana Pavleka.
Ponosen sem na zmago Boštjana Klineta na norveškem smukaškem poligonu. Ponosen sem na medaljo Štefana Hadalina v kombinaciji, ki je njegova, a je tudi plod sodelovanja slovenskih moških trenerjev.
Vedno je en tekmovalec dosegel rezultat, ker smo imeli ekipo, redko smo ekipno pogoreli ali šli s prizorišča z ničlo.
Zelo sem ponosen, da sem v Sloveniji v šestih letih lahko treniral hitre discipline, pa čeprav samo osem dni. Ne poznam športa v Sloveniji, ki nima svojega kotička za trening.
V svoji najboljši sezoni je dosegel 372 točk, letos le 23.
Ali vidite rešitev za to ekipo?
S slovenskim smučanjem sem bil tesno povezan še pred vrnitvijo v Slovenijo. Vedno sem pomagal. Tudi zdaj, ko ne bom več del ekipe, jim bom želel vse najboljše. Nočem, da ekipa razpade, čeprav bi marsikomu ta scenarij ustrezal. Žal v Sloveniji mnogi bolj uživajo v neuspehih kot pa v uspehih naših smučarjev. Rešitev za to ekipo je prihod odgovorne in dominantne osebe, ki je preživela svetovni pokal.
Ko si slovenski smučar začne sam izbirati trenerje ali pa se trenira sam, začne nazadovati ali stagnirati. Vse generacije slovenskih smučarjev imajo takšne primer. Ne bi jih rad našteval.
Naj vam opišem sliko iz norveškega tabora. Aksel Lund Svindal si na ogledu proge sname očala in trenerja gleda v oči. Z njim se pogovarja, tudi če se ne strinja. Ne spusti se do spodnjega trenerja in mu potoži, da njegov sodelavec nima pojma. Uporabljal je servis svoje ekipe, zmagoval pa zaradi svoje tekmovalnosti.
Poleg tega je to šport za "hribovce". Ko stopiš iz hiše, moraš stopiti na robnik. Ne, ne moreš se z električnim avtom peljati po omejitvah do bližnjega fitnes centra. To je šport v naravi. V laboratoriju pa se delajo meritve in testiranja, ki pomagajo pri napredku. Ko oblečeš štartno številko, moraš biti vsaj deset odstotkov boljši kot na treningu, ne pa slabši ali enako dober.
Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?
Nekaj bom moral delati, saj sem zdrav, sposoben, predan in marljiv. Kje? Kaj? Ne vem. Zaradi koronavirusa zdaj vse stoji.
So slovenska vrata zaprta?
Z vodjo panoge Miho Verdnikom sva se februarja pogovarjala, nato ne več. Vem, da ima zdaj zveza svoje težave. Vedno bom pripadnik slovenskega smučanja, še posebej smuka. V duhu sloganu, ki si ga je umislil Rok Perko - SLODH4 EVER.
2