Prvo leto brez Draga Grubelnika

Drago Grubelnik (15. 1. 1976-17. 11. 2015)

17. november je v zgodovinskem športnem spominu nogometnih navdušencev zapisan z zlatimi črkami. Na ta dan se je namreč leta 1999 slovenska nogometna reprezentanca z neodločenim izidom (1:1) na gostovanju pri Ukrajini in skupno zmago s 3:2 prvič v zgodovini uvrstila na veliko tekmovanje – evropsko prvenstvo 2000.

Naključje je želelo, da so natančno 16 let pozneje slovenski nogometaši prav v dvoboju z Ukrajino v Mariboru zapravili priložnost za preboj na Euro. Toda 17. november 2015 je bil tragičen zaradi dogodka, ki se je zgodil enajst ur pred tekmo v Ljudskem vrtu. V prometni nesreči je namreč umrl slovenski alpski smučar Drago Grubelnik.

16. 1. 2000: trenutek, ko je Drago Grubelnik stopil na oder za zmagovalce.

Zapeljal v smrt

"Vidite, prav tu je lani prišlo do tragedije," nam je prejšnji mesec ob spuščanju z ledenika Rettenbach proti Söldnu na sedmem zavoju 12 km dolge ceste, ki se nahaja na nadmorski višini 2455 metrov, dejal eden od voznikov, zadolženih za prevoz poročevalcev z uvodnih tekem svetovnega pokala.

Po nekaj minutah vožnje in prevoženih serpentinah je vozilo ustavil na ravnini in pokazal na mogočno skalovje. "Tu, slabih 270 metrov nižje, je v razbitinah pristalo vozilo bolgarske reprezentance, ki je zapeljalo v prepad," se je tragedije spomnil Tirolec in tako opisal prometno nesrečo, v kateri je življenje za volanom izgubil Grubelnik, medtem ko pa sta sopotnika, trener Dimitar Hristov in tedaj 18-letni tekmovalec Albert Popov, preživela.

Del slalomske zgodovine

Leta 1976 rojeni Grubelnik z Ribnice na Pohorju je eden od sedemnajstih slovenskih alpskih smučarjev (poleg tega še 14 deklet), ki se lahko pohvalijo z vsaj eno uvrstitvijo na stopničke za zmagovalce na tekmah svetovnega pokala. To mu je uspelo 16. 1. 2000, ko sta ga na slalomu v slovitem Wengnu ugnala le Norvežana Kjetil Andre Aamodt in Ole Christian Furuseth.

Drago Grubelnik je zbral 108 nastopov na tekmah svetovnega pokala. Foto: Bobo

Ob tem je zbral še deset uvrstitev med najboljšo deseterico v svetovnem pokalu. Vselej v slalomu, ki je bila sprva njegova paradna, nato pa tudi edina disciplina.  V svetovnem pokalu je sicer debitiral v veleslalomu, pred 20 leti – v Söldnu, kjer se je nato tudi končala njegova življenjska pot.

Bil je del izjemno močne slalomske ekipe, zbrane predvsem okrog štiri leta starejšega Jureta Koširja. Prav zaradi kakovostne notranje konkurence je bil večkrat prikrajšan za večjo medijsko pozornost ali nastop na kakšnem velikem tekmovanju.

Prav kot član ekipe pa se je v zgodovino zapisal leta 2001 v Schladmingu. Takrat je bil s trinajstim mestom eden od kar osmih Slovencev v finalni slalomski vožnji. Ob "Grubi", kakor so ga klicali smučarski sopotniki, so pod žarometi kultnega štajerskega slalomskega prizorišča, ki vselej privabi množice navijačev, do točk prišli še Uroš Pavlovčič, Andrej Miklavc, Rene Mlekuž, Matjaž Vrhovnik, Jure Košir in tretjeuvrščeni Mitja Kunc, medtem ko pa je Mitja Valenčič v drugi vožnji odstopil.

Spomin na olimpijske igre 2002 v Salt Lake Cityju: Drago Grubelnik, Rene Mlekuž in Mitja Dragšič Foto: MaPa

Vir pozitivne energije

A bolj kot po rezultatih, delovnih navadah v športu in pregovorni slalomski borbenosti, ki ga je odlikovala vse do tekmovalnega umika leta 2008, se ga nekdanji sotekmovalci spominjajo po človeških lastnostih. Rene Mlekuž, ki si je z njim dolga leta delil sobo na potovanjih, izpostavlja odprtost, optimistično naravnanost in nesebičnost. Z njim je ohranjal tesne stike tudi po koncu smučarske kariere, ko je bil razpet med delom na domači pohorski kmetiji in trenerskim udejstvovanjem v bolgarski reprezentanci.

Dobra volja kot zaščitni znak: na fotografiji v družbi Katje Koren na priložnostni smučarski modni reviji v Kranjski Gori leta 2014 Foto: Sportida

"Redno obiskujem veliko družinsko kmetijo, ki je bila eno leto pred tragedijo prepisana na Dragovo ime. Še vedno se čuti velikanska praznina. Pri starših in sestrah je čutiti, da so rane še odprte. Bil je motor te velike kmetije. A vsi skupaj, tako družina kot prijatelji, skušamo ohranjati predvsem spomin na njegova pozitivna življenjska načela," pravi nekdanji smučar, zdaj športni poslovnež, ki s prijatelji napoveduje že drugi veleslalom v spomin na Draga Grubelnika.

Grubin memorial v Kranjski Gori bo v novi zimi na sporedu 17. februarja. Tudi tokrat bo imel dobrodelno noto. Lani so Grubelnikovi prijatelji denar zbirali za njegovega sina Maksa. Letos bodo zbrana sredstva namenili še družini, ki potrebuje denar za operacijo otroka.

Iz arhiva: Kruta usoda, ki kosi med slovenskimi smučarji

Jože Kuralt (14. 10. 1956–24. 3. 1986)

Letos  je minilo že 30 let od sprožitve krutega plazu smrti v slovenskem alpskem smučanju. 24. 4. 1986, torej v času velike smučarske evforije, katere središčni igralec je bil Bojan Križaj, je v prometni nesreči pri Sachenbrugu umrl Jože Kuralt. Olimpijec iz Škofje Loke je bil sopotnik Križaja, Petroviča, Strela, Franka … Prav zaradi izjemnosti njegovih sotekmovalcev je bil rezultatsko pogosto v njihovi senci.

 Rok Petrovič (5. 2. 1966–16. 9. 1993)

Sedem let in pol po Kuraltu je v potapljaški tragediji na Korčuli umrl eden najbolj unikatnih asov slovenskega alpskega smučanja. Lastnik slalomskega kristalnega globusa Rok Petrovič se je po kratki športni karieri posvetil predvsem študiju in začel izkoriščati svoj miselni potencial. Bil je tik pred zagovorom magisterija, ki pa ga ni nikoli dočakal.

Foto: Joco Žnidaršič

Podobno kot za Kuralta in pozneje Grubelnika je bila cesta usodna za še eno članico škofjeloškega kluba Alpetour. V Tuhinjski dolini se je namreč smrtno ponesrečila tedaj obetavna smučarka Lea Ribarič. Bila je na začetku svoje poti v svetovnem pokalu, pred tem pa je nase opozorila z bronasto veleslalomsko kolajno na mladinskem svetovnem prvenstvu. Nesrečo, ki je bila zanjo usodna, je preživela Mojca Suhadolc.

Tomaž Cerkovnik (29. 6. 1960–26. 7. 2004)

Smučarski sopotniki so se prezgodaj poslovili tudi od Tomaža Cerkovnika, ki je nastopal v prvi polovici 80. let preteklega stoletja in se med drugim udeležil tudi olimpijskih iger 1984 v Sarajevu. Po tekmovalni karieri je bil med drugim tudi smučarski funkcionar in televizijski strokovni komentator. Umrl je po možganski kapi med dopustom na hrvaškem otoku Hvar.

Sašo Robič (1. 1. 1967–7. 8. 2010)

Avgusta je minilo tudi šest let od smrti Saša Robiča pod viaduktom Peračica. Nekdanji jugoslovanski reprezentant, ki je v svoji karieri osvojil slalomsko srebro na mladinskem svetovnem prvenstvu in tik pred razpadom nekdanje države zbiral točke v svetovnem pokalu, je sicer deloval tudi kot trener v slovenski izbrani vrsti. Njegov brat Jure Robič, ekstremni kolesar, je umrl zgolj dober mesec pozneje.

Marca so minila tri leta, odkar je svoje življenje končal Boris Strel, ki si je kruh služil kot vodja smučarskega servisa in šole. V zgodovino pa se je vpisal predvsem dobra tri desetletja pred tem. Še danes je prvi in tudi edini slovenski moški zmagovalec veleslalomske tekme svetovnega pokala. V isti disciplini pa je leta 1982 Sloveniji oziroma Jugoslaviji priboril prvo kolajno na svetovnem prvenstvu.

Nuša Tome (19. 10. 1960–10. 11. 2015)

Pred dobrim letom je po dolgotrajni bolezni umrla Nuša Tome Babnik, ki se je ukvarjala z vodenjem avtomehanične delavnice Babnik v ljubljanskem Tomačevem, stik s športom pa ohranjala v funkcionarskih vrstah. Na belih strminah je bila aktivna na prelomu med 70. in 80. leti preteklega stoletja, ko se je udeležila tudi olimpijskih iger in svetovnega prvenstva.